Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero

2.3   Nadaljnja naloga razprave je ugotoviti, kako je Jurčičev uvod oblikovan na ravnini elokucije in v čem se razlikuje od Rogerijevega baročnega uvoda, kar implicitno pomeni, da moramo ugotoviti historističnost njegove oblikovanosti tudi v tako imenovanih drobnih formah, predvsem znotraj povedi.

2.3.1   Za ponazoritev Rogerijevega sloga je treba navesti konec prvega odstavka že omenjene pridige, v katerem je navedena trditev krščanskega pesnika in napovedane osebe, ki so jo s svojim življenjem potrjevale, drugi odstavek, v katerem je kot dokaz trditve (prva besedilna tema) predstavljen češki kralj Vaclav, ter peti odstavek, v katerem so najprej na splošno omenjeni še številni drugi dokazni primeri za trditev (ta je skoraj dobesedno ponovljena), kot presežni dokaz pa jim sledi uvedba glavne osebe pridige, sv. Vida, vendar kot dokaz/primer za potrditev (prvi besedilni temi nadrejena tema):

Véner sh? modréshi, pámetnishi inu atópnishi govoril je ta drugi karshanski Poeta, kateri je te iz?r r?jnyzhne inu h'us?m rezhem perpráune beséde na tega zhlovéka ob?rnil, rekh?zh: In teneris montrat, quid fit puer ite futurus. Kashe u'Mladoti, kaj d?jte bode u'St?roti. Kak?r tega prízh naiti amóremo velíku, katere kashejo nam to r?jnyzu.

Wenceslaus ta Pegamski Krajl, inu Syn Caroli IV. Rimskiga Caearia pokásal je u'róitve inu u' Kártu, kaj je im?l u' Stároti biti: akaj ta u' tem rójtve bil je um?ril to Mater: per Kártu pak oskrunil inu umáal je bil ta Kartne Shégnani kámen; is kateriga bilú je od us?h rezhénu, de is tega D?jteta nima nizh prída biti. Inu práu: akaj ta ni bil drugiga, kak?r en apopádik us? hudóbije, slati pak en Várih Huitarske Kezarije.

Vezh, vezh takih am?gel bi perneti naprej, kateri, kak?r u'Mladóti o e kasáli, taki o t?di u'nyh Staroti otali. Ali: kir topi naprej Vitus ta danashni, slábi Mladénizh is voimi námenie, a tu apútym us? te druge a vol niega, inu iz?r is tega, kir on us? tu, Kar káal je u'Otrózhyh l?jteh dopolnil je u'12. l?jte njegove Staroti, kak?r Surius inu drugi pishejo od njega: de

Na tem mestu velja čisto na kratko izpostaviti le nekatere bistvene značilnosti: za razliko od Jurčičevega uvoda pomensko-skladenjska oblika ključnega pravila kot sestavine argumentnega poteka teme ni ohranjena (kar zmanjšuje vtis racionalnosti), za odstavke, v katerih so kot dokazi za resničnost trditve orisane življenjske zgodbe treh znanih osebnosti, češkega kralja Vaclava, cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega in svetnika Feliksa Kantališkega (značilno baročno stopnjevanje k svetemu), je značilna skladenjsko popolnoma paralelna zgradba, k veliki integrativnosti in ornamentalnosti besedila prispevajo tudi sicer pomensko aktualizirane, vendar skoraj dobesedne ponovitve uvodne trditve v vseh odstavkih, omeniti pa je treba tudi navzočnost dvojnih in trojnih formul.

2.3.2   Za predstavitev Jurčičevega historističnega elokucijskega oblikovanja bo zadostovala analiza prvih štirih skladenjsko-pomenskih enot.

2.3.2.1   Prva poved predstavlja pripovedovalčevo izhodiščno trditev:

Zares čudnega, rekel bi poetično mislečega duha so morali biti tisti naši predniki iz starih časov, o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela.

Jedro trditve je izraženo v glavnem stavku, in sicer v povedku pripisani lastnosti naših prednikov. Iz tega je jasno, da je besednoredno izhodišče⁷¹ osebek s stavčnim prilastkom (tisti naši predniki iz starih časov, o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela), pri čemer so za bralca v osebku in stavčnem prilastku navedene osebe in njihova tako ali drugače ohranjena dela splošno znana dejstva --- kar pomeni, da je pripovedovalec s prestavitvijo jedra na prvo mesto uporabil stilno zaznamovani besedni red. S tem je svoji oceni lastnosti naših prednikov dal večji poudarek in jo hkrati čustveno obarval.⁷²

Za naše razpravljanje in za sporočilo uvoda je pomembno oblikovanje povedkovega določila oziroma samostalniške besedne zveze v njem (zares čudnega, rekel bi poetično mislečega duha). Pripovedovalec je jedro svoje ocene lastnosti prednikov oblikoval predvsem v dveh levih določilih odnosnice duh, pri čemer je pomen besedne zveze zares čuden, ki ima lahko tudi slabšalni prizvok,⁷³ s pomočjo vrinjenega glagola v pogojniku (rekel bi, kar omiljuje naslednjo ugotovitev⁷⁴) popravil z bolj pozitivnim in določnejšim pomenom besedne zveze poetično misleč. Čeprav težko rečem, da sta pomena obeh besednih zvez sinonimna (imata pa tako vlogo glede na ugotovitev iz protitrditve), se lahko --- s to omejitvijo --- strinjamo z Lausbergom, da je pripovedovalec uporabil implicitno obliko correctia.

