Zbirka Šolska ura
(Didaktične skice)

Silvo Fatur uvodoma pojasni, da gre v tej knjižici za objavo študij, ki so bile prvič predstavljene na Opčinah in v Trstu na 3. primorskih slovenističnih dnevih spomladi leta 1992.

Zoltan Jan je avtor študije z naslovom Trivialna literatura v šoli. Najprej poudari nenadni uspeh Bartolovega Alamuta v tujini. Ta roman vsebuje veliko potez trivialne literature. Bartol se doslej v naši šolski praksi skorajda ni omenjal, uspeh Alamuta v tujini pa je za učitelje izziv, da se ukvarjajo tudi s trivialno literaturo. Ravno z obravnavo trivialne literature naj bi pri učencih presegli razdaljo med bralnimi navadami in cilji pouka književnosti. Pisec navede temeljne lastnosti trivialne literature, potem pa poda svoje pedagoške izkušnje glede obravnavane problematike. Pot je jasno začrtana in ob ustreznem delu naj uspeh ne bi umanjkal; učenci naj bi se od trivialnih usmerjali h kakovostnim delom, seveda ob čedalje pozornejšem branju besedil.

Študija je za učitelje koristno pomagalo tudi pri obravnavi tematskega sklopa Umetniška in trivialna literatura v 4. letniku srednje šole, končno pa je Bartolov Alamut le dobil svoje mesto v naši šoli, saj je zastopan v Berilu za 3. letnik srednje šole.

Silvo Fatur je prispeval članek Vladimira Bartola roman Alamut kot domače branje ob metodologiji problemskega pouka književnosti. Pričujoče besedilo bi dal brati dijakom 3. letnika gimnazije v Sloveniji, oziroma 4. letnika slovenskega liceja v Italiji; to utemeljuje s psihološkim razvojem mladostnika.

V nadaljevanju se sklicuje na Rosandićev Problemski pouk književnosti; glede na njegove postavke naj bi obravnavali Bartolovo besedilo. Upoštevali bi različne dejavnosti učencev --- vsak izmed njih bo pozoren na določene prvine v besedilu. Naloge pokažejo, koliko in kako so učenci dojeli besedilo.

Na koncu tega prispevka je postavljeno vprašanje, zakaj je roman Alamut uspel. Odgovor: ker je berljiv, ker ima zgodbo. So dela, ki se berejo, in dela, ki se študirajo. Alamut se bere.

Zdenka Blažko je avtorica prispevka Ajdovski mladostniki o alamutskem svetu. Njeni učenci so v 3. letniku dobili Alamuta za domače branje. Navaja, kaj so ob branju ugotovili, na kaj so bili pozorni, kaj se jim je zdelo pomembno. Ugotavlja, da so delo postavili više, kot je postavljeno v slovenski literarni zgodovini in med bralci.

Marjan Štrancar je izdelal didaktično skico z naslovom Inkvizitorjev svet v Alamutu. Njegovi učenci so pisali esej, v katerem primerjajo Brate Karamazove Dostojevskega in Bartolovega Alamuta. Pisec ugotavlja, da je v izdelkih veliko citiranja in nepreglednosti, kar daje vtis neenotnosti.

Uvodoma sta ponatisnjena začetek in konec poljudno napisane brošure agronoma Alojzija Jamnika Gnoj je zlato!. Kot vemo, je bil ravno naslov te knjižice povod za nastanek znamenite Kosovelove konstrukcije. Na naslednji strani je faksimile rokopisa Kosovelove Kons. 5.

V kronološkem zaporedju si sledijo literarno-zgodovinska in interpretativna besedila, ki govorijo o obravnavani Kosovelovi pesmi. Nekatera so navedena v celoti, druga le delno. Tu so odlomki iz razprav in študij naših eminentnih literarnih zgodovinarjev in teoretikov (npr. Antona Ocvirka, Franca Zadravca, Alfonza Gspana).

Za njimi so celotni ali le delno navedeni prispevki, v katerih avtorji razlagajo in utemeljujejo svoje poglede na Kosovela in zlasti na njegovo Kons. 5. Zelo tehtna in logično izpeljana je interpretacija Silva Faturja.

Več avtorjev (Janez Vrečko, Miran Hladnik, Marjan Štrancar) opozarja na zelo površne in nedosledne zapise Kons. 5 v dosedanjih objavah. Iz njihovih in tudi nekaterih drugih prispevkov razberemo široko paleto mogočih interpretacij Kons. S oziroma celotnega Kosovelovega pesniškega opusa.

