Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Miran Hladnik | UDK 007:681.3:82.0 |
Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje
Informacije so vedno dostopnejše. Od doma že listamo po katalogih svetovnih knjižnic, arhivih univerzitetnih in drugih računalniških centrov ter si ogledujemo njihovo tekstovno, slikovno, filmsko in zvočno gradivo. Knjige naročamo prek računalnika in jih prebiramo na zaslonu, se prek zaslona pogovarjamo s kolegi po celem svetu. Problem je orientacija ali, če uporabim popularno besedo, navigacija po morju informacij oz. --- s stališča tvorcev informacije --- kako opremiti (povzeti, indeksirati) informacijo, da se ne bo izgubila v množici drugih in da bo kar najbolj dosegljiva uporabniku.
Tole je članek o elektronskih bibliografskih, tekstovnih in drugih podatkovnih zbirkah, zanimivih za literarnega zgodovinarja, o strokovnih debatnih forumih, strokovni periodiki, člankih in knjigah, programih za analizo literature, dostopnih po računalniški mreži, in o inštitucijah, ki ustvarjajo, hranijo in ponujajo vse to gradivo. Uporaba računalnika se je, kot vse kaže, v humanistiki osredinila ravno na shranjevanje podatkov in čim hitrejše iskanje po podatkovnih zbirkah: podatki so shranjeni poceni, na majhnem prostoru, so hitro dosegljivi in se jih da poljubno razmnoževati oziroma izdelati varnostne kopije.1 Področje se zelo hitro razvija in spreminja, zato so podatki v članku kratke veljavnosti. Izkušnja uči, da pisanje na temo sodobne komunikacije zastari že v nekaj letih, nekatera predvidevanja pa razvoj postavi na laž že prej. Poročilo se omejuje na zahodne in deloma na slovenske vire.2
Internet
Informacije, dosegljive prek interneta, tako hitro naraščajo, da ni mogoče oblikovati enotnega in zanesljivega kazala ali jih enoumno strukturirati; zato se internetu pogosto očita anarhičnost. Primerjajo ga morju in listanje po njegovih virih navigaciji oziroma krmarjenju. Nagel in neorganiziran je tudi fizični razvoj omrežja: predvidevajo, da bodo v kratkem kanali, po kateri se pretakajo informacije, tako prepustni, da bo prenos cele enciklopedije zahteval le pičlo sekundo in da bodo pogoltnili tudi tridimenzionalno grafiko ter druge medije --- televizijo, radio in telefon.
Elektronska pošta, naročniški strežniki in informacijski centri
Mrežnih konferenčnih sistemov je cela vrsta. Komercialni so znani pod imenom BBS (bulletin board system 'oglasna deska', 'stenčas') --- nanje se uporabniki priklopijo od doma in plačajo zato nekaj večji telefonski račun. Internetov konferenčni sistem je bil ustanovljen leta 1979. Imenuje se Usenet (user network) in deluje po protokolu news. Število debatnih tem v njem stalno raste in jih je trenutno več kot 10.000. Teme prepoznavamo po naslovih: glavne skupine so alt in misc (splošne teme), comp (računalništvo), soc (družbene teme), sci (znanost), rec (rekreacija), ki so nadalje natančneje razvejane. O literarni vedi ne bomo dobili nič, pač pa se lahko pogovarjamo o knjigah, posameznih avtorjih ali žanrih v desetinah nemoderiranih konferenc pod rubrikami rec.arts, alt.fan in alt.books. O elektronskih besedilih teče debata pod naslovom bit.listserv.gutnberg. Besedovanje o Sloveniji poteka pod naslovom soc.culture.slovenia. Debate praviloma nimajo urednikov in so spontane. Včasih je to njihova prednost, včasih pa zaradi nekompetentnih ali preveč razboritih udeležencev tudi ne.
