|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marko Stabej | UDK 886.3.081-1:801.73 |
Oklepaj v slovenskem pesniškem jeziku -- slovenski pesniški jezik v oklepaju
Članek skuša pokazati, kako lahko stilistika drobnih jezikovnih pojavov osvetljuje razvojni lok slovenskega pesniškega jezika.Gotovo se zdi nenavadno, da skušamo pesniški jezik in torej besedno umetnost opazovati skozi ozko okno nečrkovnega, neštevčnega in nesimbolnega znamenja,1 ločila, in sicer manj pogostega ločila, oklepaja. Toda pokaže se, da lahko tudi tak pogled seže precej daleč.
V slovenskih jezikovnih priročnikih je imel oklepaj med ločili največkrat negotovo mesto in le malo pozornosti,2 vse do Slovenskega pravopisa 1962. Nekoliko temeljitejši opis vloge oklepaja lahko beremo pred tem le v Levčevem pravopisu:3
?Oklepaj pišemo, kadar hočemo pokazati, da posamezna beseda ali posamezni stavek med oklepajem, ki služi samo za pojasnilo in popolnjenje, ni v tesni zvezi s celotnim stavkom in bi se smela zategadelj pri branju tudi izpustiti, n. pr. Jurčič (Dolenjec) in Prešeren (Gorenjec) kažeta v svojih spisih mnogo posebnosti svojega rojstnega kraja. --- Rudolf IV. (+ 1365.) je Kranjsko povzdignil v vojvodino. Nalože zdaj nama/ (Bog ti nama greh odpusti)/ Vsak po dvanajst gorkih.?
Obsežneje se z oklepajem ukvarja Načrt pravil za novi slovenski pravopis (1981, str. 103 in 104), največ o njem pa najdemo v Pravilih, prvi knjigi Slovenskega pravopisa (1990, str. 53-54, 
438-449). Njegove t. i. skladenjske vloge so v Pravilih opisane takole:4
?Oklepaj loči 1. ponazoritve povedanega, 2. variacije in dopolnitve povedanega, 3. vrinjene stavke ali dele stavkov od glavnega dela povedi, 4. vsebinsko drugorodne povedi od drugih povedi, 5. dodatke pišočega v citiranem besedilu, 6. dele besede ali besedne zveze, ki so možna sestavina dela besede ali besedila ob oklepaju, in 7. podatke o virih od osnovega besedila.?
Posplošeno so torej v oklepajih tiste izjave, ki so sicer del besedila, vendar ne neposredno oz. imajo drugoten besedilni status. Omenjeni Levčev opis vloge oklepaja lahko ponovimo z besediloslovnimi besedami: besedilo, ki ga od glavnega besedila loči oklepaj, za koherenco glavnega besedila ni nujno potrebno. Za oklepaje v pesniških besedilih pa tega največkrat ne moremo trditi, oziroma lahko ločimo dve glavni vlogi: nebesedilno, ki ustreza Levčevemu opisu, in besedilno, kjer ima tudi izjava v oklepaju posebno koherenčno vrednost.
Vlogo oklepaja v slovenskem pesniškem jeziku bomo spremljali v razvojnem pogledu.