Nives Lapanje - Mohorčič v svojem prispevku dokazuje, da je mogoče s primernim pristopom uspešno obravnavati Kons. 5 tudi v 8. razredu osnovne šole.

Zanimiva je interpretacija Bojana Kranjca z naslovom Matematikov pogled na Kons. 5. Prispevek nas pouči o tem, da je takšno besedilo mogoče razložiti tudi z drugačnimi, ne le literarnozgodovinskimi metodami.

Osrednji in seveda najpomembnejši del publikacije je prispevek Marjana Štrancarja Kons. 5 --- še vedno izziv učencu in učitelju. Tu gre za prenos s področja teorije v šolsko prakso. Pisec podaja svoje pedagoške izkušnje z obravnavano učno temo.

V razdelku Cilji prikaže svoj namen in pričakovanja ob obravnavanem književnem besedilu. Poudari, da tej temi namenja več ur, kot ji je namenjenih v učnem načrtu. Didaktično izhodišče naj bi bil pogovor med umetnikom in bralcem. Učenec naj bi doživel avtorjevo izpoved. To naj bi ga peljalo h kreativnemu pisanju. Pomembna je odprtost za nove in nove interpretacije. Kosovelovi poeziji so v 3. letniku srednje šole namenjene tri šolske ure. Marjan Štrancar natančno izdela načrt za vsako uro posebej. Ob koncu 3. letnika predlaga Integrale za domače branje. Tu se nam postavlja vprašanje smotrnosti oziroma izvedljivosti tega predloga. Vemo namreč, da je seznam domačega branja že zaokrožen glede na veljavni učni načrt, zato je vsakršna širitev obveznosti učencev sporna.

Za 4. letnik so spet natančno podane naloge učencev. V prvi učni uri naj bi učenci ustvarili predvsem čim duhovitejše oziroma izvirnejše interpretacije obravnavanega besedila. Kot primer navaja nekatere najboljše. V drugi učni uri naj bi učenec povzel teze osrednje literature o Kons. 5. Potem naj bi sledila končna sinteza. Nastala naj bi interpretativna sestavljenka --- to je nekakšen ?novi kons?, izdelan v Kosovelovem stilu. Učenci in učitelj torej sprejmejo izziv --- Kosovela razložiti na njegov način. Pisec navede izdelke svojih učencev, za katere lahko ugotovimo, da se vklapljajo v koncept, Lahko torej sklepamo, da je bil projekt uspešno izpeljan.

Na koncu je še oblikovno-slogovna razčlemba. Marjan Štrancar razčlenjuje Kosovelovo pesem glede na obliko in slog ter jo skuša umestiti v sodobni čas. lzkaže se, da pesem deluje sveže, da je torej sodobna, saj jo brez težav postavimo v sedanjost. Kons. 5 se tako prelije v naš čas, govori torej nam in zdaj.

Uvodoma Strniševo poezijo označi kot upesnjeno filozofijo o vesolju. Opozori, da so za dojemanje in sprejemanje te poezije potrebne nekatere umske zmožnosti. Zato predlaga, da obravnavi te poezije posvetimo več kot eno šolsko uro. Svoj prispevek imenuje varianta.

V osmih točkah pojasni smisel branja in interpretacije v procesu literarne vzgoje.

Metodična varianta ?A? je naravnana na to, da pesništvu Gregorja Strniše namenimo tri šolske ure. Prvo uro predstavimo avtorjevo osebnost, predvsem njegovo pojmovanje pesniškega vesolja. Kot vir naj služi razlaga samega avtorja. Pot od biografskih okoliščin in avtorjeve filozofije k obravnavi konkretnih besedil Kvasova utemeljuje z zahtevnostjo Strniševe poezije.

Za temeljno razumevanje Strniševe lirike navede ključne življenjepisne podatke in pesnikov ustvarjalni opus. Kot pomagalo uporablja avtorjevo spremno besedo k izboru Vesolje (citati počasi uvajajo bralca v samosvoj pesnikov svet), misli, povzete iz pogovora v Kranju in iz njegove razprave Relativnostna pesnitev.

Ura interpretacije 1: Mozaiki

Avtorica najprej poudari zadrego učiteljev književnosti ob interpretaciji lirike. Predlaga interpretacijo ?nekje med gledališčem in znanstveno delavnico?. Pri šolski interpretaciji lirske poezije se izgublja racionalni del, ker je lirska poezija pač subjektivni svet. Za takšno interpretacijo je potrebna predvsem občutljivost učencev. Vemo pa, da učenci raje berejo fabulativno prozo. Učitelj mora s svojimi spremeniti učenčevo razmerje do poezije. Če to doseže, bo učenec začel poezijo globlje dojemati.

