Pismo predsedniku Republike Slovenije

Spoštovani gospod predsednik,

Slavistično društvo Slovenje v zadnjih letih ugotavlja, da je v vrenju oblikovanja nove slovenske državne samostojnosti in utiranja novih, samostojnih zvez s svetom prišlo v Slovenji do številnih pojavov neustreznega razmerja do slovenščine kot zdaj državnega, uradnega in javnega jezika; med njimi se zdi najbolj nevarno nekakšno splošno omalovaževanje slovenščine kot jezika notranje slovenske komunikacije, načelno neupoštevanje njenih jezikovno-kulturnih in zunajjezikovnih razsežnosti, to je razmerja med lastnim jezikom in samostojnostjo misli, ki jo spodbuja jezik na eni strani --- in na drugi pomena slovenščine kot posebnega razpoznavnega znaka naše identitete. Čeprav so bili ti razlogi v veliki meri že izhodišče za nekatere javne akcije v zvezi s položajem slovenskega jezika in njegovo kulturo v preteklih desetletjih, se zdi, da prizadevanja niso našla do vseh, ki so odgovorni tudi za ta vprašanja, a se marsikdo med njimi pomena nacionalnega jezika sploh ne zaveda. Skoraj nepotrebno se zdi poudarjanje, da je takšno stanje v določenem smislu posledica skritih pritiskov na narod in na jezik, ki so v desetletjih delovala na Slovence v uresničevanju znanih konceptov državne stopitve in izgube identitete.

Pojavi, ki so pobudili tole našo iniciativo, niso osamljeni: znani so iz drugih držav, koder nacionalni jezik nima širših svetovnih razsežnosti; jezikovno tujstvo, zlasti anglikacija in sodobne težnje po poenotenju sveta v veliki meri obvladujejo javno življenje in izrivajo narodni jezik, če ta nima v prebivalstvu močnejših zgodovinskih korenin ali če slabi identitetna jasnost. Ti novi pritiski na Slovence utegnejo ob posledicah pritiskov od poprej in v novih razmerah še pospešiti negativna osebna razmerja do lastnega jezika in njegove jezikovne kulture. Prepričani smo, da bi bila škoda, ki bi nastala, ko bi zoper te pojave ne delovali, ne le nepopravljiva, ampak bi utegnila sčasoma postati v določenem smislu usodna za nadaljnji obstoj in razvoj tako slovenske narodne identitete kakor prek tega tudi za državo, ki se je izoblikovala ob prevladujočem slovenskem narodnem jedru.

Z znanimi prizadevanji za jezik zlasti v okviru SZDL je Slavistično društvo Slovenije v preteklosti želelo doseči, da bi postalo vprašanje javnega jezika in njegove kulture samoobsebi umevna lastnost kulture našega bivanja in da ne bi potrebovalo ob siceršnjem deležu šole in medijev še dodatne glasne javne skrbi. Vendar se današnji položaj od prejšnjega, v katerem so tako Društvo kakor številni posamezniki v lastnem imenu zastavili jezikovno ozaveščanje, pomenljivo razlikuje. Svet za jezik, ustanovljen v okviru prejšnje povezovalne organizacije civilne družbe, je z novo politično ureditvijo izgubil svojo družbeno streho, glas Slavističnega društva Slovenje je preslab, da bi prepričal vse tiste, ki bi morali v razmerah nove državnosti upoštevati pomen in prvenstvenost slovenskega jezika kot državnega, uradnega in javnega jezika in ki naj bi s svojim zgledom ustvarili podlago za dejaven odnos do slovenščine in po tej poti tudi do njene kulture. Ker pa se čutimo tudi ob ponavljajočih se javnih pozivih, naj se vendar že kaj ukrene, kot strokovno društvo poklicani, da sprožimo akcijo za urejanje tega področja, obnavljamo društveno sekcijo za slovenski jezik v javnosti. Pri tem dejanju se obračamo na Vas, gospod predsednik, s prošnjo za nasvet, za pomoč in sodelovanje.

To naše dejanje ste spodbudili s številnimi izjavami o lastnem razumevanju slovenskega jezika, posebej še s tisto o potrebi po tem, da z rabo slovenskega jezika pri protokolarnih priložnostih javno pokažete ne le na sporazumevalno vlogo jezika, ampak tudi na njegov pomen znaka slovenske kulturne identitete, ki uvršča Slovence med sodobne narode. Prav tako je opazno Vaše udejanjanje slovenskega jezika v posebnem položaju, ki ga vzpostavlja naša nova politična ureditev.

Prizadevanje za dejansko ureditev odnosa do slovenskega jezika (in s tem tudi do obeh drugih, z ustavo določenih uradnih jezikov) bi bilo po naši oceni ob vse večjem odpiranju zlasti gospodarskega, pa tudi drugih področij našega javnega življenja v svet verjetno že vnaprej obsojeno na neuspeh, če bi ostajali samo pri pozivih, prošnjah in prepričevanju. Odnos do jezika bi moral postati samoumeven atribut slovenske kulture v najširšem smislu, seveda ne zgolj kot deklariran postulat ?lepega jezika?, ampak kot njena obvezna izrazna prvina. Tako pojmovanje družbeno obvezujoče izrazne kulture, samoumevno v javnem življenju v Evropi in drugod, pa je seveda zadeva primerne jezikovne politike.

Zato menimo, da bi kazalo prizadevanje za ureditev vprašanja slovenskega jezika v javnosti zastaviti okvirno z več ravni:

• na državni ravni: tako državni zbor kakor državni sv?t in vlada naj bi uredili ustrezno pravno podlago za rabo in raven javne slovenščine, ki naj bi veljala za vsa področja, tudi za tuje vlagatelje. Tudi pred vojno je bil tukaj tuji kapital, toda poslovanje je potekalo v slovenskem jeziku;

• na javni ravni naj bi se poskrbelo za ustrezno kvalificiran nadzor (inšpekcijsko službo);

• na javni ravni naj bi poskrbeli za primerne servise jezikovne kulture in za primerno usposobljene kadre za šolo;

• posebno skrb bi morali nameniti vprašanju slovenščine v zamejstvu; tako pri strnjenih manjšinah kakor tam, kjer so Slovenci posamično razpršeni (raziskave, okvirna jezikovna politika, jezikovni tečaji, ustvarjanje priložnosti za jezikovno rabo, boj za jezikovne pravice).