V prilastkovem odvisniku o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela je prav tako mogoče opazovati pripovedovalčevo retorično načelo ?podvajanja? posameznih stavčnih členov oziroma njihovega dvojnega členjenja (v marsičem podobno, vendar retorično dognanejše oblikovanje je v začetku devetdesetih let značilno za Janka Kersnika in malo kasneje tudi za Moderno).

V mestniškem predmetu (o kterih pozemskem djanji in nehanji) je uporabljena stalna besedna zveza dejanje in nehanje, ki jo Slovar slovenskega književnega jezika v geslu dejanje označuje s kvalifikatorjem ekspresivno in s pomenom vse življenje, prizadevanje⁷⁵ (stalna besedna zveza je po Pleteršniku očitno kalk nemške besedne zveze Tun und Lassen⁷⁶). Historističnost oblikovanja še krepi rimanje obeh besed v zvezi.

Posebej zapleteno zgrajen je priredno zloženi osebek⁷⁷ (njih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela), ki ga sestavljata dve pomensko sorodni sestavini: jedri obeh samostalniških besednih zvez sta besedi stavbe in dela --- obe denotirata gradnje (druga sobesedilno). Za naše razpravljanje je pomembna skladenjska in pomenska zgradba druge sestavine (razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela), v katerih je samostalniško jedro (dela) na levi razširjeno z zapleteno zgrajeno pridevniško besedno zvezo, pri čemer je treba posebej poudariti zvezo deležnika (ohranjena) in dveh pomensko nasprotnih predložnih zvez, ki izražata način⁷⁸ (v razvalu ali še živečih ostankih). Prav v tej razširitvi druge sestavine osebka lahko vidimo še eno značilnost Jurčičevega oblikovanja, in sicer asimetričnost (njena preprostejša različica se kaže tudi v že obravnavanem povedkovem določilu glavnega stavka, v katerem je prva sestavina sestavljena iz členka, torej besedne vrste s posebnim, okrnjenim statusom,⁷⁹ in pridevnika --- zares čudnega, druga pa iz prislova in deležnika --- poetično mislečega (obe besedi sta tudi daljši od tistih v prvi sestavini). S takim slogovnim sredstvom je dosežen tako imenovani Achtergewicht, poudarjena obtežitev zadnjega člena v skladenjski enoti, ki jo je poznala na primer že nemška umetniška proza 14. stoletja,⁸⁰ pa tudi Trubarjeva besedila.⁸¹ Po ugotovitvah Pogorelčeve je podoben postopek kasneje uporabljal tudi Cankar.⁸²

2.3.2.1.1   V uvodni povedi je mogoče zaslediti tudi slogovno načelo uravnotežene uporabe dvojnega členjenja posameznih stavčnih členov (značilno že za renesančno oblikovanje, pri nas na primer pri Trubarju in Dalmatinu),⁸³ in sicer na stavčnih začetkih in koncih, pri čemer je treba posebej opozoriti, da se Jurčič s stalnim ustvarjalnim preoblikovanjem tako imenovanih dvojnih formul skuša izogniti togi ornamentalnosti (k njenemu rahljanju prispeva tudi omenjeno slogovno načelo asimetričnosti).

V glavnem stavku je dvojno členjen prilastkov del samostalniške fraze v povedkovem določilu na začetku (že omenjena implicitna oblika correctia), na koncu pa osebek (tisti naši predniki iz starih časov), in to na prav poseben način. Samostalniško jedro (predniki) podredno zložene samostalniške fraze ima ob levem določilu tudi desnega, in sicer neujemalni predložni prilastek (iz starih časov), v katerem ima vlogo jedra spet samostalnik; pri tem je dvojnost še poudarjena s po dvema besedama na levi strani obeh samostalnikov, kar formalno ustreza inačici figure izokolon.⁸⁴

V prilastkovem odvisniku (ki že zaradi svoje stavčnočlenske vloge predstavlja prvino asimetričnosti) je Jurčič na njegovem začetku v mestniškem predmetu (o kterih pozemskem djanji in nehanji) uporabil pravo dvojno formulo, končal pa ga je z že omenjenim dvosestavinskim ?asimetričnim? osebkom.

2.3.2.2   Dokazni del navajam v grafično razvidnejši obliki:

Zakaj če vidiš, potujoč po deželi, na strmovitih hribih sledí stanovanj nekdanje gospôde,

če zagledaš na prijaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudém pripravniša na ravnem polji,

če moraš dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolej ob hribu le majhen ovinek napravili --- /.../.

Že na prvi pogled sta očitni dve značilnosti, in sicer razvidno zaznamovanje začetkov posameznih dokazov z anaforično ponavljanim pogojnim veznikom če --- v prvem dokazu je pred njim sicer še priredni vzročni veznik zakaj --- in stopnjevano besedno množenje posameznih dokazov, kar je nedvomno izraz slogovnega načela asimetričnosti (Rogerijevi dokazi so bili enako dolgi).

Prva značilnost (anaforično ponavljani pogojni veznik če) kaže na enakovrednost dokaznih členov, kar se v prvih dveh izraža tudi v skrajno paralelni zgradbi pogojnih odvisnikov (paralelizem je značilen tudi za Rogerijeve ?dokazne? odstavke). Skladenjsko si stavčni členi (za pogojnim veznikom) sledijo v naslednjem zaporedju: povedek (osebek je nakazan z ujemalnimi lastnostmi povedka) --- prislovno določilo kraja --- predmet. Oba povedka zapolnjujeta glagola vidnega zaznavanja (videti, zagledati) v drugi osebi ednine (z njo ni mišljen splošni osebek, ampak bralec, kar implicitno kaže uporaba osebnega zaimka jaz v dajalniku v stavku če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, kaj ne da mi pritegneš), jedri prislovnih določil kraja samostalnika hribi in holmec, ki ju druži skupni pomen vzpetina zemeljskega površja, predmeta pa samostalniški frazi sledí stanovanj nekdanje gospôde in bela cerkvica, pri čemer samostalnika stanovanja in cerkvica druži skupni pomen, izražen z besedo stavba (tudi zgradba, ki ga vsebuje že prva, ?tematska? poved uvoda (oblika besedilne koherence na pomenski osi hipernim-hiponim).

