Spomini na naše prve slaviste: Fran Ramovš

Torej neki Ramovš je glavni predstavnik slavistike v Ljubljani... In ko sem v šesto gimnazijo hodil že v Ljubljani, je sošolka Olga Sterletova stanovala v isti hiši na Miklošičevi cesti, v kateri je neki mali Primož Ramovš začel svoje prve vaje na klavirju. In v razgovorih z Olgo je vse bolj oživljala pred menoj postava profesorja Ramovša, ki mu odpeva vsa klaviatura slovenskega jezika. Ko smo se vpisali kar trije iz razreda na slavistiko, je Olga ?vzela? pod A kot glavni predmet 13. skupine - slovenski jezik s starocerkvenoslovanskim jezikom... To si je dovolil menda iz našega letnika le še Stanko Bunc, Koštiálov učenec iz Novega mesta (in pred njim France Tomšič), drugi pa smo še pod B s strahom gledali to sicer spoštovano ime, toda strah vzbujajoči predmet. Le za ta predmet je bil na notranji strani seminarskih vrat nabit listek z literaturo, ki jo je treba poznati za študij pod A in B. Ko smo si jo prepisali, smo si pri Bambergu nasproti Ramovševemu stanovanju - kupili Leskienovo Altbulgarische Grammatik in Brochovo Slawische Phonetik, najbolj prizadevno dekle iz letnika pa si je kupilo še Jespersenovo Lehrbuch der Phonetik. To dekle si je menda takrat še edino prepisovalo vse Ramovševe razprave, objavljene v tujih revijah in zbornikih... In prišla nam je v roke Murkova Slavia, Listy filologické, da ne omenjam Jagićevega Archiva, v katerem smo se lotili Ramovševih Slovenische Studien. In počasi, tudi v Ramovševih in Nahtigalovih predavanjih, so prihajala še druga slavistična imena.

Ramovševa predavanja smo pričakovali z veliko radovednostjo, ker smo o literarni zgodovini le imeli neke pojme, kakšna pa naj bi bila njegova ?slovnica?, nam ni bilo jasno. K sreči je predaval Uvod v slovensko historično gramatiko v ponedeljek pozno popoldne, tako da je v zimskem času že gorela luč, in še zdaj čutim tisto slovesno razpoloženje, ki ga je ustvarjalo - ob polni dvorani, ki je v največji tišini strmela v predavatelja - Ramovševo glasovno, oblikovno in vsebinsko osvajajoče, dovršeno govorjenje. Včasih je pogledal v liste v obliki četrtinke pole, stojé za katedrom, najbrž je kdaj napisal na tablo kake črke, ko je razlagal grafiko posameznih pisateljev. Sicer pa je govóril na pamet, živahno brez zatikanja, tako da je iz njegovega pogleda in glasu izžarevala napeta povezava z nami. Ta nadrobni pregled ortografije od Trubarja dalje, vseh slovnic z razčlenitvijo njihovih uvodov ter njihove oznake, - sevé brez Bohoričevega latinskega predgovora - pa tudi slovničarjev, ki so objavljali le razprave (Valjavec, Škrabec, Oblak idr.), v 2. poglavju pa pregled slovenske grafike - je bil obenem najboljši uvod v zgodovino starejšega slovstva, katerega pri Kidriču nismo poslušali. Zašel je tudi v Zbrane spise I.

Srečo smo imeli tudi z drugim Ramovševim tečajem: Slovenska dialektologija, saj je v zimskem semestru začel z orisom zahodnih dialektov od rezijanskega do notranjskega. Le da nas je pri teh, sicer tudi zelo jasnih predavanjih, motila množica sicer na tablo napisanih glasov in besed, ki nas je v svojem fonetičnem zapisu in profesorjevi suvereno lahkotni besedi zanašala na globoko in neskončno morje: kdaj bomo to obvladali? Nikogar ni bilo, ki bi nam bil pokazal pot, kaj je treba od vsega tega poznati. Pri izpitih pa smo spoznali, da profesor ni terjal od nas kakega sistematičnega znanja o dialektih, le pri interpretaciji kakega starega teksta je bilo treba pritegniti káko osnovno poznavanje iz fonetike ali morfologije. Meni je pokazal svojo naklonjenost s tem, da mi je dal za klavzurni pisni izpit na izbiro dve temi, in ena izmed njiju je bila: Karakteristika prekmurskega dialekta. Ocenil jo je s prav dobro.

