Epitetoni v Župančičevi poeziji¹

1.1   Stalni pridevek ali epithetum perpetuum (lat. perpetuus --- stalen, večen)⁴ poznamo iz ljudskega pesništva ali antične literature. Združuje označevalno vlogo prilastka in čustveno vlogo pesniškega pridevka; slednjo dobi s ponavljanjem. Pogosto zaznamuje lastnost, ki je vsebovana že v jedrnem predmetu (črna noč). Označevalno funkcijo lahko tudi popolnoma izgubi (bele roke po delu).

1.2   Individualizirajoči⁵ epiteton učinkuje nevsakdanje in zaznamuje enkratno in nezamenljivo lastnost, pogosto je tudi oblikovno nenavaden. Morda bi lahko govorili o redkem⁶ epitetonu (épith?te rare), značilen je za moderno poezijo in je pogosto sinestezijski⁷ (bisernobeli smeh).

Zunaj teh skupin ostaja obsežna skupina ponazoritvenih⁸ epitetonov z dokaj močno resnično ali navidezno označevalno vlogo, vendar ob predmetu razvijajo svet čustev, ki naj jih ta izzove. Sem spadajo čutno zaznavni (barvni, svetlobni, zvočni...) pridevki ob konkretnem jedru, izražajo intenzivnost impresionističnega čutnega zaznavanja in pomenske odtenke (pisana loka, blesteča perot). Stalni, individualizirajoči in ponazoritveni pridevki se povezujejo v pridevniško metaforo, metaforičnost je najmanjša pri ponazoritvenem in največja pri individualizirajočem, stalni pridevki spadajo med tradicionalne⁹ metafore.

2  Gradivo Župančičevih epitetonov

Župančičevi pridevki izhajajo iz sveta čutnih zaznav (barvni, svetlobni, zvočni, tipni, sinestezijski, pridevki okusa, vonja), iz človekovega čutno-čustvenega doživljanja (personifikacijski, antropomorfizacijski pridevki), iz verskega in liturgičnega sveta, ljudske poezije, belokranjskega govora in slovenskega književnega izročila. Epitetone Čaše opojnosti močno zaznamujejo tudi prevzete besede francoskega in hrvaškega izvira.

2.1  Stalni pridevki

Med bujne, bleščeče, nevsakdanje, tudi nekoliko literarnomodne pridevke Čaše opojnosti so se poredko, vendar opazno zarasli tudi tradicionalni pridevki --- stalni pridevki in tisti, ki spominjajo na Gregorčičevo (slad?k, gor?k) ali Aškerčevo (čarokrasen) literarno delavnico. Od stalnih pridevkov so v vseh zbirkah najpogostejši barvni (prstan zlat, Kmečka balada; s krvjo rdečo, Večno življenje, rdeč mak, Tu..., črne oči, Ljubice tri; bela lilija, Zimski žarki; mesto belo, Sonet; oko črno, Silvin; z zlatim ključem, Zemljevid; sraga rdeča, Razgovor; bela vila, Belokranjska; trate zelene, Žebljarska; rdeče rane, Razgovor), pogosti so tudi pridevki okusa (sladek med, Bohęmien; grenka solza, Milostno nebo; sladkega vinca, Duma; smeh grenak, Iz dnevnika). Stalni pridevki iz ljudske pesmi in belokranjskega govora opazno določajo zbirko Čez plan, še zlasti skupino objektivnih ljubezenskih pesmi (gizdava devojka Ana, rudeči nagerlin, Belokranjska; mladi Marko, lep junak, lepa Mare, lepa Bare, lepa Ane, Druga; rdeče rožice, Še ena).

2.2  Čutnozaznavni pridevki

Čutnozaznavni pridevki so na gosto posuti po vseh štirih zbirkah, najgosteje v Čaši opojnosti. Razkrivajo Župančičevo močno čutno dojemanje sveta in erotike, najbogatejši so svetlobni, barvni in zvočni pridevki. Tipna epitetoneza je močneje razpoznavna le v Čaši opojnosti in poudarja čutno erotiko (vroč objem, Vrt mojih sanj; z vročo ljubavjo, Samotna melodija). Čutno erotiko Čaše opojnosti podčrtujejo tudi izrazito čutni epitetoni, kot so bujen, kipeč, opojen, poželjiv (želja cvetečih in kipečih nad, Vrt mojih sanj...; kipeče, bujne prsi te, s pogledi poželjivimi, Nedolžnost; rožic in dišav opojnih, Padale so cvetne sanje), v plašč čutnosti se zagrinja tudi duša lirskega subjekta in dobiva dekadenčne poteze (duši kipeči, Tu...).

