Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski Žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero

Sociološko se je to kazalo v vzponu meščanstva in njegovi veri v človeški razum, ki je razkrajal fevdalne dedne privilegije absolutne oblasti in njenega utemeljevanja v bogu. Razsvetljensko optimistično razumevanje zgodovine kot linearnega razvoja k vedno višjim in popolnejšim oblikam družbenega življenja se je pod vplivom meščanske revolucije v romantiki zrelativiziralo. Kakor trdi Hauser, se je z romantiko uveljavilo prepričanje, da je narava človeškega duha, političnih institucij, prava, jezika, religije in umetnosti razumljiva le ob pomoči njihove zgodovine in da prav njihovo življenje v zgodovini kaže te tvorbe najbolj neposredno, jasno in bistveno.²

0.1   Vsesplošna sprostitev duhovnih in družbenih vezi je našla svoj odraz tudi v umetnosti. Nov položaj umetnika sta po Heglu določala dva sklopa značilnosti:

0.1.1   Umetnik ni več vezan na neko posebno vsebino in samo njej ustrezno obliko, z njegovim najglobljim bistvom niso neposredno identične nobene posebne vsebine in nobene posebne oblike.³ Umetnika ne določa več načelo trojne enotnosti, in sicer enotnosti med seboj odvisnih prvin umetnosti, umetnika in ljudstva, enotnosti pomena in oblike umetniškega dela ter enotnosti umetnikove subjektivnosti z vsebino njegovega dela.⁴ Umetnik je postal svoboden.

0.1.2   Umetnik je od svoje vsebine, pa tudi od oblike odtujen. Pri ustvarjanju uporablja zalogo slik, slogov, preteklih umetniških oblik, glavno merilo uporabe je njihova primernost umetniškemu gradivu.⁵ Iz tega jasno sledi, da so pretekli slogi in pretekle umetniške oblike ostale brez svoje zgodovinske podlage, ustvarjalci so jih uporabljali ne glede na sistemsko vrednost. Nova uporaba jim je podelila tudi popolnoma nov pomen.⁶

0.2   Umetnostna zgodovina, ki se s pojavom historizma najintenzivneje ukvarja in ga je tudi najizčrpneje in najgloblje proučila, se je pri raziskovanju historistične arhitekture dokopala do ugotovitve, da je v obdobju historizma (začelo se je v drugi polovici 18. stoletja, vanj je uvrščen že klasicizem,⁷ po novejših raziskavah pa se pojav prav gotovo ne končuje s koncem 19. stoletja⁸) stavbna naloga razpadla na v prejšnjih obdobjih združeni sestavini --- namen in pomen. Pomen se je zdaj izrazil v obliki ?sloga?, in sicer tako imenovanega historističnega sloga (upoštevati je namreč treba epohalno novost, in sicer pluralizem historističnih slogov), in je živel samostojno, od namena neodvisno življenje.⁹

0.2.1   Izbira ustreznega, po preteklem slogovnem obdobju zgledujočega se ?sloga? je bila simbolično določena. Simbolični značaj arhitekture je bil pomembnejši od funkcionalnega in je bil politično motiviran.¹⁰ S prevzetimi oblikami minulih slogovnih obdobij si je arhitektura tako zagotovila zgodovinsko objektivnost oziroma politično in družbeno pomembnost, ali drugače povedano, citirane oblike nimajo samo arhitektonskega pomena, ampak tudi umetnostno- in kulturnopolitičnega ter družbenega.¹¹ Sociološko to pomeni, da si je meščanstvo po utrditvi ekonomskega položaja s historičnimi arhitektonskimi oblikami tudi navzven prizadevalo zagotoviti priznanje legitimnosti svoje vladavine.¹²

0.2.2   To pomeni, da arhitekturo v obdobju historizma obvladuje dvojna struktura: en njen del (pomen, ki se izraža v historističnem slogu) v bistvu predstavlja nekakšen komentar, ki izraža meščansko ideologijo (torej ideologijo vodilne plasti; popravek je pomemben, kajti totalitarni režimi v 20. stoletju so prav tako uporabljali historistične prvine), drugi njen del pa bolj ali manj stvarni, praktični namen. Najnazornejši primer je tako imenovana inženirska arhitektura, ki se je v 19. stoletju vedno morala stilno (to je historistično) oblačiti, kolikor je seveda hotela biti sprejeta kot umetnost.¹³

0.3   Vse te ugotovitve je mogoče s pridom uporabiti pri proučevanju jezikovnega oblikovanja slovenskih umetnostnih, kot bo v razpravi pojasnjeno, pa tudi neumetnostnih besedil v obravnavanem obdobju.

0.3.1   Slovenske dežele so doživljale bolj ali manj podobne družbene spremembe kot ostala Evropa. Občutek pripadnosti slovenskemu narodu (meščansko uveljavljanje subjekta je namreč kot kolektivno obliko takšnega subjekta poudarilo in povzdignilo narod)¹⁴ se je začel intenzivneje uveljavljati že v obdobju razsvetljenstva sredi druge polovice 18. stoletja), dobil svoj programski izraz leta 1848 v Zedinjeni Sloveniji in konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 19. stoletja dosegel enega od svojih najzanosnejših mladomeščanskih viškov v taborskem gibanju. Slovensko meščanstvo se je kljub precejšnjim težavam in hudim nemškim pritiskom gospodarsko in politično razvijalo, družbeni prostor v slovenskih deželah pa postopoma na moderen način razslojeval.

0.3.2   Vpetost slovenskih dežel v srednjeevropski zemljepisni, družbeni, politični in duhovni prostor se je bolj ali manj intenzivno kazala tudi v umetnostnem oblikovanju. Historizem kot značilna oblika umetnosti nastopajočega vodilnega razreda --- meščanstva --- se je izrazil v vseh umetnostnih zvrsteh. (Številna opozorila na historistične prvine v besednem oblikovanju nemških besedil najdemo v knjigi Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, 2, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg 1986, str. 286-360.)