Besedila, primerna za interpretacijo, so vzeta iz ključnih Strniševih zbirk. Prvo besedilo, Mozaiki, interpretira učitelj sam. Sledi vodena interpretacija. Načrtovana pot pelje od občutja do interpretacije v ožjem smislu; ta poleg čustvenih prvin vsebuje tudi razumske. Učitelj naj učenca navaja na sintetično in kritično branje. Od besedilnih prvin pridemo do pesniškega jezika. Kasneje interpretacija postane problemski pouk, kjer učenci problem odkrivajo sami.

Ura interpretacije 2: Večerna pravljica

Tokrat je intepretacija vodena (določena je z učnim načrtom). Kvasova to uro imenuje metodična varianta ?B?, če obravnavamo samo to Strniševo besedilo. Potek učne ure je natančno določen. Učenci poprej dobijo natančne naloge. Pesem preberejo vsi, naloge pa dobijo po skupinah. Učna ura poteka po metodi celostnega učenja. Interpretacija je vodena, saj učitelj pripravi teze ali vprašanja. S tem, da učenci kritično analizirajo opravljene dejavnosti, se usposabljajo za samostojno interpretacijo. Sledijo vprašanja in navodila za vodeno interpretacijo ter primer miselnega vzorca.

Ura interpretacije 3: Cikli

Tretja učna ura je izpeljana kot samostojna interpretacija ciklov, ki so jih učenci že poprej prebrali. Osredinimo se na idejno razčlembo. Delo poteka po skupinah, učiteljeva navodila so le splošna. Vsaka skupina izdela svoj miselni vzorec. Kot sinteza je izdelan pregledni vzorec. V sklepu so zgoščeno podane temeljne poteze pesnikovega razvoja, isto pa je potem prikazano še v miselnem vzorcu.

Na koncu avtorica omeni še varianto ?C?, po kateri bi se zaradi zahtevnosti izognili obravnavi Strniševe poezije v srednji šoli. Vendar je zaradi nedvomne kakovosti njegovega ustvarjalnega opusa takšno početje nedopustno.

Učni načrt določa, da v srednji šoli obravnavamo dve Kovičevi literarni besedili: Psalm in Južni otok. Zato osrednji del publikacije sestavlja interpretacija teh dveh pesmi. Interpretacije drugih pesmi so dodane z namenom, da izhodiščni besedili lažje umestimo v Kovičev pesniški opus ali da jih uporabimo, če njegovo poezijo obravnavamo v več kot dveh šolskih urah.

Prvi del študije ima naslov Pesnik na poti. Tu so navedene nekatere pesnikove izjave, ki naj služijo kot kompas na poti k Južnemu otoku. V zgoščeni obliki je podan Kovičev pesniški razvoj do zbirke Ogenjvoda.

Drugi, osrednji del, je poimenovan Stopinje k Južnemu otoku. Najprej je naveden Kovičev moto v zbirki Pesmi štirih, sledijo načelne izjave štirih avtorjev o svojih pogledih na poezijo. Potem se avtorica loti obravnave ključnih Kovičevih pesmi od Pesmi štirih do zbirke Labrador. Domiselno jih imenuje Pesmi --- stopinje, s katerimi se bližamo Južnemu otoku. Interpretacije so izčrpne; če je le mogoče, avtorica poišče vzporednice z literarnimi besedili drugih piscev.

Ko pride do pesmi Psalm, v obliki nalog poda prvine interpretacije. Interpretacija pesmi Psalm je natančna in, to je posebno pomembno, večnivojska. Enak postopek uporabi pri pesmi Južni otok.

Na koncu je povzetek, v katerem so podane bistvene ugotovitve.

To ?učno uro? odlikuje izviren pristop, preglednost in doslednost pri izpeljavi postavljene naloge.

Marjan Štrancar najprej utemelji namen te Šolske ure. Voranc je nedvomno pomemben slovenski kulturni ustvarjalec, kar upošteva tudi prenovljeni učni načrt.

Janez Mrdavšič monografsko predstavi Prežihovo življenje in delo; prispevek je dokaj ilustrativen in pregleden.

Silvo Fatur je avtor članka Prežihov Voranc, kot ga lahko predstavimo v srednji šoli. Gre za ponatis objave iz JiS 1973/74, ki se nanaša na tedaj veljavni učni načrt. Takrat se je Vorancu zaradi političnih razmer namenjalo bistveno več pozornosti kot zdaj. Fatur za obravnavo Vorančevega opusa nameni kar pet šolskih ur. Zanimivo je, da se osredini na manj obravnavano besedilo Prvi spopad in ravno to uporabi za predstavitev pisca.