2.3  Barvni pridevki

Med epitetoni z območja čutnih zaznav se v Čaši opojnosti najbolj razbohotijo barvni, njihova količinska zastopanost oblikuje naslednje zaporedje: zlata --- bela --- črna --- rdeča --- srebrna.¹⁰ Zbirka Čez plan ohranja enake barve v nekoliko spremenjenem zaporedju (zlata --- črna --- rdeča --- bela --- srebrna), opazna je pogostejša raba rdečebarvnega pridevka. V Samogovorih je na prvem mestu še vedno zlatobarvni pridevek, sledita srebrna in črna barva, najopaznejša je odsotnost rdečebarvnega pridevka (razen v Dumi). Barvni pridevki so v tej zbirki skromneje zastopani, izredno pisana je le pesnitev Duma: v njej se zvrsti celotna lestvica Župančičevih barvnih pridevkov, pogosto so impresionistični barvni zapis pokrajine ali pa imajo simbolno vlogo. Kompozicijsko in pomensko odločilno vlogo ima v Dumi zelena barva, barva ženske, romantične pesmi s simbolnimi konotacijami zdravega, naravno bujnega, idiličnega, domačijskega življenja. V zbirki V zarje Vidove se je barvna lestvica spremenila, vodilno mesto je zavzela rdeča barva, takoj za njo se uvršča zlata. Župančič se je z barvnimi pridevki nekoliko odmikal od Verlainove poetike, ki je zahtevale barvne odtenke, saj si je za barvno stalnico izbral intenzivno in čisto zlato barvo, pridevki bele in rdeče barve pa vendarle razkrivajo njegovo občutljivost za odtenke.

Iz rože, nosilne metafore Čaše opojnosti, sta se porodila tudi individualizirana pridevka cveten in rožen z implicitnimi barvnimi pomenkami (cvetne sanje, Padale so...; večera poletnega, rožnega, Kes). Pridevka pisan in rožnat odmevata tudi v Samogovorih (rožnate sanje, Zaprti park; rožna mladost, Moj Bog).

2.3.1  Zlata barva

Pridevek zlat se zapisuje kot prevladujoča barva zbirk Čaše opojnosti, Čez plan in Samogovori. V prvi je ta pridevniška metafora secesijsko obarvana; metaforičnemu ali nemetaforičnemu organskemu jedru pripiše pomenke anorganskega, umetnega¹¹ (zlata oranža, Oranža; zlati orehi, O sv. Duhu; zlati sadovi, Kot bi viseli zlati sadovi; zlato cvetko, Seguidille). Konotativni pomeni zlate barve se močno vežejo na krščansko simboliko in ikonografijo, zlata barva je tudi atribut verske transcendence.¹² Ko se v Čaši opojnosti veže s čutno simboliko sadja, postavlja čutnost v območje božanskega čaščenja (zlata oranža, Oranža; jasni, zlati sad, Kot bi viseli zlati sadovi). Največkrat je ta barvni pridevek uporabljen ob abstraktnih predmetih kot tradicionalni simbol dragocenega, a to se v hrepenenjskih motivih, ki so usmerjeni v prihodnost lirskega subjekta (moji zlati cilji, Moje barke), ali v motivih neponovljivega, izgubljenega otroštva in sanj (zlate sanje moje, Seguidille; iskal sem svojih zlatih dni, Bolne rože) izkaže kot še nedoseženo, daljno in nedoločno ali pa že izgubljeno.

Tudi v zbirki Čez plan je pridevek zlat na vrhu barvne lestvice. Izvir zlate epitetoneze je drugače kot v Čaši opojnosti postavljen v vesolje, vedno znova jo narojevajo zvezde (zdaj semena zlata padajo, Vseh živih dan). Najpogosteje domuje v drugem razdelku, v programski odi življenju (Vseh živih dan), v apoliničnih ljubezenskih pesmih s spominskimi ali hrepenenjskimi motivi (Jaz te čakam zaman, Prišla si...; Kvišku plava hrepenenje, Kdo v ljubezni), in izraža lepoto in dragocenost vesoljeke svetlobe, povečuje harmonično razpoloženje (zvezda zlata, Kvišku plava...; večerna zlata zora, Beli dan...,; zlat oblak, Prišla si...). V zlato barvo je odeta mladost (mladost ti moja zlata, Beli dan na okno trka) ali njeni tradicionalni simboli (Vesna zlata, Kdo v ljubezni...; zlato jutro, Vasovalec).