Konferencam podobna ustanova so naročniški strežniki (listserver), ki posredujejo tematsko določeno pošto naročnikom s seznama (mailing list). Uporabnik ne hodi več gledat, kaj se dogaja v debatnem krožku, ki ga zanima, ampak se naroči na določeno diskusijo in jo prejema ter prebira kot elektronsko pošto. Pošta, ki prihaja z naročniškega strežnika, vsebuje vprašanja, in odgovore, predloge in komentarje kolegov s celega sveta, obvestila, razpise za sodelovanje na fizičnih konferencah, razpise za službe, skratka vse, kar se zdi posameznim naročnikom vredno posredovati drugim. Seznami imajo včasih svojega urednika, včasih pa je pošta nemoderirana in necenzurirana. Slaba stran naročniških strežnikov je, da hitro napolnijo skromno dodeljeni prostor, ki ga posameznik zaseda v pomnilniku mrežnega računalnika. Na področju književnosti je tematsko zamejenih akademskih konferenc na desetine: svoj forum imajo veliki ali popularni avtorji (Shakespeare, Balzac, Cervantes, Nabokov itd.), posamezne nacionalne literature, postmodernizem, literarna teorija. Debatni forum Humanist je prostor za razpravljanje o uporabi računalnika v humanistiki pa tudi o splošnih humanističnih temah, Seelangs za diskusijo o slovanskih in vzhodnoevropskih jezikih in literaturah, Eric-L je didaktična konferenca na temo literature, v Prosody se razpravlja na verzološke teme, Scholar je za tekstno analizo.6
Gopher je protokol za sprehajanje po različnih računalniških lokacijah po svetu s pomočjo menijev s hierarhično urejeno informacijo, WWW (world wide web 'svetovna mreža', tudi W3) pa je protokol oz. sistem za nelinearno in nehierarhično organizacijo besedilnih, slikovnih, filmskih in zvočnih informacij v internetu po tehnologiji hiperteksta (nadbesedila). W3 je sestavljen iz spisov (document), stikal (link 'stik', 'člen', 'povezava', 'zveza', 'kazalka', 'gumb') in iskalih kazal (search index). Za obvladovanje informacij po W3 in po drugih protokolih je na voljo več prijaznih programov.7 Mosaic, cello in netscape so hipermedijski programi in delujejo v okolju oken (windows), lynx pa deluje podobno v asketskem okolju DOS-a in velikih sistemov; ker ne zna gledati slik in poslušati zvoka, je tudi precej hitrejši od prvih treh. Vrsta drugih orodij si prizadeva vzdržvati pregled nad vedno številnejšo ponudbo novih in novih strežniških informacij: knjižničnih katalogov, podatkovnih zbirk, programskih in besedilnih arhivov, oglasnih desk ipd. Kot je za anglosaški svet običajno, v predmetnem kazalu gesla literarna veda ne bomo našli, pod geslom literatura pa bodo podatki zanimivi prej za ljubitelje lepe knjige kot za literarne zgodovinarje.8
Simpatična postaja orientacija po strokah v hipertekstualnem (nadbesedilnem) okolju W3. Za pregled nad gradivom in projekti skrbijo podjetne akademske inštitucije, strokovna združenja, korporacije in posamezniki (Yahoo, Einet in vrsta drugih), ki kažejo drug na drugega, tako da je treba zadeti le na eno tako mesto, pa se že odprejo obzorja po vseh drugih pomembnih lokacijah strokovne informacije. Izhodiščne točke iskanja oz. pomembnejše začetne strani inštitucij so znane kot naslovne strani (home-pages 'domače strani') in imajo v internetu enkratno standardno oznako, tako kot vsak spis V W3.9 Slovenska jezikoslovna stran prinaša seznam literature za tuje študente slovenščine --- pripravil ga je Marc L. Greenberg --- , angleško-slovenski in slovensko-angleški slovar in informacijo o Society for Slovene Studies (http://nl.ijs.si/sss.html), slovenske literarne in literarnovedne reči (kazala in povzetke člankov v Slavistični reviji, Slavi, SSJLK, zbirko besedil slovenskih klasikov, bibliografijo vseh slovenističnih literarnozgodovinskih diplomskih nalog, ki se hranijo