Druga značilnost, slogovno načelo asimetričnosti, se kaže že v drugem dokazu, in sicer v širjenju osebka s stavčnim prilastkom (cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudém pripravniša na ravnem polji), katerega sporočilo je za potek tem uvoda zelo pomembno. Pripovedovalec namreč skuša tudi s sklicevanjem na bralčev razum potrditi svojo uvodno trditev o zares čudnem, rekel bi poetično mislečem duhu prednikov, pri čemer vzpostavlja nasprotje med poetično gradnjo na primer cerkvice na prijaznem holmcu in razumsko, praktično gradnjo na ravnem polji (razumsko v tem primeru implicira pomen gospodarno, z manj truda). Ob tem je treba opozoriti, da pomanjševalnici (holmec, cerkvica) in besedna zveza na ravnem polji asociirajo ljudsko poetiko.

Tretji dokaz, ki se glasi:

/.../ če moraš dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolej ob hribu le majhen ovinek napravili --- /.../

kaže že omenjeni Jurčičevi slogovni značilnosti, in sicer rahljanje toge retorične ornamentalnosti in iz njega izvirajočo asimetričnost, ki tokrat zaradi izredno povečanega števila besed predstavlja pravo baročno zastranitev.

Prva dva stavka (če moraš dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti) sta samo še pomensko paralelna s pogojnima odvisnikoma prvih dveh dokazov, ostali del tretjega dokaza pa je prav tako samo pomensko paralelen s sporočilom prilastkovega odvisnika, ki razširja pogojni odvisnik v drugem dokazu. Prav v opustitvi skladenjskih paralelizmov je mogoče videti načelo rahljanja toge retorične ornamentalnosti.

Nekoliko podrobnejša primerjava sporočila prvih dveh stavkov tretjega dokaza z na primer sporočilom pogojnega odvisnika v drugem dokazu (če zagledaš na prijaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico) pokaže tudi zanimive prepričevalne (persvazivne) prvine, ki jih je pripovedovalec dodajal in s tem poudaril prav s ?kršitvami?, torej z rahljanjem strožjega paralelnega oblikovanja in iz njega izvirajočo asimetričnostjo. Prva ?kršitev? je širitev stavčnega vzorca s prislovnim določilom načina, zasedeno z besedo sopihaje, ki skuša v bralcu z denotiranjem pospešenega dihanja --- kot posledici strme poti seveda --- še povečati občutek nepraktičnega ravnanja naših prednikov, druga pa stavčni prilastek, ki razširja samostalniško jedro prislovnega določila kraja (ceste): v njem imajo številni izrazi, ki izražajo izredno izpostavljenost ceste in konotirajo težavnost njene gradnje, enako prepričevalno vrednost.

Sporočilo (eksplikacija na razumu temelječega duha pripovedovalca in bralca kot nasprotju --- po njunem prepričanju seveda --- poetičnemu in s tem nepraktičnemu duhu njunih prednikov) ostalega dela tretjega dokaza je pomensko paralelno sporočilu, izraženem v prilastkovem odvisniku v drugem dokazu, skladenjsko pa je asimetrično povečano na tri stavke, v čemer se kaže pripovedovalčevo stopnjevano osredotočenje na lastno izhodiščno trditev, s tem pa se posredno krepi tudi vplivanjski učinek na bralca (posebej je treba opozoriti na že omenjeno prepričevalno vrednost --- tokrat v sinonimni dvojni formuli klancu in strmini).

2.3.2.3   Najbolj bistvene razlike med Rogerijevo baročno pridižno predlogo in Jurčičevim uvodom se kažejo na pomenski ravnini. Če so v Rogerijevem uvodu lastnosti in dejanja posameznih oseb kot dokazov za misel katoliškega pesnika tako ali drugače povezani s katoliškim naukom, je Jurčičev uvod razpet med že popolnoma sekularizirani temi o pripovedovalčevi prepričanosti v poetični, samo za naravno lepoto dovzetni duh naših prednikov in njihovi zgodovinsko izpričani preudarnosti in praktičnosti.

Iz tega izvira spremenjeno besedišče, pri čemer je treba opozoriti, da pred raziskovalci slovenskih umetnostnih --- pa tudi neumetnostnih --- besedil stoji obsežna naloga, in sicer računalniško podprta izdelava slovarjev posameznih piscev in slogovnih obdobij in njihova medsebojna primerjava po oblikoslovnih, pomenskih, skladenjskih in še kakih kategorijah. Za uvod Kloštrskega žolnirja so značilni predvsem tako imenovani konkretni samostalniki,⁸⁵ ki zaznamujejo naravne pojave (hrib, holmec, vrh, klanec, strmina, polje, voda, skala, hosta) in rezultate človekovih dejanj (cerkvica, cesta, hiša, peč, mesto) (kar kaže na pripovedovalčev čut za opisovanje podrobnosti iz realnega sveta⁸⁶) ter abstraktni samostalniki,⁸⁷ ki izražajo temeljno, popolnoma sekularizirano pomensko nasprotje v uvodu (fantazija, lepota --- razum, pamet), medtem ko so za Rogerijev uvod značilni predvsem abstraktni samostalniki (Mladót, St?rot, shpot, slabút, shipkút, trosht, r?jniza, rójtvo, Kárit, Kezarija, vesélje, Vj?ra), načinovni prislovi, s katerimi pripovedovalec izraža svoje vrednotenje (práu, módru, pámetnu, atópnu), in pridevniki (bogát, premóshen, Aidouski, Malykuváuski, Karshánski), pri čemer je marsikatera beseda tako ali drugače povezana s krščanstvom.