Pri historični gramatiki je Ramovš sistematično predaval naprej o vokalizmu - pozneje smo to dobili v Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936) - in to je trajalo dve leti. O konzonantizmu smo že imeli njegovo knjigo, zato je nadaljeval z oblikoslovjem. Vzporedno je predaval v šolskem letu 1929-30 in v zimskem semestru šolskega leta 1930-31 akcent v srbskohrvatskem in slovenskem jeziku, kar smo si nekateri prepisali iz vzorno urejenega rokopisa Janeza Logarja, sam pa imam poleg tega še ohranjene natančne zapiske v svojem zvezku. Kot sem večkrat dejal kolegom v letih po diplomi, da bi rad študiral na univerzi sedaj, ko gledam že iz daljave na študij premnogih predmetov in preobilne tvarine, ki si je premladi in zaposleni ves dan in še z dejavnostmi zunaj študija nismo mogli dovolj urejeno prisvojiti, velja to posebej za Ramovševa predavanja. Ko sem se pozneje ob raziskovanju jezika prekmurskih pisateljev vračal tudi še k Ramovševim spisom, sem si utrdil marsikaj iz starega znanja ter zrelo uporabil za nova dognanja.

Ramovš je svoje vaje napovedoval kar kot ?seminar?, v poletnem semestru šolskega leta 1929-30 pa imam v indeksu: Interpretacija modernih dialektičnih tekstov. Profesor nam je razdelil v fonetičnem zapisu natisnjen (narejen v Učiteljski tiskarni, ki je edina imela črke za njegove spise) koroški narečni tekst Otošče zgun, drugič pa zgodbo o dekletu, ki je požrlo rumenjak. Naslednje leto pa smo vpisali: Interpretacija historičnih dialektičnih tekstov - in v slavistični družinski ?zapuščini? sem ohranil list, ki nam ga je profesor dal natisniti: Iz Trubarjevega dela: ?...ena kratka Potilla...iz leta 1558...? z začetkom: Pred oem unu dvaieti leti, tedai kadar em Vloki per Radezhah Farmohter bil...? Eden med nami se je skušal pripraviti in je za katedrom sedé šel od besede do besede, od glasu (črke) do glasu: daleč v poldrugi uri nismo prišli. Profesor je pomagal s fonetično in morfološko analizo, pritegnil koga od poslušalcev, med katerimi nas je navadno skušal reševati eden z dvignjeno roko. Nekoč je tudi njemu zmanjkalo poguma, pa ga je profesor kar poklical, kolega je molčal ali nekaj jecljal, toda zadel ni in profesor se je dobrohotno namuznil: X., sproti se je treba učiti...

To je bil menda edini primer, da se je profesor Ramovš spustil iz strokovnih višin v osebno razmerje do ?slušateljev?, pa še mogoče drugič, prav v zvezi s Trubarjem, ko je bilo treba povedati neko letnico ob nekem njegovem delu: Zdaj naj vas še literarno zgodovino učim!... Za neprijeten incident pa je nekoč poskrbel neznan starejši mož, ki se je prikazal pri predavanju in je dvignil roko ter vstal z nekim vprašanjem. Profesor je ostrmel in s premagovanjem dejal: To vam bodo povedali slušatelji po uri... Bilo je tako nekaj nezaslišanega, da nas je kar zmrazilo. Podobno kot pri seminarskih vajah, je bilo pri izpitu, vsaj pod B. V tisti veliki profesorski sobi, kjer je bil tudi del knjižnice, je Ramovš vzel s stojala staro knjigo - recimo Rogerija - in jo odprl pred teboj: Prosim, berite - in ko si nekaj prebral: kdo je to napisal? Pa si oglejmo malo značilnosti njegovega jezika...

Zunaj ?šole? sem s profesorjem prvič govóril poleti leta 1931, ko je bil v sanatoriju Leonišče. Kar s strahom sem šel k njemu, da bi mu izróčil pozdrave dr. Avgusta Pavla, pri katerem sem bil nedolgo pred tem in ki je ponudil svoje sodelovanje pri ČJKZ. Ramovš je to z veseljem sprejel in dodal: Saj je pred kratkim objavil nekaj o hišah... Ko sem mu povedal, da sem tisto prevedel iz madžarščine jaz (Etnolog 1931), je profesor to z odobravanjem vzel na znanje.