Začetek tistega, čemur lahko rečemo slovenski pesniški jezik, je v pesniških zbornikih Pisanice (1779, 1780 in 1781). V njih je oklepaj zastopan v različnih vlogah, ni pa tako pogost, da bi mu lahko pripisali stalno oblikovno vlogo oz. status stilema. Najprej naletimo v Vodnikovi Mili pesmi5 na oklepaje z navidez metajezikovno opombo:
Nekar nobenaL. Legiša (1977: 427) domneva, da je oblika dans postavljena v oklepaj, ker je občutena kot mašilo. Zanimivo pa je, da je oblika na metrično poudarjenem delu verza, in sicer v krepki poziciji pred pentemimerezo, zarezo v pentametru.6 Čeprav bi na prvi pogled lahko sklepali, da je beseda v oklepajih samo pojasnilo in bi jo torej smeli po Levčevih besedah pri branju izpustiti, si moramo ob upoštevanju metričnih dejstev in širšega sobesedila premisliti. Zveza ta dan se pojavi še v prejšnjem verzu in se navezuje na prvi verz pesmi: Strashn, in'temne je dan, k'tir'nam nashe veselle odterga. V verzu z oklepaji pa pride do anaforičnega preskoka: ta dan = danes. S tem se zveza ta dan pomensko in okoliščinsko prestavi v aktualni besedilni čas, v pesemsko sedanjost, v čas izgovarjanja pesmi. Ta preskok se potrdi v naslednjem verzu: Kojn! tudi dans ti na hodi na dopadejozho planino, kjer dans ni med oklepaji. Torej pri našem prvem primeru pesniškega oklepaja ne gre samo za omilitev mašila ali za označitev pojasnila, ampak za posebno figuro, resda za današnji okus nekoliko nerodno, ki pa je lahko zapisana v tako zgoščeni obliki samo zaradi oklepaja. Oklepaji namreč marsikdaj nadomeščajo eksplicitne skladenjsko-pomenske odnose oz. omogočajo odsotnost jezikovnih izrazil takih odnosov, kar bomo opazovali nekoliko pozneje.hivina ne hodi k'studencu, nobedn
Koker pastir ta dan (dans) s'pa
Več oklepajev najdemo v drugem zvezku Pisanic. Najprej v Devovi Kranjskih modric žalovanje7 v verzih: Inu vę she usélej nam (kar te nam oblubile)/ Bellina nadate! (4) in Smo v'eni lukni mę sedęle vse blęde,/ Al'mutate (navęm) al'hive, al'mertvę (6). V prvem primeru je v oklepaju argumentacijski vrivek, ki je v delnem nasprotju z vzkličnostjo glavne izjave. Ta vzkličnost v pesmi sledi dolgemu opisu prihoda pomladi in z oklepaji neomiljena stavčna utemeljitev bi take vrste izjavo ošibila. Za koherenco besedila je torej izjava v oklepaju sicer pomembna, vendar bi bila njena samostojnost na tem mestu v linearni razvrstitvi besedila moteča. V drugem primeru je v oklepaju izgovarjalčev komentar --- navęm, ki je vrinjen med tri člene v ločnem prirednem odnosu. Stavčno-skladenjsko gre za zgostitev, saj izjava v oklepaju nadomešča glavni stavek z veznikom oz. celo z delom povedka: -> *ne vem, ali (smo bile) mutaste ali žive ali mrtve. Naslednji primer iz Devove Normalšole8 je podoben prvemu iz Krajnskih modric: Shę dolgu brytva je tebe pod nôsam bryla,/ K'sem tu (kar pubzhe dej) shelej tebe uzhila; izjava v oklepaju je bistvena za razumevanje pesmi oz. za avtorjev sporočilni namen: *nova normalka uči že fantiče tistega, kar so se prej učili že skoraj odrasli ljudje. Podobno kot pri Vodnikovem (dans) tudi tukaj izjava v oklepaju napoveduje spremembo besedilne perspektive: oklepaj omogoča pomensko zgostitev, nato pa se podobna vsebina v naslednjih verzih razveže: Shę môsh se bil, ko se ti kumej tu vganil,/ Kar dej en fant povę, ked be s'ozhmy mignil. Naslednji primer je iz epigrama Na Shkarkona:9 Shival hity k'njemu, vsa 'mu dapati yshe./ Z lubęne (męne on) de se je skupisshla;/ Jet: de prekumernu je dans vezhirjala. Tudi tukaj je v oklepaju sprememba besedilne perspektive, iz zunanjega opisa v izražanje mnenja, ki se razvito z nasprotjem on : jaz izkaže kot epigramatični smisel pesmi. Oklepaja bi bila lahko tu po današnjih merilih nadomeščena z vejico, vprašanje pa je, če bi bilo v času Pisanic že mogoče samo s pomočjo vejic zapisati tak skladenjsko razmeroma zapleten stavek. Oklepaj z zelo podobno vsebino najdemo tudi v Pogovoru med Špelo in Meto,10 kjer gre za spremni stavek navideznega premega govora: Pod tem ermenem mę (prav'jo) otsh'mo wendirjam/ Serzhno vojskuvati se; podobno mesto najdemo tudi v Devovi Nezvestobi:11 On oré s?, ter krevlati/ Vid? eno babo s?m./ Tebi (ta azhn? kremlati)/ Jet prishla na pomozh sem.
