Novo v slovenski imenoslovni literaturi^*

Avtor priročnika Pavle Zdovc, je koroški rojak in slavist na dunajski univerzi. V spremni besedi je svoj delovni vložek skromno pomanjšal in zasluge zanj pripisal predvsem nekdanjim in današnjim prizadevanjem slovenske jezikovne skupnosti, vendar pa je vsakomur jasno, da se za besedami na naslovnici (?gradivo zbral, izbral in uredil Pavel Zdovc?) skriva levji delež celotnega dela. Iz uvoda zvemo, da je neposredno pobudo za ta slovenistično zasnovani priročnik krajevnih imen zamejske Koroške spomladi 1972 dal dr. Franci Zwitter, tedanji predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, projekt pa je takoj po ustanovitvi sprejel Slovenski znanstveni inštitut iz Celovca med svoje delovne načrte in ga tudi vsestransko podpiral. Priročnik je zasnovan dvojezično (slovensko in nemško), in je --- po Zdovčevih besedah --- v prijateljski dar namenjen tudi vsem tistim nemško govorečim, ki se že dolgo zavzemajo za ohranitev slovenščine na Koroškem.

Dosedanja, v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami precej obsežna literatura o zemljepisnih imenih na avstrijskem Koroškem, ki se je z novimi publikacijami iz serije Oesterreichische Namenforschung še pomnožila, je bila naravnana predvsem na obravnavo etimoloških in zgodovinskih vidikov, medtem ko so v Zdovčevi knjigi v ospredju predvsem sociolingvistični (normativni, slogovni, medjezikovni ipd.) vidiki teh imen. Nastanku in uresničitvi priročnika so nedvomno botrovale konference za standardizacijo zemljepisnih imen pri Združenih narodih, ki so bile od leta 1967 na vsakih pet let redno organizirane in jih je bilo doslej že šest. Že na prvi (v Ženevi) je bilo namreč vsem članicam priporočeno, naj poskrbijo za normiranje (standardizacijo) vseh zemljepisnih imen na svojem ozemlju, na drugi (maj 1972, v Londonu) pa so bile postavljene konkretne delovne naloge, npr. izdelava seznamov (gazetteer) z normiranimi imeni; te so članice v naslednjih letih ločeno po vrstah zemljepisnih imen članice tudi že objavljale¹. V zvezi s tem so bila izdelana tudi toponomastična navodila, ki predvidevajo upoštevanje izgovora, naglasa in transliteracije teh imen v mednarodni (latinični) črkopis. Med prvimi je (leta 1975) izšlo delo Geographisches Namenbuch Oesterreichs, ki ga je v sodelovanju z avstrijsko kartografsko komisijo (Odsek za kartografsko imenoslovje) pri Avstrijskem geografskem društvu pripravil J. Breu. Z manjšinskega, slovenskega stališča je ta seznam za dvojezično avstrijsko Koroško dopolnila prav Zdovčeva knjiga - po svoji vsebini pa ga je še presegla.

Postavljena naloga je spet aktualizirala jezikoslovni pretres imen, saj se razume samo po sebi, da mora biti uradna, normirana imenska oblika hkrati tudi jezikovno pravilna. In jezikovno pravilno je za Zdovca tisto, kar je glede pravopisa, pravorečja, oblikoslovja in tudi skladnje usklajeno s pravili in načeli sodobnega slovenskega knjižnega jezika, kot jih ugotavljajo in predpisujejo slovenska slovnica, pravopis in slovar knjižnega jezika. S tem pa se je tudi odločno uprl vsem tistim nagibom na Koroškem, ki si prizadevajo koroška krajevna imena znova kar preveč ?ponarečiti? in jih odtrgati od že uveljavljenega izročila ali usmerjenosti zapisovanja. Zdovc se je pri svojem delu zgledoval po Krajevnem leksikonu Slovenije (Ljubljana, I/1968, II/1971, III/1976, IV/1980), ki ob vsakem krajevnem imenu dosledno navaja tudi njegove predložne zveze, pridevnike iz njega in imena za prebivalce in prebivalke. Prav zato se Zdovčeva knjiga kljub razločkom po zasnovi imenika v marsičem ujema tudi s priročnikom Slovenska krajevna imena (Ljubljana, 1985, Leksikon Cankarjeve založbe), v katerem so iz čisto slovenskih jezikovnih potreb in brez notranje povezave s prej omenjenim mednarodnim projektom krajevna imena (in njihove tvorjenke) normirana še natančneje kot v Krajevnem leksikonu Slovenije. Zato se oba priročnika medsebojno dopolnjujeta tudi v arealnem smislu, tako da danes podobno delo manjka le še za slovensko zamejstvo v Italiji (Furlanija-Julijska krajina) in na Madžarskem (Porabje).