Ugotoviti je treba, da je za Jurčičevo oblikovanje uvoda v Kloštrskem žolnirju značilno prav nasprotje med visoko obliko in pogosto tudi nepoetičnim besediščem (v Telečji pečenki je tako oblikovanje stopnjevano do izrednih ironizirajočih učinkov). Opozoriti pa je treba tudi na habitualne glagolske oblike, ki zaznamujejo Jurčičev retorični uvod (Lyons habitualnost, tudi uzualnost, razlaga z naslednjimi besedami: The term ?habitual?, then, is conventionally applied by linguists to situations (and, derivatively, to the aspects that describe such situations) to which a much broader, but intuitively related, set of terms is applicable, including ?customary?, ?frequent?, ?regular?, ?usual? and even ?normal?; and ?iterative? or ?frequentative? are commonly employed in the same sense. ⁸⁸).

Po vsem povedanem je jasno, da medbesedilje Jurčičevega uvoda sicer ne more skriti asociacij na baročno pridižno predlogo, predvsem v dispoziciji in manj v elokuciji, vendar vsebina in pomensko gradivo uvoda nista več niti pridižna v smislu poučevanja verskih resnic (s tega stališča je za uvod značilna pomenska inverzija ali sekularizacija) niti ne razodeva baročnega duha (zanj prav gotovo nista glavni značilnosti razum in praktičnost). Za uvod je torej značilno historistično oblikovanje.

2.4   Zanimivo je, da je različice dispozicijskega pojava preseganja celote (oziroma patetične amplifikacije) moč najti v uvodnih delih še nekaterih pripovednih besedil, na primer v Tavčarjevem Kobiljekarju (1878) ter Kersnikovem Ponkerčevem očetu (1882), Kmetski smrti (1890) in Mamonu (1891).

3.0   Kot smo že omenili, je historizem obvladoval tudi neumetnostna besedila (primerjaj na primer Eggersove analize nemškega časopisnega jezika v 19. stoletju⁸⁹). Za primer vzemimo poljudnoznanstveno besedilo Notranjske gore in Cirkniško jezero, ki ga je leta 1850 napisal Karel Dežman.

Uvodni del besedila se glasi takole:

Krajnska dežela v lepi mnogoverstnosti take kraje v razgled stavi, kteri človeka s začudenjem napolniti in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo. O, kako se ti bo serce širilo, na njenih snežnih képah in goličavah krasniga ogleda nadušeno! --- in če ti na vetrovitim Krasu groze in straha vpade, ga bojo miline krajnskih dolin in goric v sladkih občutkih zibale. Še veči čudeži pa, še veličastniši prikazni so v njenim kamnitim drobji skrite in človeškim očem z večno temoto zagernjene.

Krajnske gore imajo namreč sploh to lastnost, da neštevilne poveršne vodice po breznih, ponikvah, jarkih in nevidnih razpokljinah požirajo ter v vse strani svojih apnenih skladov spretakajo, --- ene v prostornih shrambah zaderžavajo, druge pa, po neznanih žilah dalje podivši, še le v svojim znožji --- v globokih dolinah --- zopet na svitlo točijo. To posebno veljá od tistiga gorovja, ktero, skoraj tikama cvetnih poljan ravne Forlanije se vzdigovaje, jadransko morje s širokoherbtnim Krasam opasuje in s stermimi planinami, ki so kot mejniki ali čuvaji med slovensko in talijansko zemljo postavljene, noter do siviga Triglava seže. Tam zagledaš ogoljene višine obeh Golakov, zlatostolniga Čavna /.../, Otelce, Kovka in Nanosa burjopihavca. Od tod nižje gore celo Notranjsko zemljo preprežejo. Tu obdajajo pogostama nasejani homci in hribi okrogle, kotlinaste doline, tam se ozka draga med podolgatimi berdi vije, pa tudi širokim dolinam in visokim planotam v tem hribovji še precej prostora ostane.⁹⁰

3.1   Najprej si moramo ogledati dispozicijo, to je ureditev in členitev pomenskih enot, prvega, uvodnega odstavka. Dežmanov odstavek sicer ni oblikovan v ?baročni? patetični amplifikaciji, se pa prav tako lahko podreja trdnim retoričnim pravilom. Kot smo že zapisali, se sklenjenost celote praviloma kaže v členjenju na najmanj tri dele: začetek, sredo in konec, pri čemer je sredinski del lahko še dodatno členjen. V obravnavanem primeru je odstavčna celota sestavljena iz petih členov v inačici, ki jo Lausberg opiše takole:

Die an die Fünf-Finger-Abzählung /.../ anknüpfende Fünfgliedrigkeit des Typs I+(I+I+I)+I entsteht aus der Dreiteilung der Mitte, die also als ein eigenes Ganzes gewertet wird. /.../ Die Straffung zur übergeordneten Zweigliedrigkeit /.../ ist in den Varianten I+((I+I+I)+I) und (I+((I+I+I))+I möglich.⁹¹

Dežmanov uvodni odstavek je oblikovan v drugi različici petčlenske delitve celote, pri čemer je učinek napetosti dosežen s stopnjevanjem pomena, izraženega v prvih štirih členih, v petem, končnem členu. Že sama oblika členjenja pomenskih enot odstavka kaže na njegovo premišljeno, jasno, enakomerno k cilju usmerjeno zgradbo --- brez sicer izredno učinkovite ?baročne? retardacije presežnega člena in njegovega antitetičnega opomenjanja v že obravnavani različici patetične amplifikacije (Rogerijeva pridiga, Kloštrski žolnir).