na ljubljanski slavistiki, slovenistični študijski program z literaturo, zbirko strokovnih razprav in monografije ter podobne reči pa je dobiti okoli naslova http://www.ijs.si/literat.html. Za literarne študije zanimive lokacije so zlasti v angleško govorečem svetu: med prvimi so jih organizirali Kanadčani,10 v ZDA pa sta zlasti aktivni univerzi Princeton in Rutgers v New Jerseyju, ki gostita CETH (Center for Electronic Texts in the Humanities).11 Raziskovalci se srečujejo na konferencah, ki jih organizirajo različna združenja: ameriški ACH (Association for Computers and the Humanities) in CATH (Computers and Teaching in the Humanities) ter britansko ALLC (Association for Literary and Linguistic Computing).12
Te in druge lokacije ponujajo v uporabo raznoliko programsko opremo, nekaj zastonj (freeware), nekaj pa za majhen denar, če je program uporabniku všeč (shareware 'javna programska oprema'). V zadnjem času je vedno večja potreba po ogledovalnikih (viewer), nadbesedilnih urejevalnikih,13 internetovih listalnikih in prevajalnikih besedil (conversion programs) iz klasične oblike v nadbesedilno in narobe. Naslednja skupina so programi za pridobivanje, to je digitalizacijo besedil, potem programi za analizo besedil,14 programi za kritično izdajo besedil15 in programi za literarni pouk oziroma za prezentacijo literarnozgodovinskih podatkov. Računalnik poživlja učenje in pouk v humanistiki, opogumlja študenta k samostojnim izjavam in za poseganje v drugo besedilo ter omogoča hiter pristop k virom, ki so bili prej dostopni samo redkim raziskovalcem. Nekatere ameriške univerze že razpisujejo posamezne tečaje po mreži; študentu ni več treba od doma, vse lahko opravi prek domačega računalnika: vpiše se, sledi predavanjem, odda referat, se posvetuje s profesorjem, odgovarja za izpit.
Redkejši in za popularno rabo neprimerni so eksperimentalni programi za razumevanje večjih enot, kot sta beseda in stavek. Program Boris in njegov naslednik Thunder, ki sta nastala V okviru kognitivnih raziskav, že obvladujeta posamezne praktične življenjske situacije in zgodbe, vendar sta pri analizi literarnih zgodb še zelo nebogljena. Odgovarjati znata le na vprašanja o besedilih, ki so bila posebej napisana zanju.
Bibliografski podatki
Od bibliografij je za slovenskega literarnega zgodovinarja zanimiva zlasti MLA-jeva,17 članke o literarni didaktiki in njihove povzetke prinaša pedagoška bibliografska zbirka ERIC, ki jo je mogoče doseči na različne načine, za slavista pa je žal brez pomena humanistični citatni indeks (AHCI).18 MLA-jevo mednarodno bibliografijo, pedagoško zbirko ERIC in zbirko disertacij (Dissertation Abstracts Ondisk) imajo knjižnice na CD-ROM-ih, ki jih obnavljajo vsakih nekaj mesecev. Bibliografske podatke in povzetke razprav iz teh zbirk se da dobiti tudi po mreži, vendar tedaj niso zastonj. Bibliografske in druge podatkovne zbirke prodajajo komercialna podjetja --- največje med njimi je Dialog, ki ponuja vsega 300 zbirk 5 skupaj 120 milijoni zapisov. Stroške povzročajo letna naročnina, nerodna programska oprema in precej visoka cena zveze (8 $ na uro), tako da se bolj splača poseči po isti informaciji na cenejših CD-ROM-ih.19
Besedilne zbirke