Projekt je bilo mogoče uresničiti samo ob pomoči zanesljive in pregledne imenske podatkovne baze, zato je bila zastavljena zelo široka akcija. V njej naj bi se izpisala krajevna imena, kot so se pojavljala v periodičnih (bibliografija obsega 40 naslovov časnikov, časopisov, revij in letopisov) in neperiodičnih tiskanih virih (bibliografija obsega 43 naslovov), dalje v uradnih in neuradnih krajevnih imenikih med letoma 1905 in 1985, poleg tega pa tudi v imenoslovni znanstveni literaturi. Po Zdovčevih informacijah je bila za obdobje 1900-1916 temeljito izpisana približno polovica vseh virov, za obdobji 1921-1941 in 1945-1982 pa so izpisi skoraj popolni, medtem ko so za čas med letoma 1977 in 1982 izpisani tudi časniki kot so Večer (Maribor), Delo (Ljubljana) in Primorski dnevnik (Trst). Vzporedno s tem je ob pomoči poldruge stotnije informatorjev iz vseh koroških narečij potekalo preverjanje krajevnih imenskih oblik, njihovega izgovora in naglaševanja. Sistematično zbrana in zato nedvomno dotlej najpopolnejša gradivna zbirka, ki je praktično prvič zajela tudi bogat izimenski fond, je omogočila razmeroma celovit vpogled v imena in zgodovino njihovega evidentiranja ter zapisovanja v tem stoletju. Tudi v priročniku je gradivo nazorno podano in prikazano, tako da je zelo lahko spremljati posamezne imenske oblike (s pisnimi ali drugimi različicami pa tudi z imenskimi sinonimi) pa tudi ustaljevanje slovenskih nadnarečnih imenskih oblik oziroma tudi nekaj omahovanja pri zapisovanju posameznih sestavin v imenih, npr. zapisovanje ves-vas ali pa v posameznih dobah izrazitejše etimološke/zgodovinske posege v imena. Prav ti (za siceršnjo naravo priročnika) dodatni podatki bodo gotovo razveselili tudi imenoslovce ter etimologe, saj se vse prepogosto srečujejo z nezanesljivimi, po različnih poteh nastalimi imenskimi oblikami, med katerimi se je velikokrat komaj še mogoče znajti, pa čeprav tudi ta priročnik ne bo rešil vseh tovrstnih težav. Prim. imenske oblike, ki krožijo (tudi) po literaturi kot izrecno narečne: Zaholmec (za Zahomec), Rinkovlje (za Rinkole), Svojnica (za Osojnica), Olševnica (za Olšenca), Selje (za Selo) itd.

Knjiga je razdeljena na vrsto poglavij: Spremna beseda/ Vorwort, Uvodna pojasnila/Erläuterungen und Hinweise, Kratice in kvalifikatorji/ Abkürzungen und Qualifikatoren, Imenik/Namenbuch, Seznam variant/Variantenverzeichnis (vsebuje slovenske imenske različice, ki niso bile sprejete v geselske članke in jih ne moremo šteti za zelo redke zapise ali celo posebnosti iz imenikov, se pa razlikujejo od gradiva, izpisanega iz periodičnega tiska ali drugih knjižnih del), Deutsch-slowenisches Ortsnamenverzeichnis/Nemško-slovenski seznam krajevnih imen, Povzetek uradnih in neuradnih seznamov krajevnih imen 1905-1982/Synopsis amtlicher und anderer Ortsnamenverzeichnisse 1905-
-1982 (vsebuje imena 797 krajev na zemljepisnem območju, ki ga zajema šolska odredba iz oktobra 1945), Dodatki/Nachtrag (z imeni koroških pokrajin, avstrijskih zveznih dežel in njihovih prestolnic), Tiskani viri in literatura/ Gedruckte Quellen und Literatur ter Priloge/Anhang (Priloge vsebujejo devet najpomembnejših politično-pravnih listin, vštevši avstrijsko državno pogodbo, ki so nastale med oktobrom 1945 in septembrom 1977 in urejajo obseg dvojezičnega ozemlja ter določajo obseg manjšinskih pravic. Od šolske odredbe, s katero je bilo po drugi svetovni vojni kot dvojezično priznano ozemlje 63 občin v političnih okrožjih Velikovec, Celovec, Beljak in Šmohor, do Zveznega zakona o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem z dne 6. julija 1972, s katerim je bila pravica do dvojezičnih napisov enostransko omejena na samo 205 krajev in v zvezi s katerim je prišlo do znane afere z napisnimi tablami).