Kot pa bo še podrobneje razloženo, peti, končni člen retorične zgradbe prvega odstavka napoveduje vsebino drugega odstavka (in ostalih).

3.1.1   Izhodiščno temo prvega odstavka napove prva retorično oblikovana poved:

Krajnska dežela v lepi mnogoverstnosti take kraje v razgled stavi, kteri človeka s začudenjem napolniti in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo.

V glavnem stavku, ki s svojo pomensko-skladenjsko zgradbo spominja na Prešernov stavek Apel podobo na ogled postavi, je besedna zveza v osebku --- Krajnska dežela --- klasicistično personificirana, pri čemer sta za temo prvih dveh povedi odločilni besedni zvezi v prislovnem določilu načina (v lepi mnogoverstnosti) in predmetu (take kraje) --- tematsko prvino pa predstavlja tudi pripovedovalčevo ubesedenje čustvenega razmerja ljudi do krajev, skladenjsko izraženo v skrajno retorično oblikovanem prilastkovem odvisniku. Zaradi večje nazornosti ga navajam grafično preoblikovanega:

kteri človeka s začudenjem napolniti
     in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo

Na izrazni ravnini skladenjsko razvita nedoločnika skupaj s tako imenovanim ?povezujočim? naklonskim glagolom oblikujeta strogo retorično figuro izokolon, in sicer --- če upoštevamo pomensko podobnost nedoločnikov napolniti in navdihniti --- v različici disiunctia,⁹² pri čemer je treba poudariti, da predložni besedni zvezi, ki razširjata nedoločnika, stavčnočlensko nista enakovredni. Po ustnih konzultacijah s P. Karlíkom in A. Vidovič-Muhovo predstavlja prva predložno-nedoločniška zveza s začudenjem napolniti tako imenovani analitični predikat, kajti zvezo je mogoče izraziti z glagolom začuditi, medtem ko ima predložna besedna zveza s svojo rajsko lepoto v besedni zvezi s svojo rajsko lepoto navdihniti ali vlogo prislovnega določila vzroka (kraji me navdihnejo, ker so rajsko lepi) ali vlogo prislovnega določila sredstva in orodja (kraji me navdihnejo s tem, da so lepi).

3.1.2   V drugi povedi je tema prvega deskriptivno⁹³ razvita z njeno podrobnejšo členitvijo (specificiranjem), kar pravzaprav pomeni, da prva in druga poved predstavljata pravzaprav retorično figuro diarezo.⁹⁴

O, kako se ti bo serce širilo, na njenih snežnih képah in goličavah krasniga ogleda nadušeno! --- in če ti na vetrovitim Krasu groze in straha vpade, ga bojo miline krajnskih dolin in goric v sladkih občutkih zibale.

Tematska prvina iz prve povedi lepa mnogovrstnost je v tem sredinskem oziroma specificirajočem delu odstavka razčlenjena na gore (njene snežne képe in goličave), Kras in krajnske doline in gorice, tematska prvina čustvenega razmerja do teh krajev pa je ubesedena s tremi različnimi stalnimi zvezami z osrednjo besedo srce in posameznimi besedami in besednimi zvezami, ki jih slogovno lahko uvrščamo v slovar romantičnega sentimentalizma: značilen primer je zlasti zadnji stavek z množinsko obliko abstraktnega samostalnika miline in besedno zvezo v prislovnem določilu načina v sladkih občutkih (primerjaj tudi besedno zvezo rajska lepota v prvi povedi.)

Posebej pozorni moramo biti na za renesančno in klasicistično oblikovanje značilno retorično zaznamovanost posameznih stavkov z dvojnimi formulami, ki s svojo umetelno pomensko zapolnitvijo dokazni del odstavka oblikujejo v sklenjeno celoto (v prvi stavčni zvezi --- na njenih snežnih képah in goličavah --- in tretjem, končnem stavku --- miline krajnskih dolin in goric --- besede zaznamujejo posamezne kraje, sinonimna abstraktna samostalnika --- groze in straha --- v drugem, srednjem stavku pa čovekovo čustvo).

Tudi v tej povedi so vse osebne glagolske oblike postavljene na konec stavkov, še posebej opazna sta tudi slogovno zaznamovani besedni red v polstavku na njenih snežnih képah in goličavah krasniga ogleda nadušeno in že v tistem času slogovno zaznamovani izpust predloga od v rodilniških besednih zvezah, ki stavčnočlensko predstavljajo prislovno določilo vzroka⁹⁵ --- krasniga ogleda nadušeno, /srce ti/ groze in straha vpade.

3.1.3   Odstavek je kot enota besedila sklenjen z retorično uravnoteženo povedjo:

Še veči čudeži pa, še veličastniši prikazni so v njenim kamnitim drobji skrite in človeškim očem z večno temoto zagernjene.

