Anketa o učbenikih za slovenski jezik
(Milena Ivšek)

1.1.   Kaj je po vašem mnenju učbenik?

• Učbenik je knjiga, v kateri so znanstvene ali strokovne vsebine posredovane uporabniku s pomočjo posebej oblikovanega didaktičnega instrumentarija, izbranega odvisno od ciljev izobraževanja, psihofizične zrelosti uporabnika, ki mu je knjiga namenjena, in od posebnih nalog učnega načrta oz. šole in ravni izobraževanja. Tisto, kar učbenik ločuje od drugih šolskih knjig, ki se uporabljajo v izobraževanju, je dejstvo, da je učbenik množična, osnovna in obvezna šolska knjiga. (Pedagoška enciklopedija 1989, II. zv., 472.)

• Učbenik spada med t. i. besedilna učna sredstva in ga med temi sredstvi najpogosteje uporabljamo. Učbenik je osnovno sredstvo izobraževanca in izobraževalca za sistematično obdelavo učne snovi z določenega predmetnega področja. (Jereb, Jug 1987, str. 68.)

1.2.   Koliko mora biti učbenik sodoben glede na nove (svetovne) jezikoslovne teorije?

To je za področje materinščine temeljno vprašanje, zato ker se predvsem na tem področju znanost razvija ?pred našimi očmi?. Znanost se razvija na vseh področjih, vendar so na drugih področjih dosežki znanosti primerljivi na drugačne način. Pri drugih šolskih predmetih pride marsikaj ?prefiltrirano? iz sveta. Slovenščina kot materinščina pa ni samo učni predmet v šoli, ampak je hkrati tudi učni jezik in tudi učno načelo.

Jezik je živa tvorba, vsak dan nastajajo nove besede. Jezikovna in jezikoslovna veda se razvija in zagotovo je potrebno upoštevati to tudi v šolski praksi.

1.3.   Katere lastnosti naj bi imel dober učbenik?

Učbenik naj bi bil sistematičen, jasen, pregleden, da bi bila opazna didaktična pot pridobivanja novih spoznanj. Skladen mora biti s postavljenimi cilji pouka, z učnim načrtom.

Pomembna je tudi oblikovanost --- zunanja in notranja.

1.4.   Kakšno vlogo naj bi imel učbenik kot učni pripomoček: ali naj bi ga znal/zmogel uporabljati tudi učenec sam?

Pri nas je v šolski praksi večina učbenikov takih, da so naravnani na triado učenec --- snov --- učitelj, za slovenski jezik to še posebej velja. Danes nastajajo dodatna gradiva za posamezna poglavja ali področja, v katerih se lahko učenci znajdejo sami in si tako pridobijo znanja.

1.5.   Ali je potreben ob učbeniku priročnik za učitelje?

Da, za vsak učbenik bi morala biti opisana didaktična pot do cilja, ne kot kalup, da bi učitelja utesnjevala, ampak kot ena izmed mogočih poti do cilja. In ne samo priročnik za učitelja, potreben je tudi priročnik za učenca z dopolnilnim gradivom, da se ne izgublja in ne ustavlja pri informativnem gradivu, da vidi temeljne cilje.

Pri nas v šolski praksi ni priročnika k učbenikom slovenskega jezika, letos smo dobili priročnik za učitelja brez učbenika, imamo pa učbenike brez priročnikov.

2.1.   Kaj naj bi bil temeljni cilj pouka slovenskega jezika v šoli?

To je zelo čudno vprašanje, saj je vendar družba odgovorna, da najde konsenz s stroko na tem področju, tako se določijo globalni cilji in usmeritev za temeljno izobrazbo na področju materinščine. Pa vendar je to anketa, zato bom povedala svoje mnenje.

Temeljni cilj je razvijati zmožnost za poslušanje/slišanje, branje, govorjenje, pisanje, za sporazumevanje govorno in pisno, za opazovanje jezika in za interpretacijo umetnostnega in neumetnostnega besedila.