0.3.2.1   Zanimivo je, da tudi raziskovalci slovenske besedne umetnosti obravnavanega obdobja bolj ali manj eksplicitno potrjujejo obstoj dvojne strukture. Za slovensko besednoumetnostno oblikovanje je po Pogorelčevi že od razsvetljenstva dalje značilen spopad med retorično oziroma zgodovinsko (mišljen je historizem) in naravno poetiko,¹⁵ po Paternuju pa soobstajanje tako imenovanega stilnega sinkretizma (mešanice različnih preteklih slogov) ter folklore v razsvetljenstvu¹⁶ in realističnih prvin v 19. stoletju¹⁷ (sem je treba šteti tudi Ludwigov izraz ?poetični realizem? in Celestinov ?idealni realizem?), pri čemer ni mogoče spregledati njegove že navedene ocene književnosti slovenskega realizma (velja nekoliko modificirano tudi za književnost razvetljenstva, samo da to v marsičem določajo tudi koristnostni nameni, na mnogo zahtevnejši stopnji pa služi narodnostni ideji pogosto tudi Prešernovo pesništvo), da gre pač za književnost, ki je znova in še zmeraj silovito vprežena v nacionalne namene, obstoječe zunaj literature same. Zato gre za literaturo, ki se nenehoma vzpostavlja kot literatura, hkrati pa se nenehoma deliterarizira.¹⁸

S tega vidika bi bilo treba podrobneje preučiti ugotovitev Pogorelčeve o plastični oblikovanosti slovenskih realističnih besedil, ki je dosežena s kontrastno postavitvijo obeh pripovedi, o dogajanju in o komentarju, na pripovedno ravnino, pri čemer so prehodi z ravnine na ravnino navadno nakazani z jezikovnimi sredstvi.¹⁹

Upoštevajoč tudi Kmeclova spoznanja o slovenskem romanu druge polovice 19. stoletja kot glasniku meščanske ideologije (Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, 1981) je mogoče postaviti naslednjo trditev: historistična oblikovanost v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja (če se omejimo na predmet raziskave) zadeva predvsem ravnino komentarja, ki na različne načine izraža tako imenovani meščanski subjekt pripovedovalca --- oziroma splošneje rečeno, ideologijo slovenske meščanske družbe --- oblikovanje ravnine dogajanja pa je mnogo bolj odprto načelom naravne poetike.

1.0   Ker pričujoča raziskava svojo pozornost usmerja v jezikovno historistično oblikovanje slovenskih pripovednih, deloma pa tudi poljudnoznanstvenih besedil druge polovice 19. stoletja, jo je treba nadaljevati z ugotovitvijo Brede Pogorelec o nekaterih izraznih sredstvih, značilnih za tako imenovano zgodovinsko poetiko v prozi:

Razliko med ?zgodovinsko? in ?naravno? poetiko sem pokazala ob poeziji, velja pa razumljivo tudi za prozo. Izrazna sredstva so do neke mere drugačna; prav pri besednem redu so možnosti figurativnih premikov manjše kot v poeziji (najbolj opazni med njimi so na primer prestavljanje prilastkovih položajev ob odnosnici /.../ ter stava klitik), zato pa je zgodovinski učinek dosežen drugače, zlasti s posebno, mestoma naravnost togo ureditvijo povedi (na primer z dvojno, trojno členitvijo, /.../ s posebno razvrstitvijo podrejenih povedi ob nadrejeni in podobno).²⁰

Raziskava tako usmeritev sicer upošteva, vendar ji skuša potrditi veljavnost tudi s premikom pozornosti na ravnino besedila ( o tem primerjaj razpravo Brede Pogorelec Stilno predhodništvo v Tavčarjevih delih, JiS 1982/83, št. 7/8, str. 285-292). Njen glavni, ne pa edini namen je ugotovitev historističnih besedilnih (torej nadpovednih) vzorcev v omenjenih besedilih.

1.0.1   Historistično oblikovanost besedilnih vzorcev je mogoče potrditi na dva načina: z njihovo oblikovanostjo po predpisanih retoričnih pravilih in z njihovo navzočnostjo v besedilih iz preteklih slogovnih obdobij (na primer renesanse in baroka) --- pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da so bila v preteklih slogovnih obdobjih retorična pravila bolj ali manj obvezna za vse zvrsti besedil.

1.0.2   Historistično oblikovani deli besedil se po svoji oblikovanosti opazno ločijo od ostalega besedila, zato raziskava skuša ugotoviti tudi njihovo vpetost v besedila in njihov poseben pomen v njih. Posebna pozornost je posvečena historistično oblikovanim uvodom obravnavanih besedil, v katerih je pripovedovalčev komentar pogosto najbolj opazen. Hkrati je --- po analogiji s simbolno vlogo historizirajočih pročelij v arhitekturi 19. stoletja²² --- mogoče upravičeno pričakovati, da imajo tako oblikovani uvodi vlogo usmerjevalca branja celotnega besedila.

1.1   Retorika v umetnostnih besedilih v obdobju historizma ni imela samo vrednost jezikovnega intenziviranja, ampak tudi vrednost zgodovinsko utemeljenega ideološkega (v širšem smislu besede) --- kot zgodovinska dediščina --- in umetnostnoslogovnega koda. Tako je v humanističnih meščanskih gimnazijah v 19. stoletju retorika ponovno postala eden najpomembnejših predmetov.

1.2   Posebej je treba poudariti, da se retorika ukvarja tudi z oblikovanjem celotnega besedila (vsaj v smislu smotrnega razvrščanja idej in od tega odvisnega učinkovanja na sprejemnika, kar s pridom izkorišča tudi moderno besediloslovje²³) in ne samo njegovih delov, na primer samo stavkov oziroma povedi:

Antična retorika je poznala pet stopenj v nastajanju govora (retorična pravila so postala last tudi literarnega jezika): 1. inventio/navdih --- zbiranje gradiva in osnov za prepričevanje; 2. dispositio --- ureditev in členitev zbranega gradiva; 3. elocutio --- oblikovanje v jezik in stilno gladenje; 4. memoria --- zapomnitev, naučenje govora in 5. pronuntiatio: gestikulirano, in sicer opremljeno posredovanje govora poslušalcem.²⁴

Za naše razpravljanje sta pomembni predvsem dve stopnji v nastajanju besedila, in sicer dispozicija in elokucija.

1.2.1   Osnovna funkcija dispozicije je členitev celote, pri čemer celota pomeni celoten govor oziroma posplošujoče celotno besedilo ali pa vsak njegov izraziteje sklenjeni del, kar je posebej pomembno za nadaljnje razpravljanje. Celoto členimo iz dveh razlogov, in sicer zaradi doseganja učinkov napetosti in sklenjenosti (učinka lahko nastopata tudi skupaj).²⁵

1.2.1.1   Učinek napetosti oblikujemo z antitetično sopostavitvijo dveh delov celote.

1.2.1.2   Sklenjenost celote se praviloma kaže v členjenju na najmanj tri dele: začetek (lat. initium), sredo (medium) in konec (finis),²⁶ v tako imenovani praktični stilistiki so bolj znani izrazi uvod, jedro in konec oziroma zaključek ali sklep.²⁷ Tročlenska celota je lahko z izpuščanjem srede oziroma jedra okrnjena na dva (pogosto antitetična) člena (vsak člen je lahko še dodatno členjen),²⁸ lahko pa je z dodatnim členjenjem jedra razširjena na štiri ali pet členov (začetek + več srednjih členov + konec).²⁹ Med členi so možna različna pomenska razmerja (tudi antiteze).

1.2.1.2.1   Za pričujočo razpravo je posebej pomembna posebna oblika sklenjenosti celote, tako imenovano preseganje celote (začetek + sreda + konec + presežni člen), ki je pojav patetične amplifikacije.³⁰ Pri tem je treba opozoriti, da retorike tovrstno amplifikacijo --- slovenski izraz je stopnjevanje --- uvrščajo v invencijo.