Osebkov in povedkov del povedi sta namreč retorično podvojena. V podvojenem, izokolonsko oblikovanem osebku --- člena v osebku sta umetelno, hiperbatonsko ločena s prestavitvijo protivnega veznika pa --- pridevniki v primerniku stopnjujejo pripovedovalčevo navdušujoče razmerje do geoloških pojavov na Kranjskem, tokrat tistih pod površjem, kar je ubesedeno v sinonimno podvojenem povedkovem delu povedi --- so v njenim kamnitim drobji skrite in človeškim očem z večno temoto zagernjene. Privzdignjeno klasicistično občutje je doseženo z doslednim zapostavljanjem deležnikov in besednopomensko zapolnitvijo prislovnega določila kraja (v njenim kamnitim drobji) in prislovnega določila vršilca (ali izvora) glagolskega dejanja (z večno temoto): v prvem primeru (kamnito drobje) je beseda drobje uporabljena počlovečeno metaforično (druga figura, personifikacija, je značilno klasicistično retorično sredstvo; zanimivo je, da je bila figura tako poimenovana tudi šele v klasicizmu⁹⁶, v drugem primeru, besedni zvezi večna temota, pa občutek privzdignjene negibnosti oblikujeta pomen pridevnika večna temota, pa občutek privzdignjene negibnosti oblikujeta pomen pridevnika večen in samostalniška izpeljanka (iz samostalnika tema !) temota, ki še posebej poudarja lastnost oziroma stanje.⁹⁷

Posebej pozorni moramo biti tudi na umetelno oblikovanje odstavka kot sklenjene enote (to vsekakor kaže klasično načelo oblikovanja, ki je bilo značilno tudi v renesansi in klasicizmu), kar se kaže že v sami razvrstitvi obeh njenih glavnih pomenskih enot --- geoloških značilnosti Kranjske in naravoslovčevega subjektivnega, čustvenega razmerja do njih. V prvi povedi sta enoti razvrščeni v omenjenem vrstnem redu, v tretji, to je zadnji povedi pa v obrnjenem, hiazemskem, pri čemer je v prvi povedi stavčno sinonimno poudarjeno čustveno razmerje do geoloških značilnosti Kranjske (v prilastkovem odvisniku), v zadnji pa podzemeljske geološke značilnosti (v povedkovem delu povedi).

3.1.4  Zadnja poved v prvem odstavku s svojo napovedjo teme naslednjega (naslednjih) odstavka (odstavkov) relativizira shemo oblikovanja celote, navedeno v odstavku 3.1.  Očitna je namreč samo oblikovna sklenjenost prvega odstavka, ki je zaradi vsebinske ?odprtosti? nelogično zgrajen. Logično bi bilo, če bi zadnja poved prvega odstavka postala prva drugega, s čimer bi tudi oblikovno bila poudarjena delitev omejene celote na dva dela, kar pomeni, da obravnavani del Dežmanovega besedila členita dve diarezni strukturi, ki sta v stopnjevalnem retoričnem razmerju.

3.2   Prva poved drugega odstavka se glasi:

Krajnske gore imajo namreč sploh to lastnost, da neštevilne poveršne vodice po breznih, ponikvah, jarkih in nevidnih razpokljinah požirajo ter v vse strani svojih apnenih skladov spretakajo, --- ene v prostornih shrambah zaderžavajo, druge pa, po neznanih žilah dalje podivši, še le v svojim znožji --- v globokih dolinah --- zopet na svitlo točijo.

Najbolj razvidna slogovna značilnost povedi je klasicistično poosebljanje (personificiranje) osebkove besedne zveze krajnske gore, ki ji je v postopku poosebljanje samo navidezno in površno gledano dodeljena vloga agentnega participanta (v jeziku obstaja običajnejša možnost izražanja, na primer V krajnskih gorah se spretakajo neštevilne poveršne vodice⁹⁸, uporaba primerno vezljivostnih glagolov, ki v obravnavanem primeru vsebujejo pomensko sestavino +živo, pa je v vlogo drugega delovalnika (skladenjsko predmeta) potisnila besedno zvezo neštevilne poveršne vodice (krajnske gore požirajo, spretakajo, zaderžavajo, podivši, točijo neštevilne poveršne vodice).

Da osebkovi besedni zvezi krajnske gore v omenjeni povedi ni dodeljena vloga agentnega participanta, dokazuje naslednja analiza. Za primer si lahko vzamemo kar eno od Karlíkovih povedi (v prevodu seveda): Vas je živela bogato kulturno življenje. V njej ima beseda vas zares vlogo agentnega participanta, kajti bolj običajna oblika povedi bi se glasila V vasi so ljudje živeli bogato kulturno življenje, v njej pa je beseda ljudje zaradi pomenske lastnosti (+človek) res agens. V Dežmanovem primeru beseda vodice seveda nima pomenske vloge agensa, ampak nosilca lastnosti.⁹⁹ Za naše razpravljanje je pomembno, da je Dežman uporabil tako imenovano diatezno strukturo, nekoliko ohlapno pa bi lahko rekli tudi drugotno strukturo (problem v slovenski strokovni literaturi še ni proučen), ki vnaša v pripoved občutek nenavadnosti in privzdignjenosti (tako oblikovanje je značilno za Stritarja, kasneje pa tudi za Moderno).