Samo v nemških Erläuterungen und Hinweise je Pavel Zdovc reagiral na tudi politično (negativno) obarvano trditev, ki je bila zapisana v članku Die authentische slowenische Schreibung der 205 Ortsnamen (Kärntner Tageszeitung št. 186, str. 3; 17. avgusta 1972), da so imena z besedno obliko vas v več kot 80 krajevnih imenih dvojezičnega območja posledica novejše jugoslavizacije. Zdovc na podlagi zapisa teh imen v uradnih in neuradnih virih v času od leta 1900 naprej ugotavlja dve usmeritvi: zapis vas je prevladoval po letu 1900 in vse v trideseta leta celo v časopisu Koroška Domovina in njegovi naslednici Koroški Domovini/Kärntner Heimat/ (skupaj do leta 1934), nato pa spet po letu 1945, zapis ves pa se je uveljavil v tridesetih letih (do leta 1941) in se nato samo v delu tiska spet uporabljal v petdesetih in šestdesetih letih. V sedemdesetih je celo v publicistiki znova prevladal zapis vas. Zdovc rabe oblike vas ni upravičeval s tradicionalnim razlogom², temveč jo je utemeljeval z dvema sinhronima ?koroškima? jezikovnima razlogoma: prvič, oblika vas je znana tudi na majhnem ozemlju štirih občin na koroškem JV, in drugič, v koroških govorih se poleg najbolj znane oblike z e (ves) v stranskih sklonih pojavljata tudi obliki z i in (visi/vs). K temu lahko navedemo še pet takšnih imenskih oblik celo iz staroavstrijskih uradnih imenikov: prim. Betinja Vas (1905/1918), Dolinja Vas (1905) poleg Dolinja Ves (1918), Ramiča Vas (1905) poleg Ramiča Ves (1918) ?Ramovča vas, n. Rammersdorf?, Velika Vas pri Šmohorju-Preseško jezero (1905, 1918), Žavna Vas (1905) poleg Žavna Ves (1918) ?Žavha vas/n. Salchendorf?. Kasneje teh oblik v uradnih imenikih ni več.

Osrednji del, Imenik, vsebuje okrog 1136 abecedno urejenih geselskih člankov, vendar pa to ne pomeni tudi tolikšnega števila (današnjih uradnih) krajev. Med geselskimi imeni so namreč zajeta tudi uradna/neuradna imena za (današnje) dele naselij, kot so Sine/n. Sinach ?(neuradno krajevno ime) del kraja Bistrica v Rožu?, Čavje/n. Paradies ?del vasi Zgornje Borovlje?, Vetrinj/n. Viktring ?predmestje v Celovcu?, poleg tega pa tudi imenski sinonimi (tj. enakovredne imenske dvojnice) za isti kraj. Sam geselski članek pa po vrsti vsebuje še podatke o naglasu, v spornih primerih o izgovoru (glasovnih sklopov), nemško ime kraja, podatke o predložni rabi krajevnih imen (zaporedje: M/T/R), sledijo ugotovljene imenske različice, pridevnik(-i) in poimenovanja za prebivalce, čisto na koncu pa še ubikacijski podatki.

Imenske različice bi lahko razvrstili v dve skupini: V prvi so tiste, ki so po Zdovčevi presoji (približno) enako pogostne in ustrezne (tj. približno enakovredne, pri čemer pa ni jasno, ali približno enaka ustreznost avtomatično izhaja že iz približno enake pogostnosti, ali pa je odvisna še od kakega drugega merila). V drugi skupini pa so takšne imenske različice, ki jih avtor označuje kot pogovorne (krajevne), knjižne, publicistične, redke, zastarele itd. in se po kaki jezikovni potezi ločijo od geselskega imena, npr. Pogôrje/Pogórje; Podjerberk/Pod Jerberkom; Plešerka/M na Plešerki/v Plešerki; Satnica/Sotnica; Lokavica/ Lokovica; Orlača vas/Orliča vas itd. Merila za uvrstitev v drugo skupino (in vice versa določitev geselskega imena) ali za izbiro konkretne slogovne označbe bralcu kljub pojasnilom niso vselej povsem razvidna. Jasno je pa le, da normirana geselska imenska oblika ni zmeraj enaka tisti, ki jo Zdovc označuje kot knjižno, tj. ?izrazito knjižno, omejeno na pisno rabo?, prim. Polane pri Šentlipšu v Podjuni/ n. Polena, za katere obstajajo naslednje različice: Polena, Polana in knjiž. Poljana. Imena iz prve skupine se pojavljajo kot geselska, na medsebojno povezanost dveh imenskih različic pa opozarja veznik in. V geselskih parih nastopajo tudi nemška krajevna imena, prim. Annabichl in Trnja vas, Afritz in Cobrc, nasproti obema slovenskima dvojnicama: Jezerce in Zgornje Jezerce, Spodnje Kraje in Muta itd. Imena druge skupine so na geselsko ime vezana z besedico tudi in v priročniku ne nastopajo v samostojnih geslih; večinoma so evidentirana tudi v Seznamu variant, npr. Juena za Juenna ?antična rimska naselbina med Čepičami in Globasnico?, Vajškra za Landskron, Dhovše za Lendorf, Malnica/Malnice za Mallnitz. V Seznam variant so uvrščene (tudi) redkejše publicistične imenske različice, med njimi celo takšne, ki jih nikjer drugje v knjigi ne moremo preveriti, npr. Kerbasi (Celovec) za Kerbach, glasovno-grafične variante Labienče/Labijenče(Čajna) za Labenče, Otna/Atna vas (Velikovec) za Vata vas (ni pa npr. v seznamu različice Ata vas, izpisane na str. 261 iz imenikov iz leta 1905,1918). Med geselskimi krajevnimi imeni prevladujejejo enobesedna, npr. Blato, Borovniče, Krejance, manj je dvobesednih (prevladujejo zveze s prilastki, kot so dolnji in spodnji/gornji in zgornji, mali/veliki, stari/novi, dolgi, suhi, sveti, s samostalnikom vas). V vlogi krajevnega imena so redkejše (v mikrotoponimiji pa precej pogostejše) še razvidne predložne zveze, npr. Za Mirom/n. Mauern ?(neuradno krajevno ime) del Ričke vasi pri Malem Šentvidu?, Pri Dravi/n. Draugegend/Bei der Drau, Pod Pečmi/n. Steinkogel, precej več pa jih je takšnih po izviru, npr. Zablate, Zabrda, Napole, ki se v krajevni rabi deloma tako še vedno uporabljajo, npr. geslo Zavrh pri Šmarjeti v Rožu: Za Vrhom in za Vrhom; geslo Zakamen pri Velikovcu: Za Kamenom in za Kamenom. Ponekod se imenske dvojnice razlikujejo samo po predlogu v predložni zvezi, npr. Špital ob Dravi/n. Spittal an der Drau ob redkem Špital na Dravi.

