Uvod u naratologiju
Osijek: Izdavački centar Revija, 1989, ur. Zlatko Kramarić

Navezave na tradicionalno obravnavanje posameznih lastnosti pripovednega besedila najdemo pri Haraldu Weinrichu, Glagolski čas: svet govora in svet pripovedi. Že ta najstarejši članek v knjigi razvije kvalitativno razliko med časi, ki po konvenciji zaznamujejo besedila govorčeve in naslovnikove bivanjske situacije, in tistimi, ki so znamenje od njiju oddaljene in na opazovalni odziv računajoče pripovedi.

Največ značilnosti sistematičnega uvoda v ahistorično zastavljeno naratologijo ima razprava Shlomith Rimmon-Kennan. Naracija: ravnine in glasovi, ki analizira časovne odnose med pripovedovanjem (dejanjem) in pripovedjo (zgodbo), različne pripovedne ravnine ter njihova medsebojna razmerja, tipologijo pripovedovalca, stopnje njegove prisotnosti v besedilu in njegovo zanesljivost. Z opaznostjo pripovedovalca se ukvarja tudi Seymour Chatman v Strukturi pripovedne transmisije, le da model sporazumevanja v književnosti precizira s teorijo govornih dejanj in ilustrira z zvrstnostjo izjav v mimetičnem in diegetičnem govoru. Prilagoditev Austinove teorije govornih dejanj, s katero se je moč izogniti ponesrečenemu vprašanju o ?resničnosti? fikcije ter se namesto s pomenom besedila ukvarjati z njegovim delovanjem na bralca, je tema odlomka z naslovom Modeli govornih dejanj iz knjige Wolfganga Iserja Der Akt des Lesens. Medtem ko Chatman v pripovednem diskurzu analizira nove, jezikoslovno nepreskušene možnosti označevanja, ki jim pomen določa komunikacijski položaj in širši semiotični kontekst, pa vidi Iser v ?pripovednih strategijah? predvsem drugačno ravnanje s konvencijami oz. sprejetimi postopki uspešnega jezikovnega dejanja: izbiranje in kombiniranje jih kot konvencije razgalja, depragmatizira, s čimer bralca usmerja pri ustvarjanju koda fikcijskega besedila.

Zlatko Kramarić v tekstu Med pragmatičnim in apragmatičnim aplicira ugotovitve o večravninskosti okvirne pripovedi in situiranem/distanciranem/impliciranem pripovedovalcu na analizo konkretnega romana. Pomenski presežek, ki nastaja z množitvijo dialoških ravnin v zapleteni romaneskni strukturi, analitik razlaga kot posledico pripovedovalčevega kršenja pragmatičnih pravil sodelovanja v pogovoru. A ta kršitev vodi v univerzalnost sporočila ter stvaritev avtonomnega in trajnega sistema smisla.

Za drugo skupino razprav je poleg vgrajevanja novih perspektiv značilno tudi hkratno kritično razgrajevanje pretogih teoremov. Tak je dialog Mieke Bal z Barthesovim in Genettovim pojmovanjem funkcije opisa v Opisih. Z analizo neposrednega sobesedila in razporeditvijo opisov v strukturi romana avtorica dokazuje, da ne gre za pripovedno marginalni ali estetski, ampak za bistveni element zgodbe, ki spominja na razpršeno podvojitev celotne pripovedi (mise en abyme) oz. na Jakobsonovo ?diagramatsko ikono?. Z istima teoretikoma in z drugimi francoskimi strukturalisti diskutira tudi Jonathan Culler v besedilu Narativne pogodbe, in sicer v zvezi z referenčno funkcijo in pripovedovalcem kot osnovnima dogovoroma z bralcem, ki se jima ne morejo izogniti niti ?interpretacijske strategije? novega romana.

Polemika Klausa Hempferja ?Productivité? nasproti komunikativne, (ekspresivne, deskriptivne) funkcije jezika s teoretiki poststrukturalizma v skupini Tel Quel problematizira univerzalizirano, zgodovinsko neumeščeno načelo ?proizvajanja?, se pravi ?avtogeneriranja? besedil, ki briše vsebine in avtorja. To načelo naj bi bilo zamenjava za neustrezne pojme komunikativnost, opisnost in izraznost, ki prikrivajo prevlado znakovnega označenega nad označevalcem in premoč vnaprejšnje ideje namesto stvariteljskega procesa. Predstavljenih je nekaj aporij, nastalih zaradi povezovanja načela besedilnega proizvajanja s pojmi iz marksizma in psihoanalize (homologija s kapitalsko logiko, zahodnim logocentrizmom, kolektivno nevrozo, fetišizmom blaga), kar je imelo kritičen ideološki naboj.