Retorični dispozicijski pojav preseganja celote (Überbietung der Ganzheit), ki ga bom v nadaljevanju poimenoval --- glede na navedeno mesto v Lausbergovi knjigi --- sicer nekoliko nekorektno kar patetična amplifikacija (patetično stopnjevanje), zajema več različic.

Izraza supra summum adiectio najdemo v Kvintilijanovi Institutio oratoria in ga najbolje razloži kar Lausbergov citat:

Besonders eindrucksvoll wird eine solche Skala, wenn ihr höchster Punkt (der behandelte Gegenstand) einer Bezeichnung ermangelt und als bezeichnungsloser Gegenstand über einer Serie gesteigerter Ausdrücke hinzugefügt wird (Quint. 8, 4, 6 supra summum adiectio): Quint. 8, 4, 4 ?facinus est vincire civem Romanum, scelus verberare, prope parricidium necare; quid dicam in crucem tollere?? (Cic. Verr. 5, 65, 170).³¹

V paragrafu 671, 3a v Lausbergovi knjigi (paragraf opisuje različne oblike retorične figure enumeracije) je opisana različica, v kateri predstavlja presežni člen tako imenovani kolektivni povzemajoči izraz celote.³²

Lausberg opozarja tudi na posebno različico preseganja celote, v kateri presežni člen povzema celoto s ponavljanjem nosilnih izrazov iz naštevalnih členov.³³ Curtius tako različico imenuje sumacijska shema, ki je po njegovih raziskavah bila najpogostejša v srednjeveškem in španskem baročnem pesništvu.³⁴

Posebej je treba omeniti še Lausbergovo omenjanje apoteze, to je postavitve presežnega, in sicer semantično presenetljivega oziroma najzanimivejšega člena v sam konec (dela) besedila.³⁵

2.0   Enega najlepših primerov tako imenovane patetične amplifikacije najdemo v uvodnem delu pripovednega besedila Kloštrski žolnir, ki ga je napisal in leta 1866 v Slovenskem glasniku objavil Josip Jurčič. (Da bi bralec lažje sledil analizi, sem uvodna odstavka razdelil na posamezne skladenjsko-pomenske enote in jih oštevilčil. Prva številka pomeni odstavek, druga skladenjsko-pomensko enoto, morebitna tretja pa del take enote).

1.2  Zakaj če vidiš, potujoč po deželi, na strmovitih hribih sledí stanovanj nekdanje gospôde,

1.3  če zagledaš na prijaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudém pripravniša na ravnem polji;

1.4  če moraš dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolej ob hribu le majhen ovinek napravili ---

1.5.1  če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine,

1.5.2  kaj ne da mi pritegneš: naši očaki so imeli več fantazije, ko mi njihovi vnuki, kterim je več mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto.

2.6.1  Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta dolenske Kostanjevice. Videli so menda lepi zeleni otok v Krki in mislili so si kakor sv. Peter: ?Gospod! tukaj bode dobro bivati, naredimo šatorov: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.? In postalo je otočno mestice Kostanjevica, opasana z vodo okrog in okrog. Da se je le lepo na otoku stanovalo, pa je bilo vse; tega ustanavljavci niso dosti šteli, če jim bo Krka od leta do leta nadloge delala, pri vsaki povodnji jim hiše zalivala ter tako podila ven od gorke peči v hribe in vzvišene kraje.

3.6.2  Tako sem si reč včasi mislil po svoji suhi pameti; ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostanjevčanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bili tako nepraktični, kakor bi danes čovek menil, kajti ravno tista voda, ktera jim je o povodnjah nadloge delala, branila jim je proti sovražnikom življenje in imenje.³⁶

2.1   Analiza razčlenjenosti uvodnega dela Kloštrskega žolnirja kaže, da je Jurčič upošteval navedena retorična pravila.

Prva skladenjsko-pomenska enota vsebuje pripovedovalčevo trditev o poetično mislečem duhu naših prednikov iz starih časov, v naslednjih treh enotah pa so navedeni konkretni dokazi zanjo. Peta enota je sestavljena iz dveh delov; prvi povzema dokazne člene (in torej predstavlja presežni, povzemalni člen že omenjene enumeracije) in omenja, nedoločeno, še druge enake dokaze, drugi del pa ponovi pripovedovalčevo trditev iz prve enote o poetičnem duhu prednikov in jo hkrati primerja z mislijo o materialističnem duhu njihovih vnukov. Šesta enota tudi predstavlja presežni člen in v prvem delu vsebuje še en konkretni dokaz za trditev iz prve enote (in ponovljene v petem); v drugem delu sledi antiteza: zgodovina je ob zadnjem primeru ovrgla absolutno veljavnost pripovedovalčeve trditve o poetičnem duhu prednikov in njihovi nepraktičnosti.

Jurčič je v uvodnem delu Kloštrskega žolnirja uporabil razvitejšo in s tem torej zapletenejšo obliko doseganja učinka napetosti. V prvi enoti --- členu retorične razčlenitve dela besedila --- uvoda je predstavljena pripovedovalčeva trditev o poetično mislečem duhu naših prednikov iz starih časov, na koncu, v drugem delu šestega člena, pa zgodovina ovrže trditev o njihovi nepraktičnosti.

Tudi načelo sklenjenosti celote se kaže v svoji najbolj zapleteni obliki --- preseganju celote oziroma tako imenovani patetični amplifikaciji. Če za zdaj peti člen retorične sheme zaradi posebne Jurčičeve ubeseditve pustimo ob strani (v prvem delu so povzeti dokazni členi in omenjeni, nedoločeno, še drugi enaki dokazi, v drugem pa je ponovljena pripovedovalčeva trditev iz prvega, uvodnega člena), lahko ugotovimo, da četrti konkretni dokaz za pripovedovalčevo trditev v šestem členu pomeni preseganje na videz že sklenjene celote prvih petih členov, čemur sledi pripovedovalčeva od začetne popolnoma drugačna trditev.

2.2   Retorično oblikovanje Jurčičevega uvoda je treba osvetliti, s tem pa tudi poglobiti z metodami jezikoslovnega besediloslovja, zlasti s tistimi, ki jih je v svoji knjigi Linguistische Textanalyse predstavil Klaus Brinker.

Izhodišče jezikoslovnih raziskav temelji v razlikovanju med strukturo in funkcijo jezikovnih znamenj.³⁷

V jezikoslovnem besediloslovju ločimo s strukturnega vidika gramatično in tematsko strukturno ravnino: osrednja analizna kategorija gramatične ravnine je gramatična koherenca, ki jo vzpostavljajo skladenjska in pomenska povezovalna razmerja med stavki oziroma povedmi besedila, najpomembnejši analizni kategoriji tematske ravnine pa sta besedilna tema in oblika poteka teme, pri čemer tematsko ravnino predstavlja struktura besedilne vsebine, ki jo razumemo kot sestav kognitivnih razmerij med tematskim jedrom (besedilno temo) in v propozicijah oziroma propozicijskih delih besedila izraženimi delnimi vsebinami oziroma delnimi temami.