V Pisanicah je torej oklepaj sicer redko ločilo, ki pa ima nekaj posebnih vlog in ni njegova uporaba nič nenavadnega. Kaže pa, da se po Pisanicah oklepaj iz pesniškega jezika za nekaj časa v glavnem umakne. V Vodnikovih zbirkah oklepaja sploh ni, najdemo pa ga spet šele od tretjega zvezka Kranjske čbelice (KČ) naprej, in sicer predvsem v nebesedilni vlogi. V oklepaju so različna pojasnila, od tega, da gre za prevod, kdo je avtor in iz katerega jezika je besedilo prevedeno, do različnih zvrstnih pojasnil: ROMANZA OD TURJASHKE ROSAMUNDE (s' shenkimi aonancami) (KČ III, str. 9), MLADENEZH PER POTOKI (IS SCHILLERJA) (KČ IV, str. 37), O mraku (Po nemški.) (KČ V, str. 86), V spominj Matij Čopa. (Po gerški al latínski méri) (KČ V, str. 88).12
Edini primer besedilnega oklepaja v KČ najdemo pri Prešernovem sonetu Ptujo-besedarjem (KČ III, str. 29), v drugi kvartini:
Iz kotov vVsebina oklepaja je izjavljalčev neposreden komentar vsebine kvartine, pesemskega poziva, ki je seveda ironičen. Ironijo vzpostavljajo že prej posamezne besede in besedne zveze (
Takó, ko
Be
(Ne bod' jih treba) jesik Ilirjanov!
halobarde, bogmeji) in se s podobnimi sredstvi nadaljuje tudi pozneje, do zadnjega verza, ko je avtorjev odnos do teme neposredno jasen (seveda odklonilen). Izjava v oklepajih pa posrednost ironije zamenja za neposrednost komentarja, torej skuša avtor z njo podkrepiti sporazumevalni namen ali ga celo razkriti. Ta izjava je tako po smislu kot po skladenjski podobi tako drugačna od glavnega poteka besedila, da je morala biti ločena z oklepaji.Kot kaže, se je pozneje Prešeren sam zavedel, da je tak komentar odveč in da slabi moč ironije, saj je v Poezijah mesto spremenjeno:
Iz kótov vsih od Skjáptrov do ŠamánovKomentar je izpuščen, četrti verz kvartine je sicer skladenjsko zapleten, kar je zlasti pri Prešernovih sonetih izrazit stilem, nikakor pa ni nejasen. Prešeren se je torej oklepaju izognil in upravičeno lahko domnevamo, da namenoma; verjetno ne le zato, da je poudaril ironijo, ampak tudi zato, ker se mu je zdelo, da uporaba oklepajev v strogi sonetni obliki povzroča preveliko ohlapnost in s tem neumetelnost skladenjsko-pomenskih razmerij. To bi bilo v temeljnem nasprotju z njegovo poetiko.
Tak, kákor sráke gnjézda vk?p nosímo
Beséde ptúje, z njím' obogatímo
Slovénskih nóvi j?zik Ilirjánov.
S Prešernovo intervencijo se besedilni oklepaj za precej časa umakne iz pesniškega jezika. Ne zapišejo ga ne Koseski, ne Levstik, ne Jenko.13 Marsikdaj ga v podobni vlogi nadomesti drugo ločilo, pomišljaj,14 vendar kaže, da so izjave med pomišljaji vendarle močneje povezane z besedilom.15
Oklepaje spet zasledimo šele v Stritarjevih Pesmih (1869), pa še to samo v pesmi Bralcu,16 in sicer dvakrat:
/.../in
Jaz pojem kar tako,
(če pesem je žvrgolenje to)
ko ptica na veji poje
/.../
/.../Opazno je predvsem dejstvo, da je v oklepajih prvič cel verz, ki ima tako podobo vrinjenega stavka, delno po smislu oddaljenega od glavnega tematskega poteka. Vendar je ta oddaljenost le navidezna; v prvem primeru gre za humorno relativizacijo povedanega, pri drugem pa pravzaprav tudi. Če namreč drugo izjavo beremo z literarnozgodovinskim ozadjem, skupaj z avtorjem vemo, da ne bi bilo pohujšanje na slovenski literarni sceni nič čudnega in da je bilo pravzaprav že vnaprej skoraj popolnoma gotovo. Zanimivo je vprašanje, zakaj se oklepaj v pesniškem besedilu spet pojavi ravno pri Stritarju. Njegov Bralec je ?/p/rogramatična pesem, ki bi pravilno morala stati na začetku zbirke?.17 Besedilo nima stalne verzne oblike in je tudi drugače precej svobodno in razgibano oblikovano. Menjavajo se perspektive, kar ne označujejo samo oklepaji, temveč tudi druga ločila, narekovaji (npr. Ni ?muza? se meni prikazala,/ smehljaje se ni mi ?lire? podala), pomišljaji, dvopičja in tri pike. Sklepamo lahko torej, da ponovna raba oklepajev, hkrati z drugimi ločili, pomeni bolj sproščena merila oblikovanja pesniškega besedila.