Imenske oblike v geslovniku imenika so praviloma usklajene z oblikami v Povzetku uradnih in neuradnih seznamov krajevnih imen 1905-1982 (dalje: PUNI) celo v ?popravljenih? imenih, kot je (Spodnje/Zgornje) Teharče namesto dotlej prevladujočega Tehanče. Redka (pisna) neujemanja, npr. Žalha vas in Žavha vas (PUNI 271), je treba šteti zgolj za neusklajenost. Vendar pa se v geslovniku PUNI praviloma na drugem mestu navajajo tudi imenske različice, ki so izjemoma tudi na prvem mestu Šmarkeš/ Šmarkež.

Geselska imena so torej pisana po načelih slovenskega pravopisa. Najpogosteje gre za pisanje velike začetnice v večbesednih imenih, prim. Lačni Breg, Zgornji Kot, Zgornja Vrata, Štalenska Gora ?zbirno ime za domačije, raztresene po južnih pobočjih? (toda Štalenska gora), Šmihelska Gora/n. Michaelerberg ?vas z raztresenimi domačijami in dješko podružnico Šmihel?. Samo v redkih primerih takšne usklajenosti ni, npr. gesli Pri Sedmih studencih in Šentlenart pri Sedmih studencih namesto Pri Sedmih Studencih (kraj) ali Pri sedmih studencih (mikrotoponim). Poenoten je tudi zapis zložnega r, prim. Pogrče namesto dotedanjega Pogerče, Gabrje namesto Gabrije. Verjetno spada v to skupino tudi popravek Zilska Bistrica (DK) v Ziljska Bistrica.

Slovenskim geselskim imenom sta tokrat prvič s fonetičnim zapisom v nemško-slovenskem seznamu dosledno določena tudi izgovor in naglasno mesto, v imeniku pa (poleg navedenega izgovora samo za posamezne grafeme/skupine grafemov) še tonem. V koroških imenih je to smiselno, celo nepogrešljivo tudi zato, ker tonemsko naglaševanje avstrijski koroški govori na splošno ohranjajo. Pri tem se je Zdovc popolnoma opiral na informatorje in na zbrano narečno gradivo. V primerih pa, ko tonema ni mogel enoumno določiti (brez še gostejše mreže ali pa zaradi neenakega izgovora v bližnji in daljni okolici), navaja obe tonemski dvojnici, prim. Toplice, Napole, Rove, Šentjob itd. Da se v nekaterih imenih lahko srečujemo tudi z več naglasnimi mesti, vidimo npr. v geslu Gorčica pri Vetrinju/n. Goritschitzen z dvojnico Goričica.

Zgodovina izdajanja uradnih in neuradnih publikacij, ki vsebujejo krajevna (ali druga zemljepisna) imena, je hkrati zgodovina prečiščevanja in ustaljevanja njihovega zapisa; ta je močneje omahoval samo pri zapisovanju določenega odstotka imen. Med pregledovanjem priročnika, ki naj bi po avtorjevih trditvah predvsem sistematično uskladil zapis imen z normo knjižnega jezika, sem preštela, da se okrog 200 geselskih oblik pisno ne ujema z zapisom v izdaji Dvojezična Koroška³ (dalje: DK), kjer se je zapisovanje tudi prečiščevalo, in da se Zdovc ponekod spet vrača k še starejšim zapisom, npr. iz seznama V. Klemenčiča Koroška. Število razločkov bi se nedvomno še povečalo, če bi hkrati upoštevali imenske različice po geselskih člankih. Če te razločke razvrstimo v skupine, se pokaže, da prevladuje zapisovanje velike začetnice in zapis morfema Šent- (namesto Št.), razlike so v (najpogosteje) desnem dopolnilu imen, samo deloma pa gre za univerbizacijo iz predložnih zvez (in tudi narobe, ko spet daje prednost predložni zvezi). Pri nekaterih imenih lahko bralec tudi ugotovi, da je popravke omogočila za priročnikovo podlago sestavljena kartoteka. Zdi se, da med takšna imena spadajo npr. Pulpače/n. Pulpitsch (dotlej: Pulpiče, ki ga Zdovc niti ne omeni), Žleben/n. Schleben (dotlej Žlebnje), morda tudi Za Mirom (prej tudi že Zamir). Koliko je tovrstnih popravkov v priročniku, ni povedano in škoda, da niso kako znaznamovani, saj jih bralec iz predstavljenega gradiva sam tudi ne more zmeraj zanesljivo izluščiti. Med najzanesljivejša, tradicionalno uveljavljena načela v priročniku spada nadomeščanje (narečnih) dvoglasnikov s knjižnimi enoglasniki, včasih z zgodovinsko-etimološkimi, drugič pa z glasovno najbližjimi knjižnimi ustrezniki. Le maloštevilne primere, kot sta Puedab ?Pudab? ali Dieščice ?Deščice?, najdemo samo še v seznamu redkih slovenskih variant. Na splošno je mogoče trditi, da Zdovc v prizadevanju za normirano obliko ne posega v imensko obliko tako, da bi imena na glasovni in oblikoslovni ravni dosledno ali strogo ?poknjiževal? v etimološko-zgodovinskem smislu in uveljavljal tip prednarečnih (zgodovinskih) oblik. Dobro se namreč zaveda, da je (vmesni) narečni razvoj neizpobitna stvarnost in da so za prepoznavanje določenega kraja prav jezikovne lastnosti imena, kot so njegova (krajevna) zvočna podoba in oblika, nenadomestljive, zato jih pri normiranju ni mogoče spreminjati, temveč le usklajati z določenimi knjižnimi pravili. Razlike v zapisovanju med Zdovčevimi in dotedanjimi imenskimi oblikami so nastale predvsem pri podajanju narečnih glasov ali njihovih sklopov, ki jih v knjižnem jeziku ni ali pa se zapisujejo z drugimi ali z več grafemi, npr. g/h: Grunčiče (DK: Hrunčiče), Gorce/Horce (prej Gorce), Haber (prej Gaber), l/v: Žalha vas/n. Salchendorf (po letu 1970 Žavha Vas), Olšenca pri Velikovcu/n. Oschenitzen (z dvojnico Olšenica, v DK Ovšenica, pred tem tudi še Olšenica/Olševnica), nj/n: Lesine/n. Lassein (pred tem Lasinje/ Lesinje), Škrbinja nad Grabštajnom/n. Skarbin (pred tem Škrbina), lj/l: Dropolje (Klemenčič: Dropole), b/v/l): Skobiče pri Šentjurju na Zilji (pred tem Skovče), Vitenče pri Goričah v Ziljski dolini/n. Wittenig (ob različicah Bitenče in Videnče), Žužabče pri Štefanu na Zilji/n. Sussawitsch (pred tem različno, tudi Žužavče in Žužalče), a/e: Plašišče (DK: Plešišče). V smeri krajevno govorjene oblike se je odločil tudi v primeru, kot je Šentožbolt/n. St. Oswald (pred tem Št. Ožbald) ali h-:o-: Ovše pri Šenttomažu/n. Gottesbichl (narečno Hoše pred tem pisano kot Govšje). Seveda pa izbira grafemov neizogibno določa tudi ustrezno asociativno zvezo z občnimi imeni, prim. Ivnik (k iva ali ilo-vica), Beznica/n. Wesnitzen (dotlej Besnica, prim. k bez-eg in ne k bes-en). Razmerje med govorjenimi in pisnimi imenskimi oblikami je v priročniku najbolj uravnoteženo pri demotiviranih imenih (tj. z zabrisanim besednim pomenom) imenih, posebno kadar so se tudi po drugih jezikovnih lastnostih (zlasti pregibanju) oddaljila od občnih imen, saj prevedbe v najbližje knjižne glasove skorajda nič ne ovira. In končno Zdovc upošteva tudi dejavnik ustaljenosti imen, ne glede na njihovo (etimološko) pravilnost ali celo ne glede na medsebojno usklajenost, npr. v primerih Strugarje/n. Strugarjach in Mlinare pri Beljaku/n. Müllnern bei Villach. V celi vrsti primerov pa se omenjeni načeli pri normiranju skorajda nujno v različno močno prepletata, zaradi česar tudi nobena kodifikacija krajevnih imen doslej ni bila tako dognana, da bi bilo zapisovanje vseh krajevnih imen sprejemljivo za vse.

