Socart --- znanilec praznine

Prvi vtis ob pojmu socart je, da gre za socialistično umetnost, ki je hibridnega značaja, pri čemer jo na eni strani označujejo sestavine sovjetske kulture, na drugi pa nekaj, kar je podobno ameriškemu popartu. Socart se je tako kot popart sprva pojavil v slikarstvu --- predvsem kot neka vrsta ?šokterapije?, s katero se je odzival na takratno idejno, estetsko in politično naravnanost sovjetske družbe. Rečeno drugače --- gre za terapijo, s katero se je umetnik skušal rešiti ujetosti v konformistične in utopične idejne sheme o idealni družbi v okviru socrealistične doktrine. V prvih korakih socarta je tako videti poskus, da s kritiko ideoloških in estetskih klišejev umetnik spet da vrednost individualnosti, ki se je več kot 50 let stapljala s t. i. kolektivnim jazom. Slikar Boris Orlov je to nedvoumno povedal, ko je zapisal, da socartistična umetnost pomeni strategijo osebne rešitve, kjer je umetnik daleč od utopičnih vzgojnih teženj. Socart je tako način, kako naj bi se sam umetnik naučil biti svoboden, pri čemer pa nikakor ne želi, da bi svoje umetniško videnje oz. izkušnje predstavljal kot model, na podlagi katerega bi lahko občutili svobodo tudi drugi.

V socartu si umetnik natakne masko provokatorja, norčavega cinika, ki v svojem spakovanju na vse mogoče načine parodira in diskreditira obče veljavne resnice, ki jih je ruskemu/sovjetskemu človeku ponujala oz. vsiljevala uradna ideologija. S tem ko so prvine in postopki kanonizirane umetnosti postavljeni v nenavadne zveze in se tako njihov pomen deavtomatizira, zbujajo s postopki ?šokterapije? pri gledalcu dvom o brezpogojni idejni in estetski vrednosti etablirane (državne) kulture --- t. i. socialističnega realizma. Če uporabimo formalistično terminologijo, lahko rečemo, da pri socartu prevladuje kot konstrukcijsko načelo postopek potujitve, ki ustvarja občutje nenavadnosti in nelagodja. Ta nenavadnost v druženju različnih prvin pa pelje v šok oziroma povzroča spremembo v načinu gledalčevega sprejemanja umetnosti in stvarnosti.

Za prvo dejanje socartistične ?šokterapije? veljajo slike že omenjanih očetov socarta Melamida in Komarja iz začetka 70. let s preprostim naslovom Soc-art. Že v tem nizu slik je opaziti postopke, ki karakterizirajo socart v celoti: kolaž, ki služi zniževanju ideološke paradigme, semantične deformacije, svojevrstno preoblačenje, stilizacijo ipd. V vseh delih je opaziti dvoumnost, ki jo je treba razumeti kot metodo in kot ideološko gledišče. Prvine, postavljene v drugačen kontekst, dobivajo prav nasprotni predznak, kot so ga imele do tedaj: Stalin, ki je do nedavnega utelešal moč in avtoriteto, je predstavljen na isti ravnini s parom razcapanih čevljev in s škatlico cigaret; tako prihaja do primerjave vseh treh prvin, kjer skulptura oziroma podoba Stalina izgublja svojo pomembnost in postaja profana v sopostavitvi z banalnostjo vsakdanjika.

