|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marko Juvan | UDK 82.07:801.73:886.3-1 |
Uvod v medbesedilno branje (pesmi)
Kljub množici različnih pristopov in opredelitev naj za izhodišče razpravljanja tvegam oznako besedila; le tako bo lahko postalo bolj jasno, kaj je medbesedilnost in zakaj ter kako beremo medbesedilno. Besedilo nam bržkone po vsakdanjih predstavah --- pomeni ali predstavlja v enem ali več stavkih zapisan, smiselno povezan ter strnjen jezikovni pojav, s katerim nekdo nekomu nekaj pove, ga o nečem obvesti, mu kaj pripoveduje, poroča, opiše, razloži, kaj svetuje, vpraša, zahteva ipd. Jezikoslovci in jezikovedi, če uporabim novo Toporišičevo skovanko, so izhajali iz takšnih in podobnih predstav, pa tudi iz tega, da so pri skladenjskem opisu naleteli na pojave, ki jih z jezikoslovno analizo zgolj do ravni stavka niso mogli docela zadovoljivo razrešiti (npr. vloga naklonskih izrazov, členkov, pozaimljanja, izpustov, stavčnega poudarka ter variantnosti besednega reda). Tako so izdelali različne teorije besedila. Zato je potrebno vzeti sledečo opredelitev zgolj kot nekakšen z vseh vetrov zbrkljani in kolikor toliko razumno usklajeni definicijski provizorij, s katerim si hočem le pomagati k razpravljanju o medbesedilnem branju pesmi.
Besedilo je torej sporočevalno dejanje, se pravi aktualizacija jezikovnega sistema, v katerem so jezikovne prvine medsebojno povezane in usklajene na površinski ravnini tudi onkraj meje povedi (kohezivnost), njihovi pomenski soodnosi pa se nanašajo na teme oziroma na model sveta (logične, časovne, prostorske in druge relacije med pojmi in rečmi --- gre za t.i. koherentnost); teme in modele soustvarjajo naslovniki z interpretativno dejavnostjo, tako da v sprejemalni proces vnašajo tudi svojo presojo položaja izjave, svojo vednost o svetu, rečeh, tematiki določenih področij in strok, o konvencijah razmišljanja in besedilnih vrstah. Na podlagi tega jim je besedilo šele lahko nosilec določenega smisla, relevantnih informacij.1 Prvine in makrostrukture takega besedilnega sveta je mogoče izraziti v različnih jezikih ali v več jezikih obenem (npr. Prešernova prva objava --- izvirnika in lastnega nemškega prevoda pesmi Dekelcam v časopisu Illyrisches Blatt; ali Joyceov večjezični roman Finneganovo bdenje) in celo nebesedno predstaviti (filmizacija Desetega brata, strip o Marxovem Kapitalu, Straussova simfonična pesnitev Don Juan). Zato gre za ravnino, ki presega enkraten, konkreten zgodovinski jezik, in tudi za kategorije, ki imajo v človeškem mišljenju določenega kulturnega kroga domala univerzalno veljavo (npr. načelo časovnega sosledja, prostorskega sopostavljanja, vzroka in posledice, istovetnosti in nasprotja, logiški teoremi).2
Za literarna besedila --- četudi se pri neliterarnih pojavljajo glede tega nekateri pomisleki --- nedvomno velja prepričanje, da morajo po definiciji biti pisno utrjena (fiksirana), jasno zamejena od drugih besedil in od vsakršnih besednih 'odpadkov' ali 'vrivkov' (npr. Cankarjeve risbe junakov na rokopisih njegovih dram ne spadajo v njihov tekst, prav tako v besedilo Hlapcev ne spada tisto, kar je avtor sam prej popravljal in črtal ali kar so po rokopisu naknadno kracali lektorji, uredniki in redaktorji). Ta zahtevana lastnost je --- skupaj s tistimi, ki merijo na jezikovnoizrazno ter pomensko strnjenost, usklajenost in urejenost besedila --- prispevala k oblikovanju pravcatega kulta o celovitosti, notranji harmoničnosti, zaokroženosti književnega dela, zlasti pesniškega.
