Četverostopni anapest pesmi Leningrad O. Mandelštama v slovenskem, poljskem in hrvaškem prevodu

Ena od možnosti prevoda takšnega verza v poljščino je takšnale:

Twoje wăskie ramiona // spłynă krwiă pod biczami,
Spłynă krwiă pod biczami, // ugnă się pod jukami.

Poljski prevod Leningrada izpod peresa Stanisława Barańczaka sodi v metriko silabotonskega četverostopnega anapesta:

Powróciłem do miasta, gdziem tyle lat żył ---
Znajomego do łez, do migdałków, do żył.

V primerjavi z izvirnikom je poljski prevod znatno ?težji? --- v njem je 20 zunajmetričnih naglasov (v izvirniku le eden). V izvirniku je nedvomen zunajmetrični naglas samo v vrsti I vsju noč' naprolet ždu gostej dorogix, v prevodu pa ustrezajo ?čisti? shemi četverostopnega anapesta le tri vrstice:

Znajomego do łez, do migdałków, do żył

Petersburgu, ja nie chcę umierać, nie dziś

I kołyszăc kajdany łańczuszków u drzwi.

Zaradi lastnosti srbohrvaške silabotonike, in sicer zaradi prepovedanega naglaševanja zadnjega zloga večzložnih besed v knjižnem jeziku, anapest ni običajen v hrvaški in srbski poeziji (z izjemo čisto tehniških poskusov kot pesem R. Košutića Pada tiho i sumorno jesenjsko veče...). Zato je hrvaški prevajalec Fikret Cacan izbral za pesem Leningrad simetrični dvanajsterec, oziroma šesterostopni trohej s stalno sredinsko cezuro, ki ima bogato tradicijo v ljudski in tudi v umetni hrvaški poeziji. Ljudski meter je videti takšen:

Dva mlada junaka 'z boja su jahala,
oni mi se jesu skupa zgovarali:
?Teško ćemo mi dva Solun grad objahat
a još ćemo teže selo solunačko?.

Simetrični dvanajsterec je bil izredno priljubljen v hrvaški poeziji srednjega veka in renesanse. Razvijal se je v dveh variantah, od katerih se je ena imenovala ?dubrovniška? ali ?južna?, druga pa ?severna?. Obe različici sta bili, v nasprotju z ljudskim verzom, rimani. V dubrovniški rabi so se zaporedno rimali konci verzov in polstišij, tako da je bil dvanajsterec podoben dvojnemu šestercu, čeprav s številnimi razlikami. To različico so uporabljali v liriki in verzni drami. V severni, dalmatinski različici, sta se rimi, ki zaključujeta dva verza, ponavljali na koncu dveh naslednjih polverzov po shemi <A(B)> <A(B)> <B(C)> <B(C)> <C(D)> itd. Ta verz se je uporabljal dalj časa, zlasti v epskih delih, od katerih je najbolj znana pesnitev Judita pesnika 16. stoletja Marka Marulića. V hrvaški in srbski poeziji nove dobe je ta meter postal spet popularen, saj dovoljuje, da se v isti pesmi lahko vrstijo simetrične in tridelne vrstice.

Cacanov prevod je, prvič, zlogovno strog (stalna sredinska cezura, stalni naglas ali zamenjajoča ga ponaglasna dolžina na predzadnjem zlogu vsakega verza in polverza), in drugič, precej svoboden v položaju naglasa. Uporablja pa tudi za hrvaški verz tipično premikanje naglasa z ikta na mediktni interval (Ja živim kraj stražnjih stuba, i u čelo..., I čitave noći drage goste čekam...). Po tem lahko sklepamo, da metrika izvirnika skoraj ni vplivala na prevod in je zato ostal --- verzološko --- popolnoma na temeljih hrvaške poezije. Simetrični dvanajsterec (v primerjavi npr. z epskim ali lirskim desetercem) nima strogo določene semantike, zato ga lahko razumemo kot povsem sprejemljiv v prevodu takšne vrste. Poleg tega je simetrični dvanajsterec lahko bolj ali manj ?silabotoniziran?, oz. bolj približan ali bolj oddaljen silabotonskemu šesterostopnemu troheju; v našem primeru je silabotonizacija minimalna, kar daje prevodu določeno folklorno obarvanost.

Zelo težko je določiti metrične in ritmične lastnosti prevoda Toneta Pavčka. Tone Pretnar ga definira kot štirinaglasni rastoči verz, vendar so v tem besedilu tudi nedvomne peteronaglasne vrstice, na primer dve prvi:

Vrnil sem se v svoje mesto, znano zares
do solza, do žil, do otroških razširjenih žlez.

Na črnem stopnišču živim, in v sence
mi bije izbitega zvonca vpitje.

V razvrstitvi besednih mej v sredini verza tudi ni nobenega sistema: štirikrat se pojavi po šestem zlogu, šestkrat po sedmem, dvakrat pa po osmem, kar v načelu ni v nasprotju z ritmiko izvirnika.

Prevod Toneta Pretnarja je stroga silabotonika, ki imitira metriko originala. V primerjavi z ruskim besedilom se je povečalo število zunajmetričnih naglasov (z enega na devet). Hkrati samo v enem primeru krši zunajmetrični naglas načelno metriko izvirnika: v deseti vrstici se ne uresničuje v ruskem verzu stoodstotno obvezni zadnji ikt:

...še bom našel kje pot do glasov rajnikov...

Večina besednih mej je v Pretnarjevem prevodu po sedmem zlogu, dvakrat po šestem, v 12. vrstici pa je njihova razvrstitev posebna:

zvon mi bije iz živega zruvan mesa.

Od vseh iktov ni uresničen samo ikt v tretji vrstici:

Si se vrnil --- čimprej ribje olje spet pij...

Lotimo se zdaj rime.

V izvirniku so vse rime moške: šest parov rim je točnih, eden dopolnjen (umirat' --- nomera), štirje pari so bogate rime, med njimi ena tudi netočna (slez --- želez, skorej --- fonarej, umirat' --- nomera, adresa --- golosa). Od vseh parov je samo eden čisto odprt (adresa --- golosa) ter eden zaprto-odprti (umirat' --- nomera). Načeloma te značilnosti izčrpavajo raznoličnost rim v pesmi.

Posebnost poljskega prevoda je ta, da moške rime, ki jih je prevajalec skrbno ohranil, lahko uresničijo le enozložne besede. Od sedmih parov rim poljskega prevoda sta samo dve točni, tri pa netočne (tam --- tran, ktoś --- głos, skroń --- grom; pripomnimo, da sta dve rimi netočni zaradi zvočnih soglasnikov na njunih koncih), ena dopolnjena (dziś --- iść) ter ena homonimična (żył --- żył). Ena od rim je bogata (skroń --- grom), dve sta odprti (mgły --- mdły, krwi --- drzwi).

Hrvaški prevajalec se je lotil rime zelo svobodno, verjetno pod vplivom dojemanja ruskega verza kot verza, ki ima netočnih rim v obilju. Zanimivo je pripomniti, da je ob skrajno majhnem številu netočnih rim v umetni hrvaški poeziji njihov delež razmeroma velik v verznih prevodih iz ruščine. V našem primeru ni v pesmi nobene točne rime (v nasprotju z originalom). Trije pari rim so dopolnjeni (meni --- natečenih, mrije --- kriješ, imam --- njima), trije nadomeščeni (življe --- riblje, danak --- žutanjak, čelo --- izvučeno) ter ena dopolnjena v notranji poziciji. Mesto naglasa, kot je pogosto v hrvaškem verzu, se ne ujema vedno; zadnji ikt uresničuje v določenih primerih ponaglasna dolžina.

V prevodu Toneta Pavčka imamo štiri točne rime (zares --- žlez, dan --- katran, imam --- spoznam, sence --- vpitje), dve pa sta dopolnjeni, eno od njiju bi v ruski terminologiji imenovali ?jotirana? (izpij --- luči, ne da --- imaš). Bogatih rim ni. Ena je odprta, štiri so zaprte in dve sta mešani.

V prevodu Toneta Pretnarja so vse rime, razen ene, točne (kar se najbolje ujema s stilistiko izvirnika), ena je bogata (rad --- vrat), dve sta odprti, pet je zaprtih. Nasl?v --- rájnikov je raznoglasna rima: ta in še dve kvalitetno raznoglasni rimi (senc? --- mesá, r?d --- vrát), po prevajalčevem mnenju, pomagajo ohraniti občutek napetosti in slutnje nesreče, ki ju označuje v originalu rima.

Tudi pri Alenki Glazer so vse rime točne, ena bogata (dan --- dodan), dve sta odprti (sencu --- zidu, gosti --- vezi), pet je zaprtih (od njih pa sta dve na -j). Različna kvaliteta naglasa je tudi navzoča (sed?j --- káj).

Posplošimo podatke o rimi v preglednico.

	NETOČNE
Rima Avtor	vok	kons	v-k	bog	toč	poln	nad	raz	om	ost	sk. netočn
Mandelštam	1	5	1	4	6	1	-	-	-	-	1
Barańczak	2	5	-	1	2	1	-	-	1	3	5
Cacan	2	2	3	2	-	4	3	?	-	-	7
Pavček	1	4	2	-	4	2	-	1	-	-	3
Pretnar	2	5	-	1	6	-	-	1	-	-	1
Glazer	2	5	-	-	7	-	-	-	-	-	-

V različnih prevodih so torej uresničene različne vrste prevodnih strategij, toda v večini so prevajalci poskušali čim bolj natančno prikazati metriko in celo ritmiko izvirnika; iz te vrste nekako štrlita hrvaški prevod Fikreta Cacana in slovenski T. Pavčka, na katera je tradicija ruske verzifikacije najmanj vplivala; v vprašanjih rime so prevajalci večinoma upoštevali osebne pesniške občutke ter tradicije in navade svojih književnosti.

Bibliografija

M. Frančević: O nekim problemima našega ritma (Nacrt za tipologiju hrvatskoga stiha XIX. stoljeća). RAD JAZU, Odjel za književnost, knj. 313. Zagreb, 1957, str. 5 - 187.

M. L. Gasparov: Očerk istorii evropejskogo stixa, Moskva, 1989.

M. L. Gasparov: Očerk istorii russkogo stixa, Moskva, 1984.

A. Glazer: Na novo prevedena Mandelštamova pesem Leningrad. Slava: debatni list, letnik V, št. 2, Ljubljana, 1991, 138 - 140.

A. V. Isačenko: Slovenski verz, Ljubljana, 1939.

T. Pretnar: Samo v prid, pesništvo, je tebi groza (O anapestnem dvanajstercu v izvirniku ter poljskem in slovenskem prevodu Mandelštamovega Leningrada), Slava: debatni list, letnik II, št.1, Ljubljana, 1987, str. 100 - 108.

I. Slamnig: Hrvatska versifikacija: narav, povijest, veze, Zagreb, 1981.

K. Taranovski: The Prosodic Structure of Serbo-Croat Verse. Oxford Slavonic Papers, vol. IX, 1960, --- str. 1 - 7.