Uvod k prvemu javnemu poročilu o delu skupine za prenovo pouka slovenščine

Ker gre za skupno, to je javno vprašanje, je jezik področje, ki ga mora v mejah svojih pristojnosti imeti na skrbi tudi država --- predvsem na področju izobraževanja in seveda vsega javnega delovanja. --- Odkar smo bili vsaj na pol samostojni, to pa je od leta 1918, se je iz tega v resnici že izoblikovala posebna tradicija, ki pa nenehno niha med ustreznim in manj ustreznim, pri čemer seveda igra svojo, dovolj pomembno vlogo stroka. Za začetek je bilo treba, pišem o izobraževanju, sestaviti dovolj primerne učbenike, priročen pravopis, slovnice, berila; med drugo svetovno vojno je bilo treba sploh organizirati skrivno slovensko šolo vsaj tam, kjer je to bilo mogoče; potem je bilo treba kar najbolje preveslati usmerjeno izobraževanje in še potem stranski napad s tako imenovanimi ?jedri?. In končno je iz sicer hvalevredne želje po kar najbolj temeljiti jezikovni izobraženosti pa tudi iz pretirane samozavesti prišlo do nekakšnega poznanstvenja tega pouka na eni strani in do vse hujšega zanemarjanja oziroma podcenjevanja slovenščine kot učnega jezika na drugi strani. Posledica: raven funkcionalne pismenosti ni več sledila siceršnjemu družbenemu in civilizacijskemu razvoju Slovencev, kar je vzporedno porajalo še odpor do slovenščine kot učnega predmeta --- v javnosti in seveda tudi med učenci. Stanje se je nekaj časa skušalo prikazovati kot normalno --- celo odpor do branja, saj po različnih znamenjih sodeč narašča tudi ta (najbrž ga je deloma mogoče res pripisati navalu ?gledalnih? občil, kibernetiki in podobnemu, kar precej pa vendarle tudi enciklopedistični neprilagojenosti učnih zahtev sprejemnim zmogljivostim in simpatijam mladega bralca, učenca). Poznanstvenje jezikovnega pouka se še zdaj večkrat utemeljuje s sklicevanjem na fiziko, matematiko, kemijo itd., češ da je tudi tam tako; pa ni oziroma je samo za tistega, ki se na fiziko, matematiko, kemijo itd. kar najmanj razume. Povrhu pa je stvar z maternim jezikom druga --- domala vse, kar počnemo, celo matematika, fizika, kemija itd., je z njim tesno povezano; o obratnem je komajda mogoče govoriti.

V tej zvezi se zdi koristno pomisliti na Irsko, kjer staro irščino od polčetrtega milijona Ircev govori le še nekaj nad 50.000 ljudi, vsi učenci pa imajo staro irščino v šoli za obvezen učni predmet, saj naj bi bil njihova najintimnejša narodna reč. Vendar je neskončno osovražena. Ko povprašate, zakaj, je pojasnilo kratko in preprosto: učencem neusmiljeno tiščijo v glave zamotano slovniško sofistiko, nihče pa jih na primer ne nauči, kako v stari irščini napišeš prošnjo za delo ali ljubezensko pismo; ali pa da bi se v stari irščini pogovarjal z njimi.

Seveda je daleč od resnice, da se da na javno jezikovno kulturo vplivati samo z izobraževanjem. Vprašanje je precej bolj zamotano; je moralno: iz ?praktičnih? razlogov (Slovenci smo praktični ljudje) se zdi veliko bolj smiselno učiti se angleščine --- če je tudi popolnoma zamorska, utegne prej ali slej priti prav, slovenščine pa, kolikor je je potrebne za najnujnejše sporazumevanje, prinesemo dovolj že od doma; politično: Kdo mi bo ukazoval, saj sem v vsem svoboden, tudi v jeziku, saj je demokracija!; kulturnozgodovinsko: Kaj potem, če so predniki tisoč let trepetali za ta jezik, njihova stvar --- pač niso imeli države, mi jo zdaj imamo in kdo nam kaj more!; svetovljansko: sodobni ?frankovski? jezik, jezik nadnarodnega sporazumevanja, je angleščina --- torej delujmo angleško, bodimo svetovljani, da nas ne bodo imeli za provincialne butce! In tako naprej. Toda slejkoprej vseeno ostaja, da Janez zna tisto, kar se je Janezek naučil. Če bo Janezek dobil v ušesa, v duha in srce dobro slovenščino, se bo kot Janez puntal na primer zoper stanje slovenščine na televiziji, kjer se ji z vsako novo televizijsko hišo slabše piše, na čelu pa koraka državna televizija; ali pa se bo znal vsaj podpisovati (še zmeraj se celo tretjina slavističnih novincev ob vpisu ne zna); bo znal napisati dovolj kulturno poslovno pismo; bo sem in tja le vzel kakšno knjigo v roke; in bo kot učitelj dal kaj na svoj jezik, s katerim si tudi pri telovadbi ali sociologiji služi svoj kruh.