Knjižnice in založniki so iz cenovnih razlogov vedno bolj zainteresirani za elektronsko obliko besedil.21 V Ameriki je na mreži že večina velikih popularnih revij. Knjižnica prihodnosti bo v veliki meri zbirka elektronskih besedil. Med časopisi s področja računalniške analize humanističnih predmetov omenimo tri: REACH (Research and Educational Applications of Computers in the Humanities) se nahaja v vgnezdenem gopherjevem poglavju Humanities: Computing and the Humanities, urejajo pa ga na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari;22 Computers & Texts, glasilo oxfordskega CTI (Computer in Teaching Initiative) centra za besedilne študije je na naslovu ctitext@vax.ox.ac.uk; Elecfronic College of Theory se da za 15 $ naročiti na naslovu xxl24@po.cwru.edu. Od Slavistične revije so trenutno na liniji šele kazala posameznih številk in povzetki člankov. Ovire razširjanju celih publikacij po mreži so dvojne narave. Trenutno so revije v internetu zastonj in se uredništva ter založbe boje izgube, ki bi jo utrpeli zaradi upada naročnikov na tiskane izvode. Pri knjigah so to avtorske pravice: na mreži še ni urejenega mehanizma za njihovo kompenzacijo, zato se avtorji večinoma še vedno oklepajo tiska, čeprav je ta precej dražji, in dosežejo manj interesentov, kot bi jih sicer. Še najlaže se zdi poskrbeti za elektronsko obliko slovenskih strokovnih revij. Te so že zdaj v večini subvencionirane in rahel upad naročnikov tiskanih izvodov na račun zastonj linijskega izvoda revijam ne bi bil usoden; ministrstva bi morala le prilagoditi kriterije financiranja novemu načinu distribucije, tako da uredništva zaradi njega ne bi bila finančno kaznovana; novi medij bi precej povečal mednarodno berljivost slovenske strokovne periodike. --- V tiskani obliki o računalnikih v humanistiki razpravlja revija Computers and the Humanities (1966-; izdaja jo ACH), oxfordske publikacije so revija Literary and Linguistic Computing (1986-; naroča jo IJS v Ljubljani) in zbornika The Humanities Computing Yearbook (1989-) ter Research in Humanities Computing (RHC; 1991-), ki objavlja referate z vsakoletnih skupnih konferenc ACH in ALLC. Online (1977-; Weston, Connecticut) je revija za računalniško komunikacijo.23
2 Računalniki in pisanje
Urejanje besedila
Pisec privzema deloma tudi vlogo urednika in stavca, ker lahko bolj natančno določa formo teksta za iztis na papirju ali na disketi, ali pa je to celo dolžan storiti tako, kot to od njega pričakujeta urednik oziroma tiskar. Dobra plat razširitve piščevih pooblastil je, da ga program za pisanje sili v natančnejše oblikovanje končnega izdelka --- ni popravkov z roko, preštevilčenja opomb, dodatkov na hrbtni strani lista. Tudi iztis je preglednejši od klasičnega tipkopisa, ker programi standardizirajo robove na straneh, razmike med odstavki in umike, naslove poglavij in podpoglavij, opombe pod črto in navajanje literature. --- Slaba stran je, da pisci vsaj sprva za upravljanje teh potencialov nimajo ustreznega tehničnega in tipografskega znanja. Nekaterim se ne da potruditi niti toliko, da bi priklicali strešice na slovenske šumevce in se naučili razmakniti vrstice do berljive oblike, drugi pa, fascinirani z mnogovrstno ponudbo računalniškega oblikovanja besedila, izrabljajo sredstva v pretirani meri, tako da izdelek na koncu bolj usmerja pozornost na raznolike tipografske možnosti, ki jih ponuja program, kot pa na svoje sporočilo. Čas, ki ga porabimo za ?personaliziranje? programa, za adaptacijo novih znakovnih naborov ipd. gre žal na račun intenzivnega raziskovalnega časa.
Pisanje v računalnik je kljub naštetim pomanjkljivostim nuja. Tudi če v splošnem ne prinese obljubljenega časovnega prihranka, je treba razumeti čas, porabljen za popravljanje in poenotenje besedila, kot investicijo: besedilo na disketi je natisnjeno z manjšimi stroški, po računalniški mreži lahko hitreje doseže svojega bralca, avtor ga vedno znova lahko prikliče v predelavo, postreže si lahko celo z njegovo strojno stilistično analizo. Spravljeno in opremljeno s ključnimi besedami ter vključeno v kazalo javne besedilne zbirke je lahko predmet vsakršnih obdelav in je njegova dosegljivost in uporabnost neprimerno večja, kot če bi bilo dostopno le v klasični rokopisni ali tiskani obliki.