V nadaljevanju bi rada na konkretnih imenskih oblikah iz priročnika, ki se po zapisovanju ločijo od zapisov po dosedanjih seznamih (ne vezano na veliko začetnico), ponazorila nekaj Zdovčevih vodil in značilnosti pri normiranju koroških slovenskih imen.

Primerov za predložno zvezo oziroma že univerbizirano ime je v imeniku veliko in tudi z normativnega stališča sta obe nesporno pravilni. Z razvojnega vidika pa so predložne zveze seveda starejše in navadno izvirajo iz mikrotoponimije. Med obravnavanim priročnikom in starejšimi imeniki je glede tega (celo v obeh smereh) več razlik. Bralec iz primerov, kot je Gora(1x) (z dvojnico Na Gori), lahko domneva, da se je položaj prve imenske oblike okrepil, ne more pa zmeraj presoditi, kako upravičeno se v geslu (tj. na prvem mestu) pojavlja imenska oblika kot je Drava (2x), saj je starejši viri sploh ne izkazujejo (medtem ko se samo kot njena dvojnica pojavlja dosedanje edino ime Na Dravi). Razumljivejše je enakovredno pojavljanje imen, kot sta Podpeca in Pod Peco/n. Koprein Petzen (pred tem samo v predložni obliki Pod Peco). Skozi kolikšne zagate mora krajevno ime na poti do svoje ustalitve --- in z njim vred jezikoslovec --- se vidi tudi iz imenskih gesel, kot sta Pod Turjo in Poturje na Zilji/n. Neuhaus an der Gail, za katere obstajajo še različice Podturje R Podturja, Podturja R Podturje, pod Turjo (pričakovali bi ^*Turja), pri čemer v knjigi navedeni viri ne izkazujejo oblike Poturje s poenostavljeno skupino dt>t.

Med najopaznejša in dosledna spadajo v priročniku (številčno redka) poknjiženja, ki imajo svoje korenine že v začetku tega stoletja in pri katerih se del (prvotno večbesednega) imena nadomešča s knjižno (etimološko drugačno) pomensko ustreznico. Med takšne se uvršča npr. zamenjava prilastka zvrhnji s prilastkom zgornji, npr. Zgornji Kot (ob še navedeni krajevni različici Zvrhnji Kot), ki je že pred Zdovcem skorajda prevladala. Za primer posega, ki pa se povečini ni ustalil v predloženi obliki, so krajevna imena iz svetniških. Tako vsebuje geslovnik imenika samo 7 geselskih imen s prilastkom sveti, 66 s šent- in 37 z obrušenim š-. Število vseh treh bi še nekoliko zraslo, če bi pritegnili imenske različice iz geselskih člankov. Iz zapisov v PUNI se vidi, da se je samo v imenikih iz let 1905,1918 (tedaj tudi drugod po Slovenskem) dosledno zapisovalo Sv./Sveti, nato pa je po drugi vojni začel prodirati zapis Št. (n. St.) in je kot Šent- končno skoraj povsem prevladal. Če je pred desetletji za narečno veljalo ime s Šent-, se danes (v priročniku) kot izrazito narečna štejejo le imena, ki hkrati kažejo svetniško ime v narečni obliki, npr. Šentvoranc (za Šentlovrenc), Šentvamprat ali celo Škvamprat (za Šentlambert pri Vovbrah), Šentanjel (za Šentdanijel nad Grabaljo vasjo) ipd.

Zdovc je v smislu približanja knjižnim občnoimenskim ustreznicam poknjižil koroška krajevna imena z živimi narečnimi občnoimenskimi korelati, četudi so se oblikoslovno od teh morebiti oddaljila. Tako je v priročniku potrdil odločitev, da se namesto ves v normirani obliki zapisuje vas, kar je bilo kot vseslovensko pisno načelo (že drugič) sprejeto na pravopisnem dogovoru leta 1972. Krajevna imena Nograd/Nogradi je dosledno poknjižil v Vinogradi(3x), čeprav viri iz priročnika po letu 1970 izkazujejo samo obrušeno imensko obliko. V geslovniku imenika se vsi kraji imenujejo Dole(16x), in ne Dole/Dule. Pri tem se samo pri sedmih krajih kot krajevna navaja tudi oblika Dule, medtem ko sta v PUNI obliki razvrščeni takole: od 14 takšnih krajev imajo trije navedeno samo obliko Dole, pri osmih (vštevši hiperkorektno Dolje, ki se pri šestih krajih pojavlja od leta 1970) oblika Dole prevladuje, le pri treh prevladuje oblika Dule. Statistično se ?poknjiževanje? teh imen skozi čas vidi v zmanjševanju pogostnosti oblik Dule (npr. v imenikih iz let 1905 in 1918 se pojavlja še v polovici primerov, tj. 12x od 24 pojavitev, v virih po letu 1970 pa manj kot v četrtini primerov, tj. 10x od 42 pojavitev). Tudi kraji z imenom Dobrova/Dobrava(12x) so v geslovniku imenika zapisani vsi kot Dobrava. V virih po letu 1970 najdemo zanje samo 25 zapisov (od 33 potencialnih), in to 23x Dobrova in samo 2x Dobrava; nasprotno pa je v imenikih iz let 1905 in 1918 ter neuradnih virih 1945, 1963 pri 18 zapisih teh imen (od 22 potencialnih) nesporno prevladala oblika Dobrava(12x, medtem ko se Dobrova pojavlja samo 6x). Da je spreminjanje imenske oblike povezano s knjiženjem, se vidi iz naglasnega mesta v toponimih Dobrava (in ne kot v občnem imenu dobrava). V imenu Brege R mn Breg je krajevno Breje R mn Brej (tj. s posplošenim Brej-e, narečno nastalim iz T mn ^*Brege) ponovno ?prevedeno? in zbližano s knjižnim breg. Med imena s ?prevedeno? obliko sodijo še imena Šmarten; priročnik jih navaja samo pri delu krajev kot krajevne imenske oblike (prim. geslo Šmartin pri Rožeku) in Zdovc jih dosledno zapisuje kot Šmartin. Popolne enotnosti v smeri knjižnega laz ni pri zapisovanju in tudi ne pri vrednotenju krajevnega imena Laze(2x). Tako je npr. za Laze pri Kostanjah/n. Laas kot samo krajevno navedeno Vaze, medtem ko imajo Laze pri Beljaku/n. Vassach (Gross-/Klein- vassach) enakovredno imensko obliko Vaze. Nasprotno pa je Zdovc ohranil narečju bližjo obliko v imenih Ladine(2x).

Tudi pri podajanju morfemske sestave imen Zdovc praviloma ne etimologizira. To se opaža na številnih imenih oziroma na njihovem korenskem morfemu, npr. Tuce pri Radišah/n. Tutzach (samo tako po letu 1970 v neuradnih virih; v novejših uradnih imenikih je Tulce, kar zagovarjajo tudi nekateri jezikoslovci⁴). Tudi nekorenskih morfemov Zdovc ne zapisuje zmeraj enako, vendar pa jih v še ne ustaljenih imenskih oblikah praviloma približuje njihovi govorjeni podobi, v ustaljenih pa knjižnim morfemskim oblikam. Tako izkazuje npr. nenaglašeno pripono -ica vrsta geselskih imen, kot so Ribnica(2x), Bistrica(5x), Breznica(3x) itd., ki jih štejem za ustaljene zato, ker za nobeno med njimi v citiranih imenikih in virih ni drugih oblik. Za del imen pa poleg geselskih imenskih oblik, npr. Timenica/n. Timenitz, Teholica in Dholica/ n. Techelsberg itd. v geselskih člankih lahko najdemo še (pogovorne) oblike Timenca (tak je tudi uradni zapis iz leta 1905), Tholca in Dholca. Del imen pa je predstavljen tudi v geslu samo v obliki s pripono -ca: Partovca/n. Portendorf (toda DK Partovica), Stopca/n. Stobitzen (poleg Stopce in Stobce, vendar pa v DK: Štobice). Tudi imena s pripono -ec so praviloma uvrščena med geselska, npr. Rjavec (tako od leta 1970 naprej, prim. Rjavec in Rejavec), Zahomec (tako v imenikih po letu 1970) poleg pogovornih Rjavc, Zahomc, navedenih v geselskih člankih. Podobno večkrat ohranja nenaglašeni -ič v imenih, kot so Skobiče/M v Skobičah (s citiranimi različicami Skubiče in Skoviče, čeprav se pred tem piše le Skovče), Srepiče pri Gospe Sveti/n. Stuttern (z dvojnico Srepče), vendar pa tudi obrnjeno, tj. Trešče/n. DrÖschitz (dotlej v neuradnih virih po drugi vojni le Trešiče).

