Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Miran Štuhec | UDK 886.3.08:929 Zidar P. |
Fokalizacijski kod Zidarjevih romanesknih struktur
Namen pričujočega članka je njena definicija.
Razmerje med pripovedovalcem in fokalizatorjem je grafično prikazano na spodnji skici.
Raziskava fokalizacije dopolnjuje analizo pripovednih besedil na tistem mestu, kjer ostaja raziskava kategorij pripovedovalca nedorečena. Način fokalizacije namreč razkrije bistvo Zidarjeve naracije in njeno funkcionalno vrednost.
1.1
Praviloma Zidar postavi v narativno strukturo pripovednega dela vsaj dva fokalizatorja (fokalizatorski par), z njima dobi pripovedovalec dvojne informacije o istem dogajanju. Na njihovi podlagi oblikuje pripoved, ki tako v svoji globinski strukturi omogoča konfrontacijo različnih stališč. Obstajata torej dva (vsaj dva) subjekta, katerih funkcija je opazovanje istega objekta:
novinar/pripovedovalec (Karantanija) | Sopot/Grab (Mahatma Pandit) |
deček/pripovedovalec (Dim) | Novinar/Thomas/gospodinja (Pandorine sence) |
Maks/pripovedovalec (Živim) | Debevc/vas (Sveti Pavel) |
Debevc/oficir (Oče naš) | Maks/pripovedovalec (Jezus iz pekla) |
Barbara/pripovedovalec (Sveta Barbara) | Hanibal/malomestno okolje (Roman o Hanibalu) |
Navedeni fokalizatorji ocenjujejo dogajanje različno (tudi nasprotno) zaradi različnih fokalizacijskih kotov, iz katerih izhajajo.
Različni fokalizacijski koti pomenijo drugačne, različne izkušnje in kriterije različnega odnosa do problema. Navedimo nekaj primerov:
?Kdor ima v sebi vodo ... Kdor ... nosi v sebi njen šum, ta ima ... v sebi prabesedo in prazvok. Besede, misli in Beethoven so čisti šum vode, nič drugega. Voda govori s svojim duhom preko nas.?5
?Odložil je kamero v mah, ki se je zaplezal po skalnatem platoju in prisluhnil mogočnemu šumu, ki ga je vrgel v drzne asociacije.? (str. 8)
?Zazeblo ga je, da je izmaknil in samo s pogledom drsel po izmikajočih se zaplatah reke.
Nad kanjonom je zasijala sončna trobenta in zaslišal je njen solo.
Skale, mahovi, bilke, svetovi, celo vonji so se zalesketali in se podvojili v svojem liku.? (str. 11)?Pogledal je na uro, koliko časa je spal. Četrt ure se je vleklo kakor stoletje.? (str. 14)
V prvoosebnih pripovedih bi pričakovali fokalizacijo skozi pripovedovalca.6 Vendar Zidar tega ne stori, napravi nepričakovano potezo, katere funkcija postane jasna šele ?čez nekaj časa?: zoži vidno polje, fokalizator je oseba iz pripovedovanega sveta. G. Genette je o tej možnosti zapisal:
?Ako želi, on može izabrati taj drugi oblik fokalizacije (fokalizaciju kroz junaka), ali ništa ga na to ne obavezuje, pa bismo takav izbor, kad je napravljen, slobodno mogli smatrati paralipsom, budući da pripovjedač, da bi se držao informacija koje junak ima u trenutku radnje, mora izostaviti sve informacije do kojih je došao kasnije, a koje su često kapitalne.?7
Fokalizatorja osebo Zidar v pripovednem besedilu večkrat zamenja s fokalizatorjem pripovedovalcem.8 S tem oblikuje fokalizatorski par, katerega funkcijo smo že nakazali.
Situacija je naslednja:
Fokalizacija skozi pripovedovalca je lahko tudi zoževanje vidnega polja, vendar takšno, kot ga v odvisnosti od potreb pripovednega besedila dirigira pripovedovalec sam kot vrhovna kategorija pripovedi.
Fokalizacija skozi pripovedovalca oziroma skozi ?drugo? osebo je zunanja fokalizacija. Njena posledica je, da recipient ne bo nikoli zvedel, kaj o Barbki zares misli njen šef, kaj duhovnik, kaj Barbka zares čuti do svojega otroka, kako je neimenovani deček iz okolice Jesenic zares doživljal vojno, kako mater in očeta, kaj se je dogajalo med novinarjem Thomasom in gospodinjo Ano, potem, ko se je vrnil s pogreba (o tem ne govori Thomas in tudi duhovnik, s katerim sta se srečala na železniški postaji, ne), kaj misli ravnateljica o Maksu...
?Mama sem dihal to večno besedo. Odprla je vrata in obstala. Bila je podobna svojemu očetu. Opazovala je moj čustveni naval. Vstopite, me je povabila, gotovo ste lačni.
Vstopil sem in od tu dalje se vsega spominjajo drugi.9
Nasprotno pa recipientu ni skrito, kar percipirajo Debevc, Thomas, Maks, Barbara, deček, Barbka, pripovedovalec, Barnaba...
?Nekako prazni smo se vračali čez dvorišče, ko smo oddali brata. Vse do danes je bil čisto naš, pa posebno moj. Zdaj pa smo čutili, da nam nekaj v telesu zija.?10
V bistvu Zidarjeve fokalizacije je združevanje teoretično nezdružljivih fokalizacij. ?Nijedna formula fokalizacije ne odnosi se, dakle uvijek na čitavo djelo već prije na određeni pripovjedni segment, koji može biti vrlo kratak.?11
Zidar si dovoli svobodno prehajanje iz zavesti glavne osebe v zavest pripovedovalca ter zavest druge osebe.
?Legel je na hrbet in se zagledal v ozek izsek nad seboj. Vrhovi, obeljeni z mastno belino, so se zganili in se nevarno nagnili. Toda niti od enega se ni okrušil drobec. Napenjal in razganjal jih je ritem muziciranja v čudovito grozo.
Andrej je spremljal vidni glas sončne trobente nad seboj. Spremljal je njegove tone nizke in slepeče, kako so razgibavali mrki skalnati svet.?12
Zidarjeva pripoved niha med realističnim romanom, v katerem avktorialni pripovedovalec obvladuje zgodbo v celoti, in sodobnim romanom, v katerem je z močjo notranjega monologa v ospredje potisnjena zavest pripovedovane osebe.
V Zidarjevih pripovednih besedilih je ob notranjem monologu predvsem opazno oblikovanje notranjega dialoga, kjer naracija prav tako sledi zavesti pripovedovane osebe:
?Ne, pa ne mislim na ta način vzbujajočo obliko. Včasih je nujno, da si sam. No, tako rečemo temu sprehajanju: samota, samotnost. To ni tragično izgubljanje samega sebe, ne. Čeprav se v taki samoti razstavljaš, daješ, prejemaš...?13
?A tako, tako, tako je bilo, so pojenjavala na tisti hiški.
Pa govorijo, da so ti.
Kurbe so.
Ne tako kurbe. Kakor ata govoriš grobo. Reci barabe, reci...
Čisto navadne kurbe, prasice, svinje. Ali je še kakšna grešna beseda na tem svetu? Če je, so še tisto.
Ne kolni, no!
Kaj ti veš, kako boli.? (str. 43)
?V Svetem Pavlu sta prvo in četrto poglavje pisani tako, kakor jih dojema duševnost obeh osrednjih likov, vse drugo pa je zasnovano na izbiri značilnih in bistvenih izsekov iz življenja vasi. Ti izseki so učinkovito poantirani, pripovedna perspektiva se naglo menjava (...)
Izraba tehnike psihološkega realizma, ki stoji ob modernejših prijemih pripovedne proze (ne gre več za pripoved, marveč za nakazovanje), kaže, da Zidarjeva leposlovna praksa otipljivo potrjuje splošno prestrukturacijo slovenske svobodne proze.?14
Fokalizacijski kod Zidarjevih pripovednih besedil je združevanje nezdružljivih, pogosto tudi antitetičnih fokalizacijskih postopkov. Zato lahko pričakujemo tako pripovedne segmente, kjer avktorialni pripovedovalec svobodno odkriva, kar je prikrito vsakemu človeku, kot segmente, kjer fokalizator oseba zaradi svoje omejene percepcije npr. onemogoča videnje Grabovega boja z morskim psom (Mahatma Pandit), ter segmenta, kjer je fokalizacija omejena na osebo, npr. na Debevca v Svetem Pavlu, a se situacija spremeni, ko iz ozadja pripovedi ?stopi? pripovedovalec s svojo pripovedno in vednostno močjo. Ob tem je jasno razvidno tudi namerno zoževanje vidnega polja.
V Svetem Pavlu ostaja recepciji nekaj časa nedosegljivo, o kom se Debevc pogovarja z ženo oziroma h komu se odpravlja. Recepcija je popolnoma odvisna od fokalizacije skozi Debevca. Šele ko začne Debevc razmišljati o bratu skrivaču, je tudi recipientu omogočeno zvedeti, kam je namenjen in o kom sta se z ženo pogovarjala.15 Značilni za Zidarjevo pripoved so tudi fokalizirani opisi prostora. Fokalizatorji Maks, Debevc, Andrej, novinar, deček iz okolice Jesenic, Barbka idr. percipirajo prostor okoli sebe in njihova percepcija je odločilna za bralčevo recepcijo tega prostora. Pripovedovalec je v teh segmentih zgolj oblikovalec situacije, v kateri se vzpostavi neposredna zveza med osebo in recipientom.16
1.3
Zgovoren zgled Zidarjevega fokalizacijskega koda je narativna struktura v delu Oče naš. V njej je mogoče najti vso raznovrstnost avtorjevih fokalizacijskih zmožnosti. V besedilu je sintetizirano vse tisto, kar delno obstaja tudi v drugih pripovednih delih.
V delu Oče naš je fokalizacija urejena tako, da upošteva fokalizatorja osebo, fokalizatorja pripovedovalca, fokalizatorja, ki je vezan na drugostopenjskega pripovedovalca ter fokalizatorja Pavleta Zidarja. Ob tem pa so v njem tudi segmenti, ki izpostavljajo vsevednost pripovedovalca.
Gre za kombiniranje notranje spremenljive fokalizacije z zunanjo17 ter z vsevednostjo klasičnega pripovedovalca in končno še s presenetljivim pojavom pisatelja Pavleta Zidarja ob koncu teksta.
Lamovšek je drugostopenjski pripovedovalec in fokalizator takrat, ko Debevcu pripoveduje, kako je ubil učitelja, zaradi česar je zdaj v zaporu:
?- Pa stoji tam pezde učiteljsko, mečka v rokah listek, natika očala in zacvili: Vi, tovariš Lamovšek, vi imate najmanj pravice tu govoriti. Vse me gleda. Cela dvorana. Še zdaj jih vidim. Hotal sem sesti, ker sem vedel, kaj ima učenik na listku. Pa se zadere Majzelj:
- Zakaj nima pravice??18
Pripovedovalec Lamovšek namerno zoži vidno polje, vendar ga v določenem trenutku spet razširi. Ponovi se situacija iz Karantanije, Živim in drugih prvoosebnih pripovedi, ko pripovedovalec Lamovšek postane tudi fokalizator:
?- Sedem za mizo in že čutim, da nekaj nocoj bo. A nič še, kaj. Poskušal sem videti tisto, kar bo, a se mi je izmaknilo v nekaj črnega ter se pognalo v ramena in me gledalo od blizu... (...)- Kaj vem, ali bi me minuta rešila. Mislim, da ne. Mislim, da bi občutil tisto, kar se je zgodilo tudi v zadnji minuti tako določeno kakor na začetku. Minuta ali pol ure je tisti čas, kadar gre za to stvar.? (str. 61)
?Lamovšek je preletel z mislijo zadnje hipe tiste minute.? (str. 61)
V delu Oče naš tudi ?avtor? funkcionira kot pripovedovalec in fokalizator. Preteklik je osredotočen na avtorjev čas:
?(Važna avtorjeva pripomba: Usmrtitev je bila čez poldrugo uro. Njegova zadnja , intimna občutja sem obšel iz pietete, pa tudi iz drugih razlogov, recimo zaradi naslade, ki nehote obseda ljudi, v našem primeru bralce, ko iz varne razdalje z vsemi podrobnostmi spremljajo človekov konec.(...)? (str. 108)
?- Dosti!
Polkovnik trzne z obrazom in se (...)
- Avtor sem, se spet zasliši tuj glas in hočem, da prenehata!
- Kateri avtor? vpraša polkovnik in napenja sluh.
- Pisatelj Zidar.? (str. 142)
Spremenljiva notranja fokalizacija je vezana predvsem na dva fokalizatorja: Debevca in oficirja, prekinjajo pa jo segmenti avktorialnega pripovedovanja.
Fokalizacijo dokazujejo npr. slogovno zaznamovani izrazi, uporabljeni v dialogu med Debevcem in oficirjem, pa tudi ilustriranje oficirjeve govorne napake:
?Sranje! je razmišljal polkovnik in ribal ustnico ob ustnico.? (134)?Postrelili smo jih, svinje! se je sklonil režeč v njegovo uho. In tudi vas bi.? (135)
?- Tohrej, je sedel še sam, zarivajoč oči v dlani...? (121)
- Nikarte, tovariš polkovnik, se je bolno nasmehnil Debevc...? (139)
- Oprostite, ni vsak ?geroj?.? (137)
?Razlika između tačaka gledišta u umetničkome delu može se očitovati (...) i na planu frazeologije, kada na primer autor opisuje različite junake različitim jezikom ili se uopšte u nekom obliku koristi elementima tuđeg ili supstituisanog govora pri opisivanju...?20
Navedeno primerjajmo s pismom, ki ga Ž. Debevc piše maršalu Titu, ker je v celotnem korpusu najčistejši zgled tako izražene fokalizacije.
Dragi moj Maršal Titojazd ti pišem zato ker si najbolj bojevit Pošten in dober. Jazd bi ti rad povedal tole ko se je zgodilo danes in mene ni bilo doma pa so mi vzeli zadnjega konja. Enega so mi prej vzeli pa nič zato vsak mora kaj da bo zgrajeno pri nas prejkod drugod. Moram furati pa orati ker imam 8 Hektatov zemlje in 4 Gojzda Hektarov. Vola imam še ki pa je bolj slab Vol. Lepo bi tebe prosil da dopoveš Anzeljcu kaj se sme in nesme in da mi Konja pripelje nazaj v hlev. Tu zdaj pobirajo vino dvakrat. Taprvo semga pelal sam hočejo pa še enkrat Toliko. To ni pošteno ker piti nimamo sami kaj. Delavci pa pijačo hočejo če delajo ne vodo. Prosim te Maršal Dragi če boš kaj uredil uredi da dobim nazaj konja. Vino bom pa če bo treba vseno dal.
Z velikim Spoštovanjem
Debevc Žan
Gorenje Zagorjane 21
Pošta Dolenje Zgorjane
Smrt Fašizmu --- Slobodo narodu?,21
2. Pomembna za recepcijo pripovednega besedila je ugotovitev, da sta Debevc in oficir fokalizatorja Debevčeve (ne)krivde. Njuna percepcija tega osrednjega problema dela Oče naš je osnova za bralčevo recepcijo
poraženec -> DVOM -> PORAŽENEC
Recipient ne izve o tem nič takega, česar ne vesta tudi obe centralni osebi in je zato popolnoma odvisen od percepcije fokalizatorjev.
To je v bistvu tista situacija, ki se pojavlja v osnovi Zidarjevih pripovednih besedil. Znotraj njegovega fokalizacijskega koda praviloma obstaja fokalizatorski par. Njegov obstoj v vseh tekstih ni enako izrazit, vendar ga je mogoče evidentirati. Njegova funkcija je v formiranju dveh nasprotnih trditev, teze in antiteze. Paradigma Zidarjeve naracije je zato izpeljana iz formule
teza -> antiteza -> sinteza
poraženec -> neporaženec ->
DVOMPORAŽENEC
Struktura dvoma je naslednja:
Dvom, ki je sestavni del narativne strukture pripovednega teksta, jemlje bralcu ekskluzivno pravico recepcije oziroma to recepcijo podreja strukturi pripovednega dela.
Zidarjev fokalizacijski kod nosi v svojem bistvu torej tisto posebnost, zaradi katere ga ne moremo zamenjati z nobenim drugim:
a) združevanje teoretično nezdružljivega, kar podira pripovedno logiko;
b) obstoj fokalizatorskega para, ki je v neposredni zvezi z oblikovanjem dvoma.
Antitetičnost Zidarjevega fokalizacijskega koda se nedvomno ujema z antitetičnostjo, ki tvori temeljno strukturo Zidarjevih pripovednih del in je v bistvu njegove poetike. Ta antitetičnost postane zares produktivna šele na ravni naracije.*
Opombe