Nadbesedilo (hipertekst)
Z nastopom nadbesedila, multimedijev in računalniške mreže se je končalo obdobje romantičnega poveličevanja izvirnega, uporniškega in nekonformističnega avtorja. Norme pismenosti ne določajo več pisatelji intelektualci, ampak bralci sami, ki so se otresli pasivnosti in se na tuja besedila nezadržano odzivajo (to početje je bilo svojčas rezervirano za kritike) ter tako sami postajajo avtorji --- nadbesedilo briše mejo med avtorjem in bralcem. Spremenil se je tudi odnos do besedila oziroma drugih zaključenih oblik sporočanj. Do nedavnega je bil standardni odnos do besedila spoštljivo poglabljanje vanj, danes pa za celotno besedilo malodane ni več interesa: besedila preletavamo in pobiramo iz njih samo to, kar nam trenutno ustreza.26 Izgublja se celo pojem besedila --- nadomešča ga izraz datoteka (spis, dokument, angl. file), ki je za razliko od zaključenega besedila odprta struktura (Lanham 1993). Mrežna (network) oz. linijska (on-line) pismenost v marsičem spominja na oralno kulturo: besedila za elektronsko pošto in konference nastajajo za sproti, avtorji jih pred pošiljanjem ne redigirajo, hranijo se praviloma kratek čas, so dialogne narave, dogovorjene kombinacije znakov za interpunkcijo celo simbolizirajo mimiko pisca, zato jih je mogoče imeti za obliko govorjenega jezika.27
Nadbesedilo je popularno geslo sodobne pismenosti. Pojavlja se skupaj z eno največjih medijskih sprememb našega časa, to je s prehodom od tiskane strani k besedilu na računalniškem zaslonu --- Richard Lanham jo primerja civilizacijskemu prehodu od oralnosti k pismenstvu, Marshall McLuhan pa govori o prehodu od besedne k slikovno orientirani kulturi. Termin je zapisal Theedor Holm Nelson leta 1964, torej še pred računalniško mrzlico. Spreminjajoča terminologija zveza ali stikalo (link), vozel (node), mreža (net), tekstura (web), matrica, prepletanje (interweaving) je bila podobna tedanji filozofski terminologiji, zato nekateri razumejo nadbesedilo kot realizacijo Derridajeve filozofije (Grusin 1994), čeprav filozofi tedaj o računalnikih niso imeli pojma, računalničarji pa o filozofiji verjetno tudi ne.28 Izraz pozna tudi literarna teorija (Gérard Genette): tu je nadbesedilo vsako besedilo na osnovi kakega drugega, ki se imenuje hipotekst (predloga). Bolj je v rabi nekaj mlajši sorodni izraz intertekst (medbesedilo). Medbesedilno branje s prizivanjem drugih besedil v zavest problematizira predstavo o besedilu kot zaključeni enoti, nadbesedilo pa ta prizivanja materializira (dejansko je konglomerat besedil!) in s tem fizično razbija in razširja meje besedila. Nadbesedilo pomaga bralcu razumeti, da dobi besedilo identiteto, najsibo tipološko, vrstno, žanrsko ipd., šele v relaciji do drugih, sorodnih besedil in ne kar iz samega sebe. Da je neko modernistično besedilo pesem, ugotovimo šele, ko ga priličimo drugim sorodnim besedilom, za katera smo prepričani, da imajo status pesmi. Nadbesedilo tako potrjuje spoznanje, da je poetičnost funkcija medbesedilnosti. Nadbesedilo z neprenehnim opozarjanjem na zunajbesedilne zveze poudarja tudi socialno naravo leposlovja.
Nadbesedilo posplošuje oz. paradigmatizira našo predračunalniško izkušnjo z nelinearnimi, to je nesekvenčnimi publikacijami, kakršne so enciklopedije, slovarji, biblija, kuharske in strokovne knjige, opremljene s stvarnim in avtorskim kazalom, opombami, seznamom literature ipd. Takih publikacij ne beremo zbrano in zvezno od začetka do konca, ampak skačemo od teme do teme, od gesla do gesla, od strani do strani glede na naš trenutni interes. Elektronsko nadbesedilo organizira informacije v nesekvenčni, prostorski obliki in tako oljašuje nezvezno strokovno branje, utegne pa biti koristno tudi leposlovnemu branju, saj rešuje problem, ki je mučil že romanopisce 19. stoletja, ko so želeli predstaviti simultano dogajanje in jih je pri tem omejevala linearna narava knjige (Sutherland 1994) - pomislimo samo na Jurčičeve tozadevne tožbe.
