|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Tone Pretnar | UDK 929 Miklošič F. :884.03-1 |
Fran Miklošič kot prevajalec poljske poezije
2. O Miklošičevem prevajalskem izboru poljskih pesemskih besedil
2.2
Izbor poljskih besedil za srednješolska berila sledi Miklošičevi predstavi o obsegu in obliki kompendija vednosti o književnosti, ki naj bi jo obvladoval slovenski izobraženec, o vzgojni knjigi, ki naj bi bila ?fletno oblečen fant? in ne ?s krpami obložena baba?5: k taki podobi beril ne vodijo sestavljalca samo izvirna slovenska leposlovna besedila, primerni so tudi prevodi, in to izbrani: ?...pa ni treba, da vse bode izvorno, meni bi tudi dobri prevodi dobrih izvorov po volji bili?6; za berilo izbrani ?dobri izvor? naj bi imel pregledno zgodbo in izrazito sklepno poanto: ta lastnost povezuje besedili (Kochanowskega Lipo in Karpińskega Mladi knez in slavič), ki ju je (v nasprotju s programsko aktualnostjo) iz poljske književne preteklosti prevedel Miklošič, s prevodom Puškinove pravljice Ribič in ribica7.
3. O oblik(ovanost)i Miklošičevih poslovenitev izbranih poljskih pesemskih besedil.
Slovenski prevajalci vsaj od razsvetljenstva naprej prevajajo tako smisel kot obliko pesniškega besedila in tako bogatijo slovensko poezijo z novimi verznimi, strofičnimi in stalnimi pesemskimi oblikami ali pa obstoječe modificirajo na način, kot ga zahteva izvirnik.
3.1
Miklošič je s prevodom prvega Krimskega soneta Adama Mickiewicza z naslovom Stepy akermańskie (v prevodu je sonet naslovljen z Domovina) kot prvi slovenski prevajalec segel po poljskem sonetu, kakršnega je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izoblikoval prav Adam Mickiewicz, legitimiralo in potrdilo pa ga je romantično poljsko sonetopisje: gre za trinajsterski (7 + 6) sonet s klasičnim dvočlenskim oklepajočim rimanjem v kvartetnem delu (abbaabba) in najpogosteje dvočlenskim prestopnim rimanjem v tercetnem (cdcdcd). Kar zadeva zaporedje izglasnih stikov verzov, se poljski romantični sonet ne loči od slovenskega, loči ga samo verzno izrazilo --- silabični trinajsterec (7 + 6):
STEPY AKERMAŃSKIE8Wpłynăłem na suchego przestwór oceanu,
Wóz nurza się w zieloność i jak łódka brodzi;
Śród fali łăk szumiacych, śród kwiatów powodzi,
Omijam koralowe ostrowy burzanu.Już mrok zapada, nigdzie drogi ni kurhanu,
Patrzę w niebo, gwiazd szukam, przewodniczek łodzi;
Tam z dala błyszczy obłok? tam jutrzeńka wschodzi?
To błyszczy Dniestr, to weszła lampa Akermanu.Stójmy! --- jak cicho! --- słyszę ciăgnăce żurawie,
Których by nie dościgły żrenice sokoła;
Słyszę, kędy się motyl kołysa na trawie,Kędy wăż śliskă piersiă dotyka się zioła.
W takiej ciszy! --- tak ucho natężam ciekawie,
Że słyszałbym głos z Litwy. --- Jedżmy, nikt nie woła!
DOMOVINA10
Iz krimskih sonetov Mickjeviča poslovenil Fr. MiklošičPo suhi plavam zdaj ravnici oceana,
Voz trava krije, voz ko ladja brodi;
Po šumnih senožetih mnogi cvetov rodi
Obdajejo erdeče otoke burjana.Že mraz prihaja, ni ga pota ni kurgana,
Pogledam v nebo, zvezda naj me vodi;
Tam okno se blešči, tam se danica rodi,
Tu Dnjestr, tam je lampa Akermana.Postojmo! Vse je tiho! piščijo žerjavi,
Ki jih sokola ne uzerla bi zenica;
In slišim, kjer se ziblje le metulj na travi,In kjer se je pod kačo šibnila travica;
V tišini taki želja me goreča davi,
Glas vslišati iz Litve. --- Pojd'mo. ni ga klica.
3.2
Takega romantičnega poguma pri ravnanju z verznim izrazilom v prevodnem pesemskem besedilu ni v Miklošičevi slovenitvi lirske miniaturne hvalnice Lipa Jana Kochanowskega; izvirno besedilo je sestavljeno iz šestih rimanih trinajsterskih (7 + 6) dvostišij:
NA LIPĘ12Gościu, siădź pod mym liściem, a odpoczni sobie!
Nie dójdzie cię tu słonce, przyrzekam ja tobie,
Choc się nawyszej wzbije, a proste promienie
Ściăgnă pod swoje drzewa rozstrzelane cienie.
Tu zawżdy chłodne wiatry z pola zawiewajă,
Tu słowicy, tu szpacy wdzięcznie narzekajă.
