Slovenski motivi v delu Jana Hollega¹

V Svetopolku⁴ (Svatopluk, 1833), junaški pesnitvi v heksametrih in 12 spevih, nastopijo Slovenci že v drugem spevu. Na viteškem turnirju, ki ga je priredil frankovski kralj Karlman v čast kasnejšega velikomoravskega kralja Svetopolka, se borijo tudi vitezi s slovanskimi imeni: Mutimir, Gromoslav, Svenčar, Jarognev, Dobroslav, Bojmir, Grajsa in Vratislav. Njihove plemenske pripadnosti pesnik ne navaja. V zadnji tekmovalni veščini, metu kamna, nastopijo tudi tekmovalci slovanskega rodu: Bogdan, Dragšo, Budimir in Merisav. Njihovo poreklo pesnik takole razlaga:

Komaj orjaka zagledali Bogdana nesti na rami močni
so kamen ogromen, že splahne jim vsa bojevitost,
zbala njegove moči se le Draško in Budimir nista,
prvi bil Kranjec in drugi iz Želanca bil Korotanec,
k njima Merisav pristopil, Hrvat, je orjaške postave.
(499-502).

Sam bil zapustil je staro domovje in zbežal na Kranjsko,
kjer je v bližini Ljubljane novo si našel domovje.

Junake iz drugega speva srečamo tudi v 7. spevu, ko Karlman pregleduje vojsko, namenjeno na vojno proti Veliki Moravski. Med njimi so tudi slovenski bojevniki (pri Hollem Slovenci) Kraič, Pačemil in Grajsa s poveljnikom Gromislavom, Korošci (pri Hollem koritánski junáci) Svečar, Budimir, Oblag in Kranjci (pri Hollem Krajnci) Jesutbor, Merisav, Zaglav in Dragšo. Z njimi ramo ob rami stojijo še Panonci (panónski Slováci) Dobroslav, Bojmír, Mutimír, Ratimír, Kočbor in s Kocljem so Vratislav, Bogdán in Jarohnev (VI, 240-286). Podjarmljeni Slovani niso samo udeleženci viteških turnirjev, ampak se borijo tudi kot zavezniki proti velikomoravskim Slovanom. Njihova imena srečamo še v 10. in 12. spevu, ko bijejo bitko pod Devinom (X, 326, 333, 382-383, 471, 531; XII, 301-302, 321, 347-354).

V 6. spevu nagovarja Karlman Svetopolka, naj mu razloži poreklo svojega naroda. Tudi sam spregovori o poreklu svojih podjarmljenih Slovanov:

Spomnim se še, da v davnini so Korotanci in Kranjci
volji navkljub zapustiti morali staro ognjišče
in si v teh krajih iskati in najti si varno domovje.
Dve so stoletji bili kruti, barbarski vojščaki,
z njimi se je bojeval Tasil in v bojih srditih
jih je premagal in v zveste je hlapce podjarmil barbare.
In še zdaj vsi govorijo, da jim ime je Slovenci,
Vindi jim pravimo mi, ki sosedje smo njihovi, Nemci.
(VI, 75-82).

V epih Cirillo-Metodiada⁵ (1835) in Sláv⁶ (1839) se je poglobil v slovansko problematiko. V Cirillo-Metodiadi, napisani v šestih spevih, se je lotil problema pokristjanjevanja; ep Sláv, pesnitev v 6. spevih, je posvetil predniku Slávu in njegovi bleščeči zmagi nad sovražnimi Čudi. V prvem epu pogosto omenja Koclja in Panonijo. V 4. spevu Metod obišče Koclja na njegovem gradu Velehradu v Panoniji (IV, 571-575), v 5. spevu se sovražniki zarotijo zoper Koclja in njegovo delo (V,73), v 6. spevu primerja divje grmenje nad Tatrami z grmenjem nad Triglavom (Hollý ga imenuje Tergla):

... kakor bič je okrutna
v Tatrah kje, kje nad Triglavom udrihala huda nevihta.
(VI, 44)

V epu Sláv so našli svoje mesto starodavni slovanski junaki in slovanski bogovi, njihovo poreklo razlaga v priloženi Mitologiji poganskih Slovanov (Bájosloví pohanskích Slovákov (Slovanov).