Nadbesedilo je iz vozlov in povezav med vozli. Vozel je enota informacije s poljubnim obsegom, V praksi velikokrat v velikosti enega računalniškega zaslona ali katalognega listka in je nekako primerljiv tiskani strani v knjigi ali reviji.29 Vsak vozel ima eno ali več stikal (gumbov, vrat, povezav), skozi katera vstopa bralec k drugim enotam informacije oz. k drugim besedilom. Stikala se nahajajo v samem besedilu --- za stikalo lahko določimo kako besedo ali verigo besed --- ali ob njegovem robu. Ko bralec pritisne na stikalo, se preseli na drug vozel, to je k novi enoti informacije, kjer se mu ponovno odpirajo številne možnosti povezav. Katero pot bo ubral, katere zveze uresničil in v kakšnem zaporedju ter katere izpustil, vse te odločitve so v rokah bralca.
Branje literarnega nadbesedila poteka takole: bralca zanima npr. določena pesem nekega avtorja --- poiskal jo bo v kazalu in si jo priklical na zaslon. Prek stikal na tem zaslonu se mu bodo odprle povezave: k drugim pesmim istega avtorja (v okviru iste pesniške zbirke ali raje samo tematsko sorodnim), v literanozgodovinsko informacijo o avtorju (skupaj s sliko) ali le o tem delu avtorjevega opusa, v sočasno kritiko, v bibliografijo vseh razprav o delu, v enciklopedijo k razlagi neznane predmetnosti, v slovar ipd. Sproži lahko konkordančni program ali igralsko recitacijo pesmi. Od tod bo lahko pokukal naprej v sorodne in oddaljene discipline (slikarstvo, glasbo, ekonomijo, politiko...) ali pa se bo pri branju disciplinirano omejil na informacije, zbrane okrog izhodiščnega vozla. Programi za branje nadbesedila beležijo vsak bralčev korak in mu v obliki historiata ponujajo Ariadnino nit, da ne zaide v labirintu informacij, ter mu v vsakem trenutku omogočajo vrnitev na želeno mesto. Nadbesedilo odpira obsežno kulturnozgodovinsko ozadje za analizo literarnega dela: besedilo predstavi v več kontekstih in zahteva namesto linearnega prostorsko ali radialno branje: nadbesedilo prevaja časovne kategorije v prostorske.
Nadbesedilu sorodna in včasih sinonimna termina sta elektronska knjiga in elektronska knjižnica. Samo posamezna besedila v elektronskem mediju nimajo smisla. Da bi bil medij ustrezno izrabljen, morajo biti besedila povezana v elektronski knjižnici.30 Nadbesedilna informacija nikakor ni omejena s kapaciteto bralčevega računalnika oziroma s kapaciteto njegovega kompaktnega diska --- pravo nadbesedilo eksistira na svetovni računalniški mreži in je zaradi narave tega medija neskončno in odprto na vse strani. Ko bralec realizira različne povezave v besedilu na mreži, včasih niti ne opazi, da posega po informacijah, ki so razpršene po različnih koncih sveta in jih šele nadbesedilne povezave združujejo v enoto. Veliki univerzitetni in drugi računalniki, ki hranijo elektronska besedila, ne poznajo ur za izposojo --- elektronski arhivi so vsak čas odprti popotniku po elektronskih magistralah. Delo v elektronski knjižnici, diskoteki ali filmoteki ne bo nikoli zasedeno, ker en sam izvod lahko naenkrat bere, posluša ali gleda več bralcev. Nadbesedilna tehnologija ima zasluge za hitro rast globalne elektronske knjižnice in njeno popularizacijo; napovedi so, da bodo še v tem desetletju po mreži javno dostopna vsa besedila angleškega literarnega kanona (Landow in Delany 1991).
