|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Metodične izkušnje |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Mojca Poznanovič |
Izkušnje iz mentorskega dela z raziskovalnimi nalogami srednješolcev
Kot mentorica dijakom pri njihovih raziskovalnih nalogah o slovenski književnosti sem se nemalokrat znašla pred odločitvami in problemi, povezanimi tako z vprašanjem mentorjeve vloge pri vodenju mladega raziskovalca, kakor tudi s pomanjkanjem ustreznih didaktičnih navodil za raziskovalno delo na srednješolski stopnji. pomagala sem si z zapisovanjem lastnih spoznanj ob mentorskem delu ter s preverjanjem uspešnosti posameznih metod, marsikatero pobudo pa sem dobila od starejših kolegov mentorjev. Iz skoraj petnajstletnega mentorstva sem izbrala tri obsežnejše problemske sklope, ki jih bom poskušala jedrnato predstaviti v tem zapisu.To so:
a) priprava za raziskovalno delo
b) motivacija in izbira mladih raziskovalcev
c) načrtovanje in potek raziskovalne naloge.
Subjektivnosti se v tem prikazu kljub objektivizaciji nekaterih problemov nisem mogla niti želela povsem izogniti, ker je odnos med dijakom in mentorjem vedno enkraten in neponovljiv, odvisen tudi od njunih značajskih lastnosti in narave naloge same.
A) Priprava na raziskovalno delo
pomemben del priprave na raziskovalno delo je tudi dovolj natančno védenje o oblikah in stilu strokovnega pisanja. Splošna navodila o obliki in členitvi raziskovalne naloge lahko dijaki sicer poiščejo v vsakoletni publikaciji ZKOS ob razpisu raziskovalnih tem, natančna in praktična navodila, primerna tudi za samoizobraževanje, pa vsebuje priročnik Mirana Hladnika Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja?.3
Mladim raziskovalcem književnosti ne sme biti tuje niti kreativno pisanje, s katerim se lahko seznanijo v literarnih delavnicah, primerna priročnika pa sta Kreativno pisanje4 in Šola kreativnega pisanja5.
Seveda pa omenjenga znanja in spretnosti dijak ne pridobi v mesecu ali dveh, temveč v daljšem časovnem obdobju, zato je treba nadarjene dijake pritegniti k različnim oblikam poglabljanja znanja.
B) Motivacija in izbira mladih raziskovalcev
C) Načrtovanje in potek razsikovalne naloge
Kljub primerni literarni razgledanosti so interesi mladih raziskovalcev le radkokdaj omejeni na enega samega avtorja ali konkretno besedilo. Privlačijo jih zlasti primerjalne naloge, ki dajejo največ možnosti konkretnih ugotovitev. Kadar je odločitev za naslov še posebej težavna, ker v zvezi z določeno skupino avtorjev ali litarnim obdobjem ne najdemo izvirne rešitve, so uporabne tudi tehnike ustvarjalnega mišljenja; natančno jih je razložil Vid Pečjak v delu Poti do idej.6
V praksi sta se pokazali kot primerna predvsem dve --- tehnika prisilnih povezav in nevihta možganov, ustrezni tudi za delo v manjših skupinah. Tehnika prisilnih povezav je učinkovita pri iskanju naslovov za naloge primerjalnega tipa. Z naključno izbiro avtorjev istega žanra, smeri, obdobja nastajajo nepričakovane povezave, med katerimi je veliko neuporabnih, mnoge pa presenečajo s svojo izvirnostjo. Nič manj učinkovita ni nevihta možganov, seveda le kot občasen ?pripomoček?, kadar nam zmanjka izvirnih zamisli. Izbira naslova je zelo pomembna, saj tematsko preobsežen naloge, za katere se radi odločamo, zmanjšujejo kakovost interpretacije.
Za uspešno delo mladih raziskovalcev je še pred začetkom raziskave potrebna tudi dovolj natančna opredelitev konkretnih ciljev naloge. Izkušnje so pokazale, da usmeritev k povsem konkretnim ciljem ne zavira divergentnega načina mišljenja. To dokazujejo velikokrat zelo izvirne in nenavadne rešitve problemov, ki so preverljive in uporabne tudi s stališča konvergentnega mišljenja.
Natančno in smotrno načrtovanje dela je po mojem mnenju tudi primerna motivacija za mladega raziskovalca. Zato pred začetkom raziskave vedno pripravimo načrtovalnik dela. Z njim razdelimo potek raziskave na več faz (korakov), od preprostejših k zahtevnejšim, kakor si pri nastajanju naloge tudi sledijo v smiselnem časovnem zaporedju. Vsak raziskovalni korak (faza) je sestavljen iz konkretne naloge, njene uresničitve in sprotne ocene doseženega rezultata, če nam narava naloge to seveda dovoljuje.
Kot zgled navajam splošen načrtovalnik za teoretično nalogo iz književnosti. Ta obsega:
1. samostojno zbiranje in izbiranje strokovnega in leposlovnega gradiva;
2. študijsko branje, izpisovanje in povzemanje strokovnega gradiva ter urejanje informacij o izbrani temi;
3. obravnavo konkretnih literarnih besedil z metodami analize, interpretacije in medbesedilnega branja;
4. smiselnourejanje dobljenih ugotovitev, njihovo primerjavo (pri nalogah primerjalnega tipa) ali vzporejanje z že znanimi ugotovitvami;
5. sintezo ugotovitev in njihovo preverjanje glede na izhodiščni problem naloge;
6. pravopisno in stilno urejanje besedila (tudi bibliografijo kazalo...);
7. tehnično izvedbo naloge.
Seveda pa med ustvarjalnim procesom lahko prihaja do odmikov do odmikov od osnovnega načrta, saj je raziskovanje živ proces, ki terja sprotno prilagajanje tako objektivnim kot subjektivnim okoliščinam.
Po pripravah in izdelavi načrtovalnika prepustim pobudo raziskovalcem samim, tako da se sestajamo v določenih časovnih obdobjih, vendar najmanj dvakrat na mesec. Takrat preverimo, kako delo poteka, in se pogovorimo o morebitnih zastojih, strokovnih težavah ali nejasnosti pri nastajanju raziskave. Sproti pa spremljam tudi nastajajoče zapise svojih raziskovalcev, tako da k njihovim ugotovitvam, opažanjem in analizam podajam svoje mnenje, vendar le kot pripombo ali spodbudo, nikakor pa ne kot zahtevo, ki bi jo morali upoštevati v nalogi. Drugače je seveda s strokovnim neustreznostmi, zlasti z rabo terminologije, ki nam velikokrat povzroča nemalo težav.
Menim, da tak način omogoča dijakom še vedno ustrezno ustvarjalno svobodo, saj velikokrat samo dajejo pobude za tesnejše sodelovanje z mentorjem. To izpričuje, da na srednješolski stopnji mladega raziskovalca še ni mogoče popolnoma samostojno prepustiti njegovim lastnim sposobnostim, znanju in iznajdljivosti.
Najmanj pomoči potrebujejo raziskovalci pri začetnih fazah dela: zbiranju gradiva, ločevanju bistvenega od nebistvenega, izpisovanju in povzemanju strokovnih besedil, pri čemer so dovolj samostojni in sistematični.
Zahtevnejša dela književnoraziskovalne naloge pa sta analiza in poskus interpretacije izbranih besedil. Literarna analiza je kljub natančnosti, ki jo zahteva, mladim raziskovalcem blizu, tako da me njihove ugotovitve, povezane predvsem s stilnim razsežnostmi besedila, nemalokrat prijetno presenetijo. Ker pa je stilna analiza zamudna, zlasti pri daljših pripovednih besedilih, uporabljamo tudi tehniko izsekov, tako da natančno razčlenimo samo izbrani odlomek iz integralnega teksta. Pri tem je zelo pomembno, da ugotovitve o različnih kategorijah raziskovalci ločeno zapisujejo na posamezne liste zaradi večje preglednosti in poznejšega lažjega vključevanja v raziskovalno nalogo. Natančnost je zaželena tudi pri izpisovanju citatov, ki so največkrat ilustrativno gradivo pri razlagi posameznih pojavov. Poskusi interpretacije so najizvirnejši del književnoraziskovalnih nalog, zahtevajo pa visok stopnjo abstrahiranja in tudi logičnega povezovanja. Ker se zaradi ohranjanja raziskovalčeve izvirnosti intuitivnim in subjektivnim sestavinam v interpretaciji ne moremo izogniti, je njihova pogosta pomanjkljivost neustrezno prepletanje funkcijskih jezikovnih zvrsti, predvsem strokovnega in esejističnega besedišča. Ne glede an neustreznosti pa v interpretativni del raziskave izraziteje ne posegam, saj je prav ta zaradi izvirnosti dokaz raziskovalčeve ustvarjalnosti. Zato se, če je le možno, omejim samo na pobude in pripombe, ki jih raziskovalci upoštevajo ali pa zavrnejo.
Gotovo pa tudi jezikovne, pravopisne in stilne urejenosti besedila ne smemo prepustiti naključju, odveč pa ni niti ponovno preverjanje smiselne členitve besedila in ustreznosti dobljenih rezultatov glede na zastavljene raziskovalne cilje.
V tem zapisu sem torej predstavila nekaj izkušenj, spoznanj in ugotovitev, ki pa so le ena izmed številnih možnosti ustvarjalnega odnosa med dijakom in mentorjem pri nastajanju raziskovalnega dela. Za resnično objektivni premislek o tej problematiki pa bi bilo treba zbrati izkušnje več mentorjev, ki uspešno usmerjajo mlade raziskovalce.
Literatura