V Samogovorih je zlatobarvni pridevek še na prvem mestu, v primerjavi s prejšnjima zbirkama pa je njegova količinska zastopanost za polovico manjša. Pojavlja se v pesmih z ontološko, poetološko in domovinsko temo, izraža očaranost nad vesoljsko svetlobo ob njenih metaforah (zlati pas, Težko uro; zlate zastave iz zlatih lin, Prebujenje) ali je impresionistični barvni zapis (pesem zlatih in pesem srebrnih valov, Duma), kot ikonična barva se ohranja v sonetu Pogled na Montmartre (zlate kupole).

V zbirki V zarje Vidove nima več vodilne vloge, razpršen je po celotni zbirki, zgosti pa se v tretjem razdelku kozmično-panteističnih pesmi (Zlata jutra), največkrat je simbolen, novo učinkuje poveličevanje materinske ljubezni in rojstva (kodrolašček zlati moj, Pričakovanje) ter narodovih sanj (zlati sen, Naše pismo).

2.3.2  Rdeča barva

Poleg pridevka rdeč sta v Čaši opojnosti z odtenkom rdeče barve zastopana deležniški pridevek žareč s poudarjenimi pomenkami dinamičnosti, toplote in čutnosti ter pridevek rubinji (rubinjih ustnic, Essehrin kip). Pridevek žareč zapisuje impresionistični svetlobni odtenek ob dnevni ali nočni svetlobi (ob žarečem sonci, Nad mestom belim...; pod žarečim nočnim nebom, Padale so...), a pogosteje ponazarja erotično strast (mak / rdeči, žareči, Tu...; prsti njegovi // živo žareči, Oranža).

V zbirki Čez plan se je paleta implicitnih rdečebarvnih pridevkov razširila, pridevek krvav evocira bolečino (pot krvavih lis, Manom..., 6), simbolizira pa tudi dinamično načelo življenja in svobodnega duha (krvavordeč plamen, Vseh živih dan; zastave krvave, Ob Kvarneru), podobno pridevka žareč in plameneč z odtenki ognjene (blisk žareč, Manom..., 1) ali vesoljske svetlobe (plameneči zastor polnoči, Nebo in zemlja). Ta pridevka imata v povezavi z očmi ljubezensko ali duhovno konotacijo (oči žareče, Nebo in zemlja; oko ti plameneče, Manom..., 1).

V Samogovorih je rdečebarvni pridevek omejen le na Dumo (rdeče se peni, hišo gorečo).

V zbirki V zarje Vidove je rdečebarvni pridevek skupaj z odtenčnimi (žareč, goreč, ognjen) zastopan najpogosteje. V pesmi z motivom vojne smrti se pojavlja kot barva krvi s tradicionalnimi konotacijami odtekanja življenjske tekočine ob metaforičnem jedru za rane (rdeče jagode, Razgovor), tudi kot barva življenja, ki naj premaga belo smrt (Dete čeblja) ali podaljša ljubezenski vitalizem čez mejo smrti (roža na ustnicah živo žareča, Carmen). V socialni pesmi evocira boleče trpljenje delavcev (žareči žeblji, Žebljarska).

2.3.3  Črna barva

Črna barva je tipična¹³ barva slovenskega simbolizma in je tudi pri Župančiču precej opazna. V Čaši opojnosti evocira neznano, kaotično (v viharja črno grozo, Divje polje...) ali zmago strasti in kaosa nad duhovnim redom (mrakovi črni, Vrt mojih sanj...), a tudi harmonično ubrano razpoloženje (Večerna melodija). Ob ženskih očeh in laseh ima močno erotično konotacijo, črnina se razlije tudi čez več verzov (... huris črnooke, // črnooke, črnolase // črnolase, belopolte, Essehrin kip).

V zbirki Čez plan se pridevek črn uvršča takoj za zlatim, skoraj tretjina črne epitetoneze se je zgostila v ciklu Manom J. Murna-Aleksandrova; najbolj nakopičena je v prvi pesmi in evocira tragični položaj slovenskega umetnika (dva črna, črna curka, vrtinci črni). Pridevek pomrači pokrajino (nad črno pokrajino, Svetla noč), poudarja ljubezensko strast ob metaforičnem predmetu za lase (črn oblak, Čez ves obraz...) ali intenzivnost čustva, saj mu pripiše pomenke bolečega, neznosnega (črne strasti, Meni se hoče; svoj črni srd, Ob Kvarneru).

V Samogovorih je ta pridevek ponazoritven (črno oko, Silvin), ima simbolno vlogo (temine črne, Prebujenje), novo pa učinkuje v ekspresionistični vlogi, tu spremeni naravno podobo jedra in ga napolni z grozo duha (veje črne, Klic noči; črne roke, Vizija).