2.2.   Kakšno naj bi bilo v učbeniku slovenskega jezika razmerje med sodobnim jezikom in zgodovinskimi stopnjami jezika?

Bistveni del naj bi bil namenjen sodobnemu, živemu jeziku. Zgodovinski pregled je zanimiv z informativnega stališča in zelo pomemben za oblikovanje razmerja do jezika sploh. Tako so zasnovani tudi cilji pouka v štiriletnih srednjih šolah. V vsakem letniku je 70 ur pouka jezika, od tega je za zgodovino namenjenih 5 ur v prvem letniku, 8 ur v drugem, v tretjem 5 ur v četrtem 10, tu pa gre za razvoj jezika v 20. stoletju.

2.3.   Katere vrsta analize besedil naj bi bila v učbeniku zastopana: jezikovnostrukturna, pomenska, pragmatična...?

Preprost odgovor: vse tri enakovredno. Čeprav ima jezik štiri glavne kompetence --- slovnično, pomensko, pragmatično in metaforično --- lahko trdimo, da je v praksi izrazito poudarjena slovnična, manj pomenska in še manj pragmatična in metaforična. Za to bi bila potrebna mreža ciljev za posamezno kompetenco in na podlagi te narejen učbenik.

2.4.   Kateri zvrsti besedil naj bi dal jezikovni učbenik prednost pri zgledih?

Neumetnostnim besedilom, ker so bolj enopomenska.

2.5.   Katere vrste vaj naj vsebuje učbenik?

Potrebni so različni tipi vaj, različni tipi vprašanj. Potrebne so vaje za razumevanje besedil, za opazovanje in za razčlembo. Besedilo naj bi opazovali s stališča pomena, glede na namen, glede na okoliščine in tudi s katerimi izraznimi sredstvi je to mogoče doseči. Od tod naj bi šla pot v tvorbo besedila, tako bo pot do tvorbe krajša in učinkovitejša.

3.1.   Kdo naj piše učbenike?

To je večno vprašanje. Odgovor iz izkušnje --- najbolje bi bilo, če bi bilo mogoče sodelovanje dveh, tako bi nastal dober učbenik: znanstvenik bi poskrbel za stroko, šolski praktik pa obvlada didaktično metodično pot.

3.2.   Ali se kaže potreba po več učbenikih?

Prav bi bilo, da bi imeli več učbenikov, ker imamo tudi strokovnjake za različna področja. Učitelj bi ob dobro postavljenih ciljih odbral primerno vsebino in pot. Hkrati pa moramo opozoriti, da je slovenski prostor majhen, zato bi bilo vredno združiti moči in napraviti najboljše v danem trenutku.

3.3.   Vprašanje ?poskusni učbenik??

Glede na prej povedano je to preživel pojem. Če govorimo, da smo prešli pot od vsebinskega načrtovanja pouka k ciljnemu, je tako razmišljanje odveč.

Učbenik je nujno uvajati, drugo leto je stališče do učbenika drugačno in šele tretje leto zaživi (ali ne) v učnem procesu. Zelo smiselno je izobraževanje s pomočjo dobrih praktikov in pa seveda zelo podrobna spremljava (ne mislim v oblik javnomnenjske ankete.)

Spremljave sploh ne opravljamo (izjema so učbeniki za pouk književnosti v osnovni šoli, za jezikovni del te spremljave ni) zato so ocene ?na pamet?, ki našim učbenikom prav malo koristijo.

4.1.   Zastopanost metajezika.

Tega je preveč v vseh jezikovnih učbenikih, dosti večja škoda je narejena na osnovnošolski stopnji, ker je tam ta problem še veliko bolj žgoč.

4.2.   Ali naj učbenik vsebuje slovarček strokovnih izrazov?

Mislim, da ne moremo govoriti o slovarčku strokovnih izrazov, zame bi bilo smiselno govoriti o številu pojmov, ki naj jih učenec pridobi v procesu pridobivanja znanja. Kaj je pravzaprav znanje? Zame je mreža pojmov, temeljni instrumentarij, s katerim razvijemo sposobnost za opazovanje in razčlembo besedila, od tod pa gre pot v tvorbo.

Naši jezikovni učbeniki so precej naravnani na pouk o jeziku, manj pa na pouk jezika. Koliko metajezika je potrebno, je vprašanje za didaktiko pouka jezika na vseh stopnjah šol.