Ovira hitrejši digitalizaciji literarne in kulturne dediščine in s term razvoju nadbesedila in novih medijev sploh je avtorsko pravo, ki je napisano po meri tiskanih originalnih besedil in je nezdružljivo z računalniško kulturo. Originalni tekst danes nima več privilegiranega statusa; pisati pomeni po novem --- če nekoliko pretiravamo --- povezovati tuja besedila oziroma njihove dele v novo tvorbo. Sveža elektronska besedila nimajo individualnega avtorstva, so eklektična, nimajo enega mesta izdaje, so interaktivna in se stalno dopolnjujejo, zato res ne vedo kaj početi s prepovedjo razmnoževanja, jasno formulirano na hrbtni strani naslovnic tiskanih publikacij. Knjiga, film in glasbeno delo v mreži v načelu ne potrebujejo več fizične oblike, ki bi se ji dalo določiti ceno glede na obseg, kvaliteto, čas izposoje ipd. Avtorska zakonodaja je skratka popolnoma neprimerna rastoči mrežni komunikaciji. Nestrpni računalničarji problem politizirajo in inštitucijo intelektualne lastnine zato celo obtožujejo, da je v nasprotju s človeško naravno pravico do vednosti in v nasprotju s principom proste dostopnosti znanja (Kenny 1992). Kompenzacija avtorskih pravic se bo morala v prihodnosti močno spremeniti --- najbrž bodo avtorji pavšalno honorirani kar iz naročnine na telefonski oziroma kabelski priključek, prek katerega bomo vključeni v svetovno komunikacijsko mrežo.
Nova telekomunikacijska tehnologija korenito spremlja naš svet. Zanesenjaki V zvezi s tem govore celo o koncu ?tiranije klasične knjige?, vendar najbrž iz vrste razlogov tiskana knjiga še ne bo tako kmalu izginila iz naše kulture (Landow 1993). Teoretiki novih medijev trdijo, da elektronska knjiga bolj ustreza fluidnosti in asociativnosti človeškega mišljenja kot stroga kompozicija tiskane in vezane knjige. Če smo že skeptični do obče veljavnosti te teze, pa ne moremo zanikati, da se e-knjiga prilega duhu časa, ki daje prednost fragmentu pred celoto, množici pred posameznikom, disharmoniji pred harmonijo, odvisnosti pred samostojnostjo. Na nadbesedilu zgrajena elektronska knjiga očitno določa nov, od tradicionalnega drugačen literarni kanon.
Iz opisanega izhajajo še druge lastnosti nadbesedila. Nadbesedilo nima jasnih meja, nima začetka in konca, po definiciji je odprto in nezaključeno: njegov začetek je tam, kjer pač vstopimo vanj in konec tam, kjer ga nehamo brati. Njegove enote (vozli) niso hierarhično organizirane in besedilo nima več prepoznavne avtorske perspektive, ki bi skrbela za njegovo enovitost, to mu daje videz mozaičnosti in nestabilnosti --- nadbesedila zato ni lahko povzemati. Ker je odprto, sega prek meja enega žanra ali ene discipline. Prirejeno je za komunikacijo avtorja z bralci različnih intelektualnih sposobnosti in interesov: zvezam, ki so zunaj bralčevih interesov ali zmožosti, le-ta pač enostavno ne bo sledil. Nadbesedilo uporabijajo radi za predstavitev znanja in dosežkov, uspešno pa je tudi v učnem procesu: študente vzgaja v kreativnem branju.
