Prisank in Kofce

Tako je F. Ramovš ime Prisank (v tej obliki!) razlagal iz Pris(snik, pri čemer naj bi bil -l- zlogotvoren in naj bi prešel naravnost v -o-, torej Pris(snik > Prisonik, ta oblika pa zaradi redukcije glasu -i- v zadnjem zlogu ter akanja v Prisank.

Pravilno je to ime razložil Ivan Tominec. Iz prvotne oblike Prisolnik (= ?gora pri soncu?) se je razvila oblika Prisank (zaradi akanja, ki je tako značilno za zgornji konec Savske doline, in po izpadu samoglasnika -i-). Mlajši rod (po drugi svetovni vojni) je začel opuščati drugi del dvoglasnika -a-, zato zdaj Kranjskogorci govore Prisank; ni pa res, da bi to povzročili nemški turisti, ki so zahajali v Julijske Alpe. Saj so tudi še po drugi svetovni vojni starejši domačini govorili Prisank in tudi danes so še živi nekateri osemdeset- ali devetdesetletniki, ki govorijo tako (nekaj jih poznam osebno). Zdaj že devetdesetletni domačin mi je pred več kot 15 leti takole dejal: ?Veste, ta str ld so pa rékl Prísank? in zategnil še enkrat: ?Prísawnk?). Sam sem slišal starega gorskega vodnika Kopiščarja, rojenega Trentarja, 22. VII. 1948 na vrhu Mojstrovke, kako je skupini mlajših planincev razlagal, da bo delal novo pot na ?Prisank?, in to ime je tedaj prav v tej obliki večkrat ponovil.

Tudi H. Tuma v svojem ?Imenoslovju Julijskih Alp? omenja to ime in pravi, da domačini nekako zamolklo izgovarjajo Prisaonk. Tu se je H. Tuma zmotil (jezikoslovec bi takoj vedel, da tisti ?zamolkli -o-? izhaja iz -l-) --- mislil je, da -o- izhaja iz -j- in je uveljavil ime v obliki Prisojnik, ki pa je zgrešena!

Dvoglasnik -a- se v zgornjegorenjskem narečju lahko skrči v -a- (drugi del je lahko zelo šibek in izpade). Tako npr. nemško besedo Almosen (gr. ) najdemo na Zgornjem Gorenjskem v treh oblikah ?áimožna? (Bled), ?ámožna? (Jesenice) in ?ámožna? (Dolina). Hišno ime ?pri Travnikarju? (Nemški Rovt v Bohinju) domačini izgovarjajo ?pr trânkarj?, a tudi ?pr trânkarj?. In še zanimiva izgovorjava besede ?čigav?: ?džgá je tâle otrk?? (Vrba), toda: ?n bo, džgâvr wče.?

Vendar poznamo tudi gorsko ime Prisojnik. To je vrh nad Trbižem, kjer stoji TV-pretvornik. Slovensko se ta gora imenuje Prisojnik (z naglasom na prvem zlogu), Nemci (teh je na Trbižu precej) so ime popačili v Prisenig, Italijani pa so iz nemške oblike naredili Monte Prisenicco. Zaselek Breznik (slovensko ime) pod to goro ima tudi nemško ime Prisenig, kar je očitno (pomotoma in po analogiji) povzeto po omenjenem gorskem imenu.

Kakor torej poznamo Prisolnik/Prisank in Prisojnik, tako poznamo tudi Osojnik (Osojnica) in Osolnik (= ?kraj ali gora, ki je obrnjena proč od sonca?), npr. Osolnik nad Škofjo Loko.

Če bi se ravnali togo po pravilih etimologije (oz. knjižnega jezika), bi pravzaprav morali pisati Prisolnik. Ker pa te oblike nihče ne pozna in ker domačini danes dosledno govorijo Prisank, se pri tem imenu ravnamo prav tako kakor pri imenu Kofce nad Tržičem. Tudi ime te planine marsikomu ni jasno. Tu je treba prav tako upoštevati razvoj v narečju: iz prvotne oblike Klopce (klop v naravi, zlasti v gorah, pomeni ?terasa, polica?) se je v zgornjegorenjskem narečju razvila najprej oblika kwopce (zaradi švapanja), iz tega pa je po redukciji glasu -w- in po prehodu -p- v -f- (kakor npr. ?na xrfcx? = Na hribcih na Bledu ali na ?xft?? = na hrbtu) nastalo Kofce (na Gorenjskem ljudje sedajo na ?kp?, jedo ?kobáse? in se pokrivajo ?s kobúkam?!!). Ker pa so ljudje vedno poznali le Kofce, Klopce bi bilo tuje, tako tudi pišemo.

V zadnjih letih so sicer nekateri skušali ime Kofce pisati ?Kovce?, češ da so pisavo ?Kofce? povzročili Nemci, ki naj bi bili pravilno izgovorjavo Koce popačili v Kofce. Pri tem so se isti avtorji sklicevali na ledinsko ime Na Kovceh (na Uskovnici v Bohinju), kakor je to ime zapisano v nekaterih planinsko-turističnih zemljevidih Bohinja. Toda med imenoma Kofce in ?Kovce? je velika razlika. V imenu Kofce je -o- ozek, v imenu ?Kovce? (Na Kovceh) pa širok, kajti to bohinjsko ime je nastalo iz ?Na Kalcih?, kakor je v starejših zemljevidih tudi večkrat knjižno pravilno zapisano. Sem spadajo tudi manj znana bohinjska (na zemljevidih ne vedno zapisana) imena: kowúža < Kaluža, kowžnjek < Kalužnik (Gorjuše), planina Kal na Komni je narečno K? itd.

Pa še nauk iz tega: iz takih čisto zgrešenih poskusov ?popravljanja? imen, katerih etimološkega razvoja in s tem osnovnega pomena ljudje (niti domačini) danes zelo pogosto sploh ne razumejo več (devetdeset odstotkov ljudskih ?etimologij?, kakor vemo, je popolnoma zgrešenih), vidimo, da so se v zadnjih dveh stoletjih historično in pomensko pravilne oblike imena menjavale z nepravilnimi, prikrojenimi ?razumevanju? zapisovalca (neredko so to geodeti). Zato bi bilo vendarle prav zapisovati ime etimološko pravilno (če namreč etimologijo poznamo) ali vsaj današnji narečni obliki pripisati po izviru pravilno obliko. Kajti napak je čedalje več, a tudi pametnjakov, ki vse ?prav razumejo?, je čedalje več.