|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razgledi |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
|
Vančo Tuševski Prevedla Durda Strsoglavec |
O prvi recenziji v novi makedonski književnosti 19. stoletja:
Zora jugoslavjanska od Radoslava Razlaga. Tečaj II. Zagreb 1853* Konstantina Petkoviča
Konstantin Petkovič (1824-1897) se je v Gradcu, tja je odšel iz Zagreba, konec avgusta 1852 srečal z Radoslavom Razlagom (1826-1880). Ogledovala sta si lepote mesta. Razlag1 je bil med štajerskimi Slovenci znana kulturna osebnost in izdajatelj revije-koledarja Zora jugoslavenska2. Kot pove že naslov, je bila revija prežeta z idejo slovanofilstva. Tudi Petkovičje bil izobražen in se je gibal v krogih, ki so zagovarjali idejo slovanske vzajemnosti in skupnosti ter v katerih je bila želja po združitvi in osvoboditvi vseh Slovanov izpod tuje vladavine središče njihovega idejnega sveta. Srečanje Petkoviča in Razlaga je bilo pomembno za oba. Petkovič je lahko prebiral dva letnika Zore in se še bolj navzel vseslovanskega duha, saj je Razlag v podporo ideje panslavizma3 članke tiskal tudi v cirilici in v drugem letniku Zore natisnil pripoved Josipine Urbančičeve4 Boris. Razlag se je zavzemal za splošnoslovanski jezik kot obliko združevanja vseh slovanskih narodov --- o čemer je sanjaril tudi Grigor Prličev5 --- Petkovič pa je objavil svojo prvo različico pesmi B
lgarska devojka i nejzina kletva6, prevedel povest Boris in objavil prispevek o drugem letniku Zore.
Petkovičeva recenzija Razlagove Zore je prva te vrste, ker jo je napisal Makedonec o drugem, tujem delu, ki se nanaša tudi na južnoslovanske narode. Pred tem so v novi makedonski književnosti 19. stoletja znani kritični prispevki Teodosija Sinaitskega o knjigi Kirila Pejčinovi
a Utešenie grešnim7 in Konstantina Miladinova Predgovorot v Zborniku makedonskih ljudskih pesmi,8 vendar gre za makedonska avtorja in makedonski besedili, napisani v posebnih okoliščinah in kot predgovora.
Petkovičeva recenzija je sestavljena iz dveh delov. Prvi govori predvsem o tem, kaj in koliko je v Makedoniji in Bolgariji znanega o drugih slovanskih književnostih. Petkovič na začetku obžaluje in hkrati negoduje, ker je njegov narod premalo obveščen o dogodkih v drugih. Pravi, da je podobno tudi glede pisanja o njihovih delih. Kot primer navaja zbornik Zora, ki je pisal o povesti mlade slovenske pisateljice Urbančičeve-Turnograjske Boris --- bolgarski cesar in objavil njegovo pesem Blgarska devojka. Petkovič predlaga, naj časopisi obveščajo bralce o vsem, kar je napisano v bolgarščini, še bolje pa bi bilo, če bi opozorili, ?o čemje treba pisati in kaj tiskati? za šole in bralce. Orisal je skromno stanje makedonske književnosti, njene osnovne potrebe, naloge in nerazsvetljenost ter predlagal, naj kateri od bolgarskih časopisov poroča o novih knjigah, ki jik tiskajo v drugih slovanskih deželah ?severni in zahodni slovanski bratje?. Besedna zveza slovanski bratje je zelo značilna za slovanofilski duh, nekak zaščitni znak takratnega časa.9
Za recenzenta Petkoviča so bili najpomembnejši tisti prispevki v Zori, ki pričajo o tem, kaj so drugi slovanski narodi pisali o makedonski književnosti, predvsem pa (zaradi tega je njegova recenzija zelo pomembna za nadaljnji razvoj makedonske književnosti), kaj in kako so drugi slovanski narodi objavljali, katera idejnoestetska merila so prevladovala in kako naj se zgledujemo po razvitejših književnostih. Zgledovanje po drugih književnostih je temeljna misel Petkovičeve recenzije. Prepričan je bil, da bi bilo koristno tiskati prevode prispevkov o ?slovanskih literarnih ciljih, lepo napisane in s koristno vsebino?. Tako ravnanje se je Petkoviču zdelo koristnejše kot nekatere druge samovoljne zamisli in zelo razumno. O tej razsvetiteljski in nujni ideji učenja od razvitejših književnosti je Petkovič pisal tudi v predgovoru k svojemu prevodu Borisa: ?Če še nimamo svojega, vzemimo kaj od naših Slovanskih bratov, in se potrudimo, kolikor se lahko, za svoj rod, za splošno in svojo korist.?10
Drugi del Petkovičeve recenzije govori predvsem o koledarju- reviji Zora, in sicer o njenem drugem letniku. Petkovič je najprej predstavil izdajatelja Radoslava Razlaga, ?ki je eden najvplivnejših in najsposobnejših /slovenskih/ mladih pisateljev?. Nato je, kot je v navadi, naštel, kateri avtorji so sodelovali v drugem letniku Zore, in opozoril na nekaj naslovov, vendar, na žalost, poleg ni navedel avtorjev. Poudariti je treba, da so bili prispevki prežeti z duhom takratnega splošnega gibanja, s panslavizmom. O tem najbolje pričajo naslovi prispevkov, besedne zveze s pridevnikom slovanski, na primer: Slavjanska azbuka, Gramatika (...) vseslovanska, Veroučitelji slovanski ipd.