Na te stvari javnost in še posebej stroka opozarjata že kar lep čas. Tako je minister za šolstvo dr. Gaber sestavil ter imenoval delovno skupino, ki naj bi skušala poiskati nove načine in sestaviti nove načrte za slovensko jezikovno izobraževanje v celotnem šolskem sistemu od vrtcev do univerz. Skupina se je začela sestajati pred letom dni, decembra 1994, in v prvi fazi pripravila strateške osnove, od strokovnih izhodišč do časovnega oziroma zaporednostnega načrta. Sporazumela se je, da si bo prizadevala v svoje delo vključiti vse delne projekte, ki na tem področju obstajajo od prej --- seveda v mejah tistega, kar bo tudi njena usmeritev, najrazličnejše strokovnjake --- doslej jih je zbrala okoli 50, med njimi tudi iz zamejstva.

Zdaj je prvo obdobje, v katerem je prevladovalo zbiranje in urejanje ?moštva?, delitev ?del in nalog? ter priprava načelnih, ?filozofskih? izhodišč, zaokroženo. Nastalo je obsežno gradivo, ki je samo deloma predstavljeno v tej številki JiS. Morda bo na prvi pogled komu učinkovalo precej abstraktno (takšno je žal tudi zaradi nekoliko preučenega jezika, v kakršnem je izraženo), je pa po našem prepričanju nadvse potrebno in koristno, saj predstavlja na eni strani pregled stanja, na drugi pa iz takšnega pregleda že lušči generalno usmeritev. Če bi to usmeritev, kot se zdaj kaže, skušali kar najkrajše povzeti, bi bilo mogoče reči takole: jezikovni pouk in vzgojo bo treba vsaj deloma preokreniti v dovolj zadostno in uporabno funkcionalno pismenost, literarno šolanje pa v --- preprosto --- pridobivanje veselja do branja (kar seveda niti najmanj ne izloča ustreznega literarnovednega znanja). Tudi ni nujno, da je zadeva na smrt dolgočasna in resna; ne tu ne tam.

Zaradi javnosti dela in odgovornosti zanj naj dodam, da podprojekt jezikovne vzgoje v osnovni in srednji šoli vodita mag. Martina Križaj in dr. Marja Bešter, podprojekt bralnega pouka dr. Sonja Pečjak, podprojekt začetnega opismenjevanja dr. Lidija Magajna, podprojekt slovenščine kot učnega jezika prof. Alenka Kozinc, podprojekt književnosti v srednji šoli dr. Boža Krakar, podprojekt književne vzgoje v osnovni šoli dr. Metka Kordigel, podprojekt književne vzgoje v prvem in drugem triletju mag. Igor Saksida, podprojekt književnosti v tretjem triletju osnovne šole prof. Mohor, podprojekt pouka slovenščine na narodno mešanem ozemlju pa prof. Jelka Morato; v podprojektu jezikovnega šolanja v srednji šoli svetuje in ga pomaga voditi dr. Janez Dular; celoto vodi dr. Kmecl, operativni vodja je dr. Metka Kordigel, generalna koordinatorica prof. Alenka Kozinc, strokovna tajnica projekta pa je prof. Mojca Poznanovič. (V okvirih Ministrstva za šolstvo so idejo pripravili prof. Stane Čehovin, prof. Silvo Fatur in prof. Boštjan Zgonc.)

V naslednjem letu namerava skupina izoblikovati tako imenovane vsebinske cilje in čimprej zaokrožiti delo z vsemi nujnimi konkretnimi prvinami, tako da bi po novem lahko vsaj na nekaterih šolskih stopnjah začeli poskusno učiti v kakšnih dveh letih. --- Vsi, ki menite, da bi bilo treba delo kakorkoli dopolniti ali spremeniti, ste naprošeni, da nam svoje misli in zamisli sporočite na naslov --- Zavod za šolstvo RS, ga. Mojca Poznanovič, 61000 Ljubljana, Poljanska 28 --- ali pa da se udeležite javne razgrnitve dela v ljubljanskem Cankarjevem domu 12. decembra letos. Naj ne zveni obrabljeno, če zagotavljamo, da vam bomo resnično hvaležni.