V zbirki V zarje Vidove se črna barva poveže z rdečo ob motivu smrti (smrtne so črne, druge rdeče, Razgovor).

2.3.4  Bela barva

Največ odtenkov bele barve prinašajo zloženski pridevki Čaše opojnosti (snežnobelih grudi, Essehrin kip; k šotorom jasnobelim, Seguidille; srebrnobele cvetke, Večno življenje). Pridevek bel ne evocira samo radostnega razpoloženja, marveč nastopa tudi v dekadenčnem motivu obupanega lirskega subjekta in ponazarja mračno, pusto razpoloženje in odsotnost življenjskih moči (Nad mestom belim..., Zimski žarki), približuje pa se tudi simbolističnemu nakazovanju duhovne transcendence (k šotorom jasnobelim, Seguidille). V zbirki Čez plan je pogosto ponazoritven, simbolizira starost in modrost (bele lase, Ob Kvarneru), ali pa impresionističen (račke bele, Pokopališče sv. Barbare, z girlandami belimi, Gozdna idila). V Samogovorih je pridevek bel zelo redek in je največkrat ponazoritven (v bele čipke, Prva pomlad). Tudi v zbirki V zarje Vidove se pojavlja kot impresionistični zapis labodje čiste beline (bel sijaj, Vihar) ali evocira duhovno transcendenco (v rokah belih, Spokorna pesem).

2.3.5  Srebrna barva

V Čaši opojnosti je pridevek srebrn zelo pogost v ciklu otroških pesmi Jutro, in sicer s konotacijami svežine, dinamike, čistosti; zunaj tega cikla se pojavlja samo v dveh pesmih in je ponazoritven (v srebrno čašico, Zimski žarki; iz čaše srebrne, Bila si mi...). Tudi v zbirki Čez plan je dokaj redek in je impresionistični zapis čiste in svetle barve (breze srebrne, Doma; valov srebrni beg, Pokopališče sv. Barbare), podobno ob metaforičnem jedru (s prsti srebrnimi, Beli dan...; izza srebrnoprašnih tančic, Poldan). V Samogovorih zapisuje impresionistično lepoto vode (kaplje srebrne, Prebujenje; srebrn val, Pomlad-nepomlad) ali stoji ob metafori za roso (srebrn nakit, Z vlakom). V zbirki V zarje Vidove ga ne najdemo.

2.4  Svetlobni pridevki

Svetlobni pridevki zapisujejo odtenke mnogih svetlobnih, osvetljenih ali svetlečih se predmetov. Župančič je posegal po vesoljski, pokrajinski in umetni svetlobi, po vodnih odsevih in bleščečih predmetih. V čaši opojnosti so za spoznanje močnejši svetli (neskaljen, čist, jasen, svetel, blesteč, kristalen, bisern) in z barvnimi oblikujejo bleščečo in razkošno epitetonezo prve zbirke. Tudi redkejši temni pridevki zapišejo kar nekaj odtenkov (meglen, mračen, ugasel, temoten, temen). Ponazoritveni svetlobni pridevek poudarja dragocenost in izbranost predmeta (kristalna skledica, Himna), impresionistično očaranost nad vesoljsko svetlobo (biserne žarke, Ti gizdava devojka Julijana), abstraktnim predmetom pripisuje simbolne pomenke svetlobe in lepote, tudi transcendence (svetlih sanj, Nočna melodija; blesteča večnost, Seguidille). Temni pridevek v Čaši opojnosti pomrači in zavrne katoliško luč in Kristusa (Kako je poln kristjanov temni hram, Pred onim temnim, V galeriji), izraža obup lirskega subjekta (nad mojim žitjem mrak leži teman, Bolne rože) in njegov strah pred neznanim (pokrajin neznanih, temotnih, Himna).

Zbirko Čez plan določa svetlobna epitetoneza, močno prevladuje svetla, pridevki največkrat zapisujejo lepoto zvezd in zarje ali njunih metafor (za zarjo blestečo, V teh težkih dneh; najsvetlejši čar noči, Manom..., 8; šotor svilnat, Svetla noč). Pridevki dnevne svetlobe so redkejši, toda intenzivnejši, simbolizirajo zmago dneva nad nočjo, zmago vitalističnega občutja nad dekadenčnim (dan, / tak jasen, tak vroč, / z diamanti ves posejan, Dan, 4; dan je prišel / s krono demantno, Beli dan...). Temni pridevki (polnočen, temen, temnejši, temačen, mračen, brezzvezdnat, oblačen) zapisujejo različno intenzivnost temnega (nad kupolo mračno, / čez mesto temačno, Zvečer; v brezzvezdnato noč / oblačno in mračno, Dan). Pogosto imajo simbolne konotacije demonskega (v polnočni mrak, Manom...) ali erotičnega (v njih roso polnočnih želja, Svetla noč).