Če kdo morebiti se kje dobi,
(pri nas se godijo čudne reči)
da pesem ga moja pohujšuje
/.../
Vendar se oklepaj kljub Stritarjevi napovedi še ni takoj vrnil v slovenska pesniška besedila kot pogosto ločilo in s tem oblikovno sredstvo. V Gregorčičevi prvi knjigi Poezij (1882) nastopa samo v nebesedilnih vlogah, v Poezijah II (1888) pa ga spet srečamo v več besedilnih vlogah. Dva primera sta podobne narave kot Stritarjeva, oklepaj zajema enoverzno pojasnilo:
In ko smo želeli na Velegrad,Podobnost s Stritarjevimi oklepaji je tako oblikovna kot sobesedilna. Obe Gregorčičevi pesmi sta tudi zelo pestri glede uporabe ločil, v obeh je tudi kar precej tipografskih poudarkov, poševnega tiska. Prva ima celo podoben besedilni namen kot Stritarjeva, namreč ironiziranje vsebine in s tem seveda njeno zanikanje.
(kdo vašo popiše zaslugo!)
tja smeli mi nismo z domačih livad
ker tam zasledili ste --- kugo!
(Velegrajska kuga, ZD I, str. 211)Pravico sem šel po svetu iskat,
(bil mlad sem še in neizkušen takrat)
pravico iskal sem, pred kojo enak /.../
(Z grobov VI, ZD I, str. 229)
Na tradicijo Pisanic pa se navezuje tretji Gregorčičev oklepaj:
Evropi bil živ, nerazrušen je zid,Vsebino oklepaja sicer tu lahko razumemo kot pojasnilo, vendar ima oklepaj pravzaprav skladenjsko vlogo, saj omogoča zapleten skladenjski vzorec. Frazeološki skladenjski vzorec glagola stati, in sicer *stati komu v kaj,18 je tukaj zapolnjen četverno, in sicer s štirimi dajalniškimi in tremi predložnimi tožilniškimi dopolnili. Oklepaj skladenjsko enaka dopolnila pomensko hierarhično razvrsti, s tem je izjava hkrati izredno skladenjsko zgoščena in vendar pomensko popolnoma jasna. Ob primerjavi Gregorčičevega oklepaja s tistimi iz Pisanic lahko ugotovimo, da je sicer njihova vloga podobna, vendar je v Pisanicah njegova skladenjska zgoščevalnost samo neroden poskus ali celo verzni zasilni izhod, pri Gregorčiču pa popolnoma razvidno in umetelno zgoščevalno oblikovno sredstvo.
ki divje odbil je barbarstvo,
stal (sebi v pogubo, sovražniku v prid)
omiki je, svóbodi v varstvo.
(Velikonočna, ZD I, str. 207)
Oklepaj torej postane ob koncu 19. stoletja v pesniškem jeziku spet običajno ločilo, ki lahko prevzema različne besedilnooblikovne vloge. Zaradi sorazmerne redkosti še ni pravi stilem, raznolikost njegove uporabe pa govori tudi o vedno večji raznolikosti pesniškega jezika, oziroma o vedno večji sočasni množici jezikovnih sredstev in pesniških postopkov, ki jih pesniški jezik vase zajema.