Toda v besedilu, tudi pesniškem, so prvine, oblike in vzorci, ki jih ne moremo docela razumeti, razložiti oz. interpretirati --- ali vsaj v njih čimbolj popolno uživati ---, ne da bi priklicali na pomoč spomin na tisto, kar ali o čemer smo že brali, slišali. Te prvine so torej del besedila, ki ga beremo, prizivajo oziroma evocirajo pa tudi njegov kontekst, na katerega se navezujejo in iz njega vnašajo v besedilo celo vrsto dodatnih pomenk, konotacij, asociacij, ki jih je na besedje, glasovne, skladenjske in zgradbene strukture besedila v njihovi doslejšnji rabi že prilepila zgodovina branja ali pa aktualni družbeni trenutek, položaj književnega življenja ipd. Prav obstoj takih prvin in struktur, ki so nujna sestavina slehernega besedila, postavlja pod vprašaj eno od njegovih temeljnih določnic: razmejenost od drugih besedil in od nebesedil, njegovo navznoter usmerjeno pomensko urejenost.3 To, kar je na videz zgolj v besedilu, včlenjeno v njegovo izrazno ter pomensko zvezanost oziroma strnjenost, ga tudi presega, prebija njegove meje, ga meša z drugimi izjavami, govoricami, besedili in konvencijami sloga, žanra, jezikovne zvrsti ipd.
Zakaj in kako pesemska besedila beremo medbesedilno, si oglejmo ob sledečih primerih.
Da sploh kaj razumemo
Za to pa je treba imeti ne le slovarsko in slovnično, ampak tudi enciklopedično vednost,4 se pravi vedeti, kaj so ti enostavni ali razširjeni primerjalni členi oz. kdo so Giganti, Plut, Kamene, Eol, Kupido, Petrarka, Parka zunaj Prešernovih eksempelskih delov soneta, kaj je o njih že napisano, kakšne so njihove zgodbe. Medtem ko slovarska definicija pojasnjuje označevalec znotraj jezikovnega sistema, pa enciklopedični članek isto besedo razlaga v sistemu kulture, na podlagi že napisanih besedil in informacij iz njih --- z zgodovino reči, pojma ali osebe, ki je z njo označena, z njeno vrednostjo oziroma uporabnostjo, razširjenostjo, povezanostjo z drugimi rečmi, osebami, pojmi ipd.
Prešeren sicer v prispodabljalnih, eksemplaričnih oz. paraboličnih kvartinah sonetov praviloma bralcu prijazno izpiše aktualizirani enciklopedični odlomek, izbrani, zanj pomembni, relevantni snop pomenk, prvin iz že obstoječih zgodb oziroma motivov, na katera kažejo antična lastna imena. Ta so, naj se zatečem k prispodabljanju še jaz, kot nekakšni vratarji med dvema besedilnima svetovoma ali kot medbesedilni tihotapci z dvojnim državljanstvom: v sonete, kjer začasno bivajo kot besedilna kategorija, tovorijo zgodbe, motive od zunaj, se pravi iz besedil oziroma znakovno urejenih mitoloških makrostruktur, kjer so imeli ravno takšno (slovnično, ne pa pomensko) vlogo.
Gre za imenske aluzije, medbesedilne figure, s katerimi navajajoča besedila (Prešernovi soneti) prek 'izposojenih', 'gostujočih' lastnih imen, ki naj bi bila kot imena načelno pomensko prazna, evocirajo za pisca pomembni sklop pomenskih prvin (motiv, temo, zgodbeni izsek) predlog. Z neposrednim sobesedilom pesnik opredeljuje izbiro pomenk, ki so s temo, motivom besedila primerljive, medtem ko ostali predeli tujega znakovnega sestava ostanejo neaktualizirani, v ozadju. Toda v luči pomenskih implikacij, ki jih s sabo prinaša medbesedilna figura, izbrane pomenke prikazujejo, 'interpretirajo' tudi temo besedila.5 Kot rečeno, Prešeren aluzivno prizvani snop pogosto izrecno pove --- pri Gigantih je to npr. njihova storoka moč, pri Dioskurih njuni usmerjajoči in pomirljivi zvezdi, pri Eolu moč nad vetrom. Besedilo tako vsaj do neke mere samo pojasnjuje, osvetljuje predele tuje zgodbe, čeprav brez njenega poznavanja, brez ustrezne enciklopedične sposobnosti izgubimo celo vrsto konotacij, ki se navezujejo na ta lastna imena v mitskih zgodbah, rodovnikih.
