Drago Jancar:
Posmehljivo pozelenje

Presernovo nagrado za knjizevnost leta 1993 je prejel Drago Jancar, le nekaj dni po podelitvi pa je izsel njegov roman Posmehljivo pozelenje. Izdala ga je Zalozba Wieser v Celovcu¹ in tega, torej izdaje, se je avtor veselil veliko bolj kakor javnega slavljenja pred tem prejete nagrade.²

Ena izmed znacilnosti Jancarjevega romanopisja je zagotovo ta, da se njegova tovrstna dela --- torej romani --- med seboj morfolosko popolnoma razlikujejo. Razlikujejo se po snovi in motivu, zunanji in notranji formi ter tudi stilu. Tako Posmehljivo pozelenje v njegovo avtopoetiko uvaja kar nekaj vecjih sprememb, skupaj z zbirko zgodb Pogled angela (1992) pa sodi v tako imenovani cetrti ustvarjalni zamah avtorjevega proznega opusa.³ Zanj je znacilno, da se pribliza postmodernizmu tako na oblikovni kot tudi vsebinsko-tematski ravni. Slednje se kaze predvsem v premiku od velikih tem, kot sta npr. Zgodovina in Usoda, k malim intimnim zgodbam in majhnim, a za eksistenco posameznika prav tako bistvenim vsakdanjim recem in dogodkom.

Leto 1985 je Jancar s pomocjo Fulbrightove stipendije za umetnike studijsko prezivel v New Orleansu ter nekaj casa tudi v New Yorku. In roman, ki je doslej njegovo najbolj izpovedno delo, z veliko mero ironije govori o avtorjevem dozivetju Amerike, o tamkajsnji pokrajini ter nekaterih tipicnih lastnostih njenih prebivalcev (kot npr. jogging ali imeti podjetje za vsako ceno). V njem so zapisana Jancarjeva osebna dozivetja in njegova premisljevanja, veliko pa je govora tudi o melanholiji kot bolezni neudejanjene ljubezni. Roman je torej dokaj natancen zapis vsega tistega, kar se je z njim kot srednjeevropejcem dogajalo v novem, takrat se povsem tujem okolju. Okolju, v katerem se je znasel kot opazovalec. Opazovalec sem, rece, opazujem, kaj se z menoj tukaj na drugem koncu sveta dogaja.⁴ Pa tudi tega, kar je ob prihodu v gostujoco dezelo kot individuum ze prinesel s seboj in kar se kasneje z necim dopolnjuje. Usedline, ki jih potujoci clovek nosi v sebi, se na potovanju z necim dopolnijo. Barve lezejo na barve, ki so ze v oceh. Novi obrazi stopijo v galerijo znanih (41).

2.  Zunanja zgradba

Posmehljivo pozelenje je dokaj obsezen roman. Ima 283 ostevilcenih strani in je razdeljen na 34 razlicno dolgih poglavij z bolj ali manj simbolicnimi in metaforicnimi naslovi. Posamezna poglavja so razdeljena se na vec s stevilkami oznacenih in prav tako razlicno dolgih podpoglavij (od enega do najvec deset). Tako je clenitev s stalisca zunanje zgradbe (in kot bomo kasneje videli tudi notranje) zelo izrazita. Zato, kakor tudi zaradi ze omenjenih izredno ekspresivnih naslovov, je skoda, da knjiga nima kazala. Omenjeno je morda edina pomanjkljivost sicer ustrezno opremljene knjige,⁵ ki ima na naslovnici ovitka reprodukcijo avstrijskega slikarja Oskarja Kokoschke.

V romanu se pojavijo tudi tri neostevilcene, med besedilo vstavljene priloge. Pomembne so predvsem za razumevanje tistega dela romana, kjer je govora o melanholiji. Od tega sta dve znanstveni razpredelnici o melanholiji, in sicer je prva pojmovna analiza melanholije kot socialnega pojava, druga pa ljubezni in ljubezenske melanholije. Izvor obeh je delo angleskega pisatelja, teologa in medicinca Roberta Burtona (1577-1640) z naslovom Anatomija melanholije (1621). Tretja priloga je anatomska risba cloveskega telesa z za melanholijo kriticnimi tockami. Na njej je oznacen tudi izvor omenjene bolezni, o kateri je v romanu kar veliko napisanega in ki je, kljub navidez znanstvenemu opisu, ironizirana.

