|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Iz moje delavnice |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Martina Ožbot |
Romanske jezikovne prvine v besedilu Rapsodija v treh stavkih Mirana Košute
Rezultat razmeroma močnega jezikovnega stika1 med slovanskim in romanskim elementom v Trstu in okolici so med drugim pojavi jezikovne interference, se pravi vplivanja romanskega jezikovnega sistema, kakršen obstaja na Tržaškem, na jezikovni sistem slovensko govorečih v istem okolju oziroma nasprotno, ki jih zaznamo kot odklone od standardne slovenščine oziroma standardne italijanščine.2 Da bi pojave jezikovne interference raziskali, lahko analiziramo različna pisana in govorjena besedila, npr. ustrezne pisne izdelke dvojezičnih šolarjev, pogovore med dvojezičnimi govorci, časopisne članke, katerih avtorji so dvojezični govorci, lahko se pa za tovrstno raziskavo poslužimo litararnega besedila, katerega pisec izhaja iz dvojezičnega okolja. Za slednje gre tudi v pričujočem članku, kjer se ukvarjam z romanskim vplivom na slovenščino, kot ga je moč opaziti v proznem delu Mirana Košute Rapsodija v treh stavkih iz leta 1989.3 Pri tem se je dobro zavedati, da gre za pisca mlajše generacije (r. 1960), ki je študiral na ljubljanski slavistiki in komparativistiki, kar za jezik njegovega besedila najbrž ne more biti brez pomena.4Na tem mestu naj opozorim, da raziskava, katere delni rezultati so predstavljeni v pričujočem članku, ne more biti niti popolna niti izčrpna, kar se da utemeljiti takole: merjenje oziroma ugotavljanje vpliva nekega jezika na kak drug jezik v besedilih dvojezičnih govorcev je zapleteno.5 Važno je upoštevati, da neki jezikovni pojav lahko obstaja v različnih jezikovnih skupnostih, ne da bi ga zato morali imeti za rezultat medjezikovnega stika,6 ter da neko jezikovno realnost oblikujejo mnogi dejavniki, ki so v interakciji in jih je pogosto težko ali nemogoče ločevati med seboj. Med njimi so npr. zahteve sloga, žanra, vsebine dela itd., ki pogosto otežujejo odločanje o tem, kaj naj štejemo v območje interference in česa ne. Avtor včasih lahko tudi namerno vpleta jezikovne elemente, ki so plod interference in kot taki značilni za določeno okolje. Takšne prvine so prisotne tudi v Košutovi Rapsodiji v treh stavkih, ki je sestavljena iz jezikovno precej heterogenih besedilnih delov. V nekaterih izmed njih pisec namerno uporabi za tržaško slovenščino značilne elemente,7 jasno pa je, da je meja med namenoma vpletenimi prvinami in onimi, ki so po vsej verjetnosti znamenje romanske interference na slovenskega pisca, nedoločljiva. Navedena dejstva se zdijo pomembna, saj kažejo na to, da niso vsi romanizmi v delu, kakršno je Košutovo, znak nezavednega romanskega vpliva na avtorja, ampak so med njimi tudi zavestno izbrani romanski elementi, in da zanesljiv in natančen odgovor na vprašanje, kaj spada v eno in kaj v drugo skupino, ni mogoč.
Pri obravnavi romanskih jezikovnih prvin v delu slovenskega tržaškega pisca ?je seveda treba izločiti tisto romansko, kar ni tipično tržaško? (Skubic, 1984: 315), npr. latinske citatne elemente (npr. ?... naj me --- neutolažljivega --- tolaži Tvoja pietas, ko pristopam ad rem v tej --- Deo gratias! --- mrzli in skromni pisalnici, imenovani scriptorium, kjer je varljivi blišč posvetnega samo nezaželen brenčeči mrčes, slinavo gomazeča golazen, sanjavo neotipljiva mora.? (str. 11), in tiste latinske oziroma romanske prvine, ki imajo status mednarodnih izrazov in so kot izposojenke ali tujke prisotne tudi v slovenščini (npr. ?subjekt?, ?determinirati?; ?intermezzo? itd.). Ukvarjala se bom izključno s tistimi romanskimi prvinami, ki jih povezujem z italijanskim oziroma tržaškim okoljem in zaradi katerih je jezik slovenskega pisatelja iz Trsta značilno zaznamovan kot drugačen od standardne slovenščine. Po izvoru lahko delimo takšne romanske prvine v dve skupini: v prvo skupino sodijo prvine standardne italijanščine, npr.
