Tretjemu letu naproti

Med letošnjimi nalogami se je na zagovoru junija 1992 pokazala poglavitna, tudi ob lanskih nalogah izražena zadrega: NE VSEGA NAENKRAT! Preobsežnost teme naloge onemogoča ali vsaj otežuje sintezo različnih misli, navedkov in opredelitev v razviden sistem, ki bi v povzetku jasno odgovoril na v uvodu zastavljeno vprašanje: v tem smislu se je preobsežne teme v tem raziskovalnem letu lotila skoraj polovica raziskovalcev, do ustreznega rezultata pa je prišla le ena naloga. Druga očitna pomanjkljivost se kaže kot neločevanje svojih ugotovitev od tujih, tj. prevzetih iz strokovne literature. Ob tem je treba opozoriti še na nenatančno rabo literarnoteoretičnih pojmov (motiv hrepenenja ipd.), kar ni v skladu s temeljnimi načeli strokovnega ubesedovanja (o tem se najdejo koristi napotki v Praktičnem spisovniku M. Hladnika).

Jezik raziskovalnih nalog/raziskovalcev na zagovoru je bil na letošnjem srečanju večinoma ustrezen, nekatere naloge pa kažejo nepotrebno mešanje esejističnega in strokovnega (literarnozgodovinskega, interpretacijskega ipd.) sloga pisanja. Posamezne naloge obdelujejo že obdelano; da bi se ognili temu, priporočamo, naj se raziskovalec temeljiteje loti strokovne bibliografije na izbrano temo.

Metodološko so bile letošnje naloge precej raznovrstne. Ob komparativnem pristopu (Primerjava Kishonove drame Bil je škrjanec s Shakespearovim delom Romeo in Julija; Dva sodobna ljubezenska romana; Filipčičev ?X-100 roman? in Grilletov ?Djinn? v luči postmodernizma), ki je bil letos v ospredju, je bila zanimiva tudi dosledna literarnozgodovinska/biografska metoda (Boj med srečo in nesrečo - življenje in delo Janeza Ciglerja). Še zlasti je treba omeniti nagrajeno raziskavo recepcije in bralnih navad srednješolcev, ki tako po domiselnosti teme in obravnave kot po natančnosti obdelave rezultatov, hkrati z ustreznim upoštevanjem literature in izvrstno aplikacijo teoretičnih ugotovitev na s statistično metodo odkritih dejstev, presega okvir srednješolčevega ukvarjanja s književnostjo in književnimi navadami/interesi/pričakovanji, hkrati pa je (zlasti mnenja o domačem branju) zanimiva tudi za širšo strokovno javnost.

Naloga S. Torkar tako upošteva temeljna načela ustreznega strokovnega ubesedovanja: omejitev teme, ločevanje svojega od tujega, primerna členjenost, preglednost in natančnost, jezikovna pravilnost in nezapletenost, ob še drugih prvinah dobrega (s trokovnega) sloga. Hkrati pa izbrana tema ponuja v razmišljanje še naslednje: Ali ni raziskovanje bralnih navad, pričakovanj, problematike pouka jezika in književnosti, nekaterih ?mejnih? področij literarne vede (trivialna književnost, vpliv množičnih občil na oblikovanje pričakovanj, sodobne oblike in metoda pri pouku književnosti ipd.) še zapostavljeno, četudi bi tovrstne srednješolčeve raziskave tudi stroki lahko ponudile mnogo zanimivega gradiva (podatkov izvirnih didaktičnih rešitev), hkrati pa bi - kar je še zlasti pomembno - vedno znova zastavljale sveža vprašanja piscem učbenikov, sestavljalcem seznamov obvezne literature, načrtovalcem in oblikovalcem modelov obravnave besedila v šoli. V raziskovanju svojih bralnih navad in pričakovanj, v primerjavi bodisi s sorodnimi bodisi z različnimi programi in zahtevnostnimi stopnjami, se srednješolcu ponuja možnost, da pusti svoje prstne odtise na bodočem pouku književnosti, hkrati s tem pa se dosega povezovanje teorije in prakse, kar je bilo do sedaj večkrat le na papirju ali na srečanjih ukoslovcev ponavljano leporečje.