Svetlobni pridevki odločilno določajo Samogovore; znova prevladujejo svetli. Bolj duhovna kot čustvena lirika te zbirke je posegala po odtenkih hladnejše svetlobe (čist, bled, prozoren, kristalen, blesteč, tisočok), sončna ostaja le v motivu ljubezenskih sanj (sončno glorijo, Sonce-roža) ali pa je odrinjena v vizijo nove prihodnosti (sonca mlada vsa, čista, Prebujenje). Svetlobni pridevek je v ontološki pesmi ekspresionističen in odseva duhovno razklanost lirskega subjekta (veje svetle, svetlo drevo, Klic noči), drugje ponazarja lepoto novoromantičnega laboda (blesteča perot, Epilog) ali očaranost nad nočno svetlobo (visoka tisočoka noč, Visoki hip; seme svetlo, Težko uro). Temni pridevki so se zgostili v tretjem in četrtem ciklu ontoloških pesmi; ob abstraktnih predmetih simbolizirajo neznano (temen nič, Zimska noč), minljivost in propadanje (žar sonc ugaslih, Zaprti park) ali ponazarjajo večerni čas, ki skupaj s tišino prostora preraste v simbol absolutne poznosti (v večerni trudni čas, Večerna vizija; v urah večernih, Zaprti park).

Svetlobni pridevki v zbirki V zarje Vidove dosegajo le tretjino svetlobnih pridevkov v Samogovorih. Impresionistični pridevki ustvarjajo lirsko razpoloženje v pesmi (po nebu temačnem, / po jezeru mračnem, Vihar) ali simbolizirajo čustvene odtenke (v svetlem hrepenenju, Goriškim izgnancem).

2.5  Zvočni pridevki

V vseh zbirkah prevladuje pridevek tih. V Čaši opojnosti največkrat povečuje ubranost razpoloženja (v tihi noči, Padale so...; po tihih gajih, Bolne rože) ali prinaša čustveni odtenek (tihe boli, Bolne rože; tiha nada, Moje barke). Zvočno bogati so onomatopoetski pridevki (šumen, buren, šumeč, bučeč); imajo vlogo simboličnega paralelizma: šumenje drevja in bučanje morja simbolizira erotični nemir lirskega subjekta (... in pijana blodi z vetrom / nad šumečimi lesovi / nad bučečimi valovi, Himna). V zbirki Čez plan so zvočni pridevki manj razvejeni, elativno stopnjo obupa ponazarja pridevek nem (v obupu nemem, Manom..., 1). V Samogovorih se zapisujejo odtenki tišine (tih, tihoten, neslišen, gluh), glasnejši pridevki so omejeni na domoviski razdelek (vrisk plakajoč, Z vlakom; pojoča raketa, Duma) in pesem Cigan (harmonika vreščeča). V zbirki V zarje Vidove pripisuje pridevek tih jedru pomenke skrivnostnosti (tihi kelih, Spokorna pesem), onomatopoetski pridevek pa ponazarja ubrano, umirjeno in disharmonično podobo (šumeči slapovi, Zlata jutra; v hrumečih brzicah, Dies irae).

2.6  Pridevki okusa

Med najpogostejše pridevke okusa se uvršča sladek. V Čaši opojnosti se zapisuje ob predmetih z ljubezensko temo in poudarja čutnost (poljub sladak, Tu; sladke ustnice, Bolne rože); v območju čutnosti krožijo tudi sanje, hrepenenje, skrivnost lirskega subjekta (vse sladke nade, Seguidille; sladke skrivnosti, Moja Madonna; sanje sladko opojne, Seguidille). Pridevek sladek vstopa tudi v oksimoronsko zvezo (pod sladkim jarmom svetega zakona, Parček) in se posmehne malomeščanskemu zakonu. Tudi v zbirki Čez plan ima pridevek sladek najvišjo pogostnost, erotično konotacijo ohranja v ljubezenskih pesmih, senzualizira pa tudi vesolje, saj se pojavlja ob metaforičnem jedru za zvezde (velike sladke rože / nad menoj, Tiho, brez besed). V Samogovorih so se pridevki okusa močno zredčili in zasukali iz sladke v grenko polovico (grenek, trpek, bridek), razklanost in nezdružljivost nasprotij ponazarja tudi oksimoronski pridevek (napoj sladko-gorjup, Starec misli). V zbirki V zarje Vidove se antitetična pridevka okusa povežeta v sinestezijsko zvezo z vonjem in povesta, da je ljubezen opoj in bolečina hkrati (vonj sladak, vonj grenak, Vihar).

