|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in poročila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marko Terseglav |
Monika Kropej, Pravljica in starnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine.
Zbirka ZRC 5, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1995, 279 str.
Pravljice so že po definiciji nekaj ?lažnega?, so torej zvrst, v kateri tudi vsega navajeni ljudski pripovedovalec čuti, da dogajanje in moč oseb v resničnem življenju nista mogoča. Zaveda se, da gre za izmišljeno ?štorijo? oziroma za pravljico. (Pri)povedka pa spada v tisto zvrst, v kateri so nenavadni in čudežni dogodki v zavesti ljudi mogoči in celó ?resnični?. Celotno dogajanje, posebno v pravljicah, je postavljeno v domišljijski svet, ki je daleč od resničnosti in vsakdanjega življenja. In kaj imata potem skupnega pravljica in stvarnost, saj gre za pojma, ki si nasprotujeta? Iz literarnega zornega kota najbrž nič, v folkloristiki pa sta pojma združljiva, saj je ustno slovstvo pač takšne narave, da rado ?pomeša? zgodovinska dejstva z umišljenimi, resničnost z domišljijo in čudežno pravljičnost z vsakdanjostjo.V naši zavesti živijo pravljice kot literatura, kar tudi so. Ker pa gre za ljudsko slovstvo, je literarnost lahko drugotnega pomena, v ospredje stopi funkcionalnost. In enega od funkcionalnih vidikov ustnega proznega izročila se je v svoji zanimivi knjigi lotila etnologinja dr. Monika Kropej, ko nas popelje v nekoliko drugačen svet pravljic in povedk. Osvetli jih skozi klasično triado gmotne, družbene in duhovne kulture oziroma nam predstavi, kako se te prvine kažejo v pravljicah in povedkah. Z razčlembo znova potrdi dejstvo, da je ustno slovstvo izredno bogat vir raznovrstnih informacij za etnologe, saj se v njem najde marsikaj o naši preteklosti in o našem načinu življenja ter o delu, načinu razmišljanja in verovanja. V prvem večjem razdelku nam avtorica pokaže odsev gospodarskih razmer, poljedelstvo, živinorejo, obrt, trgovino, promet in prehrano.
Družbene razmere, ki jih odsevajo pravljice in povedke, so predstavljene v drugem razdelku; obravnavane so pravne sestavine, šege in navade, igre in zabava, izobrazba, domače zdravilstvo in ljudska umetnost. V tretjem razdelku se srečamo z ljudskim verovanjem, in to ne le s krščanskimi prvinami, temveč gre še za čarovništvo, kozmološke prvine in prerokbe rojenic in desetnikov.
Avtoričine besede o stvarnosti v ljudskih pravljicah ter njene teze, analize in ugotovitve lahko bralec sproti preverja v dodanem gradivu. Knjiga namreč prinaša sto zapisov ljudskih pravljic in povedk, večinoma iz 19. stol., ki jih je avtorica odbrala iz Štrekljeve zapuščine. Besedila niso le dokumentarni vir osnovni razpravi, temveč pomenijo samostojne enote, ki jih z veseljem beremo same zase kot privlačne ?zgodbe? ljudske ustvarjalnosti in domišljije. Gradivo je objavljeno v izvirni obliki in zato ponuja nekaj možnosti za dialektološko izobraževanje. Knjiga ima še eno pričevalno vrednost, saj so zapisi skrbno opremljeni z vsemi osnovnimi podatki o kraju in času nastanka, o zapisovalcih in informatorjih, s čimer ?literarna? besedila dobijo svoj dokumentarni okvir, oziroma svoj življenjski ali etnološki kontekst. Besedila so označena še z Aarne in Thompsonovim kazalom pravljičnih motivov, ki nam kažejo, koliko mednarodno znanih motivov vsebuje slovensko ljudsko pripovedništvo. Ob vsem tem pa zapisi, skupaj z avtoričino bogato študijo, odkrivajo posebno narodno podobo (slovensko) nekega mednarodnega motiva. In prav zaradi posebnih elementov je neka pravljica slovenska, čeprav je motiv lahko razširjen po vsej Evropi ali še čez.
Če smo bili do sedaj bolj navajeni brati pravljica zgolj kot literaturo ali kvečjemu še kot jezikovni dokument nekega časa, bomo ob razpravi dr. Monike Kropej začutili naše pravljice še kot širši kontekstualni pojav, tudi kot odsev načina življenja Slovencev v preteklosti. In za to v knjigi Monike Kropej tudi gre.