V Žalostinkah⁷ (Žalospevy) Hollý opeva ves slovanski svet, še posebej poglobljeno v žalostinkah Jok matere Slave (Plač Matki Slávi) in Jok matere Slave nad odpadlimi sinovi (Plač Matki Slávi nad odrod'il'imi sinami). Posamezne slovanske narode v žalostinkah simbolizirajo imena rek in gorovij, južne Slovane simbolizira Jadransko morje.

Izmed od, ki jih je Hollý poimenoval Pesmi⁸ (Pese), si zasluži posebno pozornost vseh Slovanov 15. oda Pogled na Slovane (Pohled na Slováke). V odi je povzdignil vsa slovanska plemena, njihova mesta in reke, tudi Slovencev ni pozabil (Slovencov, Štírov --- Štajercev; Koritáncov --- Korošcev in Krajncov --- Kranjce), tu omenja tudi Italijo in poitalijančene Furlane (zvlašeních Furlancov). V Hvalnici na Antona Bernoláka (Chválospev na Antona Bernoláka) predstavlja posamezne slovanske jezike z imeni Češka (češčina), Polka (poljščina), Matka Slovenka (slovaščina), žaluje nad tragično usodo, ko se spomni na svoje sestre, med njimi ?pogumno Srbkinjo in zalo Slovenko?.

Lepa je pesnikova oda Na slovanski narod (Na slovenskí národ), v njej omenja ves slovanski svet, čeprav ne omenja posebej posameznih slovanskih narodov. Za zaključek citirajmo kitico iz omenjene ode:

O, moj premili narod Slave,
še naprej razraščaj se, napolni ves vesoljni svet:
večji in močnejši vrni
si vinograd izgubljen.

Opombe

¹

Literarno delovanje na Slovaškem je pritegnilo tudi Jerneja Kopitarja. Z velikim zanimanjem in tudi z nasveti je spremljal prebujanje Slovakov, ki so postopoma, sicer še jezikovno razdvojeni, iskali način za ohranitev svojega naroda. Med Kopitarjevimi slovaškimi korespondenti je bil Martin Hamuljak (1789-1859), uradnik Ogrske računske zbornice v Budi, kjer je razvijal živahno narodnobuditeljsko dejavnost, ustanovil je Društvo ljubiteljev slovaškega jezika in književnosti, urejal je almanah Zora, gmotno je podpiral izdajanje slovaških knjig, hotel je izdajati tudi slovaški časopis. V arhivu Matice slovaške v Martinu hranijo pismo, ki ga je, 27. 8. 1835, napisal Kopitarju na Dunaj:
?[...] V teh dneh sem pri Milivuku v Pešti shranil en izvod Cirillo-Metodiade, ki sem jo Vam posvetil; gospod tiskar Schmidt Vam jo bo prinesel na Dunaj.
Drznil sem si Vam poslati deset izvodov Svetopolka od našega pesnika Jana Hollega. Ker moram poravnati svoj dolg do Hollega, Vas prosim, sporočite mi, če ste jih že komu dali v recenzijo ali pa še nedotaknjeni ležijo.
Z našo Zoro se stvari premikajo izredno počasi, 25. julija so se zamenjali funkcionarji založniške delniške družbe. Predsedništvo za leto 1835 pa vse do konca t.l. je po starem običaju sprejel delničar Herkel, tajnik je postal delničar Ottmayer in za blagajnika so zvolili delničarja Koiša. Prejšnji blagajnik delničar Suchán je takoj nato izstopil iz Družbe, na naslednjem sestanku smo prebrali tudi odstopno izjavo prejšnjega predsednika in delničarja (Jána) Kollárja; tako imamo na prodaj dve prosti delnici po 30 zlatih CM. V tem smislu sem se pisno obrnil na cenjene može iz katoliškega klera, ki bi se lahko potegovali za to čast, da bi postali člani naše delniške družbe. Pisal sem banskobystriškemu kanoniku Červenu in proštu de Grabi, detvanskemu župniku Štrbi, hkrati pa sem se obrnil na bratislavskega kanonika Bajzo. Tudi od zunaj potrebujemo pomoč. Vendar stvar še ni tako kritična in resna, da bi morali iskati naklonjenost javne uprave ali jo prositi za zaščito. Za letnik 1836 Zore bi rad pripravil življenjepis pokojnega slovničarja Bernoláka.? (Dr. Jozef Ambruš, Ján Hollý očami svojich súčasníkov, SVKL, Bratislava 1964, 80.)

