Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Majda Kaučič-Baša | UDK 808.63:323.15(450.361:=863) |
Kdaj govorijo Slovenci slovensko
Izbira jezika pri poslovnem sporazumevanju
med dvojezičnimi Slovenci v Trstu*
Naslovnikova zmožnost v Jm in njegova lojalnost do Jm spročevalcu še ne pomenita priložnosti za rabo Jm, če ni o teh naslovnikovih lastnostih obveščen. V jezikovno mešanem urbanem okolju obvešča o jeziku, ki ga je mogoče govoriti v javnem govornem položaju, napis v tem jeziku. Javni pisani Jm je zato sestavni del priložnosti za rabo Jm.
Procesna hierarhična ureditev elementov, ki odločajo o izbiri manjšinskega/večinskega jezika (gl. procesni diagram), je substantivna teorija raziskave. V empiričnem delu se
1. preverja veljavnost teoretske hipoteze na primeru govornega vedenja Slovencev v Trstu;
2. ugotavljajo se hierarhično nižji (začasno poimenovani: položajski) dejavniki kodne izbire. Uporabni cilj raziskave je vpogled v mehanizem opuščanja slovenščine kot Jm na Tržaškem, da bi se nakazal način za omejevanje pojava.
0.1
V luči uvodne sheme so družbenojezikovne razmere tržaških Slovencev naslednje:
a) Jm za javno sporazumevanje ni zakonsko predviden, zato ima omejen dostop do javne rabe. Zaradi statusa in funkcijske okrnjenosti ga tako manjšina kot večina doživljata kot nižjerazredni, za javno sporazumevanje nelegitimni kod. Tako razmerje poraja pri Slovencih občutek jezikovne in posledično narodnostne manjvrednosti, ki negativno vpliva na njihovo jezikovno lojalnost.
Procesni diagram:
Izbiranje manjšinskega jezika v jezikovno mešanem okolju
Primer Slovencev v Trstu (M. Kaučič-Baša 1991)
b) Italijani, to je večinski del prebivalcev ozemlja, na katerem živi slovenska manjšina, Jm niti pasivno ne znajo. Taka razporeditev jezikovnega znanja določa slovenščini vlogo izključno notranjega manjšinskega koda.
c) Na avtohtono slovenskem ozemlju navzočnost Slovencev ni vidno izražena: področje je skoraj povsem neopremljeno s pisnimi sporočili (krajevnimi in prometnimi označbami, javnimi napisi vseh vrst in drugimi oblikami javnega pisnega sporočanja) v slovenščini. Ker napisov v Jm ni, tudi ni informacije, da je v nekaterih javnih položajih (tj. tam, kjer so lastniki/upravitelji in delavci lojalni govorci Jm) vendarle mogoče govoriti slovenščino, zato se ne morejo izkoriščati niti obstoječe priložnosti za njeno rabo. V urbanem okolju, kjer so prebivalci praviloma slabše poznajo, torej ni možnosti za rabo Jm niti znotraj manjšinske skupnosti.
Zaradi opisanih razmer je slovenski jezik zaprt v svet manjšine: rabi se v nekaterih slovenskih domovih, v slovenski šoli in v ustanovah, ki so namenjene izključno manjšini. Teh ustanov je premalo, da bi lahko pri manjšini zajezile postopno zamenjavo Jm z Jv, saj zaposlujejo le manjši del tržaških Slovencev.
Večina Slovencev dela v italijanskem okolju. Če živijo v slovenskih vaseh, lahko govorijo slovenščino v soseski. Vendar je večinsko slovenskih naselij čedalje manj --- k njihovemu izginevanju po drugi svetovni vojni so pripomogli urbanizacija in industrializacija ter načrtno naseljevanje italijanskih optantov iz Istre.