2.7  Sinestezijski pridevki

Sinestezijski pridevki so v vseh štirih zbirkah manj opazni in se v večini primerov uvrščajo med leksikalizirane svetlobno-zvočne (glas / onemogel, pijan in teman, Premnogo noč; pretemna, težka pesem o grobeh, Manom..., 1), barvno-zvočne (v črnem hrupu, Razgovor) in tipno-svetlobne metafore (mrzel mrak, Moje barke), tudi v metaforo okusa in vonja (vonj sladak, vonj grenak, Vihar) ter metaforo okusa in zvoka (smeh grenak, Iz dnevnika). Med individualizirajoče sinestezijske pridevke lahko uvrstimo barvno-zvočnega (bisernobel smeh, Duma) in svetlobno-zvočnega (fanfare svetlozvočne, Pokopališče sv. Barbare). Vonjalno-zvočna zveza je uporabljena tudi ironično in se posmehne ovenelemu in konvencionalnemu izražanju filistrov (vse duhteče vaše fraze, Svojim prijateljem).

2.8  Literarnomodni pridevki

V pridevkih Čaše opojnosti odmeva literarna moda s konca prejšnjega stoletja. Župančič je rad posegal po besedah francoskega¹⁴ in hrvaškega¹⁵ izvira (parfumovan, fin; krasen, čaroben, okruten, zločest, diven, razkošen). Pridevka vele in bolne rože je mogoče uvrstiti med baudelairizme. Župančič je v Čaši opojnosti razširil slovar pridevkov za izražanje dveh pomembnih pojmov simbolistične poetike, za lepoto¹⁶ in skrivnost (lepe rože, Bolne rože; čarokrasen grad, divna huri, Essehrin kip; v kelihu mistične rože, v tihi minuti čarobni, Moja Madonna; ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota; krasni cvetovi; tajno moč, tajnostno trepetanje, Ti gizdava devojka Julijana).

2.9  Verski pridevki

Verski pridevki v Čaši opojnosti odevajo čutno v plašč sakralnega, pomenijo še neizrabljeno metaforično gradivo v ljubezenski poeziji, verska metafora pa ima tudi zunajjezikovno vlogo radikalnega osvobajanja ljubezenske poezije, ki jo je ob koncu prejšnjega stoletja klerikalna in filistrska malomeščanska družba v imenu katoliške moralke močno dušila in obsojala.¹⁷ Pridevki iz verskega slovarja se močno razbohotijo v Čaši opojnosti, preneseni so v ljubezenske motive sredi narave (deviške brezice, Vrt...; čiste neveste, Ti gizdava devojka Julijana; v nunskih srcih spokornic cipres, Essehrin kip) ali pa se povezujejo z vesoljskimi predmeti (nebeški sončni žarek, zvezde nebeške, Nočna melodija); pomenko svetega dobi tudi trenutek (v hipih svetih, Moje barke). V drugih zbirkah so verski pridevki manj opazni in praviloma ostajajo ob verskem jedru (sveti duh, Duma). V zbirki V zarje Vidove postanejo svete narodove sanje (večnih sanj, Podoba).

2.10  Personifikacijski pridevki

Personifikacijski pridevki so močno zastopani v prvih treh zbirkah. V Čaši opojnosti je jedro personifikacijskega pridevka mnogokrat duša, ki je v tej zbirki čutna, dinamična in bliže dekadenčni kot simbolistični (duše trudne, Večno življenje; v duši trpeči, Nočna melodija; duši potrti, In nikjer, nikjer tolažbe; vriskajoča duša, Divje polje duša moja), pogosto tudi cvetje (aristokratsko samujoče teje, Vrt mojih sanj), vesoljski pojavi (iz daljnih, trudnih daljav, Bolne rože) ali abstraktni predmeti (ljubezen mojo mlado, Seguidille; vest pijana, Moje barke).

Personifikacijski pridevek v zbirki Čez plan pogosto vizualizira duševni svet lirskega subjekta (moja mlada moč, Kvišku plava; moje želje osamljene, Jaz te čakam zaman; žar duše koprneče, Ptič Samoživ). O pesnikovi bivanjski tragiki ob Murnovi smrti zgovorno govori tudi raba pridevka ob zarjah, Župančičevem najbolj priljubljenem poetičnem gradivu. Medtem ko je leta 1900 v Pesmi mladine upesnil vero v novo, pogumno in optimistično prihodnost mladih (v nove zarje), je v ciklu Manom J. Murna-Aleksandrova nekdanjemu simbolu lepše prihodnosti odvzel življenje (zarje mrtve, Manom..., 8).