Pričakovali bi, da postane v pesništvu Moderne z novimi vzgibi pesniškega jezika tudi oklepaj pogostejši. Vendar se to ne zgodi; ne najdemo ga ne v Župančičevi Čaši opojnosti, ne v Cankarjevi Erotiki, ne v Kettejevih pesmih,19 pri Murnu pa je smo en primer besedilnega oklepaja in še v tem je le opazka lirskega subjekta oz. pripovedovalca, torej je brez posebne besedilnooblikovne vloge:
Tako je grešil, tako kazen dobilOb tem se kar vsiljuje domneva, da je nepričakovana odsotnost oklepaja v Moderni podobna odsotnosti oklepaja po razsvetljenskem pesništvu. Ob novih stilnih preskokih v oblikovanju pesniškega besedila se morda zdi tako ločilo preveč izpostavljeno, morda je njegova pojasnjevalna vloga ali vloga komentarja premalo poetična, preveč razumska (pri Moderni) ali premalo umetelna (pri Prešernu). Pesništvo Moderne, oziroma vsaj njegov omenjeni, zgodnji del, ima sicer zelo razgibano podobo glede ločil; tri pike so po pogostnosti in pomenski vlogi prvič pravi stilem; veliko je pomišljajev in to v najrazličnejših vlogah, marsikdaj tudi takih, ki bi jih lahko prevzel oklepaj. Toda --- oklepaja ni.
prevzetni županek Pedanj...
(Prav se mu godi!)
A vi vsi,
kadar vrag vas slepi,
se spomnite nanj!
(Vedomec, ZD I, str. 77)
Spet se pojavi šele čez nekaj let in v delu slovenskega pesništva prvič postane pravi stilem. Poleg ?zgodovinskih?, tradicionalnih vlog prevzeme oklepaj v skladu z drugačnim razumevanjem pesniškega jezika in besedila nove besedilnooblikovne vloge.
Pri prvem Župančičevem primeru se to še ne kaže tako očitno:
/.../Izjava v oklepaju je popolnoma ponovljena, le da je ob prvi pojavitvi med pomišljaji. S tem se nam najprej potrdi že izrečena teza, da so izjave med pomišljaji močneje oz. neposredneje povezane z glavnim besedilom. Prvič je namreč izjava smehlja se vedno, mane si roké le deloma vrinjeni stavek, saj ima po drugi strani lahko tudi status glavnega stavka, seveda zaradi neposredno ponovljenega osebka debel gospod. Ko se izjava ponovi, je sicer sama enaka, vendar v drugačnem skladenjskem okolju in se šele tu osamosvoji, kar je dodatno označeno z oklepajem. Župančič tako napoveduje novo možno vlogo oklepaja v pesniškem besedilu, in sicer vlogo ločila, ki omogoča posebno kohezijo vsebovanih izjav in s tem vzpostavljanje posebnega besedilnega koherenčnega pramena, ki je od glavne koherence besedila delno ločen.
Nič drugega --- a on je vedel vse
in videl vse:
debel gospod okroglih, mastnih lic ---
smehlja se vedno, mane si roké ---
debel gospod je kupil kip;
Če ga uvrstil je med svojo zbirko,
med Afrodite in pijane Bakhe.
?Gospoda moja? --- on je videl vso
gospodo in debelega gospoda
(smehlja se vedno, mane si roké) ---
?izvólite --- tu --- zadnja pridobitev:
Krist v družbi taki --- ni li to kontrast
preimeniten...??
(V galeriji, ZD I, str. 173)
Naslednji Župančičev oklepaj ima na prvi pogled tradicionalno vlogo:
/.../Že iz citiranega odlomka je jasno, da izjava v oklepaju ni le navaden komentar in da oklepaj nima posebne skladenjske vloge, še jasneje pa se to pokaže ob branju celega besedila. Izjava v oklepaju je smiselno samostojna in koherenčno skoraj neodvisna. Z ostalim besedilom je sicer povezana z nekaterimi pomenskimi polji, tako z *vidno zaznavanje in *noč, vendar je bistveno drugačna v izjavljalni perspektivi. V glavnem besedilu lirski izjavljalec opisuje svojo vizijo, in sicer v narativno-deskriptivnem tematskem poteku, z glagolskim preteklikom, značilnim za pripovednost. Izjava v oklepaju pa je nagovor, torej je njena podoba temeljno drugačna. Čeprav je besedilni naslovnik nagovora oko, gre pri tem za metaforo oz. metonimijo, ki jo lahko v grobem razumemo kot samonagovor lirskega izjavljalca. Tako je izjava sicer umeščena v besedilo, vendar nima le vloge komentarja, ampak s svojo samostojnostjo besedilu prinaša dodatno perspektivo in mu rahlja koherenco.
in njo sem videl, ki sem dal ji dušo:
metulj se bil bi zmotil in priletel
ji na oko, tako je bilo roža
v dneh, ko ljubezen cv?la je iz njega;
najbolj sem videl njo. (Oko, si motno?