Zgodi pa se, da je aluzivno prizvani pomenski snop mitološke predloge z navajajočim sobesedilom sicer opredeljen, ni pa izražen, saj iz nje poleg lastnega imena vanj ni prenesena nobena druga prvina besedilnega sveta.6 Tako nas lahko npr. stihi v (2) pustijo na cedilu, če smo nevedni glede Kamen, saj iz verzov samih sploh ne bi mogli razbrati, da lirski subjekt toži o zapostavljanju slovenske kulturne tvornosti na Slovenskem in o idolatriji tujega. Če pa nas je klasična izobrazba poučila, da so te osebe opevali Stari kot preroške vodne vile z obrobja Rima in jih enačili z grškimi Muzami, lahko neposredno iz navajajočega sobesedila sklepamo, da je z aluzijo prizvani mitem Kamen pomensko aktualiziran nekako kot 'zaščitnice kulturnih veščin'. Prav tako v (3) iz samega besedila ne bi prepoznali poduhovljenega pesniškega čaščenja ljubljene ženske, če nam prej nikoli ne bi prišlo na uho, da je bil v mitologiji in leposlovju Kupido rimski deški bog ljubezni, njegova lepa starka njegova mati Venera, Petrarka pa poznosrednjeveški sonetist, ki je opeval svojo ljubljeno Lavro in njene kreposti na hrepenenjski distanci.7
Toda tudi tematika teh Prešernovih besedil dobi s pomočjo imenskih aluzij posebno osvetljavo, saj je prikazana prek pomenskih implikacij antičnih mitemov. Individualna romantična izpovednost se z njimi skuša objektivizirati, prikazati kot nekaj občega, kot posebni primer splošnih, večnih, ponovljivih položajev, znanih tudi drugim. Tako se romantični individualizem že vsebinsko bliža klasiki, še bolj pa slogovno, ker pač antične odnosnice nosijo konotacije klasicizacijskih stilnih tendenc oziroma tradicij ter takšno stilno vrednost sposojenih prvin v novem označevalnem okolju tudi evocirajo.
Skratka, pri razlaganju Prešernovih sonetov se moramo vseskozi zatekati k tistemu, kar je že ubesedeno, torej k medbesedilni dešifraciji pesmi. Potrebno je, da naša bralna sposobnost tako ali drugače aktivira enciklopedični spomin na tiste predloge, ki jih medbesedilno priziva Prešeren: bodisi da je ta spomin naš lasten, iz neposrednega poznavanja antičnih pripovedk ali mitov, bodisi izposojen iz leksikonov, učbenikov in opomb pri izdajah Prešernovih pesmi. Prešeren in izobraženci njegovega časa so sicer že v gimnaziji --- posebej ob gorečih profesorjih, kakršen jim je bil med 1813 in 1819 Valentin Vodnik --- intenzivno prebirali latinske in grške hrestomatije, svoje govorniške veščine in okus pa so morali izobraževati ob obširnem poznavanju mitologije, izbranih govorniških eksemplov, prevajanju in komentiranju poetičnih mest iz antičnih klasičnih avtorjev, ki jim je bila namenjena precej večja pozornost kot novoveškim, modernim. Simbolna imena iz območja antične mitologije in zgodovine so jim prišla v meso in kri.8 Zato je lahko Prešeren pri medbesedilnih navezavah računal na to, da bralna sposobnost njegovih ciljnih naslovnikov obvlada kanon avtorjev in besedil, ki jih priziva v svojih sonetih, tako da si je tudi tu lahko privoščil zgolj omembe, namige, litotično skromnost (gl. primere 1-4). Tedanji klasično izobraženi bralci so ob vsakem mitološkem imenu takoj mogli v svojem spominu sprožiti bogate nize asociacij, polne predstave o predlogah, in zapolnjevati Prešernove tekstualne namige z ustreznimi pomenskimi snopi ter še v večjem obsegu vzporejati stare zgodbe z novimi pesniškimi izpovedmi, v katere so bile vcepljene.
Kako je medbesedilno branje pesmi nujno, da jo sploh razumemo, se lahko prepričamo tudi v primerih, kjer prvine iz predlog v novo označevalno okolje niso prenesene tako opazno, ampak njihovo tujost zaznamujejo le neznatne motnje v --- npr. ritmični, skladenjski in leksikalno stilni (gl. 5) --- urejenosti, ubranosti besedila. V takšnih primerih je za prepoznanje medbesedilne figure bralna sposobnost (razgledanost po z odnosnicami prizvanih predlogah) še bolj odločilna.
Prvi verz Jesihove štirivrstičnice iz zbirke Kobalt9 (5) se tako zdi zgolj igrivo nesmiseln, če se ustavimo zgolj pri slovarskih pomenih poudarjenih besed (orglar, kos, kalin, slavec; mojster... postavil štafelaj) in ne ugotovimo, da so izposoje, nekake dvoživke, ki merijo iz besedila v izseke dveh obstoječih pesniških zapisov in v prvine njunih predstavljenih svetov --- v Prešernovo pesemsko parabolo Orglar in v njegov sonet Apel podobo na ogled postavi.10 Kot delčki Prešernove pesemske parabole, orglar in tri vrste ptic v prvem verzu vzbudijo bralčev spomin na celoto predloge, na njena razmerja med liki (bog, orglar, ptice), na njeno temo, sporočilo o tem, da je spontana prvoosebna pesnikova izpoved več vredna, bolj blizu Bogu, kot klerikalno nadzorovana, usmerjena poetika hvalnic. S to simbolno pomensko vrednostjo, ki jo naslovnik pozna iz 'enciklopedije', ne pa iz 'slovarja', prinašajo tuje prvine tudi v novo označevalno okolje svoje parabolične pomene, s svojimi implikacijami razsvetlijo, 'interpretirajo' njegovo temo. Šele v interakciji s prizvano predlogo lahko prvi Jesihov verz v 'nevtralni' parafrazi razumemo kot strah, da ne bi bil lirski subjekt (pesnik) s svojo poezijo podrejen platonizmu oblastniških institucij (kot kos in kalin pojeta, kakor jima dirigira orglar), namesto da bi bil osvobojen, avtonomen, tako kot Prešernov slavec. Dvom, da zgolj prvoosebna izpovednost ni več dovolj za lastno, izoblikovano pesniško podobo, se nadaljuje v naslednjih treh vrsticah, podloženih s Prešernovim Apelom, mojstrom, ki ?podobo na ogled postavi? --- lirskega subjekta ni na sliki, je še na paleti, je torej nekaj nedokončanega, potencialnega, negotovega, odvisnega od kretnje drugih.
Verjetno prav s tem izposojenim motivom upodobi Jesih eno izmed načel svoje pisave --- da svojo karnevalizacijsko, ironično in individualistično poetiko, svoje teme interpretativno osvetljuje ravno ob podpori tujih besed, semantičnih kretenj drugih (v tem primeru Apela), jih uporablja kot komentar svojih lastnih pesniških misli, obenem pa tudi za slogovno profiliranje svoje pesniške govorice v kontekstu sočasnega modernizma in neoavantgard, kot namiguje verz ?Moderne oblike premaguješ s kopji, arhaik, s težo zob?.11
Podlaga z Apelom pa za razumevanje vendarle ni nujna. Omogoča le več sopomenov, asociacij, nekak stereofonski učinek (pesnikov glas v dvorani tradicije), bolj polno bralsko osmišljanje, saj se Jesihov modernistični lirski subjekt igrivo predstavlja prek optičnega filtra implikacij, pomenk iz slovenske literarne klasike, v dialoški interakciji z njimi. Smisel besedila je namreč gibljiva in spremenljiva rezultanta soodnosov znamenj znotraj besedila in njihovih relacij z znamenji drugih besedil, s situacijo izjavljanja in sprejemanja, s kontekstom sorodne tematike, področja razpravljanja.12 Več kot je takšnih relacij, bolj zapletene in sestavljene bralne (spominske in opomenjevalne) postopke sprožijo,13 bolj kompleksne strukture smisla proizvajajo.
