Kersnikova Kmetska smrt: med historizmom in nastavki secesije

Dejali smo, da je bil stari Planjavec še trden mož; zató mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo jednemu izmed treh sinov, ali pa kakor se je bilo že zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hišo; saj je imel tudi hčer, ki je bila že za možitev. Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo k?j moči. Le nekaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega; od mladosti že je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stoj?č, ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok. Bôžje ga je metálo, čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

?Ubil se bodem ali bodem utonil!? dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. ?Kakor mi je namenjeno!? tolažil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.¹

1.0   Uvodni del Kersnikovega pripovednega besedila Kmetska smrt kaže nekatera razpoznavna znamenja historistične zgradbene sheme, in sicer retoričnega dispozicijskega pojava preseganja celote (del besedila se členi v začetek, sredo, konec in presežni člen) oziroma različice patetične amplifikacije (pojav sem podrobneje opisal v razpravi Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero²).

1.1   Uvodni tezni del predstavlja prva poved --- Stari Planjavec je bil še trden mož, dasi je gospodaril že nad trideset let na svojem lepem, obširnem posestvu --- njegovo ponovitev (tudi v besedišču, kar jo retorično še posebej razvidno zaznamuje) pa del prve povedi v drugem odstavku --- Dejali smo, da je bil stari Planjavec še trden mož /.../. Antitetični del uvaja del tretje povedi v drugem odstavku --- de nekaj ga je storilo včasih čemernega in zamišljenega; od mladosti že je imel bolezen /.../ --- z njim pa je napovedan tudi že pripovedni zaplet (tematska kategorija, značilna za narativni oziroma pripovedni potek teme).³

1.2   Zgradbeno shemo ?kazi? naštevalni del, ki ga začne del druge povedi v prvem odstavku --- Življenje njegovo (klasična retorična inverzija levega prilastka, op. T. S.) je teklo, kakor teče pač veliki večini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju /.../. Pomen tega dela druge povedi namreč ni v nobeni razvidnejši vzročno-posledični zvezi s pomenom teznega stavka v prvi povedi Stari Planjavec je bil še trden mož /.../, kakor je to še na primer v Tavčarjevem Kobiljekarju;⁴ oba uvoda --- poleg splošne sheme --- povezuje tudi opisni potek⁵ delne teme⁶, ki jo pri Kersniku predstavlja omenjeni del druge povedi v prvem odstavku, pri Tavčarju pa tretja poved v prvem odstavku (In brez šale vam rečem, da tedaj v vsej dolini ni bilo takega selišča, kakor je bilo Kobiljekarjevo).

1.2.1   Naštevalni del uvoda začenja del druge povedi v prvem odstavku Življenje njegovo je teklo, kakor teče pač veliki večini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju, in to je --- kakor smo pravkar omenili --- delna tema, ki jo naslednje povedi opisno razvijajo. Za naše razpravljanje je posebej pomembno novorenesančno oblikovanje naslednjega dela naštevalnega besedila, za katero sta značilni predvsem ornamentalno dvočlensko členjenje in diareza. Grafično preoblikovan se glasi takole:

/.../ v prvi mladosti ?pol joká, pol smehá?,
potem v mladeniških letih domá dela toliko, kolikor je ravno treba;

ob žegnanji in ob semánjih dnéh malo več vina v glavo,
ponoči pa malo vasovanja in malo tepéža;

na to pride ženitev, in svoje gospodarstvo,
in ž njo in ž njim vred ---
skrbí, pa dela vedno več in več;

kako nedeljo ali praznik zvečer romata
še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko,
pa čez noč je vse prespano,
vse veselje,
vse hripávo petje,
vse zabavanje,
in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek.

Takó pride starost in ž njo želja po počitku.

Sin je dorasel;
suče se že v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega završé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba;

sedaj, ob žegnanji že pleše in daje za vino, in tepel se je tudi že nekolikokrat; da tudi vasuje, to se razumeje samó ob sebi.

Temu sínu torej se izbere nevesta, žena,
stari pa léže k počitku:
najprej v kot za široko vedno toplo peč,
a potem skoro, skoro v?nkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.

Zanimivo je, da Kersnik v obravnavenem delu besedila uporabi zares klasično nestavčno dvojno formulo le enkrat --- pridelek in imetek --- (mimogrede naj opozorim na zvočno podobo obeh členov, asonanco, ki historističnost še poudarja), blizu so ji primeri z anaforično ponovitvijo besede ob binarnih členih --- ob žegnanji in ob semánjih dnéh, malo vasovanja in malo tepéža --- (brez veznika ?pol joká, pol smehá?) in z antonimičnima prilastkoma --- polna steklenica in prazen kozarec. Posebna oblika dvočlenskosti sta primera iz roke v roko (prislovno določilo kraja, ki zaznamuje dolgost trajanja; Kersnik je v tej zvezi preoblikoval metonimično zvezo od zibeli do groba).

