Pogledi na Bartola
Uredil Igor Bratož, izdala revija Literatura, zbirka Novi pristopi,
Ljubljana 1991, 142 strani.

Temeljna Kosova dilema je torej bila, ali je izrek res izmaelitska last ali pa ga je povzel po maksimi iz Nietzschejevega spisa Tako je govoril Zaratustra? Janko Kos je tako preštudiral vsa dela, ki jih je imel takrat Bartol v rokah, in dognal, da v teh virih tega izreka ni mogoče najti. Le Gustav Flügel citira v svoji Geschichte der Araber izrek: ?Nič ne verjeti in vse smeti storiti? in še to v nejasnem kontekstu, ki je posledica nesporazuma med Flüglom in njegovim učiteljem de Sacyjem. Iz tega sledi, da je izrek povzet po Nietzscheju, kar napelje pisca razprave na raziskovanje korelacij med Alamutom in evropskim nihilizmom.

Nadalje Janko Kos ovrže Bartolovo lastno trditev o zgodovinski resničnosti romana. Pisatelj je namreč študiral le vire starejšega zgodovinopisja, ki so bili napisani s stališča ortodoksnega islama in so imel izmaelitstvo za krivoversko ali brezbožno, novejše raziskave pa to zanikujejo. Kos ovrže tudi tezo o aktualnosti romana in zvezo Hasana Ibn Sabe z diktatorji tridesetih let (Mussolini, Hitler, Stalin), saj njegove ideje niso primerljive s teorijo in prakso slednjih treh.

Tako mora imeti Hasan Ibn Saba korenine prav v nihilizmu. Zanimivo pa je, da je Bartol kasneje svoje ničejanstvo javno zanikal, vpliv pisca dela Tako je govoril Zaratustra pa je celo skušal pomanjšati ali razveljaviti, kljub temu da je v letih 1929-30 prevedel nekaj odlomkov iz te knjige.

V istem času je po Bartolovem lastnem priznanju nanj vplival tudi Josip Vidmar s svojim esejem Cankarjeva človečnost, kjer se tudi pojavlja sintagma ?Vse je dovoljeno?. V povojnem času je skušal Bartol dokazati, da obstaja zavrnitev nihilizma že v samem romanu. Modrosti Hasana Ibn Sabe ni imel za pozitivno témo romana, njej nasproti pa naj bi bile postavljene drugačne vrednote (prijateljstvo, žeja po resnici). Če je pri Kralju na Betajnovi še krščanska antiteza, ki se lahko upre nadvladi nihilizma, je v Alamutu volja do moči brez tekmecev. Le nekolikanj je omejena s čutnostjo in narodnoosvobodilnim bojem proti Seldžukom. Alamut je po Janku Kosu najdoslednejša tematizacija evropske nihilistične problematike v slovenski literaturi.

Na Kosovo razpravljanje o aktualizaciji Hasana Ibn Sabe lahko navežemo tudi razpravo Toma Virka Lik Klementa Juga v delu Vladimirja Bartola. Tako kot Kos je tudi Virk mnenja, da Bartol diktatorjevega amoralizma ni radikaliziral v smer hitlerjanskega brezumja, ampak ga je nevtraliziral s transmisijo etične v ontološko sfero, skrivno gibalo tega pa je fascinacija s Klementom Jugom. Mogoče ga je primerjati s Seiduno, ko se ta dokončno umakne. Jug je bil nekakšen zaseben Bartolov arhetip, saj je cenil njegovo samoodločitev cilja in zvestobo le-temu. Tako je Bartol vpleten v skrajno fazo evropskega nihilizma, zato je tudi Virk mnenja, da ga ni mogoče uvrstiti v postmodernizem.

O tem razpravlja tudi Marko Juvan v svojem spisu Alamut -- enciklopedični roman. Juvan je dokazal, da gre tako pri Bartolu kot kasneje pri Ecu za pomenske konverzije -- odbite ali prikrite odnosnice iz evropske tradicije materializma, skepticizma, epikurejstva, subjektivizma in relativizma pripisuje v romanu vzhodnjaškim osebam in vzpostavlja sopomenskost besednih sestavov, besed, besedil, misli, podob in zgodb iz dveh različnih kulturnih prostorov. Prav z medbesedilnostjo se kaže roman Alamut sumljivo podoben Imenu rože in postmodernizmu. Toda razloček od postmodernistične realizacije enciklopedičnega romana se kaže v tem, da je vse tuje gradivo pretvorjeno v zrcalo enotni ?resničnosti? subjektovega izjavljanja in da se sklada s predstavljenim zgodovinskim svetom.

In kakšen je položaj perzijske književnosti v Bartolovem Alamutu? Tega problema se je lotila Irena Novak-Popov (Citat perzijske književnosti v Bartolovem Alamutu). Po njenem se je pisec omejil vsaj na dve deli: ne Firduzijev ep Šah- -Name in na gnomično liriko Omarja Hajama. Perzijska književnost vstopa v roman kot del predstavljenega sveta. Bartolu služijo žanri za karakterizacijo oseb (npr. refleksivna pesem za Hasana Ibn Sabo). Iz Firduzijeve knjige kraljev je preslikal v metabesedilo ljubezenski trikotnik (Mirjam, Seiduna, Ibn Tahir), preslikavanje pa se lahko od izvirnika oddalji in predrugači v kontrast (iz grešnice v nežno ljubimko). Še obsežnejša pa je razsejana lirika Omarja Hajama, domnevnega Ibn Sabovega sošolca, čigar rubaiji se ujemajo z alamutskim okoljem. Po vzorcu povzemanja in delnega sintetiziranja je Bartol iz njegove lirike izbral tiste ideologeme, ki jih je mogel uskladiti s koncepcijo romana. Bartolovo citiranje je po Ireni Novak-Popov konstruktivno in od daleč spominja na Goethejevo odkrivanje Hafisa, je pa podrejeno idelološkim in političnim pretenzijam romana.

Nekakšen uvod v raziskovanje Bertolove kratke proze pa je napisal drago Bajt v Problemu Bartolove esejistike, kjer je dokazal, da so vsi njegovi članki in eseji znanstvena priprava za njegov opus magnus. Zlasti pomemben je esej Med človekom in bogom, v katerem razpravlja o demoničnem (pesniški dar), ki prisili Goetheja, da se je odpovedal Lili. Ob tem pa Bajt razpravlja o žanrskem modelu prispodobe, saj je Bartol razglašal Alamuta za prispodobo, ki se po Bajtu že četrtič aktualizira v Homeiniju.

V zborniku sta tudi dve študiji, ki primerjata Bartola s sodobniki. V spisu Literarna oseba kot osrednji pripovedni element v Bartolovi in Zupanovi prozi je Helga Glušič zapisala, da je za oba značilno zanimanje za nenavadna duševna stanja: Zupana zanima JAZ v odnosu do sistema vrednot, Bartola pa človek kot raziskovalno gradivo, objekt opazovanja. Bartolove osebe skušajo spremeniti svet, Zupanove pa obvladujejo samega sebe in jih spreminjanje sveta ne zanima. Tako je Zupanov junak svobodni zmagovalec, Bartolov pa zadovolj?ni premaganec ali moralni obsojenec.

Lado Kralj se je odločil raziskati pomemben trikotnik v slovenski književnosti med Bartolom, Mrzelom in Grumom, ki so drug drugemu veljali za referenčno točko. Grum je štel Mrzela za najboljšega slovenskega pisatelja, cenil pa je tudi Bartola. Mrzel je visoko postavljal Gruma, Bartol samega sebe, Mrzela pa je imel celo za najslabšega. Kralj je dokazal, da je imel Grum Mrzela za svoj alter ego, hkrati pa je tudi Mrzel visoko cenil svojega učitelja, obenem pa je bil stična točka med Grumom in Bartolom. Grum ni mogel razumeti, da je Mrzel doživel uspeh, on pa ne, čeprav sta si bila podobna. Tega ni mogel doumeti niti Bartol, saj sta si bila z Mrzelom tako različna. Dediščina Cankarjevega simbolizma se mu je zdela neprimerna, saj izražanju sentimenta, svetobolja in mistike ni priznaval umetniške vrednosti --- sentimentalna literatura škoduje odpornosti naroda, njegov razvoj pa kvari etična zahteva, naj bo poet resigniran, pesimističen in fatalističen. Tudi zato je bil Mrzel zanj izvržek slovenske literature. Njun spor se nadaljuje v teoretsko razpravo o novelistiki, ki jo Kralj dokončno zaključi s poimenovanjem Bartolove kratke proze za feljtone --- literarne komentarje vsakdanjega življenja.

V spisu Vprašanje recepcije Bartolovega ?Alamuta? je Boris Paternu nakazal tri faze v sprejemanju njegovega romana. Prvo recepcijo sta motili nerealistična poetika konstrukcije in tuja filozofsko-moralna stran. Drugo recepcijo nam v zborniku na kratko prikaže Tone Peršak (Fenomenalnost fenomena ?Vladimir Bartol?), ko je postal Bartol patron slovenskih postmodernistov. Tretja in poslednja recepcija njegovega dela pa se odpira prav s tem zbornikom. Zanjo naj bi bila značilna mirna presoja stvari, vsekakor pa je veliko pravičnejša od prve, ki jo je, skupaj z Bartolovo takratno držo, najbolje nakazal prav Lado Kralj: ?Literarni kanon je v tem času priznaval dva ideološka referenčna okvirja, simbolizem cankarjanskega tipa in socialni realizem, z zadržki pa celo tretjega, časovno vmesnega, tj. avantgardizem. Bartol se ni ravnal po nobenem od njih in v tem je treba videti nenavaden pogum, če že kaj drugega ne. (str. 124)?