Medtem ko smo torej v primerih 1-5 videli, da brez medbesedilnih navezav nekaterih besedil sploh ne moremo razumeti, pa se je že v (5) pokazalo to, kar bodo še podprli sledeči primeri: da nekatera (pesemska) besedila razumemo bolj polno, celovito, bogato, če v njih prepoznamo in interpretiramo medbesedilne figure.
Da razumemo bolje
Bralski doživljaj pesmi, ki ga omogoči šele enciklopedično, ne zgolj slovarsko branje izglasnih besed, se s to medbesedilno razsežnostjo dopolni, obogati smisel teksta, saj --- med tem smo, radovedni, lahko Prešerna ponovno vzeli v roke, kolikor ga ne znamo na pamet --- začenjamo iskati novo vrsto ekvivalenc med obema besediloma, ju vzporejamo, da bi odkrivali nadaljnje podobnosti in razlike. Prešernove nekoliko sentimentalne ?mokrocvetoče rožce poezije? Taufer v oblikovno enakovredni, paralelistični sintagmi, npr. polemično zaostri in ozemlji v ?tihe treske poezije?; namesto da te svoje kali ženejo iz srca, Taufer v odlitku enakih, medbesedilno paraleliziranih, skladenjskih razmerij sugerira pomensko antitetično, bolj srhljivo sliko 'zasede in kosti'. Tauferjev sonet tako s citati rimanih besed odpira in širi prostor našega asociiranja, spodbuja k iskanju medbesedilnih paralelizmov (ekvivalenc v različnem in različnosti v ekvivalencah), čeprav bi ga (za silo) razumeli tudi brez teh medbesedilnih sredstev.Še bolj razumljiv je sam po sebi odlomek iz Šalamunove Dume 196416 (7), jeznega, izzivajoče kontrakulturnega, mladostniško nestrpnega in antiavtoritativnega ginsbergovskega ?tuljenja?,17 polnega anaforičnih paralelizmov in ironizacijskih apostrof. Razvidno je, da mu grejo pošteno na živce metafizika, krščanska in socialistična moralka, slovenska folklora, domačijstvo, družbeni in pravni sistem ter njemu vdani in prilagojeni udje (celo intelektualci), odkrita ter prikrita ideološka represija, inštitucije in aparati indoktrinacije --- šola, posebej pa inštitucija nacionalne literature, ki časti razne povprečneže (ki jih metonimično pooseblja ime nesrečnega, že v literarni zgodovini kot formalističnega epigona ožigosanega Cimpermana).
Toda že z naslovom svoje provokativno avantgardistično besedilo (skoraj manifest) jasno zaznamuje kot obnovitev Župančičeve Dume, te najrazvpitejše, pesniško bohotne, vitalistično zanosne hvalnice domovine in slovenstva. S tem in s parafraziranim citatom že pri Župančiču variiranega verza (?Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti/bolesti?) pa dobi Šalamunova deklamacija novo, polemično in parodično razsežnost. Šalamun ne demontira slovenskih in/ali socialistično samoupravnih vrednostnih sistemov samo neposredno, ampak tudi posredno, prek sprevračanja dikcije vzorčne simbolizacije oz. ubeseditve nekaterih izmed njih, se pravi prek zniževanja visokega, himničnega ali elegičnega tona predloge, Dume. Ta je v Šalamunovi zavesti verjetno funkcionirala tudi kot eno izmed besedil, ki jih je nacionalni sistem kulture kanoniziral kot svoje ogledalo, svojo podobo, simbolno zgostitev.