3.  Trodelna dogajalna zgradba

Omenil sem ze, da je roman nastal med avtorjevim enoletnim bivanjem v New Orleansu in New Yorku. Tako je zgodba prostorsko in casovno tudi dolocena, ceprav pisateljeva domisljija s tem nikakor ni omejena. Jancar oziroma v besedilu izrazeni protagonist Gregor Gradnik se v New Orleansu znajde v predkarnevalskem casu. Vendar z zanj novim in doslej seveda neznanim okoljem, vsaj do dolocenega trenutka, ne more vzpostaviti pristnejsega stika. V dogajanje se v glavnem ne vkljucuje aktivno, temvec je samo njegov pasivni opazovalec. To velja predvsem za prvi del romana, kar potrjuje naslednji stavek: Sredi pike, ki na zemljevidu oznacuje mesto nad delto, je nevidna, gibljiva pika on, nevidni opazovalec (10). Kljub temu da obiskuje Blaumannove tecaje kreativnega pisanja,⁶ da tudi sam nekoliko predava, da mu pomaga pri pisanju studije o melanholiji in da se druzi z najrazlicnejsimi ljudmi, je se zmeraj samo osamljeni opazovalec. Tudi to je v besedilu zelo lepo razvidno: Ni domotozje. Samota je. Pokrajino in mesto, ustanove in ljudi, telefone in kljucavnice, zakone in fraze, vse, kar je radovednost skusala pogoltniti, vse je osvojila. In vendar stoji on popolnoma zunaj vsega. Samo opazovalec (41).

Za prvi del romana je, kot posledica vsega zgoraj navedenega, znacilna Gradnikova miselna ali pa tudi na zivem stiku (pisma, telefonski pogovori) temeljeca povezanost z domovino, s krajem, ki mu pripada in ki je, v nasprotju z Ameriko, pogosto se vedno realen. V drugem delu pa zacne ta vez z domacim krajem slabeti. Dom, Ana, prijatelji, tisina domace delovne sobe, vse, vse je bilo naenkrat zelo dalec (44). In slabi vse do trenutka, ko se naenkrat popolnoma porusi. Pri tem je kljucnega pomena Gradnikova neizogibna ljubezenska afera z mlado amerisko pravnico Irene Anderson, ki obenem predstavlja tudi najbolj avtenticno vez med gostujocim pisateljem in Ameriko.⁷ Po njej Gradnik tudi sam postane del tega, do nedavnega se tujega sveta, se vanj aktivno vkljuci in zapusti status pasivnega opazovalca. Ni bil vec opazovalec (135), pravi, Zdaj je bil tukaj, nepreklicno tukaj. Sele zdaj (135). Pisma materi in Ani, pa tudi telefonski pogovori, so sedaj vse redkejsi, saj zanje v nanovo nastalem in na dvojino zozenem svetu pac ni vec prostora. In zdi se, kot da so domaci svet ter vsi nanj vezani dogodki potisnjeni v najgloblje sfere Jancarjevega spomina oziroma postanejo zacasno neresnicni. Zgodbe iz Indiane in Slovenije so bile fikcija. Edini resnicni svet je bil tukaj (137).

V drugem delu Gradnik torej prvic zares aktivno poseze v dogajanje. Pri tem pa je ze od samega zacetka vedel oziroma slutil, da je ljubezensko razmerje z Irene Anderson obsojeno na zacasnost, da je le bezno in da bo, prav tako kot je nenadoma nastalo, nenadoma tudi minilo. To se po njeni odlocitvi, da se odseli v New York (kjer si bo ustvarila novo zivljenje), tudi zgodi. Sinteticna pripoved se na tem mestu pocasi vraca v izhodiscno tocko. Gradnik je ponovno popolnoma zgubljen in ponovno zavzame ze omenjeni polozaj pasivnega opazovalca. Svet se mu zopet odtuji oziroma ga od sebe sam odrine in misli le se na vrnitev. Kje sem bil, je pomislil, v katerih sanjah? To je bil konec. Od tod naprej ni bilo vec nobene poti. Samo se domov, proti domu (210-211).