Drugi osnovni vidik jezikoslovne besedilne analize, komunikacijskofunkcijski, se nanaša na značaj dejanja besedila, to je na njegov pomen v komunikativnem razmerju med tvorcem in naslovnikom. Analizna kategorija je besedilna funkcija, ki je opredeljena kot v besedilu konvencionalno izražen tvorčev prevladujoč komunikacijski namen.

Posebej je treba poudariti, da mora med oblikami razvoja teme in besedilnimi funkcijami obstajati določena stopnja družljivosti.

2.2.1   Za oblikovanje uvodnega dela Jurčičevega besedila je značilna posebna oblika poteka teme --- argumentni potek teme (Brinker loči še opisnega ali deskriptivnega, pripovednega ali narativnega in razlagalnega ali eksplikativnega).

Zanj so pomembne predvsem tri relacijske logično-pomenske kategorije. Tvorec besedila utemeljuje svojo trditev oziroma tezo, ki predstavlja temo, z argumenti/dokazi. Da bi lahko v besedilu navedena dejstva postala dokazi za trditev, mora obstajati ključno pravilo. Ključno pravilo je splošna hipotetična izjava, ki ima obliko Če so dana dejstva x, y, z, potem lahko domnevamo, da velja sklep / trditev S.³⁸

Trditev in dokaz(i) tvorijo izraženo podlago argumentnih besedil, ključno pravilo pa je v njih pogosto neizraženo --- je torej implicitni člen dokazovanja.³⁹ Zadnje za uvodni del Kloštrskega žolnirja pravzaprav ne velja, saj je pomensko-skladenjska oblika ključnega pravila --- s pogojniškim veznikom če vred --- v njem (od druge do pete skladenjsko-pomenske enote) dokaj zvesto ohranjena. To ustvarja vtis poudarjene racionalnosti. Za ponazoritev velja navesti le drugo in peto enoto:

1.2 Zakaj če vidiš, potujoč po deželi, na strmovitih hribih sledí stanovanj nekdanje gospôde,

1.5 če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, kaj ne da mi pritegneš: naši očaki so imeli več fantazije, ko mi njihovi vnuki, kterim je več mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto.

Za naše nadaljnje razpravljanje je pomembno, da je z argumentnim besedilnim potekom teme združljiva pozivna (apelna) funkcija.⁴⁰ Z njo tvorec besedila daje sprejemniku vedeti, da ga želi pripraviti k temu, da določeno razmerje do stvari prevzame (vplivanje na mnenje) in/ali da izvrši določeno dejanje (vplivanje na ravnanje).⁴¹

2.2.2   Tako zapleteno in antitetično učinkovito retorično oblikovanje uvoda, za katerega je značilen argumentni potek tem(e), nas spominja na uvode v baročnih pridigah. V svoji razpravi jezikovnostilistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij) sem ob Rogerijevem oblikovanju pridige napisal naslednje ugotovitve, ki to misel vsaj načelno potrjujejo:

K veliki integrativnosti besedila prispeva pogosto ponavljanje besed in precejšnjih delov povedi /.../ ter kopičenje retorično paralelno oblikovanih primerov, ki pojasnjujejo tezo (najpogosteje so nanizani trije primeri, na za sporočilo pomembnejših mestih jih redkeje najdemo tudi več, na splošno pa jih je manj kot pri Svetokriškem). Analizirani odlomek kaže značilno baročno antitetično lomljeno in oklevajoče približevanje glavni temi pridige /.../.⁴²

2.2.2.1   Natančnejše branje pridig na primer v Rogerijevemu Palmariumu empyreumu je pokazalo, da je v njem moč najti model uvoda, ki je skoraj popolnoma tak kot v Jurčičevem Kloštrskem žolnirju. Za primer vzemimo uvodni del pridige Na dan Svetega Vida Martirnika inu Tovaršou,⁴³ ki ga zaradi omejenega prostora ne bom navedel v celoti.

V prvem členu je Rogerij zapisal tezno misel krščanskega pesnika:

In teneris montrat, quid f it puer ite futurus. Kashe u'Mladóti, kaj d?jte bode u' St?roti.

V naslednjih treh členih so v dokaz trditve opisane življenjske poti treh iz zgodovine znanih osebnosti: češkega kralja Vaclava IV., Tomaža Akvinskega in Feliksa Kantališkega. V petem členu pridigar opozarja še na druge podobne primere in ponovi misel krščanskega pesnika, kar pomeni, da ima že ta člen vrednost retoričnega presežnega člena. V šestem, tudi presežnem členu je kot primer naveden mučenec sv. Vid, ki je svoje človeške lastnosti iz otroških let v nasprotju z drugimi omenjenimi osebnostmi potrdil že v dvanajstem letu starosti --- in ne šele v starosti. Sv. Vid je torej dokaz za protitrditev.

2.2.2.1.1   Ob modelu uvoda v Jurčičevega Kloštrskega žolnirja je treba najprej premisliti problem njegove predloge. To pa nas postavlja pred za obdobje historizma izredno pomemben problem medbesedilnosti oziroma intertekstualnosti, ki jo imata Robert-Alain de Beaugrande in Wolfgang Ulrich Dressler v svoji knjigi Einführung in die Textilinguistik za eno od meril⁴⁴ besedilnosti:

Das siebente Kriterium der Textualität nennen wir Intertextualität. Diese betrifft die Faktoren, welche die Verwendung eines Textes von der Kenntnis eines oder mehrerer vorher aufgenommener Texte abhängig macht.⁴⁵

Renate Lachmann je ta vidik besedilnosti opredelila takole:

/.../ der Text selbst konstituiert sich durch einen intertextuellen Prozeß , der die Sinnmuster der anderen Texte absorbiert und verarbeitet und eine Kommunikation ermöglicht, die niemals einsinniger Einverständnis verlangt.⁴⁶

Za naše razpravljanje je posebej pomembno spoznanje, da so predloge lahko besedila (protobesedila) in/ali kodi, ki so tvorbni in sprejemalni vzorci zanje (protosistemi).⁴⁷ Pri tem je posebej pomembna dekonstrukcija opozicije sistem-besedilo, saj med sistemom in besedilom (besedili) obstaja zapleteno dialektično razmerje.⁴⁸

2.2.2.1.2   Na podlagi teh ugotovitev lahko zdaj premislimo problem predloge v uvodu Jurčičevega Kloštrskega žolnirja. Ugotovili smo dvoje, in sicer prvič, da je struktura tega uvoda enaka strukturi uvoda v Rogerijevi v baročnem slogu oblikovani pridigi Na dan Svetega Vida Martirnika inu Tovaršou, in drugič, da je taka struktura ena od oblik retoričnega dispozicijskega pojava preseganja celote oziroma tako imenovane patetične amplifikacije, zapisane v retoričnih priročnikih. Strukturo uvoda opišemo z zaporedjem členov in med njimi obstoječimi pomenskimi razmerji:⁴⁹ 1. trditev₁, 2. niz hiponimov trditve₁, 3. trditev₁, 4. hiponim tudi izražene trditve₂, ki je s trditvijo₁ v polarnem⁵⁰ razmerju.