Petkovič je bil zelo navdušen, da Zora tiska prispevke tudi v cirilici, saj je okolje, v katerem je izhajala, poznalo samo latinico kot uradno pisavo. To se mu je zdela posrečena poteza, ki je izražala slovansko solidarnost za močno združitev in zbliževanje bratskih narodov. Petkovič je cirilico poveličeval kot najstarejšo in najpomembnejšo pisavo vseh Slovanov. Razumljivo je, da je bil nad združitveno idejo, ki je bila odsev evforičnosti časa in visokih idealov, izvirajočih iz močne ogroženosti zaradi tuje vladavine, zelo navdušen.11 Takratni viharni časi so lahko rodili tudi take utopije. Čeprav težko uresničljiva, pravi Grigor Prličev, je taka ideja nuja časa.12 Ravno ta nuja časa je ideološka potreba po združevanju vseh slovanskih narodov v najmočnejšem duhovnem sredstvu --- jeziku. V zvezi s tem je Petkovič napisal članek Crtica za seruskata carica, objavljen v Zori, v katerem hvali moč in lepote ruskega jezika, ki ga govorijo po neskončnih širjavah Evrope in Azije.
Petkovičeva recenzija zbornika Zora je kratka in informativna. V prvem delu je kritičen do nerazsvetljenosti svojega malo znanega naroda in navaja konkretne primere. V drugem delu pa bralce zelo na kratko obvešča o vsebini zbornika. Ni ga toliko zanimala sama vsebina, ukvarjal se je predvsem s pisavo in jezikom prispevkov v Zori, osnovnima posebnostma takratnega gibanja. Pogrešamo vsaj kako osebno stališče do prispevkov, predvsem literarni, saj je bil Petkovič tudi sam pisatelj. O Zori, ki jo je označil kot zoro jugoslovanske federalistične ideje, je pisal predvsem zaradi vprašanja skupnega slovanskega jezika.
Kljub temu je Petkovičeva recenzija, prva v novi makedonski književnosti 19. stoletja, pomembna, saj je kritično obravnavala domačo intelektualno gluhost in z naprednimi mislimi spodbudila vzvode, ki jih premika književnost --- prežemanje, ter je domoljubnemu bralstvu predstavila, čeprav površno, delo iz drugega slovanskega okolja. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Petkovič šele začel delati prve literarne korake, saj je bil ravno diplomiral iz slavistike (1851) pri znanem Sreznjevskem in seveda ni imel dovolj literarnih izkušenj, četudi se je že izkazal z umetniško in znanstveno besedo.
Srečanja Konstantina Petkoviča s slovenskimi kulturnimi delavci poleti leta 1852, kako so našega prvega diplomiranega slavista sprejeli tamkajšnji pisatelji, spoznavanje njihovega prosvetnega in javnega življenja, prevod pripovedi Josipine Urbančičeve Boris v makedonščino, recenzija Zore, objavljena v carigrajskem časopisu, poznanje slovenskega jezika in drugo dovolj nazorno priča o poganjkih prežemanja med makedonsko in slovensko književnostjo 19. stoletja.
Opombe
, Kiril Sobrani tekstovi, ur. Blaže Koneski, Skopje 1974, str. 51-52., Todor Dimitrovski, Skopje 1983, str. 7-11.
, prvy hristiansky car6 na Blgaryty. Poblgarena istorijska prikazka, pisana po Slovensky ot Josifine Turnogradske, Carigrad. V Typografie-te na Thaddeja Divičiana. 1853, str. 29.