Parodija in stilizacija sta še opaznejši oziroma še neposrednejši v kasnejših socartističnih delih. Na platnu upodobljena pionirčka Melamid in Komar (oba že odrasli osebi) trobentata na uho Stalinovi skulpturi --- prihaja do nedvoumne banalizacije soc-simbolov. Na enem od slikarskih platen Komarja in Melamida iz 80. let z naslovom Nebotičnik opazimo za socart tipično druženje različnih, v osnovi nezdružljivih prvin in ravni; na sliki je prikazan v klasičnem stilu torzo dekleta, ki se pri vratu nadaljuje v groteskni obraz zgubane ženice s čajnikom na glavi. Bolj kot dejstvo, da gre za druženje dveh različnih ploskev oz. naracijskih ravni, nas šokira (in še toliko bolj sovjetskega človeka) dejstvo, da ženska/ženica jaha na glavi --- v socrealističnem stilu izoblikovani skulpturi voditelja Sovjetske zveze polpreteklega obdobja Josifa V. Stalina. Nenavadnost v do tedaj nepredstavljivi sopostavitvi ravni govori o degradaciji prvotnega pomena posameznih prvin, tako se njihova vrednost zmanjšuje, določeni postopki oziroma kulturno-umetniške smeri pa so izpostavljene posmehu, parodiji in s tem prevrednotenju.

Socart kot konceptualna umetniška smer s svojimi nenavadnimi sopostavitvami v prvi vrsti opozarja, da so se idejni in umetnostni postopki prejšnjih obdobij (predvsem pa socrealizma) izčrpali, ustaljene zveze in razmerja iz prejšnje epohe so se avtomatizirali, s tem pa izgubili pomen in smisel. Rečeno natančneje: socart s provociranjem in norčevanjem oživlja v predstavi sprejemnika te kanonizirane sestavine, postopke in vrednote prejšnje umetnostne in družbene ureditve. Ko jih vzpostavi, jih pričenja ponavljati, vendar vsakokrat v drugem kontekstu: v nenehnem ponavljanju se izgublja njihova primarna informativnost, hkrati pa se v sopostavitvi raznih kontekstov njihov pomen nenehno spreminja. Lahko bi rekli, da je za socart značilna težnja distancirati se od črno-bele dialektike in tako razkopati sestav simbolov, ki nastopajo kot svetinje totalitarne kulture. V tem prizadevanju pa socart ne zanika stilskih oz. žanrskih vidikov, ki določajo jezik polpreteklega sovjetskega obdobja. Vedeti moramo, da uporabljeni postopek zniževanja paradigme še ne pomeni, da je njena prvotna vrednost povsem odpravljena. Nova sopostavitev oživlja v kontekstualnih povezavah prvotni pomen sestavine do te mere, da ga lahko nenehno degradira, postavlja v nenavadne kontekste in s tem odpira neskončno množino interpretacij. Prav neskončnost v izbiri interpretacij demistificira in demitizira določeno tekstovno sestavino ali postopek, ki je bil svoj čas nosilec neke absolutne vrednosti. Če bi si v razlagi pomagali s primerjavo, ki jo pogosto navajajo tudi socartisti, bi rekli, da gre pri socartističnih delih za neskončne labirinte dvoumnosti, ki učinkujejo podobno kot podobe v magični zrcalni sobani. Pri vsakokratnem gibu pred ogledalom se naša podoba v ogledalu množi, deformira, spreminja do neskončnosti, a v sečišču raznih odbleskov zrcali naše bistvo.

Misel o socartu kot labirintu dvoumnosti opozarja, da te prve avtonomne umetniške smeri v Rusiji po socrealizmu ne moremo opredeliti enoznačno in povsem jasno. Sami socartisti govorijo o nedefiniranosti in neulovljivosti lastnega izraza, raznolikost socartističnih stilistik oz. estetik opozarja, da ne obstaja univerzalen način, po katerem bi lahko socartistično delo brali oziroma ga interpretirali. Socart nam torej ne ponuja urejenosti, znotraj katere bi lahko opazili ali predvideli sistemsko posledične etape v razvoju. Ustrezneje bi ga označili z besedami, da gre za pojavno obliko totalne umetnosti, ki vključuje ves svet, kjer pa ni več videti nobene hierarhije estetskih ali etičnih vrednot. V tem videnju sveta ni več jedra, na katerega bi se lahko avtor ali sprejemnik/bralec oprla, obstaja samo še niz odprtih možnosti za neskončno preigravanje. Verjetno ni treba posebej poudariti, da omenjene ugotovitve zvenijo podobno kot oznaka tistega občutenja in razumevanja, za katero se je ustalilo ime postmodernizem.