Slovenci, ki delajo in živijo v italijanskem okolju, lahko zunaj doma govorijo slovensko le še na slovenskih prireditvah in v slovenskih društvih, če so vanje vključeni, in se po možnostih za rabo materinščine ne ločijo od izseljencev (izolirana dvojezičnost). Tisti od njih, ki tudi doma govorijo italijanščino (število etnično mešanih zakonov narašča), nimajo s slovenščino nobenega stika več.
1.
Pilotna empirična raziskava išče odgovor na vprašanje, pod katerimi pogoji rabijo tržaški Slovenci slovenščino pri notranjem (intra-group) javnem2 sporazumevanju zunaj ustanov, ki so namenjene samo manjšini. Raziskovalno področje jezikovne rabe je uporabnikom odprti javni del soseske3 (uradi, zdravstvena služba, trgovine, servisne in obrtne delavnice...). Ker iz javne sfere, ki ni državna, raba slovenščine ni pravno izključena, je tu mogoče, če so izpolnjeni pogoji, ki so predmet raziskave, slovenski jezik govoriti in z jezikovno politiko na njegovo rabo vplivati.
Potek raziskave
/2/ Dokumentacija komunikacijske zmožnosti v Jm v uporabnikom odprtih javnih enotah mikroobmočja.
/3/ Sistematično udeležensko opazovanje govornega vedenja v enotah, za katere je bilo v fazi /2/ ugotovljeno, da so potencialne priložnosti za rabo Jm (tj., da je v njih mogoče govoriti Jm, ker so njihovi delavci, ki imajo stik s strankami, lojalni govorci Jm).
/3.1/ Zapis opazovanih govornih dogodkov: a) magnetofonski zapis govora; b) formalizirani zapis zunajjezikovnih sestavin govornega dogodka.
/3.2/ Analiza in interpretacija kodne izbire v dokumentiranih govornih dogodkih: ugotovitev vzorcev kodne izbire pri posameznih govorcih Jm.
/3.3/ Klasifikacija vzorcev kodne izbire pri posameznikih: ugotovitev govornovedenjskih vzorcev manjšinske skupnosti.
/4/ Odprti intervjuji z izbranimi slovenskimi prebivalci mikroobmočja --- uporabniki. Iz intervjujev se povzemajo
a) strukturirani podatki o tem, ali/kako so raziskovanci informirani o priložnostih za rabo Jm v posameznih enotah soseske in kateri jezik govorijo v enotah, za katere vedo, da so slovenske;
b) informacije o odnosu raziskovalcev do Jm.
/4.1/ Križanje podatkov iz intervjujev /4a/ s podatki o priložnostih za rabo Jm, dobljenimi z opazovanjem (v fazah /2/, /3/): izdelava frekvenčne distribucije informiranosti uporabnikov o priložnostih za rabo Jm in njihove rabe Jm.
/4.2/ Interpretacija rabe Jm glede na informiranost uporabnikov o priložnostih za rabo in glede na kanal (javni, zasebni), po katerem so bili uporabniki obveščeni o priložnostih.
Kraj, izbran za terensko raziskavo, je tržaško predmestje Sveti Ivan, kjer se zaradi sorazmerno velike zgostitve manjšini namenjenih ustanov (na kvadratnem kilometru je šest višjih srednjih šol, nižja srednja in osnovna šola, vrtec, slovensko športno središče, dve cerkvi z ločenim bogoslužjem v Jv in Jm, slovensko versko središče, slovensko kulturno društvo) pričakuje več slovenskega govora kot v drugih mestnih predelih.
Rezultati
Na vsem mikroobmočju ni delavca, za katerega bi se izkazalo, da zna, a noče govoriti Jm, vendar je stopnja jezikovne lojalnosti povezana z delavčevo ekonomsko samostojnostjo: neodvisni delavci so namreč bolj lojalni govorci Jm od odvisnih (tudi če so le ti zaposleni v enoti, katere lastnik je Slovenec). Nekaj redkih italijanskih trgovcev je bilo neprijazno začudenih nad rabo slovenščine (turistov iz Slovenije na tem področju niso vajeni), primerov izrazitejše jezikovne nestrpnosti pa ni bilo.
