Majcnov zbornik
Uredil, sestavil dodatek in zbral slikovno gradivo Goran Schmidt, Maribor: Založba Obzorja, 1990

V spisu Majcnova zgodnja poezija in njena literarnozgodovinska konotacija je France Pibernik najprej na kratko opredelil genezo dveh zgodnjih rokopisnih zbirk Prijatelj sveta (1915) in Zemlja (1925), vpliv Karla Krausa in Else Lasker-Schüler in slovenskih sodobnikov na pesnika Majcna, predvsem pa usodo pesnikove poezije v slovenski kritiki. V tridesetih letih imajo vse ocene izrazito ideološki predznak, šele v zadnjih letih dosegajo pravo objektivnost, kar je po Piberniku povezano z avtorjevo rehabilitacijo.

Prej omenjeno harmonijo oziroma disharmonijo v Majcnovi poeziji lahko povežemo s pojmom ?prestabilirane harmonije? --- med svetom harmoničnih enot in med jezikom ali svetom besed obstaja popolno soglasje. To je temeljni zakon Majcnove poetike besede, ki jo je ob prebiranju pesnikovih vrednotenj del svojih sodobnikov zapisal Franc Zadravec. Temelj te poetike pa je doživeta beseda, saj lahko le takšna odpira nova duhovna obzorja.

V drugo skupino sodijo referati, ki raziskujejo Majcnovo prozno ustvarjanje. Tako Jože Pogačnik v razpravi Stanko Majcen in književna tradicija analizira Cankarjevega Hlapca Jerneja (1907) in Majcnovo novelo Novi ljudje (1913) ter išče filiacijo med njima. Očitek, da je delo napisal v opoziciji (najbrž ideološki) zoper Cankarja, je Majcen zanikal. Vendar je, kot je zapisal Pogačnik, moral delo in odmeve nanj poznati. Iz tega izhaja tudi teza, da nastane umetniško delo v kontekstu ali na ozadju tradicij. Čeravno je Hlapec Jernej upornik, sin prevaranega viničarja Markuša pa konformist, se v obeh delih svet-za-človeka spremeni v svet-zoper-človeka. K temu pa Pogačnik še pripominja, da je treba brati Cankarja skozi alegorično optiko, Majcna pa realistično. Tudi Gregor Kocijan (Majcnova kratka pripovedna proza) omenja pomen realistične tradicije, a meni, da se je kasneje odmaknil od te tradicije in se približal ekspresionizmu, zaradi občutka za socialna razmerja pa celo pripovedništvu socialnih realistov.

Vrednostno je njegova kratka proza po Kocijanu povsem primerljiva s prozo tedaj vidnejših pripovednikov (Milan Pugelj, Izidor Cankar, Ivan Pregelj).

Po sedemnajstletnem molku je sredi druge svetovne vojne leta 1944 Majcen objavil zbirko legend Bogar Meho, njihov glavni prijem je po Marjanu Dolganu (Utelešene skrivnosti ali Majcnove legende) dogajalni preobrat ali paradoks, saj se nobena od legend ne konča kot v evangeliju. V svojem referatu Dolgan odkrije tudi nekatere aktualno politične aluzije (npr. Rimljani /=italijanski okupatorji/ slabo ravnajo z ujetnicami). Dolgan meni, da gre za najboljši cikel legend v slovenskem pripovedništvu.

V referatu Majcnov avtobiografski fragment med spominom in podoživljanjem Milan Hladnik transformira stran in pol Majcnovega teksta Detinstva v dve varianti: v spominsko in podoživljajsko. Prva interpretira nejasna mesta v izvirniku, druga pa izpušča izkušenjske izjave. S to metodo je avtor dokazal, da se je pripovedovalec povsem potopil v otroško zavest --- pišoči jaz se je identificiral z doživljajskim jazom, distanca med njima pa je zmanjšana ali izničena.

Tretji del predstavlja Majcnovo najpomembnejšo zvrst, dramatiko. Lado Kralj razmišlja o možnostih današnje percepcije, upoštevaje določen ?Zeitgeist?. Ugotavlja, da je bila takratni recepciji bližja Majcnova dramatika, ki upošteva Maeterlinckovo dramaturgijo, današnji pa tista, ki upošteva tršo, Ibsnovo (Revolucija). O tem pa Kralj zapiše še temeljni konstanti Majcnove dramatike : pacifizem kot etični imperativ in odpor proti vsakršnemu nasilju ter skrajna kritičnost do lumpenproletarske množice --- ?rabukarjev?. Komedija Cesar Janez, ki jo je vzel pod drobnogled Taras Kermauner, kaže Majcnovo kritičnost do predvojne družbe, ki je povsem drugačna od levičarskih piscev, predvsem zaradi Majcnovega visokega mesta v njej. Kermauner nakazuje dramatikova srečevanja z vprašanjem lokalnega samodrštva in ukinjanja strankarskega sistema.

Poseben pomen ima kralj, ki ni nazadnjaški srbski monarh, marveč predstavlja idealizirano dramatikovo željo, ob lokalnih ?cesarjih? pa je nemočen.

Dimitrij Rupel primerja Majcnovo dramo Revolucija (1951) z dramo Dušana Pirjevca Ljudje v potresu (1947); oba sta drami napisala zgolj zase, a sta, po Ruplovem mnenju, tudi v tem ?zasebnem? smislu utemeljitelja slovenskega eksistencializma. V spisu Dvorni pisatelj zgubljenega kraljestva Rupel razpravlja še o delu Moji spomini na Antona Korošca (1971), domala hagiografiji in glorifikaciji, ki je precej podobna Vidmarjevi podobi Edvarda Kardelja v Obrazih (1979). S tem pa Rupel tudi zaokroža svoj kulturnopolitični profil Stanka Majcna, pisatelja, konservativca, politika in podbana.

Sklepni referat Ljubezen v času kolere prinaša pogled na Majcnovo korespondenco od zgodnje- ljubezenskih do pisem sodobnikom in prijateljem. Izbral jo je urednik Majcnovega zbornika Goran Schmidt, ki je naš največji poznavalec Majcnovega dela. Pred leti si je prizadeval uprizoriti dramo Revolucija, leta 1988, ob 100-letnici rojstva pa je izdal tri njegove drame in napisal Oris življenja in dela Stanka Majcna (v: Stanko Majcen : Kasija, Prekop, Revolucija, Ljubljana: MK, 1988).

Namen zbornika je bil dokončno rehabilitirati Stanka Majcna, prevrednotiti njegovo delo in ga postaviti v čas. To nalogo in dileme ob njej je zožil Alojz Rebula v svojem referatu Evropskost Stanka Majcna v retorično vprašanje: ?Je ustreznejše reči, da ga njegov čas ni sprejel, ali pa reči, da tega časa ni sprejel Stanko Majcen, ker je bil ta zanj premajhen??.