Geselske imenske oblike se ponekod razlikujejo glede vrste in celo števila ugotovljivih pripon; pri tem niti ne mislim na primere, kjer bi tovrstne razločke povzročili etimološki posegi v govorjeno imensko obliko. Vzroki za takšno stanje iz priročnika navadno niso razvidni, lahko pa so različni. Tako je Brezje pri Mohličah/n. Pirk nadomestilo dotedanje Breza, kar je verjetno drugotni prevod iz nemškega imena, tudi pri Brankovec/n. Frankenberg namesto doslej doslednega zapisa Brankovca se zdi, da gre le za odpravo napake, saj je po Zdovčevih podatkih Brankovca bližnje gorsko ime. Besedotvorne razlike v geselskih imenskih oblikah lahko nastajajo tudi zaradi preferiranja genetsko starejše oblike, prim. geslo Trebljenje/M v Trebljenjah in v Trebljenju (vendar pa variantno tudi Treblje, kar se po letu 1970 sicer uveljavlja kot edina oblika). Manj razvidno pa je za bralca, kako so nastali razločki, kot so npr. Mostič pri Kotmari vasi/n. Mostitz (toda krajevna dvojnica Mostec, ki prevladuje po virih od leta 1970 naprej), Lipovo (toda starejše Lipova in še starej še tudi Lipje), Brezje nad Grebinjem/n. Wriesen (v geselskem članku tudi dvojnica Brezovje, ki je edina v imenikih pred letom 1970).

Glede slovničnega števila zemljepisna imena pogosto omahujejo, saj je zanje to le še formalna slovnična kategorija, ki praviloma določa samo sklanjatveni vzorec/ vzorce, torej se približujejo tistim občnim imenom, ki ne poznajo vseh treh spolov. Takšni primeri so npr. geslo Lipica pri Radišah/n. Lipizach (v imenikih prevladuje množinsko Lipice) ali geslo Brege pri Pliberku (v imenikih prevladujeta edninski obliki Na Bregu in Breg), ali pa se kot variantni navajata celo obe, npr. Močidle z različico Močidlo/n. Matschiedl (tudi v imenikih že obe možnosti).

S tem poročilom sem želela še posebej opozoriti na dragoceno in kulturno dejanje tako gospoda Pavla Zdovca kot tudi Znanstvenega inštituta v Celovcu. Na koncu pa naj še omenim, da je priročnik tudi v tiskovnem oziru precej skrbno pripravljen. Nekaj napak (ali nedoslednosti) se je budnemu korektorskemu očesu vendarle izmaknilo in rada bi na tem mestu opozorila tudi nanje. Str. 35: v geselski besedi Brodi je naglasno mesto napačno zaznamovano na o namesto na i; str.59: v geslu Laze pri Beljaku/n. Vassach ni opozorjeno še na geslo Vaze pri Beljaku/n. Vassach, kjer pa takšno opozorilo najdemo; str. 63: v geslu Lovanke je napaka v na samen namesto na samem; str. 75: v geslu Pod Pečmi ni naveden tonem; str. 75: v (sinonimnih) geslih Podpeca in Pod Peco ni usklajeno desno dopolnilo v p.d. pri Riepelnu na Gorici; str. 91: v geslu Srednje Libuče naglasno mesto ni zaznamovano v Libuče; str. 154: geslo je zapisano kot Malpače (namesto Malčape), kot ga zahteva navedeni izgovor; str. 250: v geslu Ščedem, Šentjanž (Rožek) je napačen zapis Šcedem; str. 273: v geslu je krajevno ime zapisano kot Žužalce namesto pričakovanega Žužalče; str. 283: francoske besede niso tradicionalno pisane, npr. europ?en (namesto européen), Slov'enes (namesto Slov?nes), val'ee (namesto vallée).

Opombe

^*

Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem/ Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. --- Pisava, izgovarjava in naglas, vezava in sklanjatev, ter izpeljava slovenskih koroških krajevnih imen. --- Gradivo zbral, izbral in uredil Pavel Zdovc. --- Dunaj: 1993. --- Izdal Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu, 347 str.

¹

Do leta 1982 so podobne sezname standardiziranih imen objavile še Grčija, Bolgarija, Romunija in Madžarska (ta je prevzela tudi pripravo teh seznamov za vse Podonavje), medtem ko za Jugoslavijo do njenega razpada podobni seznami niso bili objavljeni.

²

Uvajanje zapisovanja krajevnih imen s sestavino vas v tej obliki na vsem slovenskem jezikovnem ozemlju je bilo povezano z zavestnim prizadevanjem in vseslovenskim soglasjem, da se zapis (in oblika) krajevnih imen kar najbolj približa slovenski knjižni normi. Prvič se je to zgodilo že ob pripravljanju Zemljevida slovenskih dežel pri Slovenski matici in drugič leta 1972 v zvezi s pripravami načel za novi pravopis, prim. A. Šivic-Dular, Slovenska matica in akcija za zbiranje zemljepisnih imen, XXV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 3.-15. julij 1989. Zbornik predavanj, Ljubljana, 1989, str. 90.

³

Seznam dvojezičnih krajevnih imen južne Koroške. Celovec, 1982. Prim. še Vladimir Klemenčič, Koroška. Karta in imenik slovenskih in nemških krajevnih imen. Maribor, 1972

⁴

D. Čop, Onomastica jugoslavica VI, 1976, str. 99, je zagovarjal obliko Tulce kot pravilnejšo.