Govornovedenjska lastnost, skupna vsem svetoivanskim delavcem-govorcem Jm, je pomanjkanje komunikacijske strategije, ki je značilna za delavce nekaterih slovenskih podjetij zunaj raziskovanega mikroobmočja, namreč strategije poizvedovalne izbire koda. Svetoivanski slovenski delavci s prvim nagovorom nikoli ne preizkušajo stranke, ali je govorec slovenščine. Odsotnost opisane strategije se razlaga z dejstvom, da svetoivanski delavec-govorec slovenščine iz izkušnje ve, da bodo z njim govorile slovensko le tiste stranke-govorci slovenščine, ki ga poznajo in ki jih tudi sam pozna. Zato neznano stranko vedno nagovori po italijansko.
Uporabniki
Zaključek
1.1 Vzorci jezikovne izbire, ki imajo za podlago proces z drugačnim zaporedjem določevalcev, pomenijo izjemo, a so pomenljivi tako za formuliranje nadaljnjih hipotez o kodni izbiri kot za razumevanje jezikovnega vedenja raziskovane skupnosti.
Pri prvem alternativnem vzorcu izbere sporočevalec Jm, čeprav ga ne zna: edina sporočevalčeva lastnost, ki določa kodno izbiro, je lojalnost do Jm. Vendar lahko jezikovna lojalnost sama odloča le o začetni izbiri jezika, nadaljnjo rabo določa sporočevalčeva jezikovna zmožnost. Značilni rezultat takega vzorca kodne izbire je sporočilo z ogovornim okvirom (začetni pozdrav, ogovorne fraze, končni pozdrav) v Jm in s preostankom v Jm. Želja, da bi kljub pomanjkljivi jezikovni zmožnosti govoril Jm, sili sporočevalca v kodno preklapljanje tipa Jv-m-v, ki praviloma razkriva sporočevalčevo jezikovno biografijo.
Pri drugem alternativnem vzorcu kodne izbire se odloči sporočevalec za rabo Jm, čeprav ne ve, ali je naslovnik lojalni govorec Jm, ali celo kljub temu, da ve, da naslovnik Jm ne zna. Ta vzorec je brez enega do štirih spodnjih določevalcev (naslovnikove lojalnosti do Jm in sporočevalčeve informiranosti o njej ali celo naslovnikove jezikovne zmožnosti v Jm in sporočevalčeve informiranosti o njej). Izbira jezika, ki ne upošteva naslovnikovih jezikovnih lastnosti (tj. izbira, ki ne le ni več odvisna od danih priložnosti za rabo Jm, ampak priložnosti za rabo Jm ustvarja), je pri Slovencih na Tržaškem povsem izjemna in ni bila dokumentirana na raziskovalnem mikroobmočju. V konkretnih družbenojezikovnih razmerah slovenske manjšine je taka kodna izbira tudi v nasprotju z Griceovo predpostavko o načelu sodelovanja, ki se mu podrejajo udeleženci komunikacije, da bi učinkovito vplivali na sogovornika. Sicer pa je opisani vzorec kodne izbire sam na sebi metakomunikacija: njegov cilj je namreč pripraviti sogovornika do tega, da bo (sam ali s pomočjo prevajalca) upošteval Jm kot jezik javnega sporočanja.
1.2 S standardiziranim opazovanjem govornega dogodka so bili izolirani tudi nadaljnji, hierarhično nižji določevalci kodne izbire (pasivni udeleženci govornega dogodka, vsebina sporočila...) pri tržaških Slovencih. Zdi se, da se ti določevalci ne razvrščajo več v en sam, za raziskovano skupnost tipičen vzorec kodne izbire, ampak v različne vzorce, značilne za različne lojalnostne in kompetenčne tipe sporočevalcev.
