Lojze Krakar kot komparativist

1.  Raziskave Goetheja na Slovenskem do druge svetovne vojne

Prve poglobljene raziskave o Goetheju na Slovenskem segajo v obdobje po Funtkovem prevodu Fausta (1908). Leta 1915 je Avgust Žigon objavil spis K zgodovini Goethejevega Fausta v slovenskem prevodu. V članku, ki je faktografsko preobremenjen, odstira Žigon usodi prvega slovenskega prevajalca Fausta Valentina Mandelca in njegovega neuspešnega naslednika Josipa Cimpermana.

Šele stota obletnica Goethejeve smrti je vzpodbudila nekatere pisce, da so obširneje razpravljali o pomenu tega nemškega predromantičnega pesnika. Ljubljanski zvon (v uredništvu Frana Albrehta --- drugega slovenskega prevajalca Ifigenije na Tavridi) je leta 1932 objavil več esejev in prevodov, ki so jih uvajale Jubilejne meditacije, v katerih je Josip Vidmar skladno z lastnimi estetskimi stališči poveličal zlasti pesnikovo nasprotovanje pretirani idejnosti v umetnosti. Vladimir Bartol pa je v svojem eseju Med človekom in Bogom razčlenil Goethejev odnos do Lili. Svoji izvoljenki naj bi se odpovedal zaradi ljubezni do književnosti; k temu ga je prisilil demonično-pesniški dar. Sodobna literarna zgodovina ima ta spis za miselni vir, brez katerega ni mogoče razumeti ne ključnih novel Al Arafa ne Alamuta (Bajt, 1991: 80-81). Oba slovenska esejista sta ponotranjila Goethejeve pogovore z Eckermannom ali njegovo avtobiografijo Dichtung und Wahrheit in našla v njih očiten navdih za lastno ustvarjanje.

Poleg jubilejne esejistike moramo na kratko spregovoriti tudi o nekaterih sočasnih komparativističnih raziskavah, ki se dotikajo usode Johanna Wolfganga Goetheja v slovenski izvirni in prevodni umetnosti. Poudariti velja, da je Anton Ocvirk prav v jubilejnem letu zagovarjal svojo doktorsko tezo Levstikov duševni obraz, v kateri je izčrpno spregovoril o Levstikovem zgledovanju pri nemškem pesniku. V svoji Teoriji primerjalne literarne zgodovine (1936) pa je poročal o delih, ki raziskujejo evropski odziv na Goetheja. Navedel je tudi študijo Goethe et les Yougoslaves Miloša Trivunca, ki je izšla leta 1932 v Revue de littérature comparée in imela na slovenske znanstvenike nemajhen vpliv, vzbujajoč tudi nekaj razočaranja, saj so bila nekatera slovenska imena v francoščini natisnjena nepravilno. Iz omenjene razprave je črpal tudi Anton Debeljak, ki je v članku Goethe in Jugoslovani ponovil, da je weimarski pesnik prvi uvedel srbske narodne pesmi v nemško slovstvo, zgodba zavržene Hasanaginice pa mu je bila morda blizu zaradi lastnega odnosa do Friederike Brion. Omeniti velja tudi jubilejno številko revije Življenje in svet, ki jo je uredništvo posvetilo ?Goetheju-vsečloveku?, uvajal pa jo je članek Goethejev vpliv na jugoslovanske literature v dobi preporoda Jakoba Kelemine, sicer prvega ljubljanskega univerzitetnega profesorja germanistike, ki je med viri citiral Trivunčevo delo Gete (1931).

Na podlagi primerjave Debeljakovega in Keleminovega članka lahko sklenemo, da je slovenska komparativistika pred Krakarjem raziskovala zlasti Goethejev vpliv v jugoslovanskem okviru (najbrž tudi zaradi vezi med Kopitarjem in Karadžićem), hkrati pa je brez sintetičnega vrednotenja naštela nekatera nesporna slovenska vzorovanja pri nemškem piscu (Levstik, Stritar), pač v skladu s predpostavko, da je pred ?prevratom? vsak razumnik prebiral Goetheja v izvirniku.

Kelemina pa je v omenjenem članku v zvezi z vrednotenjem narodne poezije navedel Baldenspergerjevo tezo, da literarna epoha prevzema tiste tuje pobude in zglede, ki žive latentno v nji sami in ki jih sama želi organsko razviti.