Najprej je treba določiti medbesedilje,⁵¹ to je tiste označevalce, ki v triodstavčnem uvodu Kloštrskega žolnirja tvorijo artikulirano podlago za konotiranje protobesedila oziroma protosistema. To so predvsem razvrstitev členov v uvodu in njihova medsebojna pomenska razmerja, ki oblikujejo ?baročni? učinek. Kot je že bilo povedano, stoji na začetku uvoda trditev, ki ji sledijo trije primeri kot dokazi zanjo. Primere zaključuje ponovitev trditve, kar učinkuje v triodstavčni celoti kot retardirajoča prvina. Sledi ji še en primer, ki najprej potrdi trditev, v naslednjem trenutku pa se pokaže, da potrjuje predvsem protitrditev.

Ti označevalci so mi najprej konotirali moje ugotovitve o baročni oblikovanosti uvodov in posameznih odstavkov v pridižnih besedilih Rogerija in Svetokriškega, ki sem ga poimenoval z izrazoma retardacijska protivnostna lomljenost odstavka⁵² in oklevajoče približevanje jedru sporočila.⁵³ K temu lahko prištejemo še eno prvino, značilno zlasti za uvode, najdemo pa jo tudi v drugih delih besedil, in sicer kopičenje retorično paralelno oblikovanih primerov, ki pojasnjujejo tezo (najpogosteje so nanizani trije primeri, na za sporočilo pomembnejših mestih jih redkeje najdemo tudi več, na splošno pa jih je manj kot pri Svetokriškem (namreč pri Rogeriju, op. T.S.)).⁵⁴ Pogorelčeva te in druge značilnosti baročnega sloga osvetljuje z vidika oblikovanosti besedila in jih strne v sintetično oznako dinamična zaokrožitev celote ob osrednji pomenski osi.⁵⁵

Vse te ugotovitve skušajo označevati baročni slog, kar v našem primeru pomeni, da medbesedilje v Kloštrskem žolnirju konotira protosistem. S tega vidika bi lahko rekli, da so predloga uvoda Kloštrskega žolnirja strukturni odnosi protobesedila (ugotovljenega Rogerijevega besedila), čeprav moramo priznati, da je brez dodatnih raziskav težko dokazati, ali je Jurčič bral Rogerijevo(e) pridigo(e).

Ob tem vsekakor ne smemo spregledati spoznanj na primer Matjaža Kmecla o sicer pičli tradiciji na začetku druge polovice 19. stoletja nastajajoče slovenske pripovedne proze, h kateri (tradiciji namreč) nedvomno prištevamo pridižna besedila.

2.2.2.1.2.1   Našo tezo o baročni pridižni predlogi bi posredno lahko potrjevala časovna umestitev delovanja ene glavnih oseb v Kloštrskem žolnirju, priorja Avguština, ki je živel in delal proti koncu sedemnajstega in v začetku osemnajstega stoletja, torej v času, ko sta Svetokriški in Rogerij izdajala svoje zbirke baročnih pridig.

Tudi iz podnaslova Kloštrskega žolnirja --- izvirna povest iz 18. stoletja --- je torej očitno, da je Jurčič v svoji povesti mimetiziral sicer umišljeno zgodovinsko snov iz baročnega obdobja, pri čemer je z razvidnim oblikovanjem vsaj prvih treh uvodnih odstavkov skušal svoje pisanje stilizirati v slogu obdobja na prelomu 17. in 18. stoletja. Da ima za pripovedovalca povesti zgodovina poseben pomen, kaže tudi antiteza v zadnjem členu uvoda:

Tako sem si reč včasi mislil po svoji suhi pameti; ali zgodovina uči /podčrtal T.S./, da so po vsem tem stari Kostanjevčanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bili tako nepraktični, kakor bi danes človek menil; kajti ravno tista voda, ktera jim je o povodnjih nadloge delala, branila jim je proti sovražnikom življenje in imenje.⁵⁶

2.2.2.1.2.2   Prav ob omembi stilizacije pa se moramo povrniti k že omenjeni trditvi iz Juvanove razprave, da medbesedilje sestavljajo označevalci, ki so ?dvojno kodirani? --- z besedilom in njegovo predlogo. Renate Lachmann problem opisuje takole:

/.../ Das doppelkodierte Element verweist auf die Syntax, die es konstituiert, das heißt auf eine präsente Zeichenreihe von textueller Konsistenz, und gleichzeitig --- als Isotopiebruch --- auf absente Texte. Brüche und Inkompatibilitäten, die das Doppelzeichen markiert, funktionieren wie Tropen, das heißt wie Abweichungen, nicht aber von der Sprachnorm, sondern von der Norm des gegebenen Textkontinuums.⁵⁷

Če upoštevamo dosedanji premislek, potem lahko rečemo, da je medbesedilje uvoda Kloštrskega žolnirja kodirano z Jurčičevim besedilom in predlogo, baročno pridigo.

Jasno je, da Jurčičevo besedilo ni pridižno besedilo v izvirnem, verskem pomenu, da pa pridižnost konotira v smislu človeške nravnosti, dokazujejo tudi naslednje besede, ki si jih je Jurčič leta 1868 zapisal v svojo beležnico:

Mi imamo nravnost vcepljeno, ločimo se od Francozov. Francozi imajo komedije iz te téme /prešeštva, vendar lahko to razumemo tudi v smislu splošne človekove nravne drže, op. T.S./; mi moramo imeti tragedije, tragičen konec. Umiriti nas mora kazen, ktero nravna moč nadene za greh, ki ga ne opravičujemo. Celota, moč, nravnost se v tragičnem koncu vzdigne zoper napad posameznega.⁵⁸

Kmecl ob tem ugotavlja, kako je poetološka oziroma estetska vprašanja Jurčič členil predvsem glede na slovenske časovne razmere in potrebe; torej ne na sploh in akademsko zračno, marveč v tesni zvezi s trenutno in posebno literarno nujo.⁵⁹

2.2.2.1.2.2.1   Namen pridige je poslušalce, preprosto povedano, čimbolj nazorno --- z eksempli/zgledi --- vzgajati in poučevati v krščanski veri. Rogerij je v svoji pridigi Na dan Svetega Vida Martirnika inu Tovaršou z antitetičnim delom uvoda uvedel svetega Vida, zgled tako za sicer v pridigi stransko protitrditev misli katoliškega pesnika (Kashe u' Mladóti, kaj d?jte bode u' St?roti) kot za glavno temo Tu slábu téga vejt? je Bug ivólil, de bi h' shpótu túril tú mózhnu, ki je pravzaprav parafraza znanega stavka Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. Prav ta stavek predstavlja izhodišče za naš premislek o vlogi uvodnih treh odstavkov v Kloštrskem žolnirju za celotno besedilo.