Opuščanje slovenščine kot praktični problem
Razpoznavno znamenje, da je Jm za javno rabo predviden, je opremljenost teritorija z javnimi pisnimi besedili tudi v Jm. Glede na empirične ugotovitve je mogoče pričakovati, da bi tudi slovensko javno pisno sporočanje v tržaški soseski:
1. vplivalo na čustveni in spoznavni odnos prebivalcev območja --- tako Slovencev kot Italijanov --- do slovenščine: Italijane bi informiralo o sonavzočnosti Slovencev na ozemlju (ta informiranost je pogoj za jezikovno strpnost), Slovencem pa bi omogočalo doživljanje slovenščine kot legitimnega javnega koda, kar je pogoj za jezikovno lojalnost;
2. Lojalnim govorcem slovenščine bi označevalo priložnosti za rabo slovenščine in bi dokončno odločalo o njihovi kodni izbiri v danem govornem položaju;
3. tako Italijanom kot Slovencem bi bilo sredstvo za spontano učenje slovenščine iz okolja.
Izbrana literatura
Bales, R. 1950, Interaction process analysis. Cambridge, Mass.
Bratina, D. 1986, Bilinguisme et dualisme linguistique dans des contextes ethniquement mixtes. V: Devetak idr. (ur.), Education in multicultural societies. Razprave in gradivo 18, 360-363. INV Ljubljana.
Brown, P. Fraser, C. 1979, Speech as a marker of situation. V: Scherer & Giles (ur.), Social markers of speech, 33-62.
Ervin-Tripp, S. 1964, An analysis of the interaction of language, topic, and listener. V: Hymes (ur.), Language in culture and society, 86-102. New York.
Ervin-Tripp, S. 1972, On sociolinguistic rules: Alternation and co-occurence. V: Gumpez, J. & Hymes, D. (ur.), Directions in sociolinguistics. New York.
Fishman, J. A. 1964, Language maintenance and language shift as a field of inquiry. Linguistics 6, 33-69.
Fishman, J. A. 1969, Bilingualism in the Barrio. Modern Language Journal 53, 151-85, 227-58.
Fishman, J. A. 1971, Sociolinguistics: A brief introduction. Rowley, Mass.
Fishman, J. A. 1972, Domains and the relationships between micro- and macro- sociolinguistics. V: Gumperz & Hymes (ur.), Directions in sociolinguistics. New York.
Francescsato, G. 1981, Il bilingue isolato. Minerva italica.
Grice, H. P. 1975, Logic and conversation. V: Cole P. & Morgan J. (ur.), Syntax and semantics: Speech acts, 41-58. Academic Press.
Gumperz, J. J. & Blom, J. P. 1972, Social meaning in linguistic structure: Code switching in Norway. V: Gumperz & Hymes, Directions in sociolinguistics. New York.
Hymes, D. 1972, Models of the interaction of language and social life. V: Gumperz & Hymes (ur.), Directions in sociolinguistics. New York.
Kaučič-Baša M. Sporazumevanje v slovenski delovni organizaciji v Trstu. Sarajevo, Zveza slavističnih društev Jugoslavije, 1985.
Kaučič-Baša M. 1990, Govorno dejanje kot instrument pri razlagi kodnega preklopa. V: Razprave in gradivo 23, 155-158. Ljubljana, INV.
Kaučič-Baša M. 1991, Slovenščina kot jezik soseske v Trstu. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
Pogorelec B. 1983, Slovenščina v javnosti. Posvetovanje o slovenskem jeziku, Portorož 1979. Ljubljana, RK SZDL Slovenje & SD Slovenje.
Pogorelec, B. 1990, Sociolingvistični problemi slovenske etnične skupnosti v Italiji. Aspetti metodologici e teorici nello studio del plurilinguismo nei territori dell'Alpe Adria, 179-193. Udine.
Scotton, C. M. 1976, Strategies of neutrality: language choice in uncertain situations. Lanquage 52, 919-941.
Scotton, C. M. 1983, The negotiation of identities in conversation: a theory of markedness and code choice. International Journal of the Sociology of Language 44, 155-136.
Toporišič, J. 1976, Slovenska slovnica. Obzorja Maribor.
Opombe