Jezikoslovni zapiski
Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana 1991

Kot je prav, slavljenec začenja zbornik z dvema prispevkoma, posvečenima njegovima univerzitetnima učiteljema, dr. Rajku Nahtigalu in dr. Franu Ramovšu (Iz spominov na Rajka Nahtigala in Frana Ramovša /9-18/. Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti /19-24/). Zlasti prvi spomin, ki je bolj osebno intoniran, bo mlajšim slavistom pričaral svet nekdanje slavistike in življenja na njej.

Preostali prispevki so razporejeni deloma glede na obravnavano temo, deloma glede na to, kateri sekciji Inštituta pripada avtor. Tako je prispevek V. Nartnika, sicer sodelavca Leksikološke sekcije, vključen med etimološko-historične (Da ta tri imena edin Bog /41-45/ - o rabi besede imena za pomen 'osebe' v III. brižinskem spomeniku in ljudski legendi o velikanu Krištofu), sodelavec Terminološke sekcije S. Torkar pa s temo o izbranem narečnem besedišču v SSKJ med prispevke o terminoloških vprašanjih. Popolnoma zunaj te razporeditve je J. Müller (sodelavec Leksikološke sekcije, v prispevku razmišlja o novem slovenskem pravopisju), ki se je kot urednik zbornika umaknil na zadnje mesto.

Etimološko-onomastično sekcijo zastopata M. Furlan in M. Snoj, prva s prispevkom Slovensko slima 'aliua, plouagne' (Alasia) in srbohrvaško slîm (Žumberak) - novo gradivo za slovansko-germansko izogloso *slm: *slma- (25-30), drugi z Nekaj pripombami k izvoru slovanskih glagolov skočiti, skakati in kačiti (31-39). Tudi za neetimologa in celo nejezikoslovca je koristno Snojevo razmišljanje o nedokončnosti in nekodončanosti (needinopravilnosti) znanosti, kar dokazuje z nadaljnjo analizo konkretnega problema.

Vprašanja iz zgodovine jezika obravnavata poleg že omenjenega članka V. Nartnika še dva prispevka. Najprej je tu nekoliko ?eksotičen? prikaz Sloveno-hebraica: eksotična poimenovanja dišav in dragocenih oblačil v najstarejših slovenskih psalmskih prevodih (Ps 45) F. Premk (47-62). Eksotičen tudi zato, ker jemlje za izhodišče primerjave originalno psalmsko besedilo v hebrejščini, ki je večina (žal) popolnoma nič ne razume. Tako je prav mogoče, da je vsebina članka trdneje vezana na naslov, kakor se zdi na prvo branje. - Samostalniške besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi Bibliji (63-72) analizira J. Narat-Šrekl. Prispevek kratko navaja parametre za določanje sopomenskih parov oz. nizov: različna tvarna podoba in enak ali podoben pomen, medsebojna zamenljivost, istočasovnost, istozvrstnost, istopomenskosestavinskost (zbir denotativnih in konotativnih pomenskih sestavin). Za svoje izhodišče sicer izbere splošno opredelitev sopomenskosti: ?Sinonimi so besede, ki izražajo isti pojem, imajo enak ali podoben pomen in se med seboj razlikujejo po pomenskih in stilističnih odtenkih.? (Po M. Pisárčiková, Š. Michalus, Malý synonymický slovník, Slovenské pedagogické nakladatel'stvo, Bratislava 1973.) Toda pri obravnavanih primerih upošteva tudi naštete dodatne elemente sopomenskosti. Pri sopomenskih besednih zvezah ločuje med prostimi, stalnimi in frazeološkimi (oz. frazeologiziranimi) besednimi zvezami, ne navaja pa meril za ločevanje stalnih in frazeoloških zvez.