Bil sem še študent, ko sem za praški Slovanský Přehled napisal poročilo o Ramovševi Dialektološki karti med drobnimi poročili iz kulturnega življenja, za katera me je naprosil tedanji lektor za slovenščino Jos. Skrbinšek. Ko pa sem v Mariboru bil že stalni sodelavec Časopisa za zgodovino in narodopisje, sem na Glazerjevo prošnjo pisal o profesorjevih Dialektih.

Sredi tridesetih let je agilni, vsestranski Silvester Škerl ustanovil Adakemsko založbo za znanstvene knjige. Profesor Kidrič mi je izrazil nezadovoljstvo zaradi dvoumnega imena, saj so tedaj snovali Akademijo. Po temperamentu sorodni Ramovš pa je našel stik z založnikom, napisal zanj Kratko zgodovino slovenskega jezika in pritegnil k sodelovanju še druge iz svoje bližine, navezal pa se je tudi družabno na založnika in njegovo tesno knjigarnico. Posebno med vojsko in zasedbo je postalo tam konspirativno shajališče in skrivališče, za ljudi in za tiskovine. Ko so Škerla zaprli, je Ramovš spretno vzdrževal z njim stike in sodeloval pri reševanju nevarnih papirjev. Kljub vsemu je bil Škerl po vojski spet zaprt, izgubil je založbo in se selil kot prevajalec iz več jezikov iz ustanove v ustanovo, prevajal za razne založbe... Ostal mu je njegov tržaški humor in temperament, držala ga je pokonci njegova globoka kultura.

Med vojsko je v Prekmurju prišla nekoč k meni Ramovševa svakinja Marija Zalarjeva, učiteljica na Goričkem, da smo ji pomagali z nasveti, kako priti v Ljubljano. Ramovševa dela sem tedaj živo prebiral in njegovo ime smo dostikrat imenovali tako v Budimpešti med slavisti, kot v razgovorih s Pavlom.

Ko sem se po vojski vrnil v Ljubljano, sem slišal o Ramovševi pomoči prof. Kidriču, ki je stradal, pregnan na Dunaj, pa o vseh drugih medvojnih dogodbah. Tako sem že po Ramovševi smrti na Dovjem srečal, sprašujoč o pastirstvu, človeka, ki me je med pogovorom presenetil: jaz sem pa poznal profesorja Ramovša v Ljubljani. Bil je upokojen orožnik, ki je med vojsko opravljal neko stražniško službo v Ljubljani in je nekoč po policijski uri srečal na ulici gospoda, ki je hitel domov. ?Spremil vas bom, da ne boste imeli kakih težav,? sem mu dejal. Pa sva se začela pomenkovati in ko sva prišla do njegove hiše, me je povabil noter, me pogostil in govorila sva o vsem mogočem. Povedal je, kdo je, kaj dela in sva se čisto po domače menila...

Kako je bil ta doganjivi lingvist gospodinjsko in gospodarsko praktičen, o tem sem slišal marsikaj in o tem govorijo tudi njegova pisma, npr. Beliću. Kako je skušal vsakomur pomagati, sem slišal in doživel, ko sem mu npr. prinesel daljši prijateljev rokopis, ki ga je zanimal, pa me je poslal, naj ga nesem pretipkat najini skupni znanki, ki naj bi ji avtor z dežele poplačal z živili... V tistih prvih povojnih letih sva se pogovarjala o moji disertaciji, dajal mi je nasvete in me svaril pred oblastniki. Potem je sopodpisal poročilo o disertaciji. In ko je ?ideološka? birokracija štiri leta zavlačevala moje imenovanje za docenta, so v ponovno štiričlansko (!) komisijo izvolili tudi prof. Ramovša, da me je ponovno predlagala. Ko se je moj ?Mefisto? na seji nekaj upiral izvolitvi, je prof. Bajec poklical po telefonu Ramovša, ki je zavpil: Kateri hudič pa spet meša to?! - To priznanje mi je - poleg strokovnih poročil zagrebških kolegov - pomenilo največ v vsej moji do konca ovirani univerzitetni ?karieri?...

Tedaj niti Ramovš niti Nahtigal nista več prihajala na fakultetne seje (Kidriča ni bilo več), kjer so večkrat odločali prišleki, ki niso imeli pojma o tem, kdo in kaj so bili prvi profesorji naše univerze.