Dobra plat nadbesedila je, da bralcu daje priložnost za bolj samostojen odnos do berila. V tem dejstvu pa se skriva tudi nevarnost, lastna vsakršni svobodi in samostojnosti. Če smo še tako prepričani, da so fragment, mozaik in kaos pravi modeli realnosti, ne moremo dati v oklepaj stalne človeške želje in potrebe po preseganju take realnosti s kreacijo sklenjenih in organičnih intelektualnih in umetnostnih izdelkov. Ob nadbesedilu bralec občutka za sklenjenost in organičnost sveta ne razvije. Nadbesedilo potencira slabosti računalniškega pisanja, to je kompozicijsko razpuščenost in odsotnost jasne perspektive. Avtorjem je novi medij izziv, ki jih bo stal dragocenega raziskovalnega časa, podobno kot jih je nedaleč nazaj stalo časa računalniško opismenjevanje. Povrhu so avtorji slabi razsodniki lastnega dela in njihova besedila veliko ustrezneje poveže v elektronsko knjigo in knjižnico profesionalni urednik.31
Jasnost zvez v nadbesedilu je tako kot kompozicija besedila za natis odvisna od jasnosti misli, iz katere je napisano. Nadbesedilo mora biti strukturirano natančneje od navadnega besedila, da bi bila orientacija PO njem uspešna in smiselna. Težava je v tem, da ne obstajajo nobena splošna pravila za pisanje nadbesedila (Slatin 1992). Kljub dvomom v primernost nadbesedila za prezentacijo znanstvenih tez se mu pri akademskem delu ne bo mogoče izogniti. Nadbesedilo je namreč grafično privlačno in bo zato spričo živih besedil na drugih področjih težko še naprej vztrajati pri zahtevi, naj bodo znanstvena besedila oblikovana asketsko in puščobno. Novi standard celo lajša branje strokovnih člankov --- bralcu skrije opombe, ki prekinjajo in motijo branje, in jih pokaže le na njegovo izrecno željo. Zato smejo biti opombe zdaj obsežejše: namesto golih bibliografskih podatkov lahko prinašajo cela besedila, na katera se sklicuje avtor, ter tako prispevajo k odpravljanju nesporazumov v stroki. Nadbesedilo spreminja retorične strategije na področju strokovnega pisanja: naučiti se bo treba drugače pisati opombe, drugače citirati in drugače, to je bolj enostavno in prijazno indeksirati, naučiti se bo skratka treba drugače komponirati strokovna besedila.
Besedila, ki hočejo biti univerzalno berljiva, se morajo podrejati skupnemu standardu. Standard se imenuje SGML (standard generalized markup language) in ni več prav mlad, vendar je postal zares zanimiv šele v zadnjih letih intenzivnih omrežnih povezav in razcveta nadbesedila. SGML določa oznake za tip besedila (esej, proza, poezija, drama), za njegovo členitev (naslovi, poglavja, odstavki), za njegove elemente (opombe, citati), znakovne nabore in posebne znake. Za standardno kodiranje besedil skrbi od leta 1988 dalje projekt TEI (text encoding initiative).32 Oprema besedil s standardnimi oznakami (tag 'etiketa', 'nalepka') poglavij, govorcev in didaskalij v drami, verzov in drugih metričnih informacij pa tudi gramatičnih in intepretacijskih kategorij (tem, motivov, perspektive itd.) je osnova vsaki avtomatski besedilni analizi. Interpretacijske oznake seveda ne morejo biti splošno obvezne: z njimi opremijo besedilo raziskovalci glede na svoje enkratne namene.
Literatura
David Bolter: Literacy and electronic writing space. Literacy Online: The Promise (and Peril) of Reading and Writing with Computers. Ur. Myron C. Tumam University of Pittsburgh, 1992 (Pittsburgh Series in Composition, Literacy, and Culture). 1942.
Richard Grusin: What is an Electronic Author? Theory and the technological Fallacy. Configurations (Baltimore) 3 (1994). 469-83.
Anthony Kenny: Introduction. Jean-Philippe Genet in Antonio Zampolli (ur.): Computers and the Humanities. Aldershot: Dartmouth in European Science Foundation, 1992.
George P. Landow in Paul Delany (ur.): The Digital Word: Text-Based Computing in the Humanities. Cambridge, Mass.: MIT, 1993.
--- --- Hypermedia and Literary Studies. Cambridge, Mass.: MIT, 1991 (Technical Communication). Richard Lanham: The Electronic World: Democracy, Technology and the Arts. University of Chicago, 1993.
John M. Slatin: Text and Hypertext. David S. Miall (ur.), Humanities and the Computer: New Directions. Oxford: Clarendon, 1990.123-35.
Kathryn Sutherland: Waiting for connection: Hypertexts, multiplots, and the engaged reader. Research in Humanities Computing, 3. Oxford: Clarendon, 1994.46-58.
Myron C. Tuman: Word Perfect: Literacy in the Computer Age. University of Pittsburgh, 1992 (Pittsburgh Series in Composition, Literacy, and Culture).
Opombe