V zbirki Samogovori so personifikacijski pridevki še pogostejši in prav tako vizualizirajo čustveni in miselni svet lirskega subjekta, pogosto ponazarjajo žalostna, boleča in statična občutja (srce tožno, Moj Bog; blodna duša, Metamorfoze). Opazna je visoka pogostnost pridevka mrtev (mrtvega veka, Zaprti park; smrtni sen, Vizija), še posebej ob tradicionalnem simbolu življenja (polno mrtvih sonc, Vizija).

V zbirki V zarje Vidove personifikacijski pridevek ni pogost, novo pa učinkuje, ko metaforičnemu jedru za voditelja naroda pripiše negativne lastnosti (godalo prihuljeno, Naše pismo).

3  Oblikovno-izrazne lastnosti Župančičevih pridevkov

3.1   Župančičevemu dinamičnemu pesniškemu izrazu so ustrezali deležniški pridevki, srečujemo jih v vseh zbirkah, najbolj pa se razbohotijo v zbirki Čez plan (Čaša opojnosti: cveteč, kipeč, duhteč, vriskajoč, koprneč, samujoč, rjoveč; Čez plan: šumeč, plameneč, žareč, bleščeč, blesteč, krakajoč, duhteč, koprneč, boreč, omahujoč, strmeč, bodeč; Samogovori: cvetoč, goreč, blesteč, pojoč, sopihajoč, vreščeč, plakajoč, duhteč, umirajoč, obupajoč; V zarje Vidove: dehteč, goreč, žareč, gasnoč, pojoč, hrumeč, šumeč).

3.2   Nemalokrat je izbiro pridevka narekovala potreba po bogati in učinkoviti zvočni organizaciji verza (vokalna orkestracija verza: roža mogota; večera poletnega, rožnega, Kes; ritem in rima: nad kupolo mračno / čez mesto temačno, Zvečer; želja cvetečih in kipečih nad, Vrt...,; aliteracija: vrli vejevec, Podoba; tajnostno trepetanje, Ti gizdava devojka Julijana; žareči žeblji, Žebljarska; onomatopoija (nad šumečimi lesovi / nad bučečimi valovi, Himna; vetrovi šumni, burni, Divje polje duša moja).

3.3   Župančičevi pridevki se pogosto povezujejo v obsežnejše zveze, zapisoval je dvo- in veččlenske pridevke (pokrajin neznanih, / temotnih, Himna; želja cvetečih in kipečih nad, Vrt mojih sanj; glas onemogel, pijan in teman, Premnogo noč; kipeče, bujne prsi te, Nedolžnost; ti zlata, razkošna Vesna, Jaz te čakam zaman; dva črna, črna curka; Manom..., 1; v brezzvezdnato noč, / oblačno in mračno, Dan, I; visoka, tisočoka noč, Visoki hip; vse same drobne jagode, / rdeče, rdeče, rdeče, Razgovor; pradavnih, divnih sanj, Naša beseda).

3.4   Za izražanje pomensko odtenčnih pridevkov je uporabljal:

a) različna priponska obrazila (tajen, tajnosten; temen, temoten, temačen; tih, tihoten);

b) prevzeto besedje (tajen, tajnosten, tajinstven, čaroben, krasen, mističen, diven, plakajoč, gizdav, parfumovan). S prevzetimi pridevki je najbolj zasejana Čaša opojnosti, vendar jih tudi pozneje ni opustil, pridevki tajen/tajnosten/pritajen se v Samogovorih in v zbirki V zarje Vidove celo okrepijo;

c) zloženske pridevke (k šotorom jasnobelim, Seguidille; srebrnobele cvetke, Večno življenje: snežnobelih grudi, Essehrin kip; krvavordeč plamen, Vseh živih dan; srebrnoprašnih tančic, Poldan; fanfare svetlozvočne, Pokopališče sv. Barbare; tvoj vseprodirni soj, Samogovor; polzasenčen, tih obraz, Zaprti park; polizdane slasti, Orientalski sonet; v vrtincu burnoblaznem, Vizija; bisernobeli smeh, Duma; zlatoslovno pismo, Tuji mož);

č) prislovno-pridevniške pridevke (sanje / sladko opojne, Seguidille; kvišku hrepeneči cveti, Padale so cvetne sanje; aristokratsko samujoče teje, Ti gizdava..; samoten plamen, z vetrom se boreč, / na tla pritiskan, kvišku koprneč, Manom..., 4; v kobilje razuzdanem smehu, Vizija; roža na ustnicah mrtvih živo žareča, Carmen).