3.2.1   Klasicistično slogovno prvino predstavljajo tudi epiteti ob zemljepisnih lastnih imenih, pa tudi občih, ki izražajo stalno značilnost (geološko, meteorološko ali kako drugo) denotatov posameznih lastnih imen: cvetne poljane ravne Forlanije, vetroviti Kras, širokoherbtni Kras, sivi Triglav, ogoljene višine obeh Golakov, zlatostolni Čaven, Nanos burjopihavec, pri čemer so še posebej izstopajoče zloženke --- samostalniška in pridevniške --- značilne za Homerjevo besedno oblikovanje.¹⁰⁰

3.3   Posebej je treba omeniti, da je Dežman v uvodu svojega poljudnoznanstvenega besedila kot naravoslovec izrazil svoj subjektivni odnos do predmeta upovedovanja (in raziskovanja!), pri čemer ni mogoče spregledati, da je odnos do naravnih lepot Kranjske izrazito afirmativen (apoteoza domovine je značilna vsebinska prvina historizma). Ne glede na kasnejše Dežmanovo renegatstvo je v tem odnosu mogoče videti jasne sledove nacionalnega navdušenja --- v besedilu pač omejenega na navdušenje nad naravnimi lepotami domače dežele. Branje Dežmanovega življenjepisa v Slovenskem biografskem leksikonu potrjuje to ugotovitev, saj je bil v tem času še izrazito slovensko usmerjen. Kasneje sta ga njegova kritična skepsa ter zavračanje kulturne zaostalosti in nazadnjaške miselnosti pri marsikaterem slovenskem nacionalnem voditelju pripeljala v nemške vrste, s čimer si je prislužil sloves prvega slovenskega odpadnika.¹⁰¹

4.0   Čisto na koncu in namesto sklepa: vrsta slovenskih pripovednih besedil druge polovice 19. stoletja je lahko že tudi izgubila večje retorične besedilne vzorce --- kot znak so ostale le še drobne historistične forme, ki so marsikdaj prehajale že v navado.

(Razprava je del doktorske disertacije Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, Ljubljana 1991.)

Opombe

⁷¹

Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 533.

⁷²

Jože Toporišič, nav. delo, str. 542.

⁷³

Beseda čuden ima naslednje slovarske pomene: ki se razlikuje od navadnega, znanega; ki se ne da določiti, opredeliti; ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti. V: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Prva knjiga, A-H, SAZU, Inštitut za slovenski jezik, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1970, str. 320. V Pleteršnikovem slovarju najdemo tele slovarske pomene: wunderbar, wunderchön; wunderlich; gartig, abcheulich. V: M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, A-O, Katoliška tiskarna, Ljubljana 1984, str. 116. V Jurčičevem uvodu lahko pomen besede opišemo predvsem s prvima dvema razlagama iz SSKJ I, sobesedilo pa mu daje rahlo negativni sopomen (na to kaže prenos slovarskega pomena ki se razlikuje od navadnega, znanega v družbeni vrednotenjski kod 19. stoletja, za katerega sta navadni, to je običajni, vrednoti razum in korist).

⁷⁴

Jože Toporišič, nav. delo, str. 331.

⁷⁵

Slovar slovenskega knjižnega jezika, Prva knjiga, A-L, nav. delo, str. 357.

⁷⁶

M. Pleteršnik, nav. delo, str. 127.

⁷⁷

Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 477.

⁷⁸

Jože Toporišič, nav. delo, str. 470.

⁷⁹

Členek modernejše jezikoslovne raziskave opredeljujejo takole: Im Sinne der neueren P.-Forschung (vgl. WEYDT (1979) (H. Weydt, Die Partikeln der deutschen Sprache, Berlin 1979, op. T. S.)) versteht man unter P. (Partikeln, členek, op. T. S.) im engeren Sinne nicht flektierende, nicht satzgliedhafte Wortklassen, die keine (oder wenig) selbständige lexikalische Bedeutung aufweisen, aber die Bedeutung ihrer jeweiligen Bezugselemente modifizieren. V: Hadumod Bußmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, nav. delo, str. 371.

⁸⁰

Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte III, Das Frühneuhochdeutsche, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg, 1969, str. 85.

⁸¹

Tomaž Sajovic, Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige, nav. delo, str. 501.

⁸²

Breda Pogorelec, Ivan Cankar --- vozlišče razvoja slovenske besedne umetnosti, XII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1979, str. 32-33, 36, 39.

⁸³

Breda Pogorelec, Trubarjev stavek, VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 3.-15. julija 1972, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1972, str. 315 in 318. Tudi: Tomaž Sajovic, Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige, nav. delo, str. 500-501.

⁸⁴

Osnovna opredelitev izokolona je naslednja: Das Isocolon oder Parison oder die Parisosis besteht in der koordinierten Nebeneinanderstellung zweier oder mehrerer Kola /.../oder Kommata /.../, wobei meist die Kola (oder Kommata) jeweils gleiche Satzteilabfolge zeigen /.../. Die Kola selbst können hierbei syntaktisch vollständige Haupt- oder Nebensätze sein /.../ oder (gegebenenfalls als Kommata) aus je mindestens zweigliedrigen /.../Satzteilen bestehen, die durch einen ihnen gemeinsamen weiteren Satzteil als ?Klammer? zum Satz integriert werden /../. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 359.
Jurčičev primer ni popolnoma pravilen in ga uvrščamo v posebno različico: Die syntaktisch gleichrangige Koordinierung /.../ ist die normale Form der für das Isocolon charakteristischen Nebeneinnanderstellung. Jedoch kann auf die syntaktische Gleichrangigkeit verzichtet werden, wenn nur der gedankliche Bezug in gleichrangiger Weise vorliegt. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 367.
Lausberg med primeri ne upošteva razmerja v samostalniški besedni zvezi, na Jurčičevo inovativnost pa kaže tudi pomenska zapolnitev obeh členov izokolona: Das Isocolon /../ stellt in der Koordinierung der Kola semantisch meist eine Häufung /.../ dar, also die Aufzählung (Anreihung) semantisch verschiedener Inhalte. Von der Häufung her sind zwei semantische Extreme möglich: Synonymität (Aussage des gleichen Inhalts) als Schwund des semantischen Unterschieds der Häufung /.../ einerseits, Antithese (Gegenüberstellung gegensätzlicher Inhalte) als Schärfung des semantische Unterschiedes andererseits /.../. Als zwischen beiden Extremen stehend ist die similitudo aufzufassen /.../. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 374.
Lausberg na strani 365 govori o ustrezajočem razmerju med koloni: Das Entsprechungsverhältnis der beiden parallelen Reihen a¹ b¹ c¹ einerseits, a² b² c² anderseits heißt, wenn die beiden Reihen inhaltlich im Verhältnis der similitudo stehen /.../.