Sodelavci Leksikološke sekcije, t. i. slovarniki (glede na delo, ki so ga opravili s SSKJ, lahko to sicer žargonsko poimenovanje nosijo s ponosom), se predstavljajo z obravnavami posameznih knjižnojezikovnih vprašanj. Nekateri članki so tesneje povezani s slovarskim delom. Tako je prav prispevek P. Weissa (121-139) obrnjen v (upajmo, bližnjo) slovarsko prihodnost: odzadnji slovar slovenskega knjižnega jezika. Kljub pridržku v naslovu (Zasnova novega odzadnjega slovarja slovenskega jezika) in povabilu ?Ker se je o vseh neustreznih rešitvah iz tele zasnove mogoče še pogovoriti in dogovoriti, se zahvaljujem za vse pripombe, ki bodo poskušale izboljšati načrtovano delo?, pa tudi kljub načelnim polemikam o potrebnosti takega slovarja (gl. npr. Delo, Književni listi, 13. 2. 1992) je treba reči, da je Weissova ?zasnova? slovarja precizna, tako vsebinsko kot tudi oblikovno-tehnično. Jezikovne zvrstnosti v SSKJ se lotevata dva članka. L. Bokal razčlenjuje Starinske besede v SSKJ (113-120) s pogostnostnega (primerjalno s Pleteršnikovim in Glonarjevim slovarjem ter SP 62), gradivnega, tipološkega in pomenskega stališča. V prispevku (kot rečeno, dislociranem) Nekaj opazk k osvetlitvi cerkljansko-tolminskega besedišča v SSKJ S. Torkarja (173-179) zvemo, da so nekatera gesla v SSKJ s kvalifikatorjem nar. ne preveč natančna in jih je treba za znanstveno rabo preveriti še kje drugje. - Neposredno je, vsaj gradivno, povezan z delom pri slovarju članek J. Kebra (O)pehariti '(o)goljufati, (pre)varati (s pomočjo peharja)' in sinonimi (99-111). V njem ponovno dokazuje, da je s kombinirano sodobno in zgodovinsko analizo posameznega izraza pogosto mogoče odkriti ?kar presenetljiva dejstva iz zdajšnjosti in preteklosti medčloveških odnosov?. Za bralca (tudi nejezikoslovca) je tako razgrinjanje vselej vznemirljivo. - A. Gložančev preverja svoja, že prej v knjigi (Enobesedna imena slovenskih podjetij, 1991) postavljena delitvena merila za razvrščanje podjetijskih stvarnih lastnih imen v prispevku Enobesedna imena zasebnih podjetij v naselju Fužine v Ljubljani (87-97). Premik od velikega (?sozdovstvo?) k majhnemu (?drobno gospodarstvo?) je opazen tudi v lastnoimenskem poimenovanju (prim. Veletrgovina Loka: Kodrček), medtem ko želja po (vsaj imenskem) ?kozmopolitizmu? ostaja (prim. Universal : Manhattan). - Teoretično je zastavljena obravnava Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku I. Černelič (73-85). Avtorica podaja najprej zgodovinski pregled ?odkrivanja? členkovske besedne vrste v slovenskem jezikoslovju, nato pa tudi jezikoslovna merila za razmejitev členka od besednih vrst, s katerimi ima sicer nekatere skupne kategorialne lastnosti (npr. nepregibnost): prislova, veznika, medmeta. Čisto na koncu ugotavlja, podobno kot M. Snoj načelno v uvodu, da problem ni dokončno rešen, saj je členkovska besedna vrsta sintaktično heterogena ?in je potrebno še raziskati, če vse te skupine res sodijo skupaj?. - Čeprav je prispevek J. Müllerja Novo slovensko pravopisje (Slovenski pravopis: Pravila 1990) (191-199) uvrščen na konec zbornika, ga je zaradi teme smiselno predstaviti na tem mestu. Posamezne nerešene ali slabo rešene probleme, ki jih očita novemu SP-ju, si je treba prebrati, za ta prikaz se mi zdi pomembno dejstvo, da problematična mesta osvetljuje zgodovinsko in z rabo (stanje v pravopisih, slovarjih in leksikonih).

Poleg obravnave narečnega besedišča v SSKJ-ju sta v zborniku tudi dva dialektološka prispevka ?s terena?. F. Benedik obravnava različne tipe samoglasniških redukcij v škofjeloškem narečju (Redukcija v škofjeloškem narečju /143-146), ki da je ?dosegla eno najmočnejših stopenj med slovenskimi govori?. Kot rojenega govorca tega narečja pa me kljub temu bega podatek, da je tudi knjižni (naglašeni) ozki o reduciran v u, primeri: 'mu:čnk (močnik), 'nu:sma (nosiva), š'ku:dvat (škodovati). - S. Horvat pa v obliki neke vrste primerjalnega (knjižno : narečno) slovarja popisuje Mikrotoponime v Vrheh in v dolini Raše (147-154), narečni ustrezniki so opremljeni z glasoslovnimi in deloma oblikoslovnimi podatki (Anžlovec - 'Anžloc, Baštije - Bšt'ije, mn.).

Oba prispevka sodelavk Terminološke sekcije sta tematsko nosilna. Prvi, Terminološka prizadevanja na Slovenskem Z. Leder (155-171), ker razpravlja o zgodovini ustvarjanja domačega strokovnega in znanstvenega izrazja, in drugi, Terminološki priročnik (Helmut Felber, Terminology Manual, Pariz 1984) M. Kalin (181-190), ker predstavlja (četudi na podlagi dela drugega avtorja) teoretični pristop k terminološkemu delu. Med drugim navaja nekaj lastnosti terminov, ki potrjujejo spoznanja, da terminoloških večbesednih poimenovanj ne moremo enačiti s frazeološkimi besednimi zvezami: ?Medtem ko lingvist govori o pomenih, terminolog govori o pojmih. Poimenovalni znak za pojem je termin, ki je za razliko od besede v splošnem jeziku dogovorno pripisan pojmu. Termin je neodvisen od sobesedila.?

Namesto konca: srečno pot.