Kljub nenehnemu preigravanju s pomeni v labirintu dvoumnosti pa je mogoče govoriti o značilnostih, ki so sorodne vsem pojavnim oblikam socarta. Nedvomno je prevladujoč postopek ponavljanje. Kot je bilo vidno že prej, gre predvsem za ponavljanje splošno znanih in ne dolgo poprej v ruski kulturi pogosto rabljenih stilemov, podob in sintagem, ki so postavljene v novo okolje --- pogosto se pojavljata Stalin in Lenin skupaj s tipičnimi prvinami zahodne oziroma ameriške kulture, parole sovjetskega propagandnega aparata so postavljene med komercialne reklame (Lenin na reklami za Coca-Colo, Miki Miška na grbu Sovjetske zveze ipd., kip delavca, junaka socialističnega dela, v objemu Marilyn Monroe, podoba Gorbačova v popartistični obliki z aluzijami na A. Warhola ipd.). Ponavljanje ima kljub raznim avtopoetikam v socartističnih delih soroden namen. Pri tem ne gre le za degradiranje znanega in pomembnega, temveč za postopno odpravljanje pomena in vrednosti, ki jih je prvina, postopek ali način ravnanja nekoč imel.

V razvoju socarta je opaziti, da se ponavljanje in desemantizacija ne omejujeta le na sovjetsko stvarnost, prihaja do degradacije in profanizacije vzorcev oziroma načinov izraza, motivov in tem, kot jih je v razvoju izoblikovala ruska kultura v celoti --- socartistična metoda se pričenja preverjati v literaturi. Zanimivo je, da se pogosto kot ozadje preigravanja, stilizacij in parodiranja pojavljajo poleg ideoloških paradigem dela ruskih literarnih klasikov --- najpogosteje Puškina, Dostojevskega, Tolstoja in Turgenjeva. Naj navedem nekaj primerov:

1. a)

Stalin
naša bojna slava
celo on je bil zmotljiv
In nas tu in tam moril /.../²

b)

kit se s kitom medsebojno hrani Nato pa kdaj pa kdaj zamenjata položaj

Sektant In seksačica sta v vsakem primeru seksala revolucionarno3

V tem odlomku je posebej zanimiva besedna zveza sektant in seksačica /.../, saj prihaja do zanimive dvoumnosti. Zaradi enakega korena sek- prihaja med besedama do primerjave. V sopostavitvi pojmov sekta in seks z besedo revolucionarni tako prihaja do degradacije ideje Revolucije...

Ti citati iz socartističnih del Vsevoloda Nekrasova govorijo o detabuiziranju pomena, ki so ga imele določene teme oziroma motivi v polpretekli zgodovini Sovjetske zveze (Stalin, državljanska vojna, revolucija ipd.). Nekrasov pogosto uporablja uradniško (birokratsko) leksiko oziroma frazeološke klišeje in jih postavlja v nov, banalen kontekst. Na eni strani se govori o leksemih oziroma sintagmah s posebnim aksiološko izpostavljenim pomenom v času komunistične oziroma sovjetske družbene ureditve, na drugi strani pa opažamo izraze blizu banalnemu pogovornemu jeziku, ki mejijo na obscenost (npr. seksala revolucionarno). Novi kontekst, kjer so besede družene po principu opozicije, znižuje pomen visoke besede, dokler se v procesu neskončnega ponavljanja v banalnega okolju pomen in smisel nekoč aksiološko nasičene in vznesene besede povsem ne izgubi.