Onkraj strukturalizma v smer literarne sociologije sega razprava Rogerja Fowlerja, ki že v naslovu Romanopisec, bralec in skupnost nakaže prenos težišča iz besedila v diskurz. Pri tem jezikovni zmožnosti grajenja in razumevanja stavkov pridruži zmožnost razumevanja besedilnega smisla z nanašanjem na širši družbeni in kulturni kontekst, tj. na sistem znanj, izkušenj, vrednot, informacij in interesov ter tipe odnosov in dejanj, ki dogovorno veljajo v neki skupnosti in pogojujejo njen sistem kodov ter besedilnih/diskurzivnih modelov. Odnos besedilnih struktur s sistemom nadindividualnih izkušenj in vrednot skupnosti ilustrirajo pojav medbesedilnosti, mnogosistemskost (množica kodov) romana, bralčevo razumevanje in ustvarjanje/sprejemanje inovacij v okviru vsebinskih in formalnih konvencij. Zato je v sklepu zahteva, da bi moral opis strukture besedila ali formalnih sprememb žanra razložiti dejavnike, ki so življenjskega pomena za posameznika in za skupnost.

Prav tak namen ima raziskava Wolfganga Preisendanza O prednosti komičnega v prikazovanju zgodovinske izkušnje v sodobnih nemških romanih. Njen avtor se odreče Freudovi in drugim splošnoveljavnim razlagam humorja v korist presojanja norm, ki obvladujejo osmišljevanje ter določajo, kaj velja za negativno, zlo in napačno. Komika vanje vnaša razpoko dvoma. V prikazu enkratne zgodovinske (medvojne) izkušnje, ki ji vrača težo in vrednoto, pa zminira tudi vzvišeni smisel, pomembnost in smotrnost uradnega zgodovinopisja. Tako je hkrati provokacija in samoproblematizacija, ki spodbuja bralčevo iznajdbo drugačnih stališč. Inventivno bralčevo dejavnost seveda predpostavljajo umetniška dela, ne pa trivialne kriminalke o sodobnem anglo-ameriškem junaku Jamesu Bondu, katerih naratološko kombinatoriko analizira Umberto Eco. Prek parnih opozicij likov in vrednot, ki jih utelešajo, in prek opazovanja fabulativnih shem z neznatnimi variacijami avtor razkrije njihovo netolerantno, dogmatsko in konzervativno manihejsko ideologijo. W. Iser v Implicitnem bralcu odkriva, kako avtor romana Tom Jones prav kontrast in opozicijo izkorišča za vodenje bralčevega konfiguriranja smisla oz. uresničevanja ?virtualne razsežnosti romana?. Bralec v svoji predstavi z dinamično interakcijo premošča razdaljo med pojavom in njegovo negativno obliko. Pripovedovalčevi nagovori ga vodijo v vse bolj izostreno opazovanje in presojanje početja literarnih likov s položaja advokata, ki na videz samostojno vrednoti družbene norme in s simpatijo spremlja junakove prekrške. Nobena vrednota ni prikazana afirmativno reducirano, temveč prek izmaličenja v okoliščinah. V taki strategiji romana in vodenju bralca Iser prepoznava zgodovinski odsev dobe, ki je namesto univerzalizma normativnih sistemov poudarjala empirično izkušnjo. Zgodovinska utemeljitev strukturnih sprememb žanra je predmet razprave Paula Ricoeura Metamorfoze zapleta, v kateri avtor naratološke kategorije opazuje v luči gibljivega razmerja med težnjo po verodostojnosti in zavedanjem pogojenosti z žanrskimi konvencijami. V Fryeovi Anatomiji kritike ugleda padajočo linijo pripovednih modusov, ki se približujejo vse večji mimetičnosti, in nasprotno linijo literarnih simbolov, ki se vzpenja v totaliteto in enotnost. Na vprašanje postmoderne o koncu pripovedništva pa odgovarja s pomislekom o besedilni poanti.

Pričujoča recenzija je skušala med izbrane razprave vnesti nek red, kajti urednik jih v knjigi ni niti kronološko niti drugače smiselno razporedil, s čimer bi okrepil bralčevo orientacijo. Posamezna besedila imajo svoje opombe in v njih navedene odnosnice, ki pa jih pregled literature na koncu knjige žal ne upošteva, čeprav navaja veliko temeljnih naratoloških del. Poleg včasih nevzdržne količine spregledanih korektur so v knjigi tudi terminološke napake (konstantiv namesto konstativ) in neprecizni prevedki (tudi brez izvirnikov v oklepaju), kar ob neusklajenosti med prevodi iz različnih jezikov čez mero povečuje različnosti strokovnih izrazov in njihovo pomensko nejasnost. Čeprav gre za zbornik, ne bi bilo odveč kazalo navedenih avtorjev, še bolj pa bi bralec potreboval pojmovno kazalo.