4.  Snov in trije tematski sklopi

Snov romana je zajeta iz Amerike, natancneje iz Jancarjevega bivanja v New Orleansu in --- na zacetku ter proti koncu --- v New Yorku. Zato je seveda jasno, da se v besedilu pojavijo tudi opisi Amerike, v katerih je pogosto veliko ironije (predvsem pri zapisovanju ustaljenih predstav o Ameriki⁸). Ker je Jancar vecino casa prezivel v New Orleansu, torej mestu, ki je splet slikovitih izrocil in kjer se mesajo razlicne kulture (crnska, francoska, anglosaksonska), so njegovi opisi po kolicini tudi najstevilnejsi. To so opisi tamkajsnje pokrajine, prebivalcev ter nekaterih znacilnosti, kot so npr. jazz, cajun, jambalaja, Mardi Gras. Poleg teh, vezanih predvsem na New Orleans, pa se pojavljajo tudi opisi splosnoameriskih znacilnosti. Te so npr. jogging, podjetnistvo, navidezno veselje, nepristni smeh. Del romana, v katerem se pojavljajo, bi lahko imenoval dokumentarni. Vzporedno z njim se razvijata se dva dela oziroma tematska sklopa. Prvi je tisti, v katerem so zapisani Gradnikovi intimni dogodki, torej njegova ljubezenska zgodba in tudi razmisljanja tako o sebi kot o drugih. Ta del bi lahko imenoval intimni. Drugi pa je ekspertiza o melanholiji (podkrepljena z dvema razpredelnicama in eno risbo), o njenih lastnostih in izvoru. Tega bi lahko imenoval strokovni del. V celoti gledano ima roman torej tri med seboj prepletajoce se tematske sklope (dokumentarnega, intimnega in strokovnega), ki se seveda povezujejo v doloceno celoto.

Jancarjev opis ameriske pokrajine ne podpira podobe, ki je pri vecini ljudi danes ze kar prevec ustaljena, da je to pokrajina blescecih se neboticnikov, pac pa izpostavlja tisto drugo, to je umazano in zanikrno stran mest. Tako v povezavi z New Orleansom v glavnem ne govori o tistem, kar je lepo, temvec predvsem o zakotnih in vlaznih hisah, v katerih je poleti obupno vroce in kjer je polno scurkov; npr. neko najemno stanovanje v New Orleansu je ozek zazidan hodnik z visokim stropom, podoben celici. In prostor je brez okna. Gojisce za scurke, brez dvoma. Samo vrata na ulico. Pogoltna land-lady, ki ji noben denar ne smrdi. Neznosno je vroce, v hipu je ves prepoten (54). Ko pa se proti koncu pripovedi preseli v New York, ga vidi predvsem kot mesto, polno smeti in umazanije. Ulice so bile zasute s smetmi. East River Park je bil videti kot gorata, opustosena pokrajina. Med kupi smeti so se potikale skupine klatezev in tlacile v vrece se uporabne predmete (222). V Posmehljivem pozelenju Amerika ni dezela uspesnih poslovnezev, kakrsno poznamo iz televizijskih nadaljevank,⁹ temvec je to predvsem dezela marginalcev, torej ljudi z druzbenega roba, ceprav se v delu pojavljajo tudi osebe, ki ne sodijo v to skupino. V grobem pa bi lahko nastopajoce razdelil v tri skupine. V prvi so tisti, ki so tako ali drugace povezani s pisateljevanjem in jih je preko njega Jancar tudi spoznal. To so npr. tragikomicni profesor Fred Blaumann, ki vodi solo kreativnega pisanja in pise knjigo o melanholiji, a je nikoli ne bo koncal, slusatelji sole kreativnega pisanja, potem pisec knjizevnih uspesnic Peter Diamond in njegova zena Irene Anderson, s katero je imel Gradnik ljubezensko razmerje. Zanje lahko recem, da so v vecini intelektualci (ali studentje), s katerimi ima Gradnik osebni stik, a so opisani na ironicen nacin (izjema je Irene Anderson, vendar tudi ob slovesu z njo preide Jancar v ironicno drzo). Druga skupina so ljudje, ki jih je Gradnik spoznal na kakrsenkoli drug nacin. To so v glavnem tako imenovani marginalci (naivni Gradnikov sosed Gumbo, ki se ukvarja z inavguracijo najrazlicnejsih podjetij, a mu zmeraj spodleti, to sta tudi Louisa Dimitrovna Kordachova in Lady Lili, pa vecina obiskovalcev ali, kot jih sam imenuje, prebivalcev Rigby bara, npr. Debbie, Liana, Bob. Ti opisi marginalcev so, po mnenju H. Glusic,¹⁰ odraz socialnega cuta. Vzbujajo socutje, negotovost in gnus ter hkrati izrazajo njegovo mocno naklonjenost ranljivim ljudem. V tretjo skupino pa sodijo osebe, ki so v Posmehljivo pozelenje izposojene iz drugih umetniskih del in s katerimi Gradnik nima neposrednega stika, temvec o njih samo pripoveduje. Taksne so npr. Kowalski, Stella in Blanche, ki so aluzija na dramo (film) Tramvaj pozelenja (A Streetcar named Desire) Tennesseeja Williamsa. Omenjene tri osebe nastopajo v Jancarjevem besedilu v identicnih odnostih in dogodkih kot v izvirnem delu, drami (filmu). Ce bi bili v Posmehljivo pozelenje prineseni iz drame (in ne filma, kot najbrz so), bi lahko govoril o enem izmed medbesedilnih postopkov, natancneje prenosu.