Tu del predloge ne zastopa le širših njenih pomenskih sklopov (kot v večini doslejšnjih primerov), ampak je tudi predloga sama --- kot tisto, kar je v novem besedilu označeno s ponovitvijo, prenosom (citatom) njenih prvin --- simbol označevalec še širše pomenske 'celote', katere 'del' je: tipologije slovenske literature, kulture in nacionalne zavesti. Sinekdoha (figura, v kateri del zastopa celoto --- npr. jadro ladjo), značilna že za postopek aluzije in druge doslej obravnavane medbesedilne navezave, se v tem primeru torej podvoji, seže iz besedila kot simbolnega označevalca v kulturo.18
Jesihova pesem sle imaš, živiš pod vodo19 (8) je na prvi pogled nekoliko zagonetna, večumna že na ravni osnovnih pomenov (interpretacije motivov, 'zgodbe', predstavljenega sveta), deluje --- kot mnoge druge v isti zbirki --- skoraj kot angleška 'nonsense' poezija. Toda kritiški kult o ludistični igri jezika, goli znotrajtekstualnosti brez razvidnejših tematskih obrisov, je pretiran. Pesem kljub poudarjeni poetski funkciji, jezikovni samociljnosti, igrivo kombinatorni ?naravnanosti k sporočilu kot takemu, osredotočenju na sporočilo zaradi njega samega?20, ki naredi njen jezik skoraj neprozoren, vendarle lahko sugerira vtis o motiviki: o nekakšni večerni melanholiji in utrujenosti lirskega subjekta, zročega nekam čez Barje proti Krimu, ki v svoji (ljubezenski) stiski zaradi prezahtevne mlade apostrofira, ne brez ironije, vsemogočno, vsepričujočo noč.
V to nizanje besed, iz katerega smo ne brez napora proizvedli kolikor toliko otipljiva motiv in temo, pa je maskirana cela vrsta struktur in besedja, ki ju spet razgrajujejo, saj kažejo na tujost oz. izposojenost --- na njihovo pripadnost konvencijam (npr. vprašalni del slovanske antiteze v 3. kitici), stilemom, pesniškim slovarjem prejšnjega in našega stoletja. Pesem, ki naj bi bila izpovedni samogovor oziroma apostrofa noči, se izkaže za križišče različnih pesniških glasov, lirski subjekt pa za ironični konstrukt iz posnetih jezikov, prenesenih besed in podob.
Trudna tema, žalni prsti tako npr. odzvanjajo dekadenčno poetsko melanholijo, udomačeno še pri Grumu, ojačuje pa jo še bolj staromodna, sentimentalistična solza prava. V te posnetke žlahtnega pesniškega žalovanja se kontrastno zarišejo Kocbekovi lipicanci, ambivalentni simbol slovenstva; na nagovorno obliko (oče pripoveduje sinu), s katero Kocbekovi Lipicanci simbolizirajo ustno izročilo iz roda v rod, pa namiguje starševsko razmerje v zadnji Jesihovi strofi. Kljub modernističnemu zapisu (brez velikih začetnic) in navidezni neizometričnosti ter trivrstičnosti že v prvi kitici prepoznamo citatni posnetek ?romarske? štirivrstičnice, sestavljene iz izmenjujočih se trohejskih osmercev in sedmercev ter uveljavljene že v razsvetljenski poetiki. Ta verznokitični vzorec, ki se kljub raz- in doglaševalnim ter drugim spremembam še štirikrat ponovi, lahko v avantgardistično pesem vpotegne tudi evokacijo nekaterih znanih uresničitev iz slovenske slovstvene zakladnice21 --- najbolj vsekakor Vodnikov Vršac, ki tudi sicer pri Jesihu pušča nekaj sledov. Poliptoton (tj. ponovitev besede v drugačni sklonski obliki) lice mimo lica plava je paralelistični odmev iste geminacijske figure te predloge (?sklad na skladu se vzdiguje?), Jesihov depresivni pogled na oddaljeni Krim pa evocira vzneseno Vodnikovo razgledovanje po hribih, medtem ko se verz tresi pravi svoj potres zdi preoblikovanje Vodnikove kitice, v kateri ?stresa votli glas bregove?.
Zgledi so bili, upam, prepričljivi dokazi, da je medbesedilno branje pesmi (pa tudi drugih literarnih besedil) pomembno, ker jih bodisi
Z metodami medbesedilne analize si zgolj uzaveščamo takšne bralske procese, premišljamo, kako je besedilo narejeno, da nas na različne načine zvablja v asociacije na njegov kontekst, na tisto, kar je že bilo napisano ali se piše zdaj, in tisto, kako se v določenih vrstah, krogih ali družbenih slojih piše. Sledimo skratka temu, kako se besedilo samo vpisuje v takšen kontekst oz. kako skuša svoja razmerja z drugimi besedili samo vzpostaviti in prikazati.
Opombe
