Poročilo o III. Skokovih etimoloških srečanjih

Znanstveni sestanki o vprašanjih etimologije, ki jih občasno organizira HAZU, se zasluženo imenujejo po Petru Skoku (1881-1956), po študiju sicer romanistu in germanistu, po svojem znanstvenem delovanju pa široko razgledanem balkanologu in enem največjih jezikoslovcev, kar se jih je rodilo na Hrvaškem. Skokova bibliografija šteje 520 enot in vsebuje poleg čisto romanističnih (celo s področja književnosti) tudi dela/knjige, kot so med drugim Dolazak Slovena na Mediteran (Split 1934), Slavenstvo i romanstvo na jadranskim otocima I/II (Zagreb 1950) in posthumni, prvi (a danes ne več edini) Etimologijski rječnik hrvatskoga i srpskoga jezika I/IV (Zagreb 1971-74), ki so nepogrešljive tudi s čisto slavističnega stališča. V svojih člankih je predvsem z arealnega in tipološkega vidika obravnaval širok spekter vprašanj, povezanih z balkansko lingvistiko. Tako se je veliko ukvarjal z rekonstukcijo balkanske vulgarne latinščine in z balkanskimi romanskimi jeziki, kot sta stara dalmatščina (s - po Skoku - veljotskim in istriotskim poddialektom) in romunščina, s predslovanskimi balkanskimi jeziki, kot je albanščina, z ilirskimi in traškimi jezikovnimi prežitki, izluščljivimi iz imen, s slovanskim superstratom oziroma predvsem s hrvaškim/ /srbskim (glasoslovje, dialektologija), in medsebojnimi jezikovnimi odnosi med temi jeziki. Skok je v okviru študija predslovanskega substrata pisal tudi o imenih s slovenskega ozemlja (ali z njegovega roba), kot so Celje, Oglej, Bovec. Svoj pretežno zgodovinsko usmerjeni pogled je gradil prvenstveno na etimološki analizi in interpretaciji jezikovnih prvin. In prav znanstveno tradicijo, ki jo je soustvarjal Petar Skok, naj bi negovala in pomagala dalje razvijati tudi Skokova etimološka srečanja.

Za tokratno srečanje je bilo prijavljenih 23 referatov, vendar pa niso bili vsi tudi osebno predstavljeni. Iz razumljivih razlogov so prevladovali referenti iz hrvaških univerzitetnih središč (Zagreb, Zadar in Pulj), štirje smo bili iz Slovenije (Ljubljana, Maribor), po eden pa iz Skopja, Trsta in Berlina. Posebnost tokratnih srečanj je bila, da se jih je udeležilo poleg neposrednih Skokovih učencev, kot sta Žarko Muljačić in Vojmir Vinja, precej mlajših in mladih obetavnih leksikologov, onomastikov in etimologov, ki so svojimi analitičnimi in temeljitimi obravnavami pokazali, da je prihodnji razvoj etimoloških in imenoslovnih raziskav v zanesljivih rokah.

Tokratno srečanje tematsko ni bilo usmerjeno na določeno vodilno vprašanje ali tematiko, zato so referenti predstavili precej širok spekter vprašanj. Srečanje je uvedel referat Ž. Muljačića Petar Skok- lingvist, neposredno na Skokove obravnave pa sta se navezovala še dva referata, in to R. Matasovića Skokove ?ilirske? etimologije in O. Jašar-Nasteve Mesto turcizama u etimološkim proučavanjim P. Skoka. Sicer pa so prevladovali leksikološko-etimološki prispevki, ki so obravnavali posamezne besedne plasti hrvaškega jezika, kar je bilo glede na organizatorja in udeležence mogoče tudi pričakovati (npr. G. Filipi, Ornitonimi u novom rječniku rovinjskoga govora, N. Vajs, Nicolo Roccabonella (1386-1459) i hrvatska fitonimija, Zrnka Meštrović, Vitezovićevi talasozoonimi), redki pa so obravnavali praslovansko problematiko (npr. A. Šivic-Dular Iz problematike slov. besed na je- : o-). Podobno se je tudi večina referatov z imenoslovno tematiko zadrževala na samo hrvaški ali pa hrvaško-romanski problematiki (npr. D. Brozović-Rončević, Iz istarske hidronimije, A. Kovačec, Neki apelativi i toponimi istrorumunjskog podrijetla, M. Kravar, Toponim Biograd/Beograd nedoumice oko akcenta, M. Šimundić, Nepoznata osobna imena iztočne Hercegovine u popisu 1474-1477, V. Skračić, Imena mjesta i otoka Murtera - etimologija - distribucija - identifikacia, E. Hrlje, Imena zadarskih plemićkih porodica u srednjovjekovnoj toponimiji zadarskoga kraja). Iz tega okvira sta izstopala A. Jembriha prispevek Još o imenu Bezjak(i), imenu, ki je zanimivo tudi za Slovence in o izvoru katerega je bila izražena že vrsta hipotez, in M. Ježića Da li je Adni Vaisvanara u Rksamhiti doista ?Fire relating or belonging to all men?, v katerem je referent na podlagi etimološke analize skušal osvetliti indijsko kulturno in miselno strukturo, ki odseva v njem. Nekaj referatov je bilo posvečeno splošnim/tudi teoretičnim vprašanjem o etimološkem preučevanju besed, vprašanjem uporabnosti etimološke informacije za razumevanje besednega pomena pri branju starejših besedil, konkretnim etimološkim rešitvam, vse to pa deloma na hrvaškem in deloma na romanskem gradivu (npr. F. Crevatin, Problemi di etimologia in Istria, P. Tekavčić, Sulla componente etimologica nel Vocabolario del dialetto di Rovigno di A. e G. Pellizzer, D. Škara, Prilog proučavanju pučke etimologije, M. Furlan, V iskanju etimologemov, A. Gluhak, Riječi na sk- /šk-/h-, I. Batušić, Etimološka bilješka kao pomoć pri semičkoj analizi, V. Vinja Ima li katalanizama u jadranskom hrvatskom).

Čeprav bo o resnično novem prispevku tokratnih srečanj mogoče objektivneje soditi šele potem, ko bodo prispevki pred bralcem v natisnjeni obliki, pa je mogoče že sedaj reči, da je njihova vrednost tudi v tem, da pomagajo vzdrževati v zadnjih letih precej razrahljane ali vsaj otežkočene osebne vezi, ki so za uspešnost jezikovnega raziskovanja nujno potrebne, še zlasti na prostoru, ki je bil skozi zgodovino prepleten s številnimi nitmi. In za konec še nekaj kljubovanja: naslednja Skokova etimološka srečanja naj bi bila čez nekaj let v Vukovarju.