²

Juraj Palkovič (1763-1835) je bil profesor na trnavski univerzi, leta 1820 je postal kanonik v Ostrihomu, kjer je ostal do smrti. Bil je nekompromisen zagovornik bernolákovčine, v katero je prevedel celo sveto pismo. Kot mecen je podpiral izdajanje del bernolákovcev in bil je velik pristaš Jána Hollega. (Kultúra XV, 1943, 585-599).

³

bernolákovčina - prvi slovaški knjižni jezik zahodnoslovaškega tipa, ki ga je leta 1787 kodificiral Anton Bernolák (1762-1813), študent teologije v Bratislavi, v delih: Dissertatio philologico-critica de literis Slavorum in Linguae slavonicae... orthographia (obe 1787), Grammatica slavica (1790), Etymologia vocum slavicarum (1791) in Slowar Slowenski, Češko-Lat'insko-Nemecko-Uherskí (posmrtno, 1825-27). Avtor je v prvem delu kritično ocenil stari pravopisni sistem v dotedanjih jezikoslovnih delih o slovaščini in češčini. V drugem delu je kodificiral novi pravopisni sistem za slovaščino. Bernolák je pri kodifikaciji izhajal iz živega slovaškega jezika, ki se je oblikoval v krogu izobražencev na trnavski univerzi in v katoliški literaturi. Velik pomen je pripisoval izgovarjavi kot izhodišču za pravopis. Glavna načela njegove kodifikacije so: a) V pravopisu in delno v glasoslovju je odstranil razliko pri pisanju i - y; pustil je samo i. To svojo odločitev je podprl z dejstvom, da pri izgovarjavi glasov ni razlike. Mehkost glasov d', t', n, l' se je vedno označevala. Pojavnost teh glasov ima približno enak obseg kot v srednji slovaščini. Njihova raba potrjuje, da se Bernolák ni zgledoval samo pri trnavskem narečju. Z veliko začetnico so se pisali vsi samostalniki in drugi izrazi, nanašajoči se na osebe (Král', Telo, Dwere, Oni, Uct'iwí idr.). Predloga s/z sta se pisala po izgovoru (z Adamom, s Kaplnki). Zvočnik j se je pisal kot g (gama), črke q,x kot kw, ks. Uvedel je skupino šč (ešče, puščat'). Iz pravopisa je odstranil arhaične čehizme, pisanje j namesto i, v- na začetku besede namesto u- itd. b) V oblikoslovju je upošteval samo slovaščino, izogibal se je čehizmov. V slovnici je uzakonil veliko srednje-slovaških oblikoslovnih značilnosti (s Pánom, Sluhom, na Duboch, na peknom, na nom, pekol, trásol). Nekatere oblike, ki jih je uzakonil v Gramatiki, je odklonil v Slowárju.
Bernolákovčina je v svojem razvoju prešla dve fazi. Prva faza (1780-1800) je pomenila prvi in temeljni razvoj bernolákovčine in celotnega gibanja v duhu razsvetljenstva. Ustanovljeno je bilo Društvo ljubiteljev slovaškega jezika in literature. To obdobje je zaznamovano z delom Juraja Fándlega. Druga razvojna faza, ki je prinesla utrditev njenih pozicij, se je začela v 20. letih 19. stoletja z mlajšo generacijo bernolákovcev (Juraj Palkovič, Martin Hamuljak in Ján Hollý). V 20. letih je po zaslugi J. Palkoviča izšel Bernolakov Slowár, s škofom A. Rudnayem sta dosegla, da se je bernolákovčina uveljavila v katoliškem slovstvu in v šoli. Njen pomen je razširilo tiskanje učbenikov za slovaške katoliške šole.
Kodifikacija slovaščine pa je naletela na močan odpor pri evangeličanskih izobražencih, ki so sledili Jánu Kollárju in njegovi slovakizirani češčini. Dasi se je Martin Hamuljak trudil, da bi pridobil naklonjenost Jána Kollárja za skupno stvar, so se vsi njegovi poizkusi izjalovili. Kritiki bernolákovčine se je pridružil tudi P. J. Šafárik, ki mu ni bil všeč fonetični pravopis, opuščanje y, mehčanje soglasnikov d, t, n, l in tudi ne pisanje velike začetnice pri samostalnikih. Odklanjal je švabah. (Jungmanna je črka Š spominjala na vislice). Bernolákov pravopis se je bistveno razlikoval od češkega etimološkega pravopisa.

