V natančni preiskavi Cankarjevih del različnih zvrsti in vrst se avtorju razkrije, da je Cankarjeva ironija večinoma trpka, napadalna, saj je njena podlaga v skoraj tragičnem oziroma v tragikomičnem položaju slovenskega izobraženca in naroda na prelomu stoletja, v ogroženosti osebne ter narodne identitete. Skozi ironično perspektivo se razodevajo različne teme, najbolj opazne pa so: izgubljanje osebne pristnosti v imenu abstraktnega svobodoumja ali krščanskega racionalizma, nasilna ideologizacija kulture, hlapčevanje institucijam, filistrstvo ter druge moralne okvare. Takšna perspektiva privede do postopkov karikiranja, tipizacije, groteske in fantastike, tragikomične ambivalence in z njo povezanega dualističnega upodabljanja literarnih likov.

Miran Hladnik: Povest. Ljubljana: DZS, 1991. (Literarni leksikon; 36)

Avtor posebno pozornost posveča opredelitvi predmeta, saj gre za tipično slovensko poimenovanje pripovednoprozne vrste. Zato sledi nastanku in razvoju izraza povest, njenim slovenskim razlagam, odkriva evropske vzporednice povesti in njenih žanrov. V sklepnem poglavju oriše Hladnik razvoj povestnih form na Slovenskem, doda pa še empirično in statistično dokumentacijo za svoje literarnovedne posplošitve, kar je tudi v Literarnem leksikonu --- vsaj doslej --- izjemno.

Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda. Ljubljana: DZS, 1991. (Literarni leksikon; 37)

Pojem hermenevtike je eden tistih, ki dajejo pečat najsodobnejšim literarnoteoretičnim usmeritvam. V literarni vedi se je uveljavil po 1960, čeprav je bil v drugih strokah (npr. v pravu, teologiji) in filozofiji v rabi že od 17. st. --- v pomenu umetnosti oz. veščine interpretiranja, razlaganja besedil. Avtor sledi razlagalni praksi od njenih začetkov v antični filologiji, poetiki in retoriki, prek zgodnjekrščanskega verskega slovstva, humanizma in reformacije do 18. st, ko je nastala obča teorija razumevanja. Njeni različni sistemi so se razcveteli v 19. st., na začetku 20. st. pa se je hermenevtika razdelila na občo filozofijo razumevanja in teorijo ter metodologijo interpretacije v humanistiki in družboslovju. Sodobna hermenevtika je v tesni zvezi z antično filozofijo, s frankfurtsko šolo kritične teorije in s strukturalizmom ter poststrukturalizmom. V literarni vedi je hermenevtika že od romantike dalje povezana s samopremislekom o načinih ter načelih interpretiranja literarnih del, ki so ga gojile različne smeri (duhovna zgodovina, fenomenologija, imanentna interpretacija, recepcijska estetika).

Nastavki sistematičnih razlagalnih postopkov so na Slovenskem že v obdobju reformacije, vendar pa se je literarna veda posvetila interpretativnemu iskanju smisla literarnih del šele po 1960 : v slovenistični imanentni interpretaciji (Barbarič, Bernik, Paternu, Zadravec), v ontološko-eksistencialistični interpretaciji s sistematično avtorefleksijo (Kermauner, Pirjevec, Inkret, Grafenauer) ter v lacanovski semiotiki (Močnik). Z metodološkimi vprašanji teorije interpretacije v okvirih literarne vede sta se doslej ukvarjala J. Kos in avtor pričujoče knjige.

Katarina Bogataj-Gradišnik: Grozljivi roman. Ljubljana: DZS, 1991. (Literarni leksikon; 38)

V uvodnem delu avtorica pojasnjuje sam pojem, v nadaljevanju pa izčrpno in vsestransko obdela značilnosti in razvoj grozljivih žanrov (gotski roman, grozljivi roman in novela, črni roman in fantastična zgodba) v Angliji, Nemčiji, Franciji in Ameriki. Pri tem jo zanima tudi dediščina te po večini trivialne, popularne literature v drugih, bolj prestižnih pripovednoproznih vrstah oziroma slogovnih formacijah. Konvencije grozljive literature se pojavljajo tudi pri Slovencih; sprejete so bile v drugi polovici 19. st. večinoma prek dedičev gotskega pripovedništva, ne pa od njegovih utemeljiteljev. Odražale so se predvsem v pripovedni tehniki, v vzorcih zapletov in v načinu krajinopisja; najbolj razširjena sredstva iz tega repertoarja so bila --- zlasti v trivialni prozi --- vložena retrospektivna, analitična zgodba (npr. tudi v Desetem bratu), motivi skrivnostnega zločina, tragedije maščevanja in skrite identitete.