Ob najrazlicnejsih osebah, ki se znajdejo v romanu Posmehljvo pozelenje, so v besedilu velikokrat omenjene tudi zivali, natancneje scurki (v najemnem stanovanju v New Orleansu pa je imel tudi macki), ki jih je v New Orleansu ogromno. Tudi sam ga je imel, Gradnikov scurek je bil lep, debel in hiter. Kmalu po vselitvi ga je hotel ubiti. V rokah je drzal vilico, ki bo ostudni hrbet prikovala k tlom. Potem se je spomnil, da je ta prizor ze videl, da so vanj metali jabolka, ki so se vdrla v hrbtni oklep in tam obticala. In minila ga je vsaka volja do ubijanja. Vendar pa je takrat njegov scurek dobil ime: Gregor Samsa. Iz citata je moc razbrati, da gre za aluzijo na Kafkovega Samso (ceprav se ta preobrazi v mrces, pri Jancarju pa imamo opravka s scurkom). Scurki, scurkast, scurkasto zivljenje¹¹ imajo v romanu tudi dolocene konotacije in eno izmed poglavij (stiriindvajseto) je celo naslovljeno Poletje s scurki. Nekatere osebe (npr. obiskovalce Rigby bara, Stello in Kowalskega ...) pisec primerja s scurki oziroma govori o njihovem scurkastem zivljenju, ker imajo podobne navade kot scurki --- zivijo v vrocih, vlaznih, zatohlih stanovanjih, se skrivajo pred dnevno svetlobo.

5.  Stil

Stavki in povedi, ki so zapisane v Posmehljivem pozelenju, so seveda razlicno dolgi. Vendar je njihovih pretirano dolgih in zapletenih medsebojnih zvez malo ali skoraj nic. Prevladujejo srednje dolge povedi, ki pa so zelo premisljene in tudi duhovite. Zato je besedilo, kljub svoji zahtevnosti, za bralca zelo privlacno in se, kot je poudarjeno skoraj v vseh kritikah, ki se z njim ukvarjajo, bere v enem dahu. Ali kot je zapisano ze na njegovem ovitku, romana ne boste odlzili, dokler ne boste obrnili zadnje strani. Po mnenju T. Virka¹² pa gre na formalno-stilni ravni za:

• nekoliko bolj sproscen in razgiban jezik (a nic manj skrben),

• uvedbo nekaterih postopkov, znacilnih za postmodernizem,¹³

• zunanjeformalno fragmentarizacijo (kar omogoca, da se pokaze Jancar kot mojster detajla).

6.  Zanrska oznaka in simbolika naslova

Ker Posmehljivo pozelenje dokaj natancno popise avtorjevo bivanje v ZDA in predstavlja dolocen (resnicen?) del njegovega zivljenja, bi lahko rekel, da je to avtobiografski roman. Vendar avtobiografski le po tematiki, ne pa tudi po tehnicni plati. Zato ta klasifikacija ni popolna, saj drzi le delno (za podrocje tematike) in je tako ne morem v celoti sprejeti.