V zvezi s Košutovim besediščem je morda zanimivo to, da je v tekstu opazna tudi raba jezikovnih prvin, za katere bi glede na dejstvo, da so v italijanščini leksikalizirane kot citatne besede, lahko pričakovali, da imajo takšen status tudi v slovenščini, kar pa v resnici ne drži. Takšna primera sta npr. francoska leksema ?deshabillé? (?... v topih, neizraznih očeh je komaj kanček zadrege za laneni deshabillé ...?, str. 184) in ?tailleur? (?Zakaj?, [...] ko pa že nosiš tisti mlečnati tailleur?, str. 23), ki sta zgled za vnašanje francoskih prvin v slovenščino preko italijanščine kot jezika posrednika.
Med razmeroma številnimi kalki se naslednji zdijo vredni, da jih na tem mestu navedem:
a) ?grde novice? (it. ?brutte notizie?; sl. ?slabe novice?):
?--- Grde novice? sprašuje soseda z gosje iztegnjenim vratom nad telegramom.? (str. 185);
b) ?civilno? (it. ?civile?; sl. ?kulturno?, ?spodobno?);9
?... postaviš me pred dejstvo in zdaj bi se rada trezno pogovarjala z mano?! Civilno ne? Olikano.? (str. 38);
c)?kolkovan papir? (it. ?carta bollata?; sl. ?kolkovana prošnja?):
?Prosim te, naj vložim prošnjo na kolkovanem papirju za pogovor s tabo?? (str. 34);
č) ?deska za likanje? (it. ?asse da stiro?; sl. ?likalna deska?):
?Skromneje opremljena delovna soba, na sredini deska za likanje in likalnik ...? (str. 20);
d) ?modri princ? (it. ?principe azzurro?; sl. ?princ /+ svojilni pridevnik/ sanj?, ?princ na konju?):
?Saj je scenarij vedno isti: mož prezaposlen, ni več dialoga, zakonska enoličnost, nerazumevanje, prvi prepiri, [...] dokler ne nastopi modri princ ...? (str. 38-39);
e) ?oglas na Piccolu? (it. ?annuncio sul Piccolo?, sl. ?oglas v Piccolu?):
?Ko stopa zgrbljen k pisalni mizi po pero in papir za oglas na 'Piccolu'...? (str. 196);
f) ?če ne za ...? (it. ?se non per?, sl. ?razen za?):
?Odtlej sva bila kakor dan in noč, nikdar drug ob drugem, [...] če ne za kratek hip v lebdečem somračju zarje ali zatona ...? (str. 18).
g) Morda je treba med kalki upoštevati tudi naslednji primer:
?Izgubljen dan. Izgubljeno razpoloženje. Izgubljeni mi.? Tu bi namreč lahko šlo za dobeseden prevod italijanske deležniške konstrukcije ?Persi noi?, ki je strukturno enaka frazeologemu ?Beati voi/noi?. Ker njenega pomena v slovenščini verjetno ne bi izrazili tako, kot je to storil Košuta, lahko domnevamo, da gre za kalk po navedenem italijanskem vzorcu (prim. Skubic, 1984: 322).
Kot utegne biti razvidno že iz zgornje obravnave, mnogih kalkov ne moremo ustrezno obravnavati le s stališča semantike, saj sprožajo vprašanja, ki zadevajo hkrati oblikoslovnoskladenjsko problematiko. Oglejmo si tale primer:
?Pesem je bila nedvomno namenjena njej, grajskemu angelu modrih oči ...? (str. 31).
V standardni slovenščini bi namesto sintagme ?angel modrih oči? najbrž uporabili jedrni samostalnik in ob njem levi prilastek, ?modrooki grajski angel? ali ?grajski modrooki angel? ali morda predložno zvezo ?angel z modrimi očmi?, ne pa genitivne zveze. Zdi se, da gre po Košutovi obliki za konstruiranje po italijanski analitično grajeni besedni zvezi ?angelo dagli occhi blu?.10 Navedenemu je podoben tudi naslednji zgled:
?Tudi na Ulici Carducci je dnevno gomazenje avtomobilov, sunkovito prestavljanje, zaviranje [...] kakor daljnji odmev v planinah.? (str. 152)
V slovenščini so imena ulic pogosto tvorjena iz ustreznega svojilnega pridevnika, izpeljanega iz lastnega imena, in samostalnika ?ulica?, medtem ko je v italijanščini običajno sopostavljanje samostalnika ?via? in lastnega imena. Košutova besedna zveza je tvorjena v skladu z italijanskