Govorno vedenje pri Slovencih v Nemčiji^*

V prvih poglavjih obravnavam temeljna teoretična izhodišča za proučevanje dvojezičnosti, jezikovne spremembe, ki so posledice spremenjenih govornovedenjskih navad, in vplive na prevlado enega izmed jezikov. Poskušala sem podati splošen okvir izseljenčeve dvojezičnosti, za tem pa sem opisala rabo slovenščine pri Slovencih v Nemčiji. Sledi kratek pregled migracijskih tokov, prostorske razporejenosti in vrste združevanj Slovencev v Nemčiji.

V empiričnem delu sem raziskala govorno vedenje določene sociolingvistične skupine: Slovence sem poiskala v avgustu in septembru 1991 v zahodni Westfaliji, podatke pa sem pridobila z anketno metodo.

1  Sociolingvistično raziskovanje izseljenske problematike

Videti je, da se izseljenci v različnih jezikovnih okoljih na različne načine integrirajo v novo družbo. Zato se jezikovni problemi posameznih jezikovnih skupnosti med seboj razlikujejo. Drugačna je npr. raba slovenščine pri naših izseljencih v Argentini, Ameriki, Franciji ali Nemčiji. Zato je potrebno raziskovati vsako področje posebej.

Na začetku je treba omeniti, da je sociolingvističnih raziskav s tega področja na Slovenskem malo. Oris jezikovne problematike slovenskih izseljencev je na podlagi raziskave konkretnega stanja podala Ingrid Slavec leta 1982 v knjigi ?Slovenci v Mannheimu?.² Nekaj raziskovalcev je obravnavalo tudi jezikovno problematiko pri slovenskih izseljencih v Ameriki, npr. Joseph Paternost³ in Nada Šabec⁴.

Obravnava problematike govornega vedenja Slovencev po svetu temelji na spoznanju, da je izseljenec govorec dveh jezikov. Obvladuje svoj materni jezik, poleg tega pa se mora naučiti tudi jezik družbe, v kateri se naseli. Zato je opredeljujoča lastnost njegovega jezikovnega položaja dvojezičnost. Naše raziskovanje se tako uvršča v tisti del sociolingvistike, ki se ukvarja z jeziki v stiku. Teoretska podlaga za našo obravnavo pa so Weinreichova spoznanja o dvojezičnosti.

2  Stik jezikov in jezikovne spremembe kot posledica jezikovnega stika

V delu ?Languages in contact? (1953) je Uriel Weinreich temeljno opredelil pojem jezikovni stik. Jezika oziroma jeziki so v stiku takrat, kadar jih izmenično uporablja ista oseba, ta pa jih rabi v stiku z drugim govorcem. To pomeni, da mora govorec oba jezika obvladati, poleg tega pa mora znati preklapljati iz enega v drugega. Govorec rabi enega izmed stičnih jezikov, ko se pokaže potreba po preklapljanju, torej v določeni govorni situaciji. Preklapljanje kodov pa pri govorcu pogosto pripelje do sprememb v rabi jezika oz. do interference.

Interferenco kot spremembo jezikovne norme spremljajo še druge spremembe, ki se kažejo v celotnem jezikovnem vedenju govorca in njegovem pojmovanju lastnega jezika. Nastajajo zaradi vpliva dejavnikov, ki obstajajo zunaj samega jezikovnega sistema in jih je mogoče najti v družbenem okolju ter v duševnih lastnostih dvojezičnega govorca.⁵ Govorimo lahko o dveh interferencah, o jezikovnosistemski in socio-kulturni. Zaradi vpliva omenjenih dejavnikov lahko začne dvojezični govorec uporabljati L₁ drugače, kot ga je pred tem⁶: kadar bi bila mogoča raba L₁, govorec namesto L₁ uporabi L₂. Gre za spremembo govornega vedenja. Če je takšna raba stalna, lahko po določenem trajanju stika vlogo maternega jezika prevzame L₂. Stična jezika se zamenjata: L₂ pridobi funkcije L₁, to pa pomeni, da je L₁ potisnjen v položaj L₂. Postopek zamenjave lahko tudi formaliziramo:

L₁¹ -> L₂² : L₂¹ -> L₁².

Sama dvojezičnost oz. interakcija jezikov z vplivi omenjenih zunajjezikovnih razmer pa ni dovolj, da začne govorec svoje govorno vedenje spreminjati in mesto L₁ prepuščati L₂. Pri tem ima posebno vlogo razmerje med L1 in L2 pri posameznem govorcu. Jezika zavzemata pri bilingvistu določen status. To, da je eden izmed jezikov za njegovega nosilca pomembnejši, nadrejen drugemu jeziku, imenuje Weinreich ?dominantnost?. Na prevlado enega od jezikov vpliva več zunajjezikovnih dejavnikov. Delimo jih na zunanje, ki so del govorčevega socialnega okolja (pravni status govorčevih jezikov v državi, družbeno vrednotenje dvojezičnosti, družina in prijatelji, delovno mesto, šola, cerkev, državni uradi, množični mediji itd.), in notranje, ki so neposredno odvisni od govorca samega (primarni: izrazna zmožnost, sposobnost preklapljanja kodov, zmožnost učenja drugega jezika, zaporedje učenja jezika in starost v času učenja , vrsta jezikovne rabe, specializirana raba jezikov; sekundarni: stopnja jezikovne in kulturne zavesti, ?uporabnost? jezika za namene sporazumevanja, čustvena navezanost idr.).

Govornovedenjske spremembe pa so močno odvisne tudi govorčeve lastne naravnanosti do dvojezičnosti oziroma do jezika, ki je drugemu podrejen. Nizka jezikovna lojalnost⁷ lahko kaže na izgubljanje podrejenega jezika, visoka pa lahko označi drugačno tendenco: prizadevanje za ohranitev dvojezičnosti.

3  Dvojezičnost slovenskega izseljenca v Nemčiji

Med vključevanjem v novo družbo je bilo izseljencem nemogoče obdržati delovne navade, pa tudi dom in družino takšne, kakršni so bili v domovini, če so si hoteli zagotoviti čim boljše življenje. Popolnoma so se morali prilagoditi novemu jezikovnemu in socialnemu okolju, s tem pa so se spreminjale tudi govornovedenjske navade. Te so med drugim lahko pomenljiv pokazatelj stopnje njihove prilagoditve novi družbi.

3.1  Določitev vrste izseljenčeve dvojezičnosti

Izseljenec pride kot govorec L₁ iz dežele z L₁ v novo deželo z L₂. Zaradi integracije v novo družbo se mora (bolj ali manj) naučiti L₂. Dvojezičnost je lahko samo enosmerna, saj se govorci L₂ ne naučijo L₁. Novo družbeno okolje se mu ne prilagaja, tudi če je izseljencev več. V takih razmerah je razumljivo, da je nosilec dvojezičnosti posameznik; vsak posameznik namreč po svoje uresničuje svojo dvojezičnost, čeprav živi v ožji jezikovni skupnosti, npr. družini. (Takšna jezikovna skupnost ne pomeni enote za kolektivno dvojezičnost, ker gre pri slednji za zgodovinski stik jezikov.) Vzrok, da ne more tvoriti širše jezikovne skupnosti, je tudi prostorska razseljenost in manj pogosti stiki z drugimi izseljenci, čeprav se z njimi povezuje. Prav zaradi tega lahko pri izseljencu govorimo o ?izoliranem? dvojezičnem posamezniku⁸ ali, če jih je več, tudi o izolirani jezikovni skupnosti.

Izseljenčevo dvojezičnost lahko poimenujemo izolirano individualno (posameznikovo) dvojezičnost.

3.2  Področja jezikovne rabe

3.2.1  Področja rabe L₂

Izseljenec uporablja L₂ pri vsakem stiku z monolingvistom, govorcem L₂. Glede na področja jezikovne rabe (kot jih navaja Fishman⁹: družina, prijatelji, delo, šola, cerkev) je z L₂ zasedena celotna javna sfera. Tako se rabi L₂ na delovnem mestu, v tujem izobraževalnem procesu, cerkvenem življenju nove dežele, političnem življenju, upravi, v gospodarstvu, morebiti tudi v vojski (ter med ?prijatelji?, če gre za stik z enojezičnim govorcem L₂). Pomembno vlogo imajo tudi množična občila, ki so namenjena javnosti, z vidika izseljenca pa se pojavljajo predvsem v njegovem privatnem življenju, torej tam, kjer ima možnost rabiti L₁. Z L₂ je tako zapolnjena večina izseljenčevega dneva. Možnost L₁ je funkcinalno omejena, vezana na zasebnost.

3.2.2  Področja rabe L₁

Tudi znotraj zasebne sfere, kjer bilingvist med jezikoma izbira, lahko določimo področja jezikovne rabe. Poleg ?družine? in ?prijateljev? je sem mogoče prišteti še slovenske inštitucije: slovensko cerkveno organizacijo, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture ter slovenska društva (gl. 4.2).

Vendar pa ta področja ne dosegajo vseh izseljencev, saj so:

1. lokalno omejena na bolj ali manj določen geografski prostor (odvisno od mobilnosti inštitucije) in zaradi tega ne morejo vključiti vsakega izseljenca;
2. izseljenec se kljub njihovemu delovanju ne giblje v njihovih okvirih.

Ugotovimo lahko, da se s slovenskimi inštitucijami znotraj zasebne sfere izseljenca odprejo položaji jezikovne rabe, za katere je značilna tako formalnost kot neformalnost. Formalni položaji so sicer predvideni za področje javnosti, vendar jih dejavnosti teh inštitucij omogočajo tudi znotraj zasebne sfere. Gre za neke vrste ?javnost? znotraj zasebnosti. Formalnost položaja v dejavnosti slovenskih inštitucij pa implicira rabo jezika L₁. Tako se učni proces dopolnilnega pouka, liturgija in razne prireditve izvajajo v slovenskem jeziku.

V polformalnih govornih položajih poteka zaradi govorne situacije, predvsem zaradi prostorskih okvirov in namena srečanja, ki ga slovenska organizacija pripravi (npr. pri družabnih igrah, zdravicah, predstavljanju ipd.), sporočanje v L₁.

V neformalnih položajih prihajajo izseljenci v stik z drugimi Slovenci, takrat imajo možnost izbirati med dvema jezikoma. Inštitucionalni okviri v neformalnih položajih ne določajo rabe zgolj enega jezika, vendar pa izseljenca motivirajo, da uporablja L₁.

Za izoliranega dvojezičnega posameznika smo poskusili sestaviti naslednjo shemo področij jezikovne rabe¹⁰:

Za izseljenca prve generacije je značilno, da izvorno družbo zapusti z družino ali pa da jo v tujini šele ustvari. V prvem primeru vplivajo na govorne navade vedenjski vzorci iz domovine, v drugem pa so ti vzorci v interakciji z novimi, tako da so tudi vplivi nekoliko drugačni. Pri otroku izseljencev (druga generacija) je družina že od rojstva (oz. od zgodnje mladosti) integrirana v okolje L₂, zato ima to nanj drugačen vpliv kot na njegove starše. Otrok namreč nima izkušenj z okoljem L₁. Tako ima družina pri otrokovem učenju in rabi L₁ primarno vlogo. Govornovedenjski vzorec staršev in njihova jezikovna lojalnost navadno močno vplivata na otroke, kasneje pa tudi stiki z dvojezičnimi znanci, prijatelji.

3.2.3  Raba L₁ in pomen dominantnosti

Jezikovno znanje, ki je lahko pri nekaterih govorcih vezano na stopnjo obvladovanja diasistema L₁, je prvi pogoj za jezikovno rabo.¹¹ Zanje je lahko omejeno samo na določeno vrsto rabe, npr. samo govorno. Lahko je omejeno na izbrano temo (specializirana raba jezika). Poleg tega, da govorec jezik obvlada, mora biti zanj raba L₁ samoumevna; jezikovno rabo motivira torej govorčeva lojalnost do L₁. Dejanska raba pa je mogoča samo v stiku z dvojezičnim naslovnikom oziroma govorcem L₁. (Seveda lahko bilingvist diferencira rabo tudi glede na sogovorca.) Tako se v določenem segmentu življenja, v zasebni sferi, govornovedenjske navade ohranjajo.

Ker je vsa javna sfera pokrita z rabo L₂, vidimo možnost ohranjanja L₁ v prevladi L₁ v govorčevem zasebnem življenju, kjer lahko izseljenec med L₁ in L₂ izbira. Zato nas zanima, kako vpliva dominantnost L₂ v javni sferi na rabo L₁.

4  Slovenci v Nemčiji

4.1  Kratek oris slovenskih selitvenih tokov v Nemčijo

Kontinuirano izseljevanje v Nemčijo se je začelo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, okrepilo se je z gospodarsko krizo v tridesetih letih; v petdesetih in začetku šestdesetih let je bilo pogosto ubežniško, legalno pa po letu 1962. Takrat se je začelo najmočnejše izseljevanje iz ekonomskih vzrokov; trajalo je od l. 1973, ko je ZRN zaprla dotok tuje delovne sile iz držav, ki niso članice EGS.

Slovenci so danes raztreseni v večjih in manjših skupinah po vsej Nemčiji, manj pa jih je v deželah bivše NDR. Sprva so bili izseljenci skoncentrirani v Porurju, z leti pa se je stopnjevalo razseljevanje po vsej državi. Najmočnejše je bilo s severa proti jugu (Stuttgart, München). Število vseh izseljencev v Nemčiji se danes giblje med 55.000 in 40.000; v Westfaliji npr. ocenjujejo, da jih je 10.000.¹²

4.2  Združevanje Slovencev v Nemčiji

Vzrok, da izseljenci iščejo medsebojne stike, je treba iskati v posebnosti njihovega položaja, to je v posledicah diaspore v narodnem, jezikovnem, socialnem, verskem in kulturnem smislu. Eden od odločilnih dejavnikov pri povezovanju in organiziranju izseljencev v skupnosti je njihova razseljenost. Kljub sorazmerno velikemu številu izseljencev jih je praktično težko organizirano povezovati. Kjer je Slovencev manj, je tudi srečanj manj oziroma so bolj poredka. Pobudo za združevanje so dajali tako izseljenci kot matične ustanove. Združujejo se v društva, slovenske pevske zbore, povezuje jih delovanje slovenskih duhovnikov in slovenski učitelji.

• Dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture organizirajo slovenske oblasti po Evropi že več kot dve desetletji. Trenutno deluje v Nemčiji 25 slovenskih učiteljev. Pouk se navadno izvaja enkrat na teden, število ur pa je odvisno od števila otrok. Pouk je neobvezen, zato vsi slovenski starši ne pošiljajo otrok, čeprav imajo za to možnost. V nekaterih krajih je skupina heterogena tako po starosti kot po obvladovanju slovenskega jezika in je pouk zato otežen.

• Slovenska društva organizirajo športne prireditve, izlete, na svoje prireditve vabijo kulturne in umetniške ustvarjalce iz Slovenije. Poseben problem je mladina, ki se začenja po končanem šolanju oddaljevati od dela društev.

• Poglavitna naloga slovenskih duhovnikov je bila skrbeti za versko življenje Slovencev, zato je bogoslužje v slovenščini. Prva slovenska župnija v Nemčiji je nastala že leta 1958. Sedaj je v Nemčiji duhovnikov enajst. Vsak od njih ima v večjih krajih vsako nedeljo slovensko mašo, kjer pa je Slovencev manj, je maša enkrat ali dvakrat na mesec. Njihovo delo pa zajema tudi socialno področje, npr. duhovniki posredujejo pri oblasteh, kar zadeva iskanje zaposlitve, prevajajo dokumente ipd.; organizirajo množične prireditve verske ali posvetne narave; večina duhovnikov vodi za mladino t.i. ?sobotno šolo?, ki poleg verouka zajema tudi pouk slovenščine.

Zaradi novih družbenih razmer v Sloveniji pa je med posameznimi inštitucijami že tesnejše sodelovanje.

5  Raziskava govornega vedenja pri izseljencih v Nemčiji

5.1  Sociolingvistična skupina

Sociolingvistična skupina, ki jo proučujemo, so izseljenci in njihovi potomci v Nemčiji. Da bi kolikor mogoče zagotovili homogenost skupine, smo izseljence poiskali na sklenjenem območju in v določenem času (avgusta in septembra l. 1991). Izbrano območje leži v zahodni Westfaliji. Razdelila sem ga na dve območji: območje Aachna in območje Essna z okolico. Ta delitev se zdi smiselna zaradi slovenskih inštitucij na tem področju.

Na aachenskem območju so slovenski izseljenci redkeje poseljeni. Tu ni slovenskega dopolnilnega pouka, tu ni društev, Slovenci se enkrat na mesec zbirajo pri slovenski maši v Eschweilerju, duhovnik pa prihaja iz Oberhausna. Prejemajo slovenski tisk, informacije o dogajanju med Slovenci na širšem območju dobijo pri mašah ali pa z župnijskim glasilom. Stiki so predvsem zasebni.

Essensko območje je s Slovenci mnogo bolj poseljeno. Tu so slovenska društva, slovenski župnijski urad v Oberhausnu (z rednim bogoslužjem in slovensko župnijsko šolo), šola z dopolnilnim poukom slovenščine (pouk izvajajo slovenski učitelji na osmih krajih!) ter konzularno predstavništvo. Slovenci imajo tu več možnosti za združevanje. V zadnjem času se med sabo povezujejo tudi te ustanove.

Za informatorje se nam zdijo primerni vsi, ki imajo že izoblikovano jezikovno zavest. Zato smo kot pogoj izbrali končano osnovno šolo. Upoštevali smo torej:

1. izseljence, ki so osnovno šolo obiskovali v Sloveniji in je njihov materni jezik slovenščina, po osnovni šoli pa so se preselili v Nemčijo; te izseljence štejemo za prvo generacijo;
2. potomce teh izseljencev, ki so osnovno šolo obiskovali ali v Sloveniji ali v Nemčiji.

Sociolingvistična skupina ni določena z znanjem slovenščine, določenim državljanstvom, stopnjo izobrazbe ali poklicem. Vanjo so vključeni tudi tisti, ki šolanja še niso končali. Pri raziskavi prav tako ne upoštevamo razlik med predvojnimi in povojnimi izseljenci.

5.2  Metoda raziskave

Za raziskavo sem izbrala anonimno anketo. Obsegala je 48 vprašanj o znanju slovenščine in njeni rabi (v družini, glede na govorca, izbrano temo), o jezikovni zavesti, mnenju o slovenščini in izrazni (pisni zmožnosti). Z izseljenci nam ni uspelo posneti tudi pogovora, saj tega niso želeli.

5.3  Potek anketiranja

Na območju Aachna smo obiskali manjša mesta: Eschweiler, Düren, Stolberg, Gressenich, Setterich, Aachen; na essenskem območju pa Essen, Krefeld, Wetter, Oberhausen in Gütersloh.

Na aachenskem območju je bilo osebno opravljenih 60 anket, od tega šest izseljencev ankete ni hotelo izpolniti. Do teh izseljencev sem prišla sama prek osebnih znanstev in s pomočjo sorodnikov ali znancev teh prvih anketirancev, ki so mi svetovali, kje je še mogoče najti slovenske izseljence; ker imajo izseljenci enkrat na mesec na tem področju slovensko mašo, sem pri tem srečanju pridobila še nekaj ljudi. Tako sem tu opravila 54 anket.

Na essenskem območju mi je pri zbiranju anket pomagal izseljenski duhovnik Janez Pucelj iz Oberhausna, ki ima zelo dober pregled nad slovenskimi izseljenci in je na različne naslove odposlal 110 anket, od tega smo jih prejeli 37.

V prvem primeru sem stik z informatorjem vzpostavila osebno: z večino ljudi sem se vnaprej dogovorila za srečanje. Na essenskem območju je imel duhovnik Pucelj za osebno anketiranje manj časa: informatorji so nam morali ankete poslati, zato so nam jih vrnili manj.

5.4  Anketa

5.4.1  Obdelava podatkov

Izseljence, ki smo jih zajeli, sem razdelila na skupino z aachenskega in skupino z essenskega območja; skupini sem med seboj primerjala. Prav tako primerjamo stanje pri prvi in drugi generaciji. Rezultate ankete smo obdelali v okviru vprašanja, glede na izobrazbo, znanje slovenskega jezika, pa tudi glede na nekatere druge odgovore. Analiza je potekala računalniško.

Število anket glede na starost in območja

število anket	skupaj	1. generacija	2. generacija
aachensko območje	54 (59 %)	27 (29,7 %)	27 (29,7 %)
essensko območje	37 (41 %)	23 (25,2 %)	14 (15,4 %)
skupaj	91 (100 %)	50 (54,9 %)	41 (45,1 %)

Informatorjev, ki so se sicer rodili v Sloveniji, osnovno šolo pa so obiskovali v Nemčiji, je 15. Tudi te informatorje uvrščamo v drugo generacijo. V Nemčiji je rojenih 23 ali 25,3 % anketiranih.

5.4.2  Podatki o informatorjih

• Starost: Povprečna starost informatorjev je 39 let. Povprečna starost prve generacije je 50 let, druge pa 25 let.

• Leto prihoda v Nemčijo: Prva generacija se je izselila v letih 1953-1978. V povprečju živijo izseljenci v Nemčiji že 24 let.

• Obiskovanje osnovne šole: v Nemčiji: 37 (40,7 %); delno v Nemčiji in delno v Sloveniji: 4 (4,4 %); samo v Sloveniji: 50 (54,9 %).

• Izobrazba: V prvi generaciji prevladujeta osnovna in poklicna šola (36 ali 72 %), samo 4 (8 %) imajo višjo ali visoko izobrazbo. (Žal mi ni uspelo priti v stik z več izseljenci, ki imajo visoko izobrazbo. Možno pa je, da jih je v tem delu Nemčije zelo malo.) Pri drugi generaciji je slika drugačna: visoko izobrazbo bo imelo 30 % anketiranih.
  Zanimivo je to, da je večina prve generacije končala svoje izobraževanje že v Sloveniji in se v Nemčiji niso izpopolnjevali. V Nemčiji jih je izobraževanje nadaljevalo samo 9 oz 18 %.

• Učenje nemškega jezika: Ob prihodu je zelo malo izseljencev znalo nemški jezik. 66 % Slovencev se je nemščine naučilo šele v Nemčiji.

Analiza rezultatov ankete potrjuje teoretična spoznanja iz prvega dela. Med odgovori prve in druge generacije so se pokazale pomembne razlike, prav tako med odgovori skupin z aachenskega in essenskega območja.

5.4.3.1  Jezikovno znanje

Podatke o znanju slovenščine smo dobili s testom, s presojo informatorjev, z vprašanjem, v katerem jeziku se lažje izražajo in o katerih temah se lahko pogovarjajo. Prosili smo jih tudi, naj sestavijo kratko pismo.

1. Informatorje smo testirali s kratkim besedilom, v katerem so morali popraviti napake:

• Midva sma hodila na šiht, otroka pa v kindergarten. Tam sta se hitro naučila nemško.

• Letos so bili naši snanci na urlaubu v Istri, pa so se iz morja hitro vrnil.

• V nemških časopisich sem bral od slovenskih razmer. Naši ljudje se zelo bojijo pred vojaškim nasiljem.

• Pretsetnik Slovenije je sprejel delegacijo, ki je bila do nowinarjev napovedana že zjutraj. Pogovarjali so se dve ure, vendar stranki niso hotele sprejeti pogoje.

Povprečno število odkritih napak glede na območje:

	skupaj	Aachen	Essen
1. generacija	9,3	8,2	10,5
2. generacija	6,2	4,1	10,3

Med rezultatoma obeh generacij je precejšnja razlika. Na območju s slovenskimi ustanovami sta rezultata zelo podobna, na aachenskem območju pa se povprečji precej razlikujeta. Razlika med obema skupinama mladih je zelo opazna. Na večje število odkritih napak pri essenski mladini vplivajo dopolnilni pouk slovenščine, povezanost z dejavnostjo slovenskih duhovnikov ali drugih slovenskih inštitucij. Slednje so spodbuda tudi za starše, da z večjo rabo slovenščine doma, branjem slovenskega tiska ipd. vplivajo na jezikovno znanje mladine.

Analiza napak:

Dvojezični govorci najhitreje opazijo nemško leksiko, pa čeprav jo mnogi v govoru zelo pogosto rabijo.

Za tem je največ oseb odkrilo črki nemške abecede. Napaki so odkrili kljub pogostemu pisanju v nemščini in branju nemških tekstov. Pogovorno obliko vrníl je popravila prva generacija, mladi torej ne poznajo distribucije vokalne redukcije glede na jezikovne zvrst. Pri besedi snanci so imeli več težav mladi; nanje lahko vpliva nemški črkopis (pripornik s se v nemščini izgovarja zveneče), lahko pa zvenečnosti nezvočnika slušno sploh ne prepoznajo. Predvidevamo, da so transkripcijo pretsetnik slabše popravljali zaradi poznavanja le govorne oblike besede ali pa zaradi slabše pisne zmožnosti. Napako so lahko spregledali tudi zato, ker pri testu niso bili dovolj zbrani ali pozorni.

Zanimivo je, da je razmeroma veliko mladih v primerjavi s starejšimi popravilo narečno obliko sma.¹³

Velike razlike glede na generacijo so pri rabi dvojine (dve ure, stranki niso hotele), mladi so napaki redko prepoznali. Vzroki so slabše znanje slovenskega knjižnega jezika, vpliv nemščine in pa pogosto opuščanje dvojine v slovenskem splošnem pogovornem jeziku. Obe skupini sta le redko prepoznali napačno rabo glagola iz morja, čeprav ne gre za interferenco iz nemščine; vzrok je v glasovni podobnosti s predlogom z, pri nepozornem branju lahko to hitro spregledamo. Težje pa sta obe generaciji prepoznavali napačno rabo predložnega sklona v kalkiranih zvezah bral od slovenskih razmer (ki ima v nemški podstavi lesen von) in bojijo se pred nasiljem (ki je prevod sich fürchten vor).

Še manj informatorjev je pri negaciji v zvezi niso hotele sprejeti pogoje popravilo napačen sklon predmeta, kar kaže na (ne)znanje knjižnega jezika: gre za mešanje različnih vplivov na ravni pogovornega jezika, v katerem se negacija pogosto opušča, in pa za vpliv nemščine, ki takšne oblike ne pozna. Rabo trpnika, ki je v nemščini običajna, v slovenščini pa manj, je popravil samo en anketirani. V tem primeru (je bila od nowinarjev napovedana) je njegova raba z vršilcem dejanja v rodilniku celo neprimerna. Vendar pa informatorji trpnika prav zaradi pogoste rabe v nemškem jeziku niso videli kot napako.

Slovenci v Nemčiji imajo manj težav z leksiko, več pa jih je pri slovenski skladnji. Znanje slovenskega knjižnega jezika je torej že močno načeto, merila za slovnično pravilnost se zgubljajo pod vplivom nemške skladnje. Znanje knjižnega jezika upada, ker imajo informatorji za komunikacijo v slovenščini premalo priložnosti, govornovedenjske navade pa niso dovolj utrjene.

2. Lastna ocena znanja: Celotna prva generacija je odgovorila, da slovenščino pasivno in aktivno obvladuje. Pri drugi generaciji je precej drugače. Na območju s slovenskimi ustanovami (Essen) vsi navajajo znanje slovenskega jezika, medtem ko je na aachenskem območju popolnoma drugače: samo govorno znanje navaja 48 %, 35 % izseljencev pa slovensko niti ne govori. Samo štirje (17 %) pravijo, da obvladajo slovenščino govorno in pisno. Ocene lastnega jezikovnega znanja se z rezultati testa ujemajo.

3. Na vprašanje, ali se v slovenščini enako izražajo kot v nemščini, so informatorji odgovorili takole:

a) v nemščini se lažje izražam kot v slovenščini,
b) v slovenščini se lažje izražam kot v nemščini,
c) v obeh jezikih se lahko enakovredno izražam,
č) v slovenščini se sploh ne izražam.

	skupaj	1. gen.	2. gen.	Aachen	Essen
a)	39 (42,8 %)	9 (18 %)	30 (73,2 %)	19 (70,4 %)	11 (78,6 %)
b)	15 (16,5 %)	15 (30 %)	---	---	---
c)	32 (35,2 %)	26 (52 %)	6 (14,6 %)	3 (11,1 %)	3 (21,4 %)
č)	5 (5,5 %)	---	5 (12,2 %)	5 (18,5 %)	---

Več kot polovica prve generacije pravi, da se v obeh jezikih enako izraža. Odgovor mlajše generacije o jezikovnem izražanju je očiten: mladih, ki se lažje izražajo v nemščini, je večina (73 %). To velja tudi za drugo generacijo na essenskem območju. Znanje torej ne zagotavlja lažjega izražanja.

4. Jezikovna kompetenca se pokaže tudi pri obravnavi izbranih tem: v slovenščini se lahko pogovarjajo o ?vsakdanjih? temah, npr. o gospodinjskih zadevah, vsakdanjih nakupih, znancih, otrocih ali pa o temah, ki se nanašajo neposredno na Slovenijo (mladost, slovenska politika, življenje v Sloveniji --- naj opozorim, da smo anketirali kmalu po vojni v Sloveniji l. 1991). Manj pa se (lahko) informatorji pogovarjajo o temah, ki se nanašajo na knjige, šport, kulturo in šolanje. Specializacija jezika nastaja pri temah, ki so navezane izključno na nemško družbeno okolje. V rabo slovenščine vpletajo izseljenci pogosto tudi nemške izraze, ker slovenskih ne poznajo, ker raba nekaterih slovenskih besed ni avtomatizirana (39,6 %) ali ker se tako bolj ?natančno izrazijo? (26,4 %).

5. Od znanja je odvisno tudi branje slovenskega tiska: večja bralnost je seveda na območju s slovenskimi inštitucijami; te slovensko periodiko tudi širijo. (Slovenskega tiska ne bere 31 ali 34,1 % izseljencev.) Na prvem mestu je verski mesečnik Naša luč (73,3 %), ki je namenjen slovenskim izseljencem; sledijo mu Družina (31,7 %) (verski tednik, ki izhaja v Sloveniji), Rodna gruda in Naš delavec (oba po 28,3 %), ki sta prav tako namenjena Slovencem po svetu. Manj pa berejo slovenske dnevne časopise in revije, npr. Delo in Dnevnik (oba po 8,8 %). Iz odgovorov je mogoče sklepati, da slovenskih strokovnih revij ne berejo, zelo slabo pa je tudi z branjem slovenskega leposlovja.

6. Zdomci uporabljajo slovenščino tudi pisno (če imajo pisno kompetenco), največkrat v zasebni korespondenci. Prosili smo jih, naj napišejo kratko pismo prijatelju v Slovenijo. Mladina se je tej nalogi največkrat izognila (Aachen: 70 %, Essen: 50 %). Po pričakovanju je manj slovničnih napak naredila prva generacija, od mladih pa skupina študentov in dijakov z essenskega območja.

5.4.3.2  Raba slovenščine v družini

1. Polovica družin z obeh območij uporablja oba jezika. Razlika se pokaže pri rabi zgolj enega jezika: essensko območje ima malo družin, ki bi uporabljale samo nemščino (2 ali 5,4 %), ena tretjina pa se pogovarja samo v slovenščini (11 ali 29,7 %). Na aachenskem območju je jezik pogovora slovenščina samo pri 8 ali 14,8 %, nemščina pa pri 19 ali 20,4 %. Dejavnost slovenskih ustanov vpliva torej tudi na rabo slovenščine doma.

Razloga za takšno govorno vedenje sta zaporedje učenja jezikov in prevlada nemščine v javni sferi. Učenje slovenščine je bilo za večino staršev samoumevno, zato so otroke učili slovensko od rojstva. Vendar pa so jih ob tem učili tudi nemško. Ker so starši obvladovali oba govorna položaja, je to nevtraliziralo rabo slovenskega in nemškega jezika. Tako se je tudi kasneje, ko so se otroci obeh jezikov že naučili in začeli obiskovati šolo, takšno govorno vedenje (raba obeh jezikov) ohranilo. To kaže na pomembnost funkcije družine: starši naredijo v najzgodnejših otrokovih letih jezikovno izbiro, s tem pa vplivajo pri otroku na razmerje med jezikoma. Hkrati pa je vpliv nemškega jezika iz javne sfere tako močan, da je nemščina v vsakodnevni komunikaciji za večino anketiranih nekaj običajnega.

2. Če gre za izbiro nemškega partnerja (predvsem pri drugi generaciji), se govornovedenjski vzorec, ki ga je razvila prva generacija in ga prenesla na drugo, ne ohranja. V teh družinah zaradi integrativnega procesa --- ne glede na dejavnost slovenskih ustanov --- prevladuje nemščina.

5.4.3.3  Raba slovenščine v stiku z drugimi Slovenci

Prva generacija se med seboj pogovarja slovensko, v stiku z drugo generacijo uporablja ob slovenščini tudi nemščino. Specializiranost rabe je še močnejša pri drugi generaciji: ta se pogovarja s slovensko govorečim sovrstnikom ali mlajšim od sebe predvsem nemško, s starejšim pa slovensko ali nemško.

	1. gen.	2. gen.	Aachen	Essen
mlajši sogovorec	sl./nem.	nem.	nem.	nem.
sogovorec iste starosti	sl.	nem.	nem.	nem.
starejši sogovorec	sl.	sl.+sl./nem.	sl./nem.	sl.

Govornovedenjske navade se torej spreminjajo s stikom generacij. Pri drugi generaciji ima integrativni proces ne glede na jezikovno znanje in dejavnost slovenskih ustanov enake posledice.

5.4.3.4  Raba slovenščine in slovenske ustanove

S primerjavo med obema območjema smo ugotovili, da je na območju s slovenskimi ustanovami jezikovna kompetenca večja, s tem pa tudi raba slovenščine; slovenske ustanove odpirajo pogostejše priložnosti za rabo. Vplivnost ustanov potrjujejo celo izseljenci sami. Na essenskem območju kar 73 % anketiranih meni, da za ohranjanje slovenščine med zdomci poleg staršev najbolj skrbijo slovenski duhovniki in učitelji.

5.4.3.5  Jezikovna lojalnost

Pri prvi generaciji je videti, da je odnos do slovenščine kot maternega jezika pozitiven. Slovenščina ima status materinščine tudi pri drugi generaciji (26 ali 63,4 %), vendar pa se od tega kar dve tretjini lažje izražata v nemščini! Za večino je slovenščina jezik kot vsi drugi jeziki, vendar se nekaterim zdi pomembno tudi to, koliko je mogoče slovenščino uporabljati v mednarodni komunikaciji.

Večini Slovencev se zdi govorno in pisno znanje slovenščine pomembno, vendar pa drugi generaciji v Aachnu zadostuje le govorno znanje slovenščine (tako 16 ali 59,3 %).

Večina (60 ali 65,9 %) jih meni, da slovenščine ne pozabljajo. Anketirani bi se v jezikovnem znanju radi izpopolnili (druga generacija: 18 ali 43,9 %), vendar jih je manj med mladimi na aachenskem področju. To kaže, da so za večjo jezikovno lojalnost premalo motivirani.

5.5  Sklep

Iz izsledkov je razvidno, da bo prva generacija uporabljala slovenščino enako kot do sedaj, podobno pa tudi druga v stiku s prvo generacijo. Toda ne glede na dejavnost slovenskih inštitucij bodo druga in naslednje generacije zaradi integrativnega procesa slovenščino opuščale. Nekaj rezultatov pa je tudi spodbudnih. Mladi imajo o slovenščini pozitivno mnenje. Spodbudna je visoka jezikovna kompetenca dijakov in študentov iz essenskega območja.

Menimo, da je slovenščino mogoče ohranjati s širjenjem delovanja slovenskih ustanov, predvsem dopolnilnega pouka in dejavnosti izseljenskih duhovnikov. Tujejezično okolje močno pritiska na posameznega dvojezičnega govorca, zato je za ohranjanje slovenščine oblikovanje slovenskih govornih položajev nujno. Ohranjanje slovenščine med Slovenci v Nemčiji pa je odvisno tudi od aktualnih dogodkov v Sloveniji in njenega mednarodnega položaja.

Ob analizah posameznih anket se je še pokazalo, da je pri vsakem izseljencu stik jezikov izviren, neponovljiv: pri vsakem se kaže nekoliko drugače. K temu prispeva tudi to, da je njegova dvojezičnost kljub stikom z drugimi Slovenci izolirana.

Verjetno bi anketa, opravljena v kakem drugem okolju, prinesla nekoliko drugačna dognanja, čeprav menim, da lahko stanje v analizirani sociolingvistični skupini z določenim tveganjem posplošimo tudi na druga območja po Evropi. Vzorec pa gotovo ne velja za razmere po drugih celinah, saj je tam značaj izseljenskih skupnosti popolnoma drugačen. Naj za zgled navedem, da so se nekateri izseljenci tja naselili strnjeno, kot skupina, se pravi, da njihova dvojezičnost ni izolirana tako kot pri izseljencih v Evropi.

Osnovna literatura

Fishman, A. Joshua, 1978, Sociologija jezika, Sarajevo.

Gantar, Andreja, 1989, Zavest o slovenskem jeziku in jezikovna kultura Slovencev. Ljubljana, Filozofska fakulteta.Kaučič-Baša, Majda, 1991, Slovenščina kot jezik soseske v Trstu, Magistrska naloga, Ljubljana --- Trst.

Pogorelec, Breda, 1984, K vprašanju bilingvizma in diglosije iz slovenske izkušnje, Naši razgledi, 31. 12. str. 707.

Pogorelec, Breda, 1990, Sociolingvistični problemi slovenske etnične skupnosti v Italiji. Aspetti metodologici e teorici nello studio del plurilinguismo nei territori dell Alpe Adria, 179-193.

Sedmak, Emidij in Danilo Susič, 1983, Tiha asimilacija, Trst.

Zbornik Slovenščina v javnosti, 1983, Posvetovanje o slovenskem jeziku: Portorož, 14.-15. maja 1979, Ljubljana.

Toporišič, Jože, 1984, Slovenska slovnica, Ljubljana.

Weinreich, Uriel, 1977, Sprachen in Kontakt, München.

Opombe

^*

Razprava je povzetek diplomske naloge Govorno vedenje pri Slovencih v Nemčiji, Ljubljana, 1992. Mentorica prof. dr. Breda Pogorelec.

¹

Med raziskovalci migracij in tudi znotraj širše družbene javnosti se še razpravlja, kateri izmed izrazov: ?Slovenci po svetu?, ?Slovenci na tujem?, ?emigranti?, ?zdomci?, ?izseljenci?, ?delavci na začasnem delu v tujini? bi bil najustreznejši. Tuja strokovna literatura uporablja izraz ?migrant?. Uveljavljen pomen ?zdomca? temelji na začasnosti bivanja v tujini in vrnitvi v domovino. Vendar pa pomen ne ustreza več aktualnemu stanju, ker so se mnogi odločili ostati v tujini, torej je njihova izselitev trajna in ne samo začasna. Zato se zdijo najprimernejši izrazi ?Slovenci po svetu?, ?Slovenci na tujem? in ?izseljenci?, katerih pomeni ne implicirajo pomenske sestavine začasnosti oz. stalnosti (prim. tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika II, 1985).

²

Ingrid Slavec, Slovenci v Mannheimu, Ljubljana, 1982.

³

Joseph Paternost, Slovenian Language on Minnesota's Iron Range: Some sociolinguistic aspects of language maintenance and language shift, General linguistics, 1984, 95-150.

⁴

Nada Šabec, Funktional and structural constranints on slovene-english code-switching, Slovene Studies 1, Ohio, 1988, 71-80.

⁵

U. Weinreich našteva več takšnih okoliščin: starost bilingvistov, izobrazbeno strukturo, družbeni položaj, trajanje stika, ekonomsko strukturo, razlog za jezikovni stik, kulturno in etnično pripadnost, povezanost z matično domovino ipd.

⁶

B. Pogorelec, Sociolingvistika (predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani v štud. letu 1990/91).

⁷

U. Weinreich, Sprachen in Kontakt, 1977, str. 131.

⁸

B. Pogorelec, po Francescatu, Sociolingvistika (predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani v štud. letu 1990/91).

⁹

J. A. Fishman, Sociologija jezika, Sarajevo, 1978.

¹⁰

Prim. M. Kaučič-Baša, Slovenščina kot jezik soseske v Trstu, 1991. Tudi: J. A. Fishman, Sociologija jezika, Sarajevo, 1978.

¹¹

M. Kaučič-Baša, Slovenščina kot jezik soseske v Trstu, 1991, str. 21-24. Raba L₁ je definirana glede na govorčevo jezikovno znanje, priložnost za jezikovno rabo in glede na govorčevo jezikovno lojalnost.

¹²

Tako ocenjuje slovenski duhovnik v Oberhausnu Janez Pucelj.

¹³

Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1947-49, str. 135. Prim. tudi Z. Zorko, Narečna podoba mariborskega predmestja, Jezik in slovstvo 7-8, 1989/90, 170-178.