Osrednja in zelo jasno izrazena zgodba romana je ljubezen Grogorja Gradnika in Irene Anderson. Kljub temu pa je tezko reci, da je to ljubezenski roman v tradicionalnem pomenu te besedne zveze. V romanu ne gre za ljubezen kot neko duhovno vrednoto ali kot prikazovanje necesa lepega. Med nasprotujocima si spoloma ne zasledimo nikakrsnih pretirano custvenih dialogov. Ljubezen tudi ni, kot pravi T. Virk,¹⁵ pretveza za prenasanje kakrsnegakoli idejnega sporocila, temvec je izpostavljena predvsem kot spolnost oziroma tisto, kar je zapisano ze v naslovu, to je pozelenje. In to pozelenje je, kar je prav tako navedeno ze v naslovu, posmehljivo pozelenje: zaradi komicnih situacij, ki nastopijo v povezavi z njim, ali celo zaradi njegove iluzije potesitve. Pozelenje je v ljubezenski zgodbi Gradnika in Irene Anderson in se marsikje v romanu zelo mocno prisotno. Kaoticni predkarnevalski cas je opisan z naslednjimi besedami: Mardi Gras je divji in hiter in vroc od greha. Tako zapise tukajsnji etnograf, ko skusa razloziti, zakaj Mardi Gras ni preprosto pustni torek ali Fashing ali latinski carnevale (76).

Nekoliko tocnejsa kot prvi dve zanrski klasifikaciji, avtobiografski oziroma ljubezenski roman, je oznaka, da je Posmehljivo pozelenje potopisni roman, saj je v romanu zelo slikovito opisana Jancarjeva pot v Ameriko in ker je v njem tudi izredno veliko opisov Amerike, nacina tamkajsnjega zivljenja.

Ce je s stalisca romana kot celote tezko najti primerno zanrsko oznako, pa je povsem jasno, da se njegov zkljucek zelo pribliza esejisticnemu nacinu pisanja. Proti koncu, ki je cankarjansko obarvan (ljubezen --- sovrastvo do rojakov), se Gradnik vraca v domovino ali, kot sam pravi, tja, kjer imajo vse stvari in kraji svoja imena. Vendar je ob prihodu vedel, da prihaja v pokrajino trpljenja. V pokrajino, ki jo od zacetka sveta trpincijo melanholicni hudici. V pokrajno, kjer ljudje od najbolj zgodnjega otrostva poslusajo o trpljenju in ga razumejo, se preden vedo, kaj ta beseda pravzaprav pomeni (279). Zakljucek je torej tisti del romana, kjer Jancar veliko razmislja o Slovencih. Vidi jih predvsem kot ljudi, ki radi trpijo in so ob vsem tem se izrazito suicidno nagnjeni. Zato slovensko pokrajino poimenuje tudi kot smrtno pokrajino. Kljub temu pa se vanjo vraca brez obcutka zagrenjenosti, saj se vraca v kraj, kjer je zares doma.

Opombe

¹

Pri istoimenski zalozbi je leta 1995 izsel tudi prvi (nemski) prevod Posmehljivega pozelenja. Knjigo je prevedel Klaus Detlef Olof in ima naslov Lucifers Lächeln.

²

Igor Bratoz, Melanholicno vracanje v domaco dolino smrti, Delo XXXV (19. 2. 1993), 6.

³

Tomo Virk (1995). Temni angel usode (prozni opus Draga Jancarja), spremna beseda k zbirki novel Ultima creatura. Ljubljana: Mladinska knjiga.

⁴

Drago Jancar (1993). Posmehljivo pozelenje. Celovec: Wieser, 12. Vsi nadaljnji citati iz Posmehljivega pozelenja so od ostalega besedila loceni s posevnim tiskom in oznaceni s stranjo knjige, na kateri se nahajajo.

⁵

Helena Malek (1993). Posmehljivo bozanstvo. Dialogi st. 5.

⁶

Do katerega ima zelo ironicen odnos.

⁷

Glej op. 5.

⁸

Helga Glusic, Odmevnost Jancarjevega literarnega dela v svetu. Ljubljana: FF.

⁹

Cveta Guzelj-Sabadin (1993). Posmehljivo pozelenje in druge zgodbe Draga Jancarja. Primorske novice (30. 11. 1993), 10.

¹⁰

Glej op. 8.

¹¹

Glej op. 5.

¹²

T. Virk (1993). Drago Jancar: Posmehljivo pozelenje. Literatura st. 23.

¹³

Prav tam je zapisano tudi, da Jancar nikoli ni zapedel modnim muham postmodernizma.

¹⁴

Seveda vem, da je v umetnosti vse »kako«. Toda sele takrat, ko je »kaj« samoumeven.
Nela Maleckar (1993). Drago Jancar: »Ko se nasanjamo, bomo spali naprej«, intervju. Razgledi st. 17.

¹⁵

Glej op. 12.