Knjiga za ljubezen do knjige
(Dr. Dragutin Rosandić: METODIKA KNJIŽEVNE VZGOJE, Maribor, Založba Obzorja Maribor 1991, 370 strani)

Slovenska izdaja obsega 370 strani in je razdeljena na osem vsebinskih poglavij z dodatkoma Register metodičnih pojmov in Seznam imen.

Uvodno poglavje Metodika književne vzgoje in izobraževanja je informacija o predmetu preučevanja in o terminoloških določitvah, v naslednjem poglavju z naslovom Književnost v vzgojno-izobraževalnem procesu pa avtor obravnava pomen in vlogo književnosti kot učnega predmeta. Možnosti oblikovanja učnih načrtov v osnovni in srednji šoli so podane glede na vključevanje znanstvenih vsebin, izražanje sposobnosti in aktivnosti učencev, načrtovanje domačega branja in prostovoljnih dejavnosti.

Obsežno poglavje Učna ura književnosti je namenjeno razčlenitvi in ponazoritvi različnih tipov učnih ur. Razumevanje učne situacije kot temeljne strukturne enote učne ure avtorju omogoči odmik od tradicionalne klasifikacije. Iz definicije učne situacije kot ?naloge, ki ima konkreten cilj, določeno vsebino in metodiko, po kateri se uresničuje? (Rosandić: Metodika, str. 62) izvira zgradba učne ure, v kateri se posamezne učne situacije medsebojno smiselno povezujejo v sistem. Pri razčlenjevanju vsebine učne ure na logično-čustvene celote Rosandić upošteva tradicionalno delitev na umetnostno in znanstveno vsebino, za šolsko rabo pa vzpostavi pregleden sistem razčlenjevanja vsebine učne situacije, ki vključuje književne vrste, ustvarjalca in njegovo delo in književna obdobja. Zajeten razdelek istega poglavja je namenjen predstavitvi tradicionalnih tipov učnih ur, ki so razvrščene glede na ustaljene kriterije: vsebino, organizacijski kriterij, cilje in naloge, prevladujoče značilnosti in status ure. Uporabno vrednost za učitelje materinščine imajo ponazoritve posameznih tipov učnih ur, npr. ure interpretacije književnega dela, ure književne teorije, ure preverjanja in ocenjevanja znanja. Poseben izziv so prav gotovo tudi manj uveljavljene oblike učnih ur: ura-koncert, ura-dramski spektakel, kino ura.

Četrto poglavje Odnos pouka jezika in književnosti do drugih predmetov razčlenjuje metodične aspekte povezovanja pouka književnosti z drugimi panogami umetnosti, predstavljene pa so tudi možnosti za tematske povezave v učnem načrtu in tipi medpredmetnih povezav.

Spoznavanju sistemov pouka književnosti v srednji šoli je namenjeno poglavje Metodični sistemi pouka književnosti. Dr. Rosandić navaja pet skupin metodičnih sistemov (dogmatsko-reproduktivni, reprodukcijsko-eksplikacijski, interpretacijsko-analitični in korelacijsko-integracijski), v podpoglavju Za ustvarjalni pouk književnosti pa nas seznani s prizadevanji za premagovanje pozitivistične koncepcije književnega pouka. Prizadevanja izvirajo iz nove vsebinske zasnove pouka, ki ne temelji več samo na literarni zgodovini, ampak predvsem na obravnavi literarnih del.

Besedna umetnost pa zahteva ?ustvarjalno, fantazijsko mišljenje, emocionalno angažiranje in subjektivno opredeljevanje? (Rosandić: Metodika, str. 167). S tem se odpira vprašanje o odnosu med doživljajskim in racionalnim pristopom k umetniškemu delu, ki ga poskušajo opredeliti različne novejše teorije šolske obravnave literarnega dela. Avtor nas z nekaterimi izmed njih tudi seznani, pozornost pa zaslužita šolska interpretacija kot metodični sistem in predstavitev problemskega pouka književnosti.

V šestem poglavju Metode književne vzgoje in izobraževanja dr. Rosandić analizira teoretična izhodišča učnih metod pri pouku književnosti. Ustaljeni delitvi metod glede na vir spoznavanja, zunanje aktivnosti učencev in učitelja, sredstva in načina prenašanja informacij ter glede na spoznavne aktivnosti učencev doda tipologizacijo metod, ki temelji na literarni komunikaciji. V vzgojno-izobraževalnem procesu se literarna komunikacija uresničuje s sodelovanjem književnoumetnostnega besedila, učitelja in učenca, pri tem pa se izkazujejo različne aktivnosti (npr. branje, poslušanje, govorjenje), spremljane z ustreznim notranjim doživljanjem učencev. Kot taka je primerno izhodišče za tipologizacijo metod književne vzgoje, ki jih avtor strne v tri skupine: metodo sprejemanja (recepcije) književnoumetnostnega sporočila, metodo razlaganja (interpretacije, analize) in metodo vrednotenja in ocenjevanja (kritična metoda, metoda evalvacije). Teoretična razlaga je dopolnjena z zanimivimi primeri interpretacijsko-komunikacijskih modelov v učnem procesu.

Smiselno uporabo tehničnih, drugih vizualnih, avditivnih in pisnih sredstev pri pouku književnosti obravnava poglavje Sredstva in pripomočki v vzgojno-izobraževalnem procesu, zaključno vsebinsko poglavje Metodika književne vzgoje in izobraževanja in druge korespondentne znanosti pa podaja informacijo o povezavi književne vzgoje in izobraževanja z lingvistiko, s psihologijo in spoznavno teorijo ter s pedagoškimi disciplinami.

Rosandićeva Metodika književne vzgoje je torej celovit, pregleden in uporaben strokovni priročnik, namenjen predvsem učiteljem materinščine, posamezna poglavja pa so zaradi zanimive vsebine in razgibanega sloga privlačna tudi za učitelje drugih predmetnih področij.