Članek je pregleden in metodološko dosledno izpeljan.

Marjan Štrancar je izdelal didaktično skico interpretacije z naslovom Prežihov Boj na požiralniku. Najprej prikaže nastanek besedila in pojasni vzroke za nastanek. Nato navede literarnozgodovinske in interpretativne odkruške (kaj so o tem delu zapisali drugi). Sam izhaja iz grotesknosti kot ene izmed prvin Vorančeve pripovedne proze. Iz tega izhodišča gradi tudi svojo interpretacijo. Ob delu z besedilom naj bi učenci s pomočjo učitelja ugotavljali in razčlenjevali prvine grotesknega v vseh plasteh literarnega dela. Pisec pravi, da je groteskno osrednja odlika tega Prežihovega besedila.

Isti pisec je prispeval tudi študijo Šolska ura s Samorastniki (gradivo za analizo in interpretacijo). Uvodoma pojasni nastanek te povesti, na to navede, kako so to delo označili razni literarni zgodovinarji in teoretiki. Vpraša se, ali so Samorastniki novela ali povest. O tem naj bi se s pomočjo literarno-teoretičnih pomagal odločili učenci. Marjan Štrancar delo imenuje povest. Hkrati se odloči za t. i. problemski pristop k besedilu.

Sledi interpretacija Samorastnikov. Izhaja iz posameznih sestavin besedila in jih razloži oziroma umesti v kontekst. Učence ves čas spodbuja k lastnemu premisleku o posameznih sestavinah besedila. Poudarek je na več poteh oziroma možnostih interpretacije, vse pa izhajajo iz besedila samega. Ob koncu študije pisec poda sugestije za pisno esejistično razmišljanje (navede seznam tem za pisanje).

Zinka Zorko je avtorica prispevka Dialektizmi v Boju na požiralniku in v Samorastnikih. Avtorica poudari, da je Prežih pisal v knjižnem jeziku, v pripovedno prozo pa je vpletal stalne besedne zveze, izreke iz ljudske modrosti. Sledi navajanje in obravnava dialektizmov iz Boja na požiralniku in Samorastnikov. Končna ugotovitev je, da je Voranc prešel iz domače govorice v knjižni jezik, vendar pa ni skrival svojih narečnih korenin.

Marjan Štrancar na koncu zvezka predstavi naloge, ki se nanašajo na obravnavani Prežihovi literami besedili. Izhajajo iz pozornega branja samih besedil. Nekatera vprašanja so nejasna (niso dovolj definirana), zato bodo učenci nanje težko zadovoljivo oziroma pravilno odgovorili.

Prve tri vzorčne razčlembe so pripravili avtorji knjižice in so bile uporabljene kot delovno gradivo na seminarjih. Nadaljnje tri so nastale v delovnih skupinah. Dve razčlembi sta objavi predmaturitetnega preizkusa v 4. in 3. letniku, na koncu pa je objavljena še pola za preskusno maturo. Vsi primeri razčlemb imajo navedene tudi rešitve nalog.

Teh devet primerov razčlembe neumetnostnega besedila je nastalo v pripravah na maturo. Lahko ugotovimo, da zaobsegajo kar nekaj besedilnih vrst oziroma funkcijskih zvrsti. Tipi nalog so dokaj raznoliki in se skušajo spopasti tudi s problemom različnih težavnostnih stopenj.

Objavljeno gradivo bo zagotovo v pomoč učiteljem in zlasti učencem pri pripravi na maturo.

V prvem prispevku Branka Lazar najprej pregledno prikaže dosedanje slovensko slovaropisje. Nato predstavi nastajanje Slovarja slovenskega knjižnega jezika od začetkov do izida zadnje knjige.

Sonja Starc je avtorica prispevka Delo s SSKJ pri pouku slovenskega jezika. Njena izhodiščna teza je, da se dijaki pisno in ustno čedalje slabše izražajo. Med svojimi učenci je izvedla anketo, ki je potrdila njeno trditev. Zato predlaga pogostejšo uporabo SSKJ pri pouku slovenskega jezika. Sledi prikaz njenih učnih metod, katerih cilj je, da bi dijaki čim več uporabljali SSKJ. Navede seznam gesel, ob katerih dijaki odkrivajo, kako v slovarju najdejo razne podatke. Gesla so dovolj raznolika, da ponazorijo bogastvo jezikovnega gradiva. Ob delu dijake usmerja z vprašanji, ki jih uvajajo v pozorno branje. Ob koncu dijaki sami sestavijo geselski članek oziroma lastni slovarček. Sklep je logičen: če se dijak navadi uporabe slovarja, se bo ob tem naučil tudi natančnejšega izražanja.