2.  Nekatera komparativistična izhodišča Krakarjeve raziskave

Fernand Baldensperger, eden od utemeljiteljev primerjalne književnosti, je svoje temeljno delo posvetil prav Goethejevi usodi v Franciji. Krakarjeve raziskave kljub temu ni mogoče primerjati z delom Goethe en France (1904), saj se njuni metodi raziskovanja razlikujeta. Baldenspergerja je zanimalo, kdaj je perifraza ?auteur de Faust?, s katero je francoska recepcija istila Goethejevo osebnost, zamenjala svojo predhodnico --- ?auteur de Werther?, zato je kronološko raziskoval zlasti vplive posameznih Goethejevih motivno-tematskih sklopov. Francoski komparativist je torej preučeval določeno Goethejevo delo v trenutku njegovega največjega učinka, hkrati pa je že sledil pronicanju tujega motiva v francosko književnost vse do točke njegove pojavitve (Carré, 1920: VII-VIII). Krakar pa se je bil prisiljen zaradi znatno manjšega gradiva osredotočiti na celotno recepcijo Goetheja pri posameznih piscih in prevajalcih.

Leta 1965 je prišel Lojze Krakar na univerzo J. W. Goetheja v Frankfurtu poučevat slovenski jezik in književnost. Pet let kasneje je v pesnikovem rojstnem mestu obranil v nemščini pisano disertacijo Goethe in Slovenien, ki je še isto leto izšla pri založbi Rudolfa Trofenika v Münchnu. Dve leti zatem je v Ljubljani izšla tudi slovenska varianta, ki se od izvirnika razlikuje po obširnejšem navajanju slovenskih primerov in njihovih dobesednih prevodih v nemščino.

Krakar je v svojem delu uporabil nekatere raziskovalne postopke komparativistike, ki jih lahko povzamemo v naslednjih treh točkah.

2.1  Posredništvo

Komparativistika definira pojem posredništvo kot vse tisto, kar pogojuje kulturni transfer, bodisi da gre za materialna sredstva bodisi za dejavnost nekaterih oseb (Chevrel, 1989: 54). Krakar upošteva obe zvrsti posredništva. Pri prvi ga zanimata število Goethejevih knjig v licejski knjižnici ter obravnava njegovega dela v gimnazijskih učnih programih, pri drugi pa se usmeri na vlogo Jerneja Kopitarja. Le-ta je bil namreč brezimni posrednik med Goethejem in srbsko ljudsko književnostjo, saj je skušal v duhu avstroslavizma približati Srbe germanskemu vplivu. Krakar je v weimarskem arhivu odkril Kopitarjeve dobesedne prevode srbskih pesmi skupaj s pismom (podpisanim le s Kop.), ki ga je leta 1815 poslal Goetheju. Pošiljka po Krakarju ni dosegla željenega učinka, saj je bil Goethe v tistem času zaposlen z nekoliko bolj vzhodnjaškim Divanom. Šele osem let kasneje je najbrž Goethe s Kopitarjevo predlogo pomagal prevajalki von Jakob (TALVJ), katere prevode je slovenski filolog kasneje pohvalil. Omenimo, da je Fritz Strich v svoji knjigi Goethe und die Weltliteratur Kopitarjevo posredništvo povsem zanemaril, čeravno je bil seznanjen s Trivunčevim člankom, ki natančno opisuje zasluge Jerneja Kopitarja.

2.2  Prevajalci

Chevrel obravnava prevajalce v okviru pojma posredništvo, vendar so slovenski prevajalci Goetheja le redko objavljali svoje prevode, razen nekaterih izjem (Valjavec, Koseski), tako da niso mogli odigrati zgodovinske posredniške vloge, kar zaradi dvojezičnosti slovenske intelektualne elite ni imelo negativnih posledic.

Krakar je razglasil Janeza Nepomuka Primica (1785-1823), sestavljalca Nemško-slovenskih branj, za prvega slovenskega prevajalca kake Goethejeve pesmi. Primic je namreč med prvimi prevajal odlomke iz Wertherja in dobesedno slovenil drugo Mignonino pesem (Le kdor shelé posná, /Véj kaj terpim!), katere faksimile krasi nemško izdajo Krakarjeve disertacije. Podobno kot Baldensperger, ki v poglavju Le mal du si?cle razpravlja o citatih Wertherjeve osebe v francoski liriki, tudi Krakar analizira uporabo navedkov Wertherja in Lotte v Primičevi pesmi Shalostni Lubzhik kot primer pesnikovega prevzema tujega čustvovanja in izraznih sredstev.

V zgodovinskem pregledu Goethejevega prevajanja na Slovenskem zaznava Krakar vprašanja, s katerimi se tudi sicer srečujejo raziskovalci literarnega prevoda. Zlasti relevantna je Krakarjeva teza, da je Stanko Vraz prevajal tudi Goethejevo poezijo (npr. Jelšev kralj, Pevec) v prepričanju, da je Slovencem poleg izvirne književnosti potrebna tudi prevodna. Na primeru jezikovne analize Koseskega prevoda Jelševega kralja pa Krakar dokazuje, da so se morali njegovi bralci vračati k izvirniku, saj slovenitev ni bila prepričljiva. Nadalje navaja Krakar še nekaj primerov prevajalskih ?svoboščin?. Matija Valjavec - Kračmanov je v svojem prevodu Ifigenije na Tavridi (1856) izločil vsa sporna mesta, ki bi lahko kvarno delovala na dijake. Medtem ko je Valjavec obvaroval prevod nemoralnosti, pa je že omenjeni Valentin Mandelc v svojem prevodu Fausta nasilno domačil nekatera imena. Drugače pa je Krakar mnenja, da je Mandelčev prevod dokaj ustrezen ter da je njegov manj nadarjeni naslednik Josip Cimperman s svojo popravljalsko vnemo znatno pripomogel, da prvi slovenski prevod Fausta ni prišel v javnost.