2.   Za drugi primer sem izbral odlomek iz poeme Razcvet vse Rusije Dmitrija Prigova:

Ko je Josif Stalin z gor kavkaških
Od njegovih vitkih debel, nebes jasnih
Od ptic, zveri in kač in čebel brenčečih
Spregovoril na Sever daljnji zroč:
Pridi, pridi Razcvet Vse Rusije!⁴

3.   Govoril sem o tem, da socartisti ne preigravajo, varirajo (in se norčujejo) le tem, besedja in postopkov, ki se navezujejo na ideološko sfero. V verzih Vsevoloda Nekrasova so vidne parodirane literarne paradigme oziroma teme in motivi, ki imajo v razvoju ruske literature in kulture poseben pomen:

Utrip še pomnim tvojih vek
in Neve veličastni tek
del Petrovih izid iztek
Kdo je napisal spevorek
Jaz sem napisal spevorek.⁶

4.   Omenil sem, da je za socart v celoti značilen postopek t. i. preobleke. Ta postopek moramo razumeti kot posebno obliko potujitve, poteka pa v dveh fazah. Če za primer vzamemo v slovenskem prevodu objavljeno novelo pisatelja mlajše generacije Vladimirja Sorokina Začetek sezone,⁷ se nam zdi, da je pred nami poetična pripoved o lepotah narave, nad katero se navdušujeta lovca, ko se pripravljata na lov. Opisi narave in krajša meditativna razglabljanja oživljajo stil in motiviko iz novel I. Turgenjeva Lovčevi zapiski. Sorokin torej rekonstruira znano literarno paradigmo do te mere, da je bralcu prepoznavna, potem pa v naraciji sledi oster rez. Stavki postanejo krajši, odsekani, lirsko obarvani pejsaž postane prostor zločina, prihaja do idejnega in tematskega zasuka: poetični opisi priprave na lov so bili le preobleka za lov na človeka. Spremembo v pripovedi, oster motivni in idejni rez moramo razumeti kot potujitev/preobleko prejšnje paradigme --- stila Turgenjeva. S sopostavitvijo lirsko-refleksivnega izraza in naturalističnega prizora (uboja človeka) je paradigma Turgenjeva deformirana in degradirana, postavljena v nov kontekst, ki sugerira prevrednotenje kanoniziranih predstav o literarno --- umetnostnih merilih oziroma po drugi strani ruši in odpravlja vsakršno predstavo o etičnih vrednotah.

5.   Sorokinova literatura napoveduje novum v socartistični estetiki. Desemantizacija oziroma postopno izgubljanje smisla pelje socart k pomensko nemotiviranemu sopostavljanju različnih, pomensko nezdružljivih prvin. Pri občutju, kjer se izgubljajo vrednostna merila, ostane edino pomemben poskus, da bi v svojem delu zaznamovali vse, kar se dogaja v neki posebni vrsti dokumenta, ki ga imenujejo katalog. V delih (instalacijah) enega vodilnih socartistov Ilje Kabakova vidimo album, v katerem so brez globlje pomenske zveze drug ob drugega postavljeni stari nepomembni časopisni izrezki, orumeneli dokumenti, računi, vstopnice, boni za hrano --- z eno besedo ničvredne drobnarije. V nemotiviranem druženju sestavin prihaja do nove podobe človeka. Drugačno je tudi videnje človeka. V romanu Kabakova Človek iz smeti ga predstavlja leseno deblo, na katerega so pritrjeni delčki vsakdanje navlake: nitke, trščice, koščki papirja --- skratka vse, kar najdemo na tleh kot smeti. Človeka sestavljajo in ga opomenjajo le ničvredne in naključno izbrane nepomembnosti. Primerjava s smetmi ga degradira na raven nepomembnosti in banalnosti --- človek ni vreden nič več kot smet.