V prvem delu šestega člena uvoda je Jurčič uvedel prizorišče svoje povesti Kostanjevico, ki se v drugem delu pokaže tudi kot dokaz za protitrditev:

Tako sem si reč včasi mislil po svoji suhi pameti, ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostanjevčanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bili tako nepraktični, kakor bi danes človek menil; kajti ravno tista voda, ktera jim je o povodnjah nadloge delala, branila jim je proti sovražnikom življenje in imenje (podčrtal T.S.).

Za naše razpravljanje je pomemben pomen podčrtanega dela besedila, ki mu je retorična oblikovanost uvodnega dela Kloštrskega žolnirja podelila posebno vrednost. Prav ta posebna vrednost sili bralca, da z branjem ostalega besedila razreši njeno upravičenost in tako vzpostavi koherentnost celotnega besedila.

Da bi razumeli vlogo in poseben pomen podčrtanega dela besedila, si ga moramo nekoliko podrobneje ogledati. Stavek voda branila jim (prebivalcem Kostanjevice, op. T.S.) je proti sovražnikom življenje in imenje ima sicer razviden denotativni pomen, ki ga pripovedovalec kot takega zgodbeno več ne razvija: v zgodbi ne nastopajo kakšni razbojniki, ki bi na primer napadli mesto Konstanjevico, pa bi jim voda --- reka Krka --- preprečila zle nakane. Bralec samo na denotativni ravni ne more vzpostaviti prave koherence besedila, zato jo mora iskati tudi na konotativni. Opore za iskanje sopomenov so tri: prvič, beseda voda ima v pomenski zgradbi stavka vlogo kavzatorja (kavzator je participant, katerega vlogo Grepl in Karlík opisujeta kot tisto, kar je ?vzrok? nečesa),⁶⁰ hkrati pa zaradi povezave z glagolom braniti stopa v jezikovno zaznamovani proces personifikacije, drugič, retorična figura antiteze (v zgradbi dispozicije) omogoča posebno razvidnost jezikovnega oblikovanja omenjenega stavka in mu s tem dodeljuje poseben sopomen, ter tretjič, struktura uvodnih treh odstavkov je kot medbesedilje podoba, predstavitev (reprezentacija) protobesedila (bolj verjetno pa protosistema), kakor jo za bralca ustvarja metabesedilo. Če sprejmemo naše že navedeno razmišljanje, je protobesedilo/protosistem uvodnega dela Kloštrskega žolnirja uvodni del baročne pridige, v kateri ima antiteza poseben pomen za nadaljnje besedilo, saj osredotoči bralčevo pozornost na samo bistvo pridige. Besedilo je torej ?dvojno kodirano?.

Konotiranje pridižnega besedila kot besedila, ki se ukvarja s človekovim smislom življenja (sicer z vidika katoliškega etosa), stavku iz Kloštrskega žolnirja podeljuje poseben, globlji, posplošujoči sopomen, ki ga bo v vsej svoji razsežnosti razkrilo šele prebrano besedilo. Za zdaj lahko sopomen stavka zasilno interpretiramo takole: dobro (imetje in življenja prebivalcev Kostanjevice) ločuje od zla (sovražniki) meja (voda), ki je zlo ne sme prestopiti, kajti to bi pomenilo njegovo uničenje.

V sopomen stavka se vključuje vloga ene glavnih oseb povesti, priorja Avguština, ki jo pripovedovalec opisuje z naslednjimi besedami:

Ta pak je bil oster gospodar, vzlasti v rečéh, v kterih je šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra (podčrtal T.S.).⁶¹

Po bratovi smrti je bil Avguštin oskrbnik in varh njegove hčere Katrice, /.../. Toda stara mati in njen varh, prijor Avguštin, onadva sta dobro poznala in vedela, kaj imata v Katrici, zató so bile marsikomu odveč predrzne želje, da je mislil na njo (podčrtal T.S.).⁶²

Ne da bi se spuščali v podrobne in natančne pomenske analize, lahko rečemo, da obstaja med stavkom v antitetičnem delu uvoda voda branila jim je proti sovražnikom življenje in imenje in stavkoma ta (Avguštin, op. T.S.) pak je bil oster gospodar, vzlasti v rečéh, v kterih je šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra in po bratovi smrti je bil Avguštin oskrbnik in varh njegove hčere Katrice strukturna pomenska ekvivalenca, ki jo pogojno lahko opišemo takole:

X (voda, Avguštin) varuje (brani, obramba, varh ...) pred Y (sovražnik, morebitni nasprotnik ) Z (življenje in imenje, stari red, pravice kloštra, Katrica).

Ta pomenska formula se na ravni besedila realizira v obliki osnovnega zapleta med Katrico, najlepšim in najbogatejšim dekletom v Kostanjevici in njeni okolici, priorjem Avguštinom kot njenim varuhom in Adamom Žabrankom, skrivnostnim tujcem (Čehom ali Poljakom). Zgodba je preprosta: Adam Žabranek se zaljubi v Katrico, temu pa nasprotuje prior Avguštin iz naslednjih razumskih razlogov:

Skazal jej je do pike, da je najbolje, če se človek pečá z ljudmí svoje vrste in da za prevzetnostjo prihaja rado kesanje. /.../ O žolnirju je trdil --- On ni za kmetijo ali kupčijo, ti ne za gosposko življenje. Taki ljudjé nimajo druzga kakor gladke jezike; vestí in poštenja malo ali pa nič. /.../ da ima še druge razloge, zakaj ne bi privolil, tudi potlej ne, ko bi jo žolnir bil naravnost snubil (podčrtal T.S.).⁶³

Prvi razlog za nasprotovanje zvezi med Katrico in Žabrankom so navajali tudi preprosti ljudje:

?Bog ga vedi, kaj bo še s Katričino možitvijo? Le domačega naj bi bila vzela, ne pa moža iz devete dežele, ko se ne vé, ali ima tako srce, kakor kak domačin ali ne. /.../ Kar se ne zlaga, to se ne zlaga, jablana v pesku ne raste (podčrtal T.S.).?⁶⁴

Tretji priorjev razlog je Žabrankovo drugoverstvo. Spor med priorjem in Žabrankom se konča z umorom --- tujec iz maščevalnosti pahne priorja v vodo, kjer utone. Na Žabrankovo nesrečo dejanje ni minilo brez prič, poročni obred je prekinjen, Žabranek pa stori samomor. Katrica se po nesrečnem dogodku zanima le še za premožno kmetijo in družino:

Kdor je trideset let pozneje na Kodranijo prišel, videl je postarelo, zgubano, in zanemarjeno oblečeno žensko, ki je čeravno gospodinja premožne lastnije trdo delala od svita do mraka in z nekako osornostjo ukazovala družini. Kdo bi bil spoznal v tej čmerikavi, skoro grdi babi nekdanjo lepoto kostanjevškega okrožja --- Katrico?⁶⁵

2.2.2.1.2.2.2   Razmišljanje o vlogi uvoda v Kloštrskem žolnirju naj sklenem z ugotovitvijo, da se pomenska formula X varuje pred Y Z v povesti realizira trikrat, in sicer v antitezi uvoda, v stranski zgodbi o sporu za kloštrsko zemljo med Avguštinom in graščakom in v glavni zgodbi o sporu za Katrico med Avguštinom in Žabrankom. Za nadaljnje razpravljanje sta pomembni predvsem realizaciji posameznih prvin formule v antitezi uvoda in glavni zgodbi (realizacijo v antitezi uvoda bom pisal pokončno, v glavni zgodbi poševno):

X (voda, Avguštin --- Slovenec, katoliški prior)

Y (sovražniki, Adam Žabranek --- Čeh ali Poljak, zemljemerec, drugoverec)

Z (življenje in imetje prebivalcev Kostanjevice, Katrica --- Slovenka, bodoča lastnica premožne in dobičkonosne kmetije, katoliške vere)

Iz vsega povedanega je mogoče reči, da ima prior Avguštin posebno, na razumu utemeljeno in od ljudi bolj ali manj soglasno potrjeno vlogo zaščitnika Kostanjevčanov in še posebej Katrice. Ideologija te skupnosti temelji v pridobitništvu (kmetija in kupčija), nezaupanju do tujcev, tudi neslovencev (človek naj se peča z ljudmi svoje vrste), v skupni, katoliški veri in visoki etičnosti ter v prepričanju o uravnovešenosti in skladnosti sveta in o pregrešnosti slehernega načenjanja takšnega ravnovesja, kar se precej ujema s potrebami zgodnjega kopičenja slovenskega narodnega kapitala.⁶⁶ Za tako ideologijo zato ni sprejemljiva samo v čustvu utemeljena in za premoženje in skladnost sveta tvegana zakonska zveza med bogato Katrico in tujcem. Prior Avguštin je svojo vlogo zaščitnika take ideologije sicer plačal s smrtjo v Krki --- v uvodu ima Krka vlogo zaščitnika (sic!) --- vendar to pomeni kazen v obliki smrti tudi za njegovega morilca iz strasti Žabranka, s čimer so skupnost, Katrica in premoženje bolj ali manj rešeni pred pogubo. Zanimivo pa je, da se premoč razuma nad zgolj poetičnostjo (čustvenostjo, romantičnostjo) kaže že v antitetičnem delu uvoda.

Ta razmislek nam odkrije, da ima po baročnem pridižnem modelu oblikovani uvod v Kloštrskem žolnirju vlogo prikritega napovedovalca zgodbenega zapleta in razpleta in s tem tudi usmerjevalca bralčevega branja (kar spominja na podobno vlogo krajinskih opisov v Tavčarjevem zgodnjem romantičnem pripovedništvu:⁶⁷ nekatere retorike tak postopek imenujejo fiksacija⁶⁸). Medbesedilje bralcu torej pomaga pri interpretiranju besedila.

Iz vsega povedanega lahko upravičeno domnevamo, da postane medbesedilje v Kloštrskem žolnirju, t.j. znakovno gradivo, prevedeno iz pridižne predloge, preko njega pa pridižni model interpretant pologe. Če upoštevamo, da besediloslovje pridigo uvršča med besedilne vrste, ki vsebujejo predvsem pozivno funkcijo,⁶⁹ potem lažje odkrijemo posredno pozivno funkcijo sklepnega zapleta in razpleta Kloštrskega žolnirja: bralca opozarjata na budno, etično in pametno skrb za imetje in skupnost, pri čemer se je treba še zlasti varovati nepremišljenosti, ki lahko povzročijo podobne tragične posledice kot v povesti.

2.2.2.1.2.2.3   Razmišljanje, ki bi mu podrobnejša analiza lahko dodala še marsikaj zanimivega (kar pa ni glavni predmet razprave), kaže, da ima historizem v pripovedni prozi (konkretno v Jurčičevem Kloštrskem žolnirju) podobne značilnosti kot na primer v arhitekturi.

Najbolj hvaležno je primerjati izsledke umetnostonozgodovinske ?metode citatov? (?medbesedilnost? v likovnih umetnostih torej) Hansa Joachima Kunsta.⁷⁰ Po Kunstovem prepričanju je historizem 19. stoletja pojav, ki je z metodo citatov iz vseh preteklih zgodovinsko sklenjenih arhitekturnih obdobij ?žigosal? sodobno umetnost in njene nove stavbne naloge z zgodovinskim pomenom. Funkcija arhitekturnega citata je v predstavljanju odsotne arhitekture v navzoči (analogno baročne pridige v Kloštrskem žolnirju), pri čemer prihaja do interpretiranja zgodovine, dehistorizacije preteklih oblik (baročni pridižni model se ob Jurčičevem prevzemanju desakralizira) in njihove simbolizacije (Jurčič je pridižnemu modelu podtaknil ideologijo, primerno stopnji slovenskega meščanstva).

Ob tem je treba opozoriti na Klingenburgovo spoznanje, da sta se v 19. stoletju prej združeni sestavini funkcije (namen in pomen) ločili. Pomen se je zdaj izrazil v obliki ?stila? (historičnega sloga) kot označevalca idejnih vsebin. Po retoričnem, baročnopridižnem modelu povzeti uvod v Kloštrskem žolnirju kaže na denotativni ravni pomenjanja nezadostno koherentnost z ostalim besedilom (namen uvoda je na tej ravni premalo logičen --- kar ne velja za baročno pridižno predlogo), zato mora bralec s konotiranjem baročnopridižne predloge in iskanjem koherentnosti uvoda z ostalim delom besedila na konotativni ravnini pomen uvoda šele odkriti. Zato Klingenburgova trditev, da se je v preteklih obdobjih stil uresničeval v objektivnem same umetnosti, novi ?stil? (historizem) pa potrebuje, če hoče biti učinkovit, subjektivnost umetnika, naročnika, predvsem pa porabnika umetniških izdelkov, velja tudi za historistični uvod v Kloštrskem žolnirju.

(Nadaljevanje v naslednji številki)

Opombe

¹

Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, str. 12.

²

Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature, II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1962, str. 159.

³

Georg Vilhelm Fridrih Hegel, Estetika II, Kultura, Beograd 1970, str. 303, 304.

⁴

Georg Vilhelm Fridrih Hegel, nav . delo, str. 301,302.

⁵

Georg Vilhelm Fridrih Hegel, nav . delo, str. 303,304.

⁶

Karel-Heinz Klingenburg, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v : Historismus --- Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seemann Verlag, Leipzig 1985, str. 9.