⁸⁵

Pri tem se opiram na naslednjo pomensko delitev samostalnikov v navedenem besedilu S. pomeni Substantiv): Unter semantischem Aspekt wird unterschieden zwischen konkreten und abstrakten S.: Unter die -> Konkreta zählen Eigennamen (Gretchen, Wien, Mozart, Wilbrandtgasse), Gattungsnamen (auch: Appellativa): Mensch, Katze, Sänger, Sammelbezeichnungen (auch Kollektiva): Gebirge, Gewölk und Stoffbezeichnungen: Wein, Gold, Blut. Abstrakta bezeichnen Eigenschaften (Treue), Vorgänge (Träume), Beziehungen (Freundschaft), Maße (Stunde, Meile). V: Hadumod Bußmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, nav. delo, str. 517.

⁸⁶

Primerjaj poglavje Zorenje mišljenja in govora za pripovedno prozo novega tipa v: Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, nav. delo, str. 36-54.

⁸⁷

Med abstraktne samostalnike uvrščamo tudi tiste izglagolske samostalnike, ki izražajo dejanje, stanje, dogajanje itd. V: Walter Jung, Grammatik der Deutschen Sprache, VEB Bibliographischen Institut Leipzig, Leipzig 1971, str. 260 in 423.

⁸⁸

John Lyons, Semantics, Volume 2, Cambridge University Press 1977, Reprinted 1978, 1979, Cambridge, London, New York, Melbourne, str. 716.

⁸⁹

Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, 2, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg 1986, str. 364-365.

⁹⁰

Karel Dežman, Notranjske gore in Cirkniško jezero, Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani 1850, str. 3-4.

⁹¹

Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 243.

⁹²

Lausberg opredeljuje disiunctio takole: Die disiunctio besteht in der Zusammensetzung der Kola aus jeweils synonymen Prädikaten und jeweil semantisch verschiedenen, einander syntaktisch entsprechenden sonstigen Satzteilen (Subjekten, Objekten, adverbialen Bestimmungen). Jeweils für sich genommen, stellen die Prädikate also ein Synonymie /.../, die semantisch verschiedenen Satzteile eine Häufung /.../ dar. Die Kola können hierbei entweder völlig selbständige Sätze bilden oder durch einen dritten Satzteil klammerartig /.../ integriert werden. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 368.

⁹³

Deskriptivni potek teme Brinker opredeljuje takole: Bei deskriptiven Themenentfaltung wird ein Thema in seinen Komponenten (Teilthemen) dargestellt und in Raum und Zeit eingeordnet. Die wichtigsten thematischen Kategorien sind also Spezifizierung (Aufgliederung) und Situierung (Einordnung). V: Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, nav. delo, str. 59.

⁹⁴

Rázloko oziroma diarezo Kmecl razlaga z naslednjimi besedami: v retoriki razčlenitev kakšnega pojma v vrsto sindetično ali asindetično nanizanih inačic, ki jih z zaključnim povzetkom strnemo v enoten pomen. V: Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, nav. delo, str. 71.
Lausberg figuro opredeljujejo kot različico enumeratia. V: Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 339.

⁹⁵

Janežič piše: Predlog od se semtertje izpušča; p. lakote vmirati; žeje zevati. V: Anton Janežič, Slovenska slovnica, Založil Eduard Liegel, knjigar., V Celovcu 1854, str. 84.

⁹⁶

Lausberg piše: Die Termini sind nicht antik: personnifier ist zuerst bei Boileau (s. Littré, s. v.), personnification zuerst seit dem 18. Jh. (cf. A. Dauzat, Dictionnaire étymologique ..., Paris 1983, s. v. ) belegt. V: Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 932.

⁹⁷

Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 136 in 138.

⁹⁸

Grepl in Karlík pojav opisujeta z naslednjimi besedami: Jestliže vyraz pro specifikaci agentního participantu obsahuje sémanticky rys ?místo? nebo ?čas?, nabyvá v odvozené diatezi sémantické role Loc a jeho specifikátor v gramatické strukturěty i odpovídajicí gramatickou (morfologickou) formu, napr. v nějakém predložkovém vyraze.
/.../
(14) Antika zduraznovala jednotu krásy tělesné a duševni.
(14a) (V antice) byla zduraznována jednota krásy tělesné a duševní.
(14b) (V antice) se zduraznovala jednota krásy tělesné a duševní.
Jak ukazují doklady /.../ (14b), je pak takovy participant s formou v, na S_loc realizovatelny i v odvozené strukture s reflexívní formou slovesnou.
V: Miroslav Grepl/Petr Karlík, Gramatické prostředky hierarchizace sémantické struktury věty, 1983, Univerzita J.E. Purkyne v Brně, str. 32.

⁹⁹

Miroslav Grepl/Petr Karlík, Skladba spisovné češtiny, Státní pedagogické nakladatelství, Praha 1986, str. 141.

¹⁰⁰

Silva Trdina, Besedna umetnost, II. del, Literarna teorija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1970, str. 30.

¹⁰¹

Slovenski biografski leksikon I, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana 1925, str. 131-135.