Krakar navkljub nekaterim odmikom od izvirnika (moralistični zadržki, akulturacija) ne navaja takšnih oblik svobodnega prevajanja Goethejevega dela, kot jih je zaznal Baldensperger v raziskavi zgodnje francoske recepcije nemškega pisca, kar priča o slovenski prevajalski zvestobi izvirniku.

2.3  Goethejevi vplivi na slovensko poezijo

Krakar je natančno orisal Goethejeve vplive predvsem na tri slovenske pesnike --- Prešerna, Levstika in Jenka. Pri Prešernu ga je zlasti zanimalo, v kolikšni meri si je slovenski pesnik ob morebitnem branju Goethejeve poezije izoblikoval lastne estetske poglede. Po Krakarju bi lahko bile Xenien ena od vzpodbud za Prešernov obračun z literarnim okoljem. Prva od Epistol pa je morda v Prešernu utrdila zavest o kvarnosti utilitarne umetnosti, ki jo izraža Nova pisarija. Tudi pesem Der Sänger naj bi bila pomembna pri genezi Glose, ki se podobno dviga nad materialne dobrine.

Goethejevi pogledi na pesnikovo poslanstvo naj bi po Krakarju našli ugoden odziv tudi pri Levstiku, ki se je pri pisanju pesmi Hrup vzoroval pri Goethejevi pesmi An die Günstigen. Značilnost obeh pesmi je pesnikova želja po javni predstavitvi svojih čustev. V poglavju o Franu Levstiku Krakar ne more zatajiti neskladij med pogledi primerjalne (Ocvirk) in nacionalne literane zgodovine (Slodnjak), ki se kažejo v različnih razlagah npr. geneze Levstikove pesmi Vzdihljaji. Vendar se Krakar bolj približa Ocvirkovemu razlikovanju med Levstikovim naivnim zaznavanjem in Goethejevim kozmičnim dojemanjem narave, ki je nastala na podlagi primerjanja pesmi Ein Gleiches in V gozdu. Krakar omenja tudi Jenkovo svobodno slovenitev pesmi Gefunden, ki pa jo moramo zaradi pesnikovega predrugačenja konca skladno z lastno usodo razumeti globlje.

Krakar zaključuje svojo disertacijo s poglavjem Ausblick, v katerem skopo opiše Goethejevo usodo na Slovenskem po prvem prevodu Fausta. Žal tudi za slovensko različico ni pripravil obširnejše raziskave Stritarjevih vzorov pri Goethejevih romanopisnih osebah. Z današnjega gledišča pogrešamo npr. tudi obravnavo Goethejeve teme v Mrakovem Kleistu ali komentar k Ziherlovemu marksističnemu gledanju na pomen Goethejevega dela, češ da pripada prosvetljenemu delovnemu ljudstvu jutrišnjega dne.

Lojze Krakar je prvi strnjeno orisal usodo J. W. Goetheja na Slovenskem, hkrati pa je obudil iz pozabe nekatere književne prevajalce. Njegovo delo Goethe na Slovenskem pa je nemškim in slovenskim bralcem dokazovalo zgledovanje slovenskih klasikov pri svetovni književnosti, ki je po Goetheju literarni sejem, na katerega prihajajo narodi izmenjevat svoja duhovna bogastva, skratka posrednik v duhovni izmenjavi dobrin (Strich, 1957: 17). Že med pisanjem disertacije o Goetheju pa se je Krakar ukvarjal tudi z raziskavami Schillerjevih vplivov na Prešerna ter odmevov na prve slovenske uprizoritve njegove dramatike.

3.  Lojze Krakar in primerjalna literarna slavistika

Po letu 1972 se je začel Krakar posvečati slavističnim raziskavam ali bolje rečeno primerjalni literarni slavistiki. Večina razprav je izšla leta 1978 v knjigi z značilnim naslovom Prepletanja. Lahko bi jih uvrstili v dva sklopa: spisi o prevajanju slovenske poezije v slovanske jezike ter razprave o odnosih med slovensko literaturo in drugimi slovanskimi književnostmi.

Med prvimi velja omeniti zlasti Krakarjevi kritični analizi Paljetkovega prevoda Prešernovega Sonetnega venca ter treh ruskih prevodov Župančičeve pesmi Tiho prihaja mrak. Med razpravami, ki se dotikajo vezi med slovensko literaturo in drugimi slovanskimi književnostmi, navedimo obsežno razpravo Lermontov in Slovenci, v kateri umešča Krakar prva slovenska srečanja z ruskim romantičnim pesnikom, ki je kasneje znatno vplival na slovensko moderno, v leto 1864 (Veselov prevod Smreke). V članku Boji balkanskih narodov s Turki in slovenska romantika pa je posegel tudi v primerjalno književno balkanologijo in izrisal razvoj podobe Turkov v slovenski kulturni zavesti od Trubarja (ki je v njih videl šibo božjo) prek Jarnika (ki je opeval osvobojeno ?Helenijo?) vse do romantike. Krakar je dokazal, da se je podoba Turkov, prisotna že v ljudski tradiciji, kjer nastopajo kot okrutni nekristjani, nadaljevala v romantični umetni književnosti. Zlasti Vraz se je zanimal za grški osvobodilni boj in v nekem odlomku primerjal turško vojsko s tulpami na polju. Krakar se s to za slovensko zgodovino problematično osebnostjo srečuje tudi v razpravi Stanko Vraz kot slovanski filolog.

Lojze Krakar je v svoji akademski karieri raziskoval zlasti sorodnosti med slovensko književnostjo in tistimi literaturami, ki jih je spoznaval bodisi kot prevajalec bodisi kot lektor in univerzitetni profesor. V ospredju njegovega zanimanja je bilo raziskovanje Goethejevih vplivov na slovensko liriko kakor tudi traduktološke študije o slovenskih prevodih nemške pa tudi ruske poezije. S komparativističnimi razpravami se je poleg svojega pesniškega in prevajalskega dela nedvomno uveljavil tudi kot evropsko razgledan znanstvenik.



Viri in literatura:

Drago Bajt (1991). Problem Bartolove esejistike. V: Pogledi na Bartola. Ljubljana: Revija Literatura, str. 77-85.

Fernand Baldensperger (1920). Goethe en France. Paris: Hachette.

Vladimir Bartol (1932). Med človekom in Bogom. Goethejeva usodna ljubezen. Ljubljanski zvon LII, str. 257-266 in 321-327.

Jean-Marie Carré (1920). Goethe en Angleterre. Paris: Librairie Plon.

Yves Chevrel (1989). La littérature comparée. Paris: PUF.

Anton Debeljak (1931/32). Goethe in Jugoslovani. Mentor XIX, str. 199-204.

Jakob Kelemina (1932). Goethejev vpliv na jugoslovanske literature v dobi preporoda. Življenje in svet V, str. 310-315.

Lojze Krakar (1968). Zu Koseskis übersetzungen Schillerscher Gedichte in den Laibacher Kmetijske in Rokodelske Novice in den Jahren 1844-1847. V: Slavistische Studien zum VI. internationalen Slavistenkongress in Prag 1968. München: Rudolf Trofenik.

Lojze Krakar (1969). Das Echo der ersten Aufführung Schiller'scher Dramen am slowenischen Theater zu Laibach. V: Studia slovenica monacensia in honorem Antonii Slodnjak septuagenarii. München: Rudolf Trofenik, str. 65-73.

Lojze Krakar (1970). Goethe in Slovenien, die Rezeption seines Werkes bis zur ersten Ubersetzung von ?Faust I?. München: Rudolf Trofenik.

Lojze Krakar (1972). Goethe pri Slovencih. Ljubljana: DZS.

Lojze Krakar (1975). Prešeren und Schiller. V: Festschrift für Alfred Rammelmeyer. München: Wilhelm Fink Verlag.

Lojze Krakar (1978). Prepletanja Ljubljana: CZ.

Ante Murn (1991). Bibliografija radova Lojza Krakara. Zadarska revija XL/1, str. 9-17.

Anton Ocvirk (1933). Levstikov duševni obraz, inavguralna disertacija. Ljubljana: Univerzitetna tiskarna.

Anton Ocvirk (1936). Teorija primerjalne literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno društvo.

Fritz Strich (1957). Goethe und die Weltliteratur. Bern: Francke Verlag.

Miloš Trivunac (1932). Goethe et les Yougoslaves. Revue de littérature comparée XII, str 159-174.

Josip Vidmar (1932). Jubilejne meditacije. Ljubljanski zvon LII, str. 193-199 in 286-293.

Boris Ziherl (1957). Ob dvestoletnici Goethejevega rojstva. V: Književnost in družba. Ljubljana: CZ.

Avgust Žigon (1915). K zgodovini Goethejevega Fausta v slovenskem prevodu. Slovan XIII, str. 265-273 in 310-315.