⁷

Anders Ĺman, Architektur, v: Die Kunst des 19. Jahrhunderts, Propyläen Kunstgeschichte, Band II, Propyläen Verlag Berlin, Berlin 1966, str. 176; Damjan Prelovšek, Likovna enciklopedija Jugoslavije I (A-J), Jugoslavenski leksikografski zavod ?Miroslav Krleža?, Zagreb 1984, str. 528; Nace Šumi, Nekateri problemi preučevanja umetnosti 19. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979, str. 213.

⁸

Nace Šumi, nav. delo, str. 213.

⁹

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 16,17.

¹⁰

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 11.

¹¹

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 14. Izvirnik: Hans-Joachim Kunst, Die politischen und gesellschaftlichen Bedingtheiten der Gotikrezeption bei Friedrich und Schinkel, v: Hinz, Kunst, Märker, Rautmann, Schneider, Bürgerliche Revolution und Romantik. Natur und Gesellschaft bei Caspar David Friedrich, Giessen 1976.

¹²

Damjan Prelovšek, Nekateri problemi raziskovanja arhitekture 19. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979, str. 220, 221.

¹³

Nace Šumi, nav. delo, str. 215

¹⁴

Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, str. 20.

¹⁵

Breda Pogorelec, Zvrstna in slogovna razčlenjenost slovenskega knjižnega jezika v obdobjih pred Prešernom, Makedonski jazik, Godina XXXII-XXXIII, 1981-1982, Institut za makedonski jazik ?Krste Misirkov?, Oddelen otpečatok, Skopje 1982, str. 600.

¹⁶

Boris Paternu, K tipologiji realizma v slovenski književnosti, v: Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski književnosti, Študije, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 77.

¹⁷

Boris Paternu, nav. delo, str. 79, 83-87.

¹⁸

Boris Paternu, nav. delo, str. 84.

¹⁹

Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, str. 293.

²⁰

Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, str. 292.

²²

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 18.

²³

Robert-Alain de Beaugrande, Wolfgang Ulrich Dressler, Einführung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981, str. 15-16.

²⁴

Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, Priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah, Druga izdaja, Izdal Zavod SR Slovenije za šolstvo, Založba Borec, Ljubljana 1977, 125.

²⁵

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 241.

²⁶

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 242.

²⁷

Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Druga, pregledana in razširjena izdaja, Založba Obzorja Maribor, Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1984, str. 619.

²⁸

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 241-242.

²⁹

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 242-243.

³⁰

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 243.

³¹

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 222.

³²

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 339.

³³

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 243.

³⁴

Ernst Robert Curtius, Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Fünfte Auflage, A. Francke AG Verlag, Bern und München 1965, str. 293 in 294.

³⁵

Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 887.

³⁶

Josip Jurčič, Klošterski žolnir. Slovenski glasnik, Lepoznansko-podučen list, 12. zvezek, V Celovcu 1866. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. Štev. I.IX. tečaj, str. 1-2.

³⁷

Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, str. 136.

³⁸

Klaus Brinker, nav. delo, str. 69.

³⁹

Klaus Brinker, nav. delo, str. 70.

⁴⁰

Klaus Brinker, nav. delo, str. 68-76.

⁴¹

Klaus Brinker, nav. delo, str. 102.

⁴²

Tomaž Sajovic, Jezikovnostilistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987, Obdobja 9, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989, str. 342.

⁴³

Rogerij P., Palmarium empyreum, seu Conciones CXXVI. de sanctis totius anni .. Ap. Rogerio Labacensi, Ord. Min. Capuc. Concionatore Carniolico, Pars I, Clagenfurti 1731, str. 608-609.

⁴⁴

Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressler, nav. delo. str. 13-14.

⁴⁵

Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressler, nav. delo. str. 12-13

⁴⁶

Renate Lachmann, Intertextualität als Sinnkonstitution. Andrej Belyjs Petersburg und die ?fremden? Texte, Poetica, Zeitschrift für Sprach- und Literaturwissenschaft, 15. Band, Heft 1-2, Verlag B.R. Grüner, Amsterdam 1983, str. 72.

⁴⁷

Marko Juvan, Medbesedilni odnosi, oblike in vrste, Literatura št. 6 (leto 1989, letnik I), Ljubljana 1990, str. 148.

⁴⁸

Marko Juvan, nav. delo, str. 148.

⁴⁹

Hadumod Bußmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, Kröners Taschenausgabe Bd. 452, Alfred Kröner Verlag, Stuttgart 1983, str. 457.

⁵⁰

Hadumod Bußmann, nav. delo, str. 395.

⁵¹

Marko Juvan, nav. delo, str. 156.

⁵²

Tomaž Sajovic, Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobje 6, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1986, str. 508.

⁵³

Tomaž Sajovic, Jezikovnostilistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij), nav. delo, str. 341.

⁵⁴

Tomaž Sajovic, nav. delo, str. 342.

⁵⁵

Breda Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika, Slovenski jezik, literatura in kultura, Informativni zbornik, Ljubljana 1974, str. 13. Primerjaj tudi njeno razpravo Pogled na slogovno podobo baročnega besedila, Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 9, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989, str. 349-365.

⁵⁶

Josip Jurčič, nav. delo, str. 2.

⁵⁷

Renate Lachmann, nav. delo, str. 76-77.

⁵⁸

Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze, Zbirka Kultura, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975, str. 9, primerjaj še str. 15-19.

⁵⁹

Matjaž Kmecl, nav. delo, str. 131.

⁶⁰

Miroslav Grepl, Petr Karlík, Skladba spisovné češtiny, Státni pedagogické nakladatelství, Praga 1989, str. 141.

⁶¹

Josip Jurčič, nav. delo, str. 4.

⁶²

Josip Jurčič, nav. delo, str. 3.

⁶³

Josip Jurčič, nav. delo, str. 81-82.

⁶⁴

Josip Jurčič, nav. delo, str. 204.

⁶⁵

Josip Jurčič, nav. delo, str. 208

⁶⁶

Primerjaj poglavje Meščanstvo kot dominanta Mencingerjeve pripovedne proze. V: Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, nav. delo, str. 84-94.

⁶⁷

Tomaž Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1875), XXVI,1980/81, 3, str. 99-104.

⁶⁸

Henri Morier. Dictionnaire de poétique et de rhétorique, Presses universitaires de France, Paris 1975, str. 467-471. Prim. tudi Tomaž Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1875), nav. delo, str. 101-102.

⁶⁹

Klaus Brinker, nav. delo, 102-109.

⁷⁰

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 13, 14, 25. Izvirnik: Hans-Joachim Kunst, Die politischen und gesellschaftlichen Bedingtheiten der Gotikrezeption bei Friedrich und Schinkel, v: Hinz, Kunst, Märker, Rautmann, Schneider, Bürgerliche Revolution und Romantik. Natur und Gesellschaft bei Caspar David Friedrich, Gießen 1976.