Marija Mercina je prispevala sestavek Kam s Pleteršnikom? Njen prispevek ima tri dele. V prvem govori o Pleteršniku in njegovem delu. Sledi avtoričino samospraševanje o smiselnosti rabe Pleteršnikovega slovarja pri pouku slovenskega jezika, saj ta ni naveden ne v učnih načrtih ne v katalogih znanj. Kritično oceni sedanjo pedagoško prakso glede obravnavane tematike. Nato prikaže svojo rešitev, zato predstavi učno uro s Pleteršnikovim slovarjem (najprej naloge učencem, sama učna ura, domača naloga). Sledi prikaz izidov njene ankete med učenci. Ob koncu avtorica poda svoje razmišljanje o Pleteršniku in njegovem času.

Sestavek Metoda igre pri slovarskem delu jezikovne vzgoje je prispevala Vera Tuta Ban. Avtorica opozarja, da je zlasti v manjšinskih šolah nujno posvetiti skrb širjenju besednega zaklada, saj se tako izognemo občutku manjvrednosti. Razloži svojo metodo slovarske vzgoje pri pouku v osnovni šoli. Kot temeljno nalogo uporabi igro, saj tako učenci lažje pridobivajo jezikovno znanje.

Boris Pangerc je avtor prispevka Nekaj misli o vlogi in pomenu narečja v učnovzgojnem procesu obveznega šolanja. V njem podaja svoje desetletne pedagoške izkušnje na nižji srednji šoli v Dolini pri Trstu. Tamkajšnji otroci živijo v jezikovno zelo občutljivem območju, zato so pri jezikovnem pouku potrebni zelo pretehtani postopki. Pangerc predlaga (oz. prakticira), da v šoli uporabimo narečje kot didaktično in pedagoško prvino. Učenec tako postopoma preide pot med narečjem in knjižnimi jezikom. Tudi to je ena od poti, ki pri mladem človeku utrjuje občutek narodne zavesti.

V prilogi pisec poda nekaj primerov, ki dobro ponazorijo njegovo delo v razredu.

Silvo Fatur je prispeval esej Življenje naših besed. Gre za pregled dodatka k zadnji knjigi SSKJ, kjer so navedene besede, ki jih je uveljavil najnovejši čas. Fatur razvrsti besede glede na posamezna pomenska področja, hkrati pa jih duhovito komentira. Ob koncu eseja je premisleka vredna ugotovitev, kako hitro posamezne besede, ki so v nekem obdobju povsem navadne, odidejo v ?ropotarnico zgodovine?.

Avtorica uvodoma pojasni, da je knjižica namenjena učiteljem in učencem kot pomožno gradivo pri učenju besediloslovja in sporočanja. Pri tem upošteva zahteve, ki jih predpisujeta Predmetni izpitni katalog za maturo in Katalog znanja iz slovenskega jezika in književnosti na štiriletnih srednjih šolah. Poudari, da je pri obravnavi treba dosledno upoštevati postopnost in sistematičnost, če hočemo doseči postavljene cilje.

V prvem poglavju zgoščeno razloži temeljne pojme besediloslovja. Drugo poglavje obravnava pomensko razčlenjevanje in razumevanje besedila: Natančneje so določeni termini propozicija, vsebovano in sklepanje ali podmena. V tretjem poglavju je prikazana analiza slovnične povezanosti v besedilu. Četrto poglavje nakazuje štiri mogoče oblike razvoja teme v besedilu (tipi tematske strukturiranosti). V petem poglavju se obravnava funkcija (vloga) besedila. Temeljna teza tega poglavja je, da je sestava besedila podrejena namenu avtorja v določenih okoliščinah.

Teoretična dognanja publikacije so praktično preverjena v šestem poglavju, kjer avtorica razčlenjuje eseja M. Rožanca Katolicizem in M. Kmecla Staromodno posvetilo.

Zvezek, ki ga je prispevala Sonja Hudej, je napisan zelo sistematično, zgoščeno, v preglednem in logičnem zaporedju. Posebno odliko mu dajejo številni primeri, ki dobro ponazarjajo teoretična dognanja. K razumevanju in nazornosti prispevajo tudi grafični prikazi nekaterih primerov.

• Šolska ura s Kalkovo Preobrazbo

• Šolska ura z Grumovirn Dogodkom v mestu Gogi

• Šolska ura s Pavletom Zidarjem.

Načrtovalcem zbirke bi priporočil le, naj v prihodnje bolj upoštevajo razmerje med zvezki z literarno in jezikovno tematiko.