Doslednost dvočlenskega oblikovanja kaže naslednji del besedila:

/.../ na to pride ženitev, in svoje gospodarstvo,
in ž njo in ž njim vred ---
skrbi, pa dela vedno več in več; /.../.

1.2.1.2   Za Kersnikovo oblikovanje navedenega dela besedila so značilni tudi naslednji stavki:

kako nedeljo ali praznik zvečer romata
še polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko,
pa čez noč je vse prespano,
vse veselje,
vse hripávo petje,
vse zabavanje,
in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek.

1.2.1.3   Posebej je treba opozoriti tudi na ornamentalno ponavljanje besed delo in skrb v sklepnih delih posameznih pomensko-skladenjskih enot --- v tretji skrbí, pa dela vedno več in več in v pravkar omenjeni četrti in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek (z zamenjanim vrstnim redom obeh besed). Če upoštevamo še besedo delo v prvi enoti, potem postane razvidna pripovedovalčeva težnja po ustvarjanju ritmičnega menjavanja dveh pomenskih enot - kmetovega veselja in kmetovega dela.

K slogovno zaznamovanemu monotonemu ritmu pripovedi prispeva tudi stavčna dvočlenskost, na primer prvih dveh pomensko-skladenjskih enot.

1.2.1.3   Vse našteto skupaj s številnimi izglagolskimi samostalniki in glagolniki, enodelno neglagolsko zgradbo stavkov (v prvih dveh pomensko-skladenjskih enotah) in skopo uporabo glagolov ustvarja statično in abstraktno časovno vzdušje, tako značilno tudi na primer za Cankarjevo ustvarjanje.

1.2.1.3.1   Pri tem je treba poudariti, da glagoli v tem delu besedila ne zaznamujejo enkratnih dejanj, ampak dejanja, ki so nekako značilna za način kmečkega življenja nasploh. V zvezi s tem je treba uporabiti pojem habitualnosti (tudi uzualnosti), kakor ga razlaga na primer Lyons:

The term ?habitual?, then, is conventionally applied by linguists to situations (and, derivatively, to the aspects that describe such situations) to which a much broader, but intuitively related, set of terms is applicable, including ?customary?, ?frequent?, ?regular?, ?usual? and even ?normal?; and ?iterative? or ?frequentative? are commonly employed in the same sense. It is often explained: first, that the regular iteration of an event creates a series which may be represented as a unitary durative situation with many of the properties of a state, and that this accounts for certain uses of the aspects in particular languages; and, second, that, in so far as ?sometimes? shades into ?often? and often may appropriately used for the expression of so called timeless truths like ?Cows eat grass?. We have already had occasion to comment upon the different senses that ?timeless? can bear and, in particular, upon the distinction between ?omnitemporal? and ?eternal? and the relevance that this has to gnomic and generic statements /.../. It so happens that in many, and perhaps most, languages the same aspect is, or may be, used both for habitual situations (in the broadest technical sense of ?habitual?) and in generic statements: the imperfective in Russian, the simple nonprogressive in English, the so-called aorist in Turkish, and so on. In Swahili, however, a generic and a habitual sense of ?Cows eat grass? can apparently be distinguished in terms of a grammaticalized aspectual distinction /.../.¹⁰

1.2.1.4   Nadaljnje kmetovo življenje s smrtjo vred pripovedovalec ubeseduje v drugem delu navedenega naštevalnega dela besedila:

Takó pride starost in ž njo želja po počitku.

Sin je dorasel;
suče se že v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega završé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba;

sedaj ob žegnanju že pleše in daje za vino, in tepel se je tudi že nekolikokrat;
da tudi vasuje, to se razumeje samó ob sebi.

Temu sínu torej se izbere nevesta, žena,
stari pa léže k počitku:
najprej v kot za široko vedno toplo peč,
a potem skoro, skoro v?nkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.

/.../ stari pa léže k počitku:
najprej v kot za široko vedno toplo peč,
a potem skoro, skoro v?nkaj v hladen vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka.

Med tema pomensko-skladenjskima enotama stoji del besedila, ki ponavlja --- tokrat pri kmetovem sinu --- drugi oddelek ónega kolobarja, katerega završé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva od groba --- kar poudarja večno obnavljane življenja (primerjaj Kersnikova Mačkova očeta v Ljubljanskem zvonu 1886). Zanimivo je, da oba dela besedila, ki ubesedujeta drugi oddelek kmetovega življenja, združujejo ponovitvi besedne zveze ob žegnanji in besede vino ter razvezovanje izglagolskih samostalnikov vasovanje in tepéž v stavku ponoči pa malo vasovanja in malo tepéža v glagole vasovati in tepsti se v pomensko-skladenjski enoti, ki ubeseduje drugi oddelek kmetovega življenja, kar z drugimi besedami pomeni prehod od abstraktnega statičnega opisovanja lastnosti k zametku zgodbe (prav táko jezikovno možnost --- samo v obrnjenem smislu --- je izrabljal tudi Cankar, prim. poved iz Moža pri oknu: Zavili so ga v umazane cunje, kjer je brcal in kričal... takrat so mu brcanje in kričanje še ni zdelo neumno.¹³). Seveda pa je tudi za oblikovanje tega dela besedila značilna habitualnost.