Iz primerov je videti, da lahko ne glede na heterogenost, ambivalentnost in dvoumnosti socartističnih del kot prepoznavne lastnosti navedemo ponavljanje, variiranje idejnih in literarnoumetnostnih paradigem. To preigravanje postaja postopno samo sebi namen in se v posledično-razvojni fazi spreminja v nemotivirane sopostavitve ter se utrdi v žanru, ki mu rečemo katalog. V njem so zabeleženi dokumenti brez medsebojne povezanosti po načelu naključnosti. Videti je, da obstaja med socartističnimi deli različnih obdobij pomembna razlika, zaradi katere je treba v razvoju socarta ločiti dve fazi. Za začetno fazo (Melamid --- Komar, Nekrasov, Prigov, Rubinštejn, Sorokin) je značilno in prepoznavno referenčno ozadje, na podlagi katerega se sestavlja socartistično besedilo. To ozadje je lahko ideološko nasičena beseda velike idejne vrednosti ali beseda, tema, postopek, ki se navezuje na rusko literarno klasiko. V delih Kabakova, vodilnega predstavnika drugega obdobja, nastaja nekakšna enciklopedija/muzej, kjer ni opaziti motiviranih pomenskih zvez med sosednimi sestavinami. Razlika, o kateri govorimo, je pomembna, če postavimo vprašanje o evoluciji. Trdimo lahko, da socart 70. let nastaja kot reakcija na ideološki, v tistem času že avtomatizirani in neinformativni kliše. Postopki, ki dinamizirajo in degradirajo ideološko ali umetnostno paradigmo, spominjajo na lastnosti ti. karnevalizirane kulture. Zanjo je po Mihailu Bahtinu značilen dvojen vidik v dojemanju stvarnosti kot nenehne dinamike enotnosti polarnih nasprotij. Prihaja do familiarizacije pomenov, do profanizacije vsega vzvišenega ter zamenjave (preobleke) nasprotujočih si vrednosti --- visokega z nizkim, slovesnega z igrivim, pomembnega z banalnim. Organizatorično načelo te dvojnosti je po Bahtinu ambivalenten smeh, ki hkrati zasmehuje in proslavlja, zanikuje in potrjuje, je hkrati pogrebec in preroditelj stvarnosti.⁸ Tudi v prvi fazi socarta opažamo neke vrste narobe svet, kjer so sestavine in postopki uradne kulture (klasične literature) izpostavljeni posmehu, kar pelje k prevrednotenju nekdanjega pomena in vrednosti. Izkaže se, da je tudi smeh socarta dvoumen, saj sprva vzpostavljeno predstavo o določeni kanonizirani paradigmi v naslednjem trenutku osmeši, a hkrati s tem obudi spomin na njeno nekdanjo vrednost. Ne glede na ironičnost socartistične izjave smeh socarta (resda reduciran) očiščuje, osvobaja človeka odvisnosti od vsemogočne ideje, ki naj bi bila utelešenje čiste resnice.

V nenehnem ponavljanju, kjer prihaja do karnevalizacije, familiarizacije in degradacije nekdanjih vrednosti, se ruši načelo hierarhične urejenosti, po katerem je Rusija živela z večjimi ali manjšimi presledki vse do 80. let tega stoletja. To rušenje pomeni tudi sproščanje tistih vlog, ki jih je literatura imela vselej v zgodovini --- od religiozne, socialne, filozofske do ekonomske in politične. Prav nič paradoksalno ni, da se je z osvobajanjem literature, z razvrednotenjem ideoloških in literarnokulturnih kanonov ruska kultura znašla v kaosu in anarhiji. Ko se je ruskemu človeku prvič v zgodovini na stežaj odprla možnost, da se izrazi, kakor mu pač veleva hotenje, se je znašel pred možnostjo izbire, kjer je dovoljeno vse. Naraščajoče navdušenje nad svobodo je prineslo degradacijo in rušenje vsakršnih vrednostnih meril, kar se je nazorno pokazalo prav v evoluciji socarta. Po prvi evforični reakciji, kjer prevladuje postopek šoka (šokterapija), pa se je socart in s tem nova ruska kultura znašla v slepi ulici. V neštetih ponovitvah in preigravanju klasičnih paradigem se je informativnost samega izraza zmanjšala do nerazpoznavnosti in postala sama sebi namen. Namensko poudarjeno hotenje degradirati vse vrednostne hierarhije je povzročilo izgubo informacijske vrednosti katerega koli elementa ali postopka, na katerega bi se lahko izjava pripela. Posamezni predmeti tako stojijo drug ob drugem brez zveze, umeščeni le kot dokument v katalog oziroma v enciklopedično nanizanko raznih stvari. Občutje, ki je ruski kulturi prineslo možnost svobode in možnost izbire, je rodilo praznino. Zaradi odsotnosti idejnega sistema z izdelano predstavo o hierarhiji pomensko-vrednostnih vezi, lahko obstaja umetniško delo le kot katalog, ki ne izpričuje nič drugega kot oblikovano praznino. Gledano posledično pomeni brezsmiselno nizanje sestavin drugo ob drugi izgubo individualiziranega izjavljalskega stališča, ki bi govorilo o avtorju in prek njega o besedi kot vrednoti.

Položaj, v katerem se je znašla ruska kultura, pomeni njeno krizo. Medtem ko je bil socart v prvih letih svojega obstoja pojav, ki je vodil k dinamizaciji refleksije in osvobajal človeka shem in modelov, se je ideološko nasičeno besedilo postopoma modificiralo, upoštevaje pri tem jezik neumetnostnih sistemov --- konceptov. Ti koncepti se pojavljajo na način t. i. minus-postopkov, kjer določen koncept ni nedvoumno opazen, vendar nekatera znamenja in postopki, ki ga degradirajo in profanizirajo, pričajo o njegovi sledi in ga s tem oživljajo. Zaradi neskončnega ponavljanja in stilske anarhičnosti, s katerima se informativnost koncepta zmanjšuje na minimum, postaja tudi novo besedilo neinformativno in kot tako povsem nepotrebno. Čedalje očitnejši preplet izposoj, privzetih in modificiranih citatov različnih ravni kulture v besedilu govori o transformaciji literature in umetnosti. V perspektivi se kaže neka možnost: nekoč enkratna in neponovljiva avtorska beseda izginja oziroma prehaja v sfero komercializacije in show businessa --- pojem umetniškosti oziroma literarnosti v klasičnem smislu besede postaja povsem redundanten.

Povedano spet zbuja razmišljanje o zvezi socarta in ruskega konceptualizma s pojmom postmodernizem. S tem se seveda odpira niz vprašanj, ki na prvo mesto postavljajo evolucijsko pot, ki sta ju prehodili dve kulturi --- t. i. zahodna (ameriška) in vzhodna (ruska). Vsakdo, ki površno pozna lastnosti postmodernizma zahodnega tipa, bo hitro opazil sorodnosti z ruskimi kulturnoumetniškimi pojavi 70. in 80. let. Domnevamo lahko, da je totaliteta, ki jo je na Zahodu producirala tehnologija oziroma tehnološko-medijska propaganda, pustila sorodne sledi kot na Vzhodu.

Rusija je namesto postopkov tehnomanipulacije poznala totaliteto, ki jo je vzpostavljala in 70 let ohranjala ideologija, v svojem razvoju pa je naredila soroden korak kot ameriška kultura. Medtem ko pomeni popart začetek razbijanja tehnološke totalitete, pomeni socart rušenje ideološke iluzije. Razkrinkavanje mehanizmov manipulacije, ki ga v nobeni od omenjenih kultur ni nasledila nova iluzija, je obe pripeljal v položaj večnega ponavljanja in preigravanja, ki čedalje očitneje kaže na nemoč, da bi našli oprijemljivo jedro, v razmerju do katerega bi se lahko reflektirali. Pri tem se postavlja le vprašanje, ali pojav t. i. virtualne resničnosti pomeni novo možnost tehnološke manipulacije. Je torej nova napoved tudi poraz klasične ideološke iluzije?

Opombe

¹

²

³

⁴

⁵

Prim. izvirno besedilo, navedeno v opombi 4!

⁶

⁷

Glej revijo Literatura, 1990, 9.

⁸