Z mego wonnego kwiatu pracowite pszczoły
Bioră miód, który potym szlachci pańskie stoły.
A ja swym cichym szeptem sprawić umiem snadnie,
Że człowiekowi łacno słodki sen przypadnie.
Jabłek wprawdzie nie rodzę, lecz mię pan tak kładzie
Jako szczep napłodniejszy w hesperyskim sadzie.
LIPA13
Po J. Kohanovskomu poslovenil Fr. MiklošičPrijatelj, sedi se pod mene, in oddahni si,
Ne bo te tukaj gorko peklo solnce, veruj mi,
Naj lih stoji nad nama; naj vse dreva senčico
Ljudem, živalim potnim, zevajočim kratijo;
Prijetno hladni vetri tukaj zmirom vejejo,
Slaviči tukaj in škerjanci vedno pojejo,
Marljive bčele s cvetja mojega dišečega
Med zbirajo za mizo ljubega mi soseda,
In s tihim svojim šumom delam dostikrat tako,
Da v mili moji senci potniki zadremljejo;
Res jabolk sladkih ne rodim, vendar me gospodar
Časti kot verta hesperidskega naj lepši dar.
3.3
Karpińskega Bajka iz francoščine je v izbirniku oblikovana v osmerskih prestopno rimanih štirivrstičnicah, ki simetrično oklepajo rimano dvostišje v istem merilu:
BAJKA S FRANCUSKIEGO14Młody ksiăzę z swym mentorem
W lesie przechadzki zażywa,
I nudzi się, panów wzorem,
Bo ten zysk wielkości bywa.Słowik zaśpiewał na pręcie,
Widzi go, słyszy głos rzadki,
Że był księciem chciał w momencie
Złowić i wsadzić do klatki.Ale gdy bieży z hałasem,
Ptaszek ulecial tymczasem.Czemuż, rzekł ksiăzę markotny,
Słowik, co tak śpiewa mile,
Kryje się w lasach samotny,
A w mym domu wróblów tyle?Oto: byś miał, mentor rzecze,
Naukę życia przyszłego,
Że głupi sam się przywlecze,
Trzeba szukać cnotliwego.
MLADI KNEZ IN SLAVIČ15Po Karpinjskem
Mlad knez s svojim učenikom se v lesu sprehaja; dolg čas ga trapi, kar se veliki gospodi v časih godi. Slavič na veji zapoje; mladi knez ga vidi, sliši glas neslišan, in ker je knez, hoče mahom slaviča uloviti in v kletko djati; ali ko s kričem za njim teče, ptiček odleti. Zakaj, pravi knez nezadovoljen, slavič, ki tako milo poje, se skita po gojzdih, v moji palači pa je toliko vrabljev? Za to, pravi učenik, da bi ti nauk imel za bodoče življenje, da se bedaki sami privlačejo, pametnih ljudi pa je treba iskati.
Młody ksiăżę z swym mentorem -> Mlad knez s svojim učenikom
Oceno svojega ravnanja z izvirnikom je prevajalec vpisal v podnaslov prevedenega besedila: po Karpinjskem, ki se razlikuje od podnaslavljanja verznih prevodov (po Kohanovskomu poslovenil, iz Krimskih sonetov Mickjeviča poslovenil), s čimer želi povedati, da gre za prepis vsebine in ne za umetniški prevod, kakršnega je izoblikovalo domače književno izročilo.
4.
Miklošičeva slovenitev prvega Mickiewiczevega Krimskega soneta je spodbudila celo vrsto novih prevajalskih poskusov: od Valjavčevega iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki izmed vseh slovenitev poljskega soneta najbolj dosledno presaja lastnosti izvirnega metra v slovenščino, do končno veljavnega in antološkega prevoda izpod peresa Dušana Ludvika in Rozke Štefanove, ki v šestdesetih letih našega stoletja nahaja ekvivalent poljskemu trinajstercu (7 6) v šesterostopičnem jambskem verzu v akatalektični in hiperkatalektični obliki brez stalne zareze. Pomembno je tudi razlikovanje med slovenitvijo verznega besedila in prevzetjem motiva: Miklošičev učenec Matija Valjavec sloveni, kadar prevaja tako misel kot obliko, in povzema po, kadar v tipično slovenski kitici sporoča tisto, kar je ubesedil avtor v tipično poljski16.
Miklošičevo prevajalsko zgodbo s poljsko poezijo bi rad povzel v prazničnem (in praznično oakrostišenem) sonetu:
Fantastično sonet je poustvaril
Romantik, ki obvladal je jezike,
A hkrati iz zakladnice velike
Nekaj prebliskov mladeži podaril.Umetnost je v umetnost preudaril,
Misli prelival v blagozvočne like,
In malce preoblikoval oblike,
Ker je z besedo spretno gospodaril.Lipo presadil v svoje je stoletje,
Od doma glas rad slišal bi v tujini,
Šepet pa tudi zanj v šepet odet jeIn klic zamre v nevidni domovini.
Če se pa zlije v polnozvočno petje,
Uzre Slovenec v vsej ga veličini.
Opombe
