Nova češka knjiga o sestavi pesniških besedil

Termin kompozicijska gradnja ima F. Všetička za temeljnega in ga želi natančneje opredeliti zaradi proste uporabe sopomenskih izrazov s pogosto precej ohlapno vsebino (zgradba, sižejska zgradba, sestava, arhitektura, tektonika...). Dve temeljni ravni kompozicijske gradnje predstavljata arhitektonika (kot njena statična prvina) in kompozicija (kot notranja sestava, usmerjena na dinamične prvine). Med pojme arhitektonike uvršča arhitektonsko enoto (formalna ureditev, npr. po kiticah, v nasprotju s sižejsko ureditvijo, t. j. konkretno razvrstitvijo dogajanja po posameznih delih besedila). Poleg arhitektonske enote postavlja sem tudi arhitektonski impulz, vez, strofično anaforo. Arhitektonski impulz npr. prispeva k celovitosti enote kot izrazit element, ki stoji na njenem začetku in koncu. Njegova vloga je bila pomembna predvsem v obsežnih srednjeveških besedilih, uveljavlja pa se tudi v moderni poeziji.

Glavno težo kompozicijske gradnje vidi avtor v kompozicijskih načelih in postopkih. Kompozicijsko načelo definira kot način poenotenja notranje sestave dela, pri čemer delo praviloma temelji na več kompozicijskih načelih. Za najpomembnejša ima vzporedno in kontrastno načelo, ki s svojimi koreninami segata do prvih začetkov predumetnostne književne izpovedi. Imata lastnosti arhetipov človeških stališč in razmerij, ki izražajo temeljne nujnosti človeškega obstoja. Cela lestvica drugih kompozicijskih načel (klimaks, kontradikcija, konvergenca, številsko načelo, dnevnik, okvir itd.) v bistvu variira, dopolnjuje ali precizira vzporednost in kontrast. Sledi nadrobnejša karakterizacija, tako je bilo npr. številsko načelo navadno v srednjeveški in folklorni književnosti. Simbolika števil je izhajala iz pomena, ki so ga pripisovali posameznim številom (t. i. magična števila ter njihov pozitivni in negativni pomen, kot so ga dobila v verskem in družbenem izročilu).

Kompozicijsko načelo, ki poenoti notranjo sestavo dela, pripelje do končne podobe s kompozicijskimi postopki. Podobno kot pri kompozicijskih načelih književno delo navadno izhaja iz večkompozicijskih postopkov. Nekatere kategorije delujejo kot kompozicijski postopki samo v določenem sobesedilu. Kompozicijsko funkcijo lahko izpolnjuje npr. oseba, ki anticipira tezo, uresničeno v nadaljnjem dogajanju, ali kadar uokvirja delo v njegovi prvi in sklepni arhitektonski enoti. Kategorija časa ima prav tako kompozicijsko vlogo v obliki kronološkega, retrospektivnega ali subjektivnega časa, ki je navadno čas izrednih trenutkov, ali mejnega časa kot vnaprej določenega časovnega mejnika. Podobno kot čas in oseba niti prostor ni izključno kompozicijska zadeva, lahko pa to postane. Tudi arhitektonska enota deluje v določenem sobesedilu (npr. kot kulminacijska kitica, kitica okvir itd.) Kompozicijski dejavnik lahko postane celo ritem. Sodobna teorija verza ga postavlja v nasprotje z metrom, njegovo bistvo ustvarjajo tektonske sestavine, ki se v besedilu pojavljajo v določenem zaporedju.

V oddelek kompozicijskih postopkov uvršča pisec t. i. zgradbene eksponente, značilne ravno za pesniška besedila. Njihova izpostavljenost v verzu prispeva k večji izrazitosti misli, tako kot to med drugim dosegamo z aliteracijo, refreni, poanto in rimo. Tudi naslov pravzaprav pomeni gradbeni eksponent s popolnoma izredno vlogo. Medtem ko je Jiři Levy, pomembni češki strukturalist, ki se je ukvarjal predvsem s teorijo prevajanja, ločil dve vrsti naslovov (opisnega in simbolnega), navaja F. Všetička pet tipov (protagonističnega --- po glavni osebi, temporalnega --- po časovni kategoriji, žanrskega --- ki označuje literarno vrsto in zvrst dela, mitiziranega --- ki izhaja iz mita, pogosto biblijskega, in metaforičnega --- ki temelji na konfrontaciji pojavov in predstav).

Kompozicijskim postopkom so dodani: anticipacija kot sižejska prvina, ki napoveduje prihodnje dogodke, introdukcija in finale ter končno tudi uokvirjenje, ki temelji na medsebojnem ujemanju sorodnih pojavov ali položajev.

Uvodnemu poglavju, v katerem pisec utemelji izhodiščno teorijo in določa strokovno izrazje, sledi šestnajst poglavij z razčlembami besedil znanih čeških avtorjev 19. in 20. stoletja (K. J. Erben, K. Hlaváček, V. Dyk, P. Bezruč, F. Šrámek, K. Toman, J. Wolker, J. Seifert, J. Kainar, K. Biebl, F. Hrubín, na prvem mestu je P. J. Šafařík, pomembni slavist, ki je bil najprej pesnik). Iz kazala je razvidno, da gre za delne poglede, ki sestavljajo mozaik razvojnega reda. Všetička pri tem izrecno poudarja, da si v tem delu ne postavlja za cilj sistematične obdelave razvoja.

František Všetička se kot docent češke literature na Pedagoški fakulteti Univerze Palackega v Olomoucu sistematično ukvarja s poetiko književnega dela, metodološko pa izhaja iz ruske formalistične šole. Sestava pesmi zavzema v vrsti njegovih knjižnih izdaj že šesti naslov, znan je tudi po številnih revijalnih študijah, objavljenih na Češkem in v tujini. Poleg pesniških besedil posveča pozornost tudi prozi, lani je Praška imaginacija (založba, ki slovi predvsem po izdajanju zbranih del Bohumila Hrabala) objavila njegovo knjižno študijo o češkem prozaiku Jakubu Arbesu.

Všetičkova metodologija ne deluje kot izziv le za literarno teorijo, temveč tudi za teorijo literarne vzgoje, saj prinaša nove ideje za interpretacijo besedil.