Pridevniška metafora je najrodovitnejša Župančičeva metaforična oblika v vseh štirih zbirkah, v Čaši opojnosti se je zasejala najgosteje, v zbirki Čez plan se je za polovico osipala in se v Samogovorih spet nekoliko okrepila, v zbirki V zarje Vidove pa je zdrsnila na najnižjo točko.¹⁸ Župančičeva pridevniška metafora je inovativna po gradivu, oblikah in funkcionalnosti. Podobno kot za druge njegove metaforične oblike velja tudi za njegovo pridevniško metaforo, da je pogosteje vizualizacija pojmovnega kot abstrakcija konkretnega.

Opombe

¹

Članek je nekoliko prirejeno poglavje iz magistrske naloge z naslovom Metaforika v Župančičevi poeziji (od Čaše opojnosti do zbirke V zarje Vidove) in prinaša analizo epitetonov v Čaši opojnosti (1899), Čez plan (1904), Samogovorih (1908) in v zbirki V zarje Vidove (1920). Primeri so vzeti iz Župančičevega Zbranega dela, I ( Ljubljana, 1956); II (Ljubljana, 1957) in III (Ljubljana, 1959).

²

Uvod u književnost, ur. A. Stamać in Z. Škreb, Zagreb, 1986, 261.

³

Prim. Rečnik književnih termina, Beograd, 1985, 180. Mnogi literarnoteoretični priročniki prištevajo k okrasnemu pridevku le tipične, ponavljajoče se pridevke, izhajajoče iz ljudske pesmi ali antične literature, prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija, Ljubljana, 1983, 117; Literatura, Ljubljana, 1987 (Leksikoni Cankarjeve založbe), 64; Die Literatur, Mannheim, 130.

⁴

Rečnik književnih termina, 180.

⁵

Prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija, 117.

⁶

Rečnik književnih termina, 181.

⁷

Uvod u književnost, 263.

⁸

Prim. G. Kocijan, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, Ljubljana, 1983, 180.

⁹

Tradicionalna metafora izhaja iz literarne klasike, s ponavljanjem izgublja svojo inovativnost in se uvršča v konvencionalno pesniško leksiko, prim. B. V. Tomaševski, Teorija književnosti, Beograd, 1972, 50- 51.

¹⁰

Drugi barvni pridevki (sinji, rumen, siv) so zaradi nizke pogostnosti in slogovne neopaznosti zanemarljivi. Barvna lestvica se močno spremeni v ciklu otroških pesmi Jutro, ki ga izpuščamo iz analize, v njem prevladujeta zelena in srebrna barva.

¹¹

Secesijska metafora mrtvi živo in oživlja mrtvo, prim. A. Stamać: Vprašanje secesije v moderni, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1983 (Obdobja, 4, I), 159.

¹²

Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Zagreb, 1985, 592.

¹³

F. Zadravec, Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1983 (Obdobja, 4, I), 10.

¹⁴

Francoske prevzete besede so kot slogovno-izrazno sredstvo v 90. letih prejšnjega stoletja pogosto uporabljali slovenski naturalisti za kar najbolj natančen opis literarnih oseb, krajev in meščanske govorice, medtem ko so modernisti v prevzetih besedah iskali sugestivno in izbrano izrazno sredstvo, prim. A. Ocvirk, Novi pogledi na pesniški stil, Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 1979, 75-76. J. Toporišič je opozoril tudi na manj posrečeno rabo teh besed, pač iz metrično-rimalnih razlogov (Župančičeva opazna beseda v Čaši opojnosti, Oton Župančič, Simpozij 1978, Ljubljana, 1979, 175-191).

¹⁵

V Pleteršnikovem slovarju imajo naštete prevzete besede hrvaškega izvora kvalifikator novoknjižno; ta pove, da je izraz prišel v literaturo sredi 19. st., zato te besede ne posnemajo belokranjskega govora, temveč so literarnomodne.

¹⁶

I. Tavčar je za najvišjo stopnjo lepote uporabljal pridevek krasen, prim. G. Kocijan, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, 178.

¹⁷

Prim. B. Paternu, Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko pesništvo od baroka do moderne, Slavistična revija 22, 1969, 233-263.

¹⁸

Število pridevniških metafor glede na število verzov v zbirkah: Čaša opojnosti (0,22), Čez plan (0,11), Samogovori (0,14), V zarje Vidove (0,10).