⁴

Svetopolk (Svatopluk, 1833 in v drugi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 1-178). Ján Hollý se je temeljito pripravil za pisanje epa Svetopolk. Za sabo je imel bogato prevajalsko delo, ki je bilo ugodno ocenjeno tudi zunaj Slovaške. K temu ga je tudi vzpodbudil izid Kollárjeve knjige Slávy dcera (1824). Kollárja je visoko cenil kot ?češkoslovaškega pesnika?, ki s svojo slovakizirano češčino ne dela ravno usluge slovaški stvari. Enako se je zavedal, da so njegovi, sicer izpiljeni prevodi iz latinščine ter stare grščine, slab argument za nastajajočo slovaščino. Slovaki so potrebovali izvirno pesniško delo, ki bi podprlo narodnopreporodna prizadevanja bernolákovcev in povzdignilo predvsem slovaški narod. Tako je leta 1827 začel zbirati gradivo za svoj ep. Naslonil se je na Šafárikovo Zgodovino slovanskega jezika in književnosti (1826), predvsem na njen uvod, v katerem je prinesel poizkus orisa življenja starih Slovanov in zgodovine Velike Moravske. Hollý je izhajal s predpostavke, da so Slovaki dediči Velike Moravske, so torej zgodovinski narod, ki ima vso pravico zahtevati zase enakopravnost v Ogrski. Za svoj ep pa je iskal zgodovinske vire tudi drugod, študiral je epe iz drugih literatur. Opazen je vpliv Miltonovega Izgubljenega raja, ki je v češčini izšel leta 1811, v prevodu Josefa Jungmanna.
Izid epa Svetopolk leta 1833 v Trnavi in druga izdaja v Budimpešti leta 1841 je odprl novo poglavje v slovaških prizadevanjih za končno rešitev slovaškega knjižnega jezika. Pri tem velja povedati, da je J. Hollý leta 1843 podprl prizadevanja štúrovcev za uvedbo enotnega knjižnega jezika, dasi sam v njem ni pisal. J. Kollár je ostro zavrnil in nekritično obsodil ta prizadevanja.

⁵

Cirillo-Metodiada, Buda 1835 in v drugi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 179-257). Velikomoravska snov je iztočnica za ep Cirillo-Metodiada. Ep se konča s sijajno zmago duha in slovanstva.

⁶

Sláv, Zora (1839, str. 1-138) in v tretji knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1842, str. 1-88). Snovi za ta ep pesnik ni naslonil na zgodovinske vire, ampak je ep plod pesnikove ustvarjalne fantazije. Glavni junak Sláv se bori za svobodo svojega ljudstva. Pesnik je v delu izrazil svoj protest zoper nasilno madžarizacijo.

⁷

Žalostinke (Žalospevi), Zora 1839 in v prvi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 111-158). Tema Žalostink so žalostni dogodki in beda slovaškega narodnega življenja. V posameznih žalostinkah pesnik izpoveduje svoje razočaranje nad nasiljem in preganjanjem Slovanov, nad izdajo, ki je povzročila padec Velike Moravske, nad odpadništvom. Z Žalostinkami se je pesnik pridružil Kollárjevim in Šafárikovim pozivom za ureditev neznosnih razmer na Slovaškem in za zbliževanje narodov.

⁸

Pesmi ali Ode (Pese alebo ódy), Zora 1840 in v prvi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 161-261). Podobno kot v Žalostinkah je tudi v Pesmih pesnik reagiral na družbene, politične in narodnostne razmere na Ogrskem. V njih je opeval posvetne in cerkvene dostojanstvenike, prijatelje in znance, ki so si prizadevali za izboljšanje težkih razmer. V nekaterih se je v duhu preroditeljskih razlag dotaknil tudi slovanstva. V Pesmih ostro kritizira negativne pojave svojega časa - častihlepje, oholost, lenobo in požrešnost. V Odi na Antona Bernoláka je ponovno povzdignil slovaškega slovničarja in navedel razloge za vsestransko rabo njegovega jezika. S Pesmimi je Hollý zaključil svoje posvetno pesništvo. Pred smrtjo je še izdal Katoliško pesmarico (Katolickí spevník, 1846).