Bolesti išči svoje --- noč bo dan
in kamen bo kristal.) V nje grob sem videl,
v mrak skozi kamen kakor v roževino
mi šel je pogled/.../
(Vizija, ZD II, str. 52)
Obe Župančičevi prenovljeni vlogi oklepaja lahko razviti opazujemo pri drugih slovenskih pesnikih po Moderni. Prvo vlogo, torej omogočanje vzpostavljanja posebne koherence med izjavami v oklepaju, npr. pri Kosovelu v pesmi Vidim, te mati:
Vidim te, mati: stopaš po klancuDrugi verzi v vseh štirih kiticah so v oklepajih. Izjave, ki so tako ločene od besedila, so zaradi oklepajev že na pogled povezane med seboj; povezuje pa jih tudi podoben smisel oz. skoraj enako pomensko polje, ki je vsakič uresničeno le nekoliko drugače. Koherenčni pramen teh izjav je sicer povezan tudi z glavnim besedilom, in sicer s pomenskim poljem *tema, vendar je vendarle perspektiva izjav v oklepaju temeljno drugačna. Kontrast med obema besedilnima pramenoma povzroča tudi izrazita ločenost pomenskih polj *zvok v oklepajih in *vidno zaznavanje v glavnem besedilu. Pravzaprav gre za negativ postopka, ki smo ga opazovali v Župančičevi Viziji: tam je bil v oklepaju nagovor, med siceršnjo pripovednostjo oz. opisnostjo, pri Kosovelu pa je nagovor glavna perspektiva besedila, opisni del pa je v oklepajih. Čeprav je taka raba oklepajev novost v slovenskem pesniškem jeziku, pa spominja na zelo staro pesniško oblikovno sredstvo, na refren.
(v temnem stolpu jutro zvoni) ---
hiše so tihe, polja še spijo,
le v tvojem oknu še luč gori.Ah, tako, mati, pokleknil bi, mati,
(zvonenje razliva se v polja temn?) ---
tako bi pred tebe stopil, popotnik,
in razodel ti povest srca.Žalostna je ta povest, o mati,
(zvon je odklenkal v polja temn?) ---
vračam se, mati, vračam se, mati,
da zdaj za vedno ostanem doma.Vidim te mati: stopaš po klancu
(v temnem stolpu jutro zvoni) ---
hiše so tihe, polja še spijo,
le v tvojem oknu še luč gori.
(ZD I, 1946, str. 122)
Zelo dober primer za združenost obeh župančičevskih vlog oklepaja najdemo v uvodni pesmi zbirke Žalostne roke (1922) Antona Vodnika:
Okna zagrnil sem z rožami...Oklepaj je tudi tu znak za zamenjano besedilno perspektivo izjave in hkrati za povezanost obeh izjav. Vendar gre pri A. Vodniku že za bistveno drugačen besedilni svet kot pri Župančiču; besedilo ima ohlapnejšo koherenco. Izjave v oklepajih so z ostalim besedilom povezane s posebno, zapleteno anaforično figuro: anaforična zaimka nanj namreč nimata besedilnoskladenjske odnosnice. Njuna smiselna odnosnica torej postane lirski subjekt, z drugimi besedami, lirski subjekt (znak zanj so prvoosebne glagolske oblike) in lirski izjavljalec (znak zanj sta izjavi v oklepaju) sta v besedilu ločena. Obe perspektivi se združita šele v zadnjem dvostišju.20
Iz somračnih čašastih ur
je velo dehtenje
toplega cvetja...
(Neke daljne bele ročice so morale misliti nanj).In bil sem čoln na zlati vodi sanj.
O --- in bil sem sredi vetra belih perotnic
kot plamen, ki si kakor klic
išče čudežnih poti
v zrcalne sanjane strani...
(Na nemi meji čaka nekdo nanj...)Morda pride k njemu:
nov zvok bo pel v godbi sanj...
Slovensko pesništvo po Moderni sprejme oklepaj kot običajno sredstvo pesniškega jezika in vsaj pri nekaterih pesnikih postane oklepaj razmeroma pogost stilem, zlasti pri Antonu Podbevšku, Antonu Vodniku, Srečku Kosovelu in Miranu Jarcu. Odločitev za rabo oklepaja je povezana z širšo posameznikovo poetiko pesniškega jezika, saj je tudi nekaj avtorjev, pri katerih oklepaja ni, npr. Alojz Gradnik, France Bevk, Edvard Kocbek in Božo Vodušek. Ne glede na to odtlej oklepaj v slovenskem pesništvu nikoli več popolnoma ne izgine, ampak prevzema nove vloge, toda vedno z zasidranostjo v zgodovini slovenskega pesniškega jezika. Za dokaz naj bosta dve skrajnosti:
/.../in
Vidiva jezik, vizionarsko (s)početje
vélikih in majhnih, sled peze gromozanske
razlike rodovom, kako vešče spregovori
v bokih in vsaj v dveh srcih vaške učiteljice.
/.../
(Ivo Stropnik: Jezik)21
(Grizljal sem svinčnik ves preljubi danStropnik uporabi oklepaj za drobno zgostitev pomenov dveh besed in hkrati za besedno igro,23 Jesih pa postavi v oklepaj cel zadnji sonet svoje zbirke in s tem še posebej označi, da je sonet o sonetu nekaj drugega kot vsak drug sonet.
in silil se z eno samo vrstico,
kakor da bi z neba vabikal ptico,
naj pride sest mi na odprto dlan,pa nič; a bežni spanec je doklical,
ko sem sede zakinkal poklapan,
neznane verze mi z obrobja sanj
--- Obenem Luč, Lepoto In Resnico ---da sem samo strmel pobit pobožen,
pred silo, ki je budnost ne pozna,
saj roža je bila v imenu rože,velo srce v rečenosti srca...
Buden ne vem ne teme ne besed.
A je, pod zvezdami, tak sonet)
(Milan Jesih)22
Zgodba o oklepaju v slovenskem pesniškem jeziku je hkrati zgodba o pesniškem jeziku samem. Od Vodnikovega (dans) do Stropnikovega (s)početi in Jesihovega soneta v oklepaju je dolga pot; začetna negotovost pesniškega jezika se je izgubila in v dveh stoletjih prerasla v današnjo bogato raznolikost oblikovnih postopkov in stilnih sredstev. Vendar bo ta raznolikost v sebi zmeraj nosila tudi začetno negotovost.
Opombe
43: ?Razen teh ločil rabijo slovenščini še naslednja ločilna znamenja: (...) oklepaj () , kadar kako besedo ali kak rek v pojasnilo vmes vtaknemo; na pr. Dober prijatelj (pa prijatelj ni vsak, ki se ponuja) in pa star denar sta veliko vredna. (Slom.) ? V prvi izdaji Breznikove slovnice (1916, str. 63, 89) je prepisan Janežič-Sketov opis, v drugi, tretji in četrti izdaji oklepaj med ločili sploh ni omenjen. Izpuščen je tudi v Breznik-Ramovševem pravopisu 1935, ne omenjajo ga niti Bajec, Kolarič in Rupel v Slovenski slovnici 1956 ne Slovenski pravopis 1950. Nekoliko natančneje je vloga oklepaja opisana šele v Slovenskem pravopisu 1962 (str. 89, 94): ?V okrogle () ali poševne // oklepaje devljemo: a) besede, stavke, letnice ipd., ki natančneje pojasnjujejo: Participi (deležniki) so v ljudskem govoru zelo redki./.../ b) vrinjene stavke: S prijateljem (tudi jaz imam prijatelja) sva šla počasi po drevoredu. Namesto oklepaja lahko stoji tudi pomišljaj ali vejica.? 774 in 775.
hanje svojega Bellina v'Lashkeh duhęlah. Pisanice 1780, str. 3-7 (Legiša 1977: 47-53).hovd nauęli. Pisanice 1780, str. 56-59 (Legiša, n. d.: 152-159). 443).