2.0   Drugi odstavek Kmetske smrti vsebuje ponovitev trditve iz začetnega stavka v prvi povedi Kersnikovega besedila, njeno utemeljitev in antitetični del ter se s tretjim odstavkom vred glasi:

Dejali smo, da je bil stari Planjavec še trden mož; zató mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo jednemu izmed treh sinov, ali pa kakor se je bilo že zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hišo; saj je imel tudi hčer, ki je bila že za možitev. Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo k?j moči. Le nekaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega; od mladosti že je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stoj?č, ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok. Bôžje ga je metálo, čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

?Ubil se bodem ali pa bodem utonil!? dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. ?Kakor mi je namenjeno!? tolažil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.

2.2   Za naše razpravljanje je pomembna poved Stari je hotel še sam delati in skrbeti, dokler je bilo k?j moči, ki končuje utemeljevalni del. V njej sta kot dvojna formula združena nedoločnika delati in skrbeti, ki vzpostavljata besedilno koherenco z izglagolskima samostalnikoma delo in skrb v že razčlenjenem naštevalnem delu: skrbí, pa dela vedno več in več, in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek. Očitno torej je, da pripovedovalec oblikuje besedilo z razvijanjem v retorično dvojno formulo oblikovanih pomenov, ki jih z besedotvornimi in skladenjskimi posegi ves čas izrazno spreminja (v primeru besede skrb izrablja tudi njene slovarske odtenke).

2.3   Prav dvojna formula v pravkar obravnavani povedi, ki končuje utemeljevalni del besedila v drugem odstavku, pomeni tisto oblikovno pripono, ki ga povezuje z naslednjim, antitetičnim. Prva poved antitetičnega dela se namreč začenja s stavkom, ki prav tako vsebuje pridevniško dvojno formulo: Le nekaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega; /.../.

2.4   Glavna značilnost antitetičnega dela uvoda je zapletena retorična zgradba. Njegova grafično preoblikovana podoba je naslednja:

Le nakaj ga je storilo časih čemernega in zamišljenega;

od mladosti že je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala,

a gotovo ni bil nikoli,
ni domá,
ni v cerkvi,
ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stoj?č,
ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok.

Bôžje ga je metálo, čeprav ne pogostokrat,

ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

2.4.2   Za ostali del navedenega dela besedila je značilna sicer nepopolna ponovitev nekaterih celotnih stavkov, v čemer lahko vidimo še eno obliko slogovnega načela dvočlenskosti.

Del prve povedi od mladosti že je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli /.../ se namreč bolj ali manj sinonimno ponovi v drugi povedi Bôžje ga je metálo, čeprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

2.4.3   Posebej je treba opozoriti na značilno historistično formo, diarezo, v drugem delu prve povedi, katere naštevalni del širi prvo poved in hkrati ločuje pravkar omenjeni ponovitvi delov povedi:

/.../ a gotov ni bil nikoli,
ni domá,
ni v cerkvi,
ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stoj?č,
ne, ako je šel po ozki brvi, držeči čez bližnji potok.

2.5   Naš razmislek o uvodu Kersnikove Kmetske smrti ne bi bil popoln, če ne bi razčlenili še tretjega odstavka besedila:

?Ubil se bodem ali pa bodem utonil!? dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. ?Kakor mi je namenjeno!? tolažil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.

Kljub vsemu pa se pripovedovalec še ne odreka dvočlenskemu načelu oblikovanja pripovedi. Lep zgled sta že stavka v premem govoru: ?Ubil se bodem ali pa bodem utonil!?, pri čemer je treba posebej opozoriti na retorično hiazemsko razvrstitev pomožnikov (s starinsko podaljšano obliko) in opisnih deležnikov v obeh prihodnjikih.

Tako načelo obvladuje še del tudi iz dveh ločno prirejenih stavkov sestavljene povedi, v katerega je vključen omenjeni premi govor: /.../ toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. Spregledati ni mogoče niti iz dveh sinonimnih prislovov (mirno in ravnodušno) sestavljene dvojne formule v prvem stavku. Posebej je treba omeniti tudi hiazemsko razvrstitev posameznih stavkov v obeh delih obravnavane povedi, ki jih druži pomenska bližina (hiazem je retorična figura, s katero je mogoče doseči večjo razvidnost pomenov, pa tudi občutek sklenjenosti posameznih manjših ali večjih enot besedila¹⁸, zato ni mogoče spregledati, da se pojavlja v sklepnem delu uvoda). Tako je na prvem mestu v premem govoru stavek Ubil se bodem, ki je pomensko povezan z drugim glavnim stavkom v drugem delu iste povedi ali pa lézel na streho, skupaj pa stojita stavka ali pa bodem utonil in toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv.

2.5.1   Da Kersnik premišljeno ornamentalizira svojo pripoved, kaže tudi ponavljanje besednega gradiva, s katerim gradi razvidno koherenco besedila. Tako stojita v drugem odstavku stavka ne, ako je nakladal voz sená /.../, ne, ako je šel po ozki brvi, /.../, v tretjem toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho (obe povedi povezuje besedno gradivo z besedo brv), tretjega in četrtega pa povezuje Planjavčevo popravljanje strehe (četrti odstavek se glasi: Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova --- menda tretjič v dveh dnevih --- ogledoval ogla rébra na slamnati strehi svoje hiše.¹⁹).

2.5.2   Iz tega je že mogoče slutiti še eno značilnost Kersnikovega oblikovanja pripovedi, in sicer razvidno stopničasto približevanje jedru pripovedi, ki ga ustvarjajo tudi druga jezikovna sredstva. Primerjati je treba na primer prvo poved v tretjem odstavku ?Ubil se bodem ali pa bodem utonil!? dejal je časih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodušno hodil čez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila in četrti odstavek Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova --- menda tretjič v dveh dnevih --- ogledoval gola rébra na slamnati strehi svoje hiše. Pozorni moramo biti predvsem na časovno perspektivo, ki jo izražajo prislovna določila časa. V tretjem odstavku je čas še precej nedoločen (habitualnost!) --- njegovi izrazili sta časih in kadar je bilo treba popravila --- v drugem odstavku je nedoločenost časa izražena s prislovnim določilom časa nikoli v povzemalnem delu diareze), v četrtem, ko začenja glavno temo Kmetske smrti in sicer Planjavčevo smrt, pa je čas konkretneje določen --- jeseni, menda tretjič v dveh dnevih. Upoštevajoč vsebino drugega, tretjega in četrtega z naslednjimi odstavki lahko rečemo, da se pripovedovalec dovolj razvidno obotavljaje približuje jedru pripovedi (prim. tudi antitetični del uvoda, kateremu je denotat božjast izražen z zaporedjem besed nekaj --- bolezen --- bôžje), kar kaže sledove baročnega oblikovanja.

3.0   Kersnikovo slogovno oblikovanje v sliki Kmetska smrt sem že v naslovu označil z besedno zvezo med historizmom in nastavki secesije.

3.1   Uvodni del besedila obvadujejo še razvidni sledovi patetične amplifikacije s številnimi drobnimi historističnimi oblikami, pa tudi konec je še čisto historističen in ne more skriti oblikovne sorodnosti s Stritarjevim oblikovanjem, predvsem v nizu petih dvojnih formul, sestavljenih iz nasprotnopomenskih pridevnikov in poliptotičnega oziroma derivacijskega ponavljanja besedišča:

Sedaj živi Antonov ród na Planjavi; trd in mehák, sur?v in nežen, krepák in zdelan, samogolten in dobrosrčen, dober in slab --- kakor si ga ogledaš. Pa kadar mrjó ti ljudje --- jaz sem jih že videl mréti --- smrti se ne bojé!²⁰

?Kakor mi je namenjeno!? tolažil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom. (Poudaril T. S.)

3.2.1   Zanimivo je, da se je ob prevešanju 19. v 20. stoletje v slovenskem pripovedništvu vedno bolj krepilo sicer že v renesansi znano adicijsko načelo oblikovanja, kateremu se ni izognilo niti oblikovanje skoraj pridižno eksempelske jedrne zgodbe Planjavčeve smrti, in sicer zlasti v delu oblikovanja kmetove oporoke.

4.0   Vsa ta spoznanja je sedaj treba poglobljeno premisliti in Kersnikovo jezikovno oblikovanje, kakor se kaže v Kmetski smrti, smiselno umestiti v slogovni razvoj slovenskega pripovedništva druge polovice 19. stoletja --- in sicer prav v tisto obdobje, ko se je ob poznem historizmu prebujala že secesija in se napovedovala moderna.

4.1   Ugotovljeno je bilo, da je umetnost v obdobju historizma (ki se je začelo v drugi polovici 18. stoletja, doseglo svoj vrh v 19. stoletju in izzvenevalo še v 20. stoletju) obvladovala dvojna struktura. Tako je na primer v arhitekturi stavbna naloga razpadla na v prejšnjih obdobjih združeni sestavini --- na stvarni, praktični namen (funkcijo) in pomen, ki se je izrazil v obliki historističnega sloga. Pri tem je treba upoštevati epohalno novost, ki je zaznamovala ves nadaljnji umetnostni slogovni razvoj --- in sicer pluralizem historističnih slogov. Izbira ustreznega, po preteklem slogovnem obdobju zgledujočega se ?sloga? je bila simbolično določena in je pomenila nekakšen komentar, ki je izražal meščansko ideologijo.²² Tudi raziskovalci slovenske besedne umetnosti obravnavanega obdobja bolj ali manj eksplicitno potrjujejo obstoj dvojne strukture. Za slovensko besednoumetnostno oblikovanje je po Pogorelčevi že od razsvetljenstva dalje značilen spopad med retorično oziroma zgodovinsko (mišljen je historizem) in naravno poetiko,²³ po Paternuju pa soobstajanje tako imenovanega stilnega sinkretizma (mešanice različnih preteklih slogov) ter folklore v razsvetljenstvu²⁴ in realističnih prvin v 19. stoletju²⁵ (sem je treba šteti tudi Ludwigov izraz ?poetični realizem? in Celestinov ?idealni realizem?). Upoštevajoč ugotovitev B. Pogorelec o plastični oblikovanosti slovenskih realističnih besedil, ki je dosežena s kontrastno postavitvijo obeh pripovedi, o dogajanju in o komentarju, na pripovedno ravnino, pri čemer so prehodi z ravnine na ravnino navadno nakazani z jezikovnimi sredstvi,²⁶ in Kmeclova spoznanja o slovenskem romanu druge polovice 19. stoletja kot glasniku zmagujoče meščanske ideologije (Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, 1981), je bila postavljena trditev, da historistična oblikovanost v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja zadeva predvsem ravnino komentarja, ki na različne načine izraža tako imenovani meščanski subjekt pripovedovalca --- oziroma, splošneje rečeno, ideologija slovenske meščanske družbe --- oblikovanje ravnine dogajanja pa je mnogo bolj odprto načelom naravne poetike.²⁷

4.1.1   Klasična zgleda historistične uporabe retoričnega dispozicijskega preseganja celote oziroma različice patetične amplifikacije (pogoste prvine na primer baročnih pridig) sta na primer uvodni del Jurčičevega Kloštrskega žolnirja (1866), ki konotira ideologijo zgodnjega kopičenja slovenskega narodnega kapitala,²⁸ in uvodni del Kersnikovega Ponkerčevega očeta (1882), ki konotira načelo tako imenovane etične izravnave, po Kmeclu metafizični mit, ki je bil ena glavnih značilnosti ideologije mladega slovenskega meščanstva.²⁹ Za oba uvoda so značilni še argumentni potek teme³⁰ (v neuvodnih delih besedil prevladuje seveda narativni potek tem), poudarjen retorični učinek presenečenja, dosežen s presežnim antitetičnim členom patetične amplifikacije in ob pomoči persvazivnih retoričnih postopkov,³¹ in za secesijo oziroma moderno izredno pomembna habitualnost glagolskega dejanja.

4.2   Umetnik je v obdobju historizma postajal vedno bolj svoboden, saj je v skladu s svojim umetnostnim hotenjem lahko bolj ali manj svobodno izbiral med prvinami različnih preteklih slogov, pa tudi med preteklimi umetniškimi oblikami (sociološka podlaga historizma je vzpon meščanstva in njegova vera v človeški razum v drugi polovici 18. stoletja, filozofska pa avtonomizacija človeka, ki je postajal neodvisen od vrhovne nadnaravne instance, boga).

Prebujeno subjektivnost ustvarjanja je umetnik v nadaljnjem umetnostnem razvoju vedno bolj stopnjeval. Tako je secesija vsaj programsko skušala pretrgati vse zveze s preteklimi zgodovinskim slogi in torej tudi s historizmom. Vendar tudi slovenska pripovedna (pa tudi pesemska) besedila kažejo, da je tako razvezovanje potekalo postopoma in ob izkoriščanju oblikovalnih možnosti, znanih že v historizmu.

4.2.1   Analize nekaterih najpomembnejših Kersnikovih kratkih pripovednih besedil iz Kmetskih slik kažejo, da se je v začetku devetdesetih let 19. stoletja uvodni, komentatorski del slik začel po obsegu širiti, zgodbeni oziroma dogajalni pa krčiti --- v Ponkrčevem očetu(1882) je v patetični amplifikaciji oblikovan uvod dokaj kratek (podobno kot v Jurčičevem Kloštrskem žolnirju), v Kmetski smrti (1890) je razrahljana in dokaj preoblikovana patetična amplifikacija zajela že razmeroma velik del pripovedi, v Mamonu (1891) pa kar dva uvoda --- novorenesančni in novobaročni --- sestavljata že skoraj polovico besedila. V tej težnji Kersnikovega oblikovanja moramo videti predhodništvo moderne in obenem dovolj trdno potrdilo trditve B. Pogorelec o stapljanju komentatorske in dogajalne pripovedi v pripovedni ravnini v moderni,³² kar je posledica novega pojmovanja umetnosti: Umetnik ne slika zunanjega, predmetnega sveta in ne izraža, komentira tega sveta, pač pa je predmet njegovega oblikovanja njegovo lastno razmerje do sveta in življenja, ki ga živi.³³

4.2.2   Eden najbolj drznih jezikovnih oblikovalskih eksperimentov v Kmetski smrti, ki pomeni že odločen korak v secesijo, je povezan s habitualnostjo: Kersnik je iz za besedilo pomembnega opisa značilnega kmetovega življenja tako rekoč izgnal glagole, jih nadomestil z izglagolskimi samostalniki in glagolniki ter skupaj z neglagolskimi enodelnimi stavčnimi strukturami ustvaril statično in abstraktno časovno nedoločljivo vzdušje, tako značilno za Cankarjevo oblikovanje. Da se je Kersnik dobro zavedal svojega jezikovnoslogovnega eksperimenta, dokazuje razvezovanje izglagolskega samostalnika in glagolnika v glagol (tepež -> tepel se je, vasovanje -> vasuje) v neposredno sledečem opisu življenjske poti kmetovega sina, ki je popolnoma podobna očetovi. Analize slovarjev posameznih slovenskih pripovednih besedil v 19. stoletju potrjujejo misel o Kersnikovem secesijskem eksperimentu, saj se proti koncu stoletja (težnja pa se nadaljuje tudi v 20. stoletju) samostalnik količinsko krepi, glagol pa slabi: prevladovati so začele nominalne besedne zveze ali strukture, kar vnaša v besedila večji vtis abstraktnosti. Pred raziskovalce se zato postavlja težavna in obsežna naloga slogovnega stavčnega opisa slovenskih umetnostnih besedil obravnavanega stoletja.

4.2.3   Drugi izredno pomemben eksperiment v jezikovnem oblikovanju v Kmetski smrti je poudarjena ornamentalizacija uvodnega dela besedila, kar je v osemdesetih letih 19. stoletja s ponavljanjem pripovednih enot mogoče zaslediti tudi na primer pri Tavčarju --- manj v Tržačanu (1882), izraziteje pa v Gričarjevem Blažetu (1888), od devetdesetih let dalje pa je postala ena najpomembnejših prvin Cankarjevega ustvarjanja in sploh moderne.³⁴

4.2.3.1   Ornamentalno oblikovanje seveda ni značilno le za besedno umetnost konca 19. stoletja, ampak tudi ali še zlasti za tisto likovno ustvarjanje, ki ga sicer imenujemo z različnimi imeni --- Art nouveau, Jugendstil, moderna, secesija in podobno, čeprav je treba takoj poudariti, da je ornamentalnost bolj ali manj značilnost historizma in seveda preteklih zgodovinskih slogov, v posebej izraziti obliki pa poznega historizma, za katerega je na primer v arhitekturi značilna zelo svobodna raba različnih historističnih vzorcev in predlog in skoraj ?impresionistično? drobljenje arhitektonskih členov³⁵ (podobnost s Kersnikovim združevanjem novorenesančenga in novobaročenga uvoda v Mamonu torej sploh ni naključna). Za naše razpravljanje je izredno pomembna ugotovitev, da je program novega umetnostnega gibanja v arhitekturi (velja pa tudi za druge likovne zvrsti) sicer res skušal pretrgati vse vezi s historizmom in eklekticizmom 19. stoletja in nadomestiti historistično ornamentiko z novo, ki se je naslanjala na opazovanje narave in organskega sveta,³⁶ posamezna umetnostna dela pa mu niso vedno sledila in so ohranjala --- najpogosteje ustrezno preoblikovano --- marsikatero značilnost velikih zgodovinskih slogov³⁷ tudi v slovenski likovni (na primer v arhitekturnem ustvarjanju Maksa Fabianija³⁸) in besedni umetnosti (na primer pri Cankarju³⁹). Vse to kaže na v marsičem skupno umetnostno hotenje obeh slogovnih usmeritev in vsaj delno potrjuje Schmalenbachovo tezo o secesiji kot končni fazi historizma.⁴⁰

4.2.3.2   Ena najbolj opaznih ornamentalnih prvin v Kersnikovem uvodu je dvočlensko členjenje oziroma dvojna formula, ki je bila značilna za renesančno oblikovanje, izredno pogosto pa jo je uporabljal Cankar (primerjaj vinjetno črtico Mož pri oknu iz leta 1897). To izrazito historistično obliko je Kersnik uporabil tudi že v skladu z novim, secesijskim umetnostnim hotenjem: primerjati je treba le ponovitve dvojnih formul, sestavljenih iz izglagoskih samostalnikov delo in skrb in nedoločnikov delati in skrbeti, kar pomeni, da je Kersnik oblikoval besedilo z razvijanjem v retorično dvojno formulo oblikovanih pomenov, ki jih je z besedotvornimi in skladenjskim posegi ves čas izrazno spreminjal.

Novost je tudi prepleteno ponavljanje različnih, tudi večstavčnih delov besedila, s katerim Kersnik poudari nespremenljivost kmečkega življenja različnih generacij in nekako stopničasto oblikuje prehod iz uvodnega dela besedila v zgodbeni del. S ponavljanjem je dosežen monoton ritmični učinek, ki je že secesijsko semantiziran --- ali drugače povedano --- tudi oblikovna in iz nje izvirajoča zvočna ravnina izražata glavno sporočilo slike: fatalistično in sprijaznjeno sprejemanje večnega kroženja življenja in smrti.

4.2.3.2.1   Zanimivo je, da se je ponavljanje kot oblikovni postopek (postopek je sicer prastar) v slovenskih pripovednih besedilih izraziteje uveljavilo ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let ter moderni (primerjaj na brezobzirnem boju za obstanek temelječi življenjski zgodbi starega in mladega Mačka v Kersnikovih Mačkovih očetih (1886) in Tavčarjev niz zgodb V Zali (1894), ki jih združuje prav tako pesimistična misel Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku). Vzroke za slogovne spremembe je treba iskati v spremenjenih družbenih in duhovnih razmerah slovenskega meščanstva, pa tudi drugih slojev prebivalstva. Doba združevalnih taborov je namreč minila, ideologija slovenskega osvajajočega meščanstva je začela kazati tudi svoje temne plati. Umetnost je začela izgubljati svojo zavezanost nacionalni ideji, v ospredje je stopila človekova duhovna in moralna problematika.

4.2.3.2.2   Kersnikova Kmetska smrt v logiki slogovnega razvoja slovenskih pripovednih besedil zadnjih dveh desetletij 19. stoletja (ta pa korenini v pravkar navedenih družbenih in duhovnih razmerah) nikakor ni osamljeno in naključno besedilo. Na ravni drobnih oblik je v osemdesetih letih namreč mogoče opažati vedno večji prodor estetizacije in doslednejše retorike. Pojavljati se začnejo tudi inverzije (ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih bile redkejše). V tem oziru je izredno poučna druga izdaja Zorina, v kateri je Stritar v popravkih besedila uvedel vrsto inverzij, uravnovesil število členov v izokolonih, s poenotenjem glasovnih obrazil posameznih členov dvojnih formul pa je ustvaril večjo glasovno harmonizacijo.⁴¹

4.2.3.3   V luči vsega povedanega so popolnoma razumljivi slogovni postopki raziskovanja jezikovnih možnosti v moderni, kajti z njimi je umetnik lahko izražal nova, vedno bolj osebna občutja. Poleg že omenjenih je treba opozoriti še na postopek v delu povedi /.../ stari pa léže k počitku: najprej v kot za široko vedno toplo peč, a potem skoro, skoro v?nkaj v hladni vrtič okrog bližnje cerkvice svetega Marka, ki z dodajanjem prislovnih določil kraja z različnima pomenoma aktualizira dobesedni in frazeološki preneseni pomen besedne zveze leči k počitku. Postopek pomeni napoved Cankarjevih --- velja pa za secesijo nasploh --- ustvarjalnih posegov v strukturo frazeologemov, ki so omogočali razvidnost njihovih pomenov in katerih eno obliko je Pogorelčeva poimenovala z izrazom prenova in razbitje frazelogema.⁴²

5.0   Po vsem povedanem je mogoče docela utemeljno trditi, da je Kersnikova Kmetska smrt izredno pomembno pripovedno besedilo, ki stoji na križišču različnih slogovnih smeri, pri čemer nikakor ne smemo spregledati tiste, ki je z izrabo in preoblikovanjem nekaterih historističnih prvin zavestno, eksperimentalno in implicitno programsko kazalo v smer secesije in s tem moderne.

Opombe

¹

Janko Kersnik, Kmetska smrt, Ljubljanski zvon, Leposloven in znanstven list, Uredil Frančišek Levec, X. leto. Tisek ?Národne Tiskarne?, V Ljubljani 1890, 41-42.

²

Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 3-4, 65-67.

³

Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, 64.

⁴

Ivan Tavčar, Kobiljekar, Zvon, ur. J. Stritar, A. Keiss in P. Horn, Dunaj 1878, 43.

⁵

Deskriptivni potek teme Brinker opredeljuje takole: Bei deskriptiven Themenentfaltung wird ein Thema in seinen Komponenten (Teilthemen) dargestellt und in Raum und Zeit eingeordnet. Die wichtigsten thematischen Kategorien sind also Spezifizierung (Aufgliederung) und Situierung (Einordnung). V: Klaus Brinker, nav. delo, 59.

⁶

Besedilno temo pojasnjuje Brinker v navedenem delu podrobneje na straneh 50-56.

⁷

Več o dvojni in trojni formuli v podpoglavju Synonymik als Spiegel des Nominalismus v: Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, Band 2, Das Frühneuhochdeutsche und das Neuhochdeutsche, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek Bei Hamburg 1986, 103-107.

⁸

Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, nav. delo, str. 294.

⁹

Prim. zgled za prislovno določilo časa: Z osvoboditvijo se je položaj spremenil v: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 490.

¹⁰

John Lyons, Semantics, Volume 2, Cambridge University Press 1977, Reprinted 1978, 1979, Cambridge, London, New York, Melbourne, str. 716.

¹¹

Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 5, 102.

¹²

V SSKJ II je v geslu léči navedeno: vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo še zadnji prijatelj umrl. V: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Druga knjiga, I-Na, nav. delo, str. 569.

¹³

Ivan Cankar, Vinjete, Založil L. Schwentner, V Ljubljani 1899, str. 38.

¹⁴

Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 326.

¹⁵

O tipologiji rekurence gl. Robert-Alain de Beaugrande, Wolfgang Ulrich Dressler, Einführung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981, 57-64.

¹⁶

Jože Toporišič, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 515.

¹⁷

Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, nav. delo, str. 295.

¹⁸

Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, Max Hueber Verlag München, München 1973, 361.

¹⁹

Janko Kersnik, nav. delo, 42.

²⁰

Janko Kersnik, nav. delo, 45.

²¹

Podobno ornamentalno je oblikovan del besedila iz Kersnikovega pripovednega besedila Otroški dohtar (1887), ki se grafično preoblikovan glasi takole:
Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prišlo, da bi utegnil otroški dohtar k?j oporekati njeni ljubezni,
in to ljubezen je nosila že dolgo, malone vse leto v svojem srci ---
a sedaj so jo varuhove besede silno preplašile.
Nikdar ga še ni videla, tega otoškega dohtarja,
in dasi je Molek nekolikokrat pripovedoval,
da je stari umrl,
in da je prišel drug v sodišče
in pozneje tudi o tem in še o drugem,
da sta se vrstila na ónem imenitnem mestu
in da je sedaj zopet nov dohtar tam ---
vendar si ni mogla poosebljevati tega pojma,
ni tako, ni drugače,
nego videla je v njem le neko skrivno, silno moč,
ki je kakor neizogibna usoda velévala ž njo in ž njenim imetjem.
(Podčrtal T. S.)
V: Janko Kersnik, Otroški dohtar, Ljubljanski zvon, Leposloven in znanstven list, Uredil Fran Levec, VII. leto, Tisk ?Narodne tiskarne?, V Ljubljani 1887, str. 660.

²²

Karl-Heinz Klingenburg, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v: Historismus --- Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seeman Verlag, Leipzig 1985, 11, 14, 16-17.

²³

Breda Pogorelec, Zvrstna in slogovna razčlenjenost slovenskega knjižnega jezika v obdobjih pred Prešernom, Makedonski jazik, Godina XXXII-XXXIII, 1981-1982, Institut za makedonski jazik ?Krste Misirkov?, Oddelen otpečatok, Skopje 1982, str. 600.

²⁴

Boris Paternu, K tipologiji realizma v slovenski književnosti, v: Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski književnosti, Študije, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 77.

²⁵

Boris Paternu, nav. delo, 79, 83-87.

²⁶

Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, 293.

²⁷

Tomaž Sajovic, nav. delo, 64.

²⁸

Tomaž Sajovic, Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 385.

²⁹

Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, 94-95.

³⁰

Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 3-4, 68.

³¹

Tomaž Sajovic, Historično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, št. 5, 101.

³²

Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, nav. delo, 293.

³³

Breda Pogorelec, Ivan Cankar --- vozlišče razvoja slovenske besedne umetnosti, XII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 5.-17. julija 1976, Zbornik predavanj, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1976, 28.

³⁴

Breda Pogorelec, nav. delo, 29.

³⁵

Nace Šumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Mestni muzej v Ljubljani, Ljubljana 1954, 28-41. Damjan Prelovšek, Nekateri problemi raziskovanja arhitekture 19. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979, 221.

³⁶

Mieczysław Wallis, Jugendstil, Verlag Arkady, Warschau 1974, 172.

³⁷

Mieczysław Wallis, nav. delo, 208-211.

³⁸

Nace Šumi, nav. delo, 32-35, 41.

³⁹

Breda Pogorelec, O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, 294-295.

⁴⁰

Renate Wagner Rieger, Pozni historizem in secesija, S simpozija v organizaciji Narodne galerije v Ljubljani in Avstrijskega kulturnega instituta v Zagrebu. Naši razgledi, leto XXVII, št. 9 (632), 12. V. 1978, 282.

⁴¹

Tomaž Sajovic, Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge plovice 19. stoletja, nav. delo, 389.

⁴²

O moderno značilnem postopku ?razbijanja? frazeologemov je prva pisala Breda Pogorelec v že omenjeni razpravi O dveh značilnostih Cankarjevega sloga, 298. Primerjaj še Tomaž Sajovic, Poskus skladenjsko-pomenskega določanja Cankarjevega slogovnega razvoja, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 4, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1983, 243-271, in še zlasti Erika Kržišnik-Kolšek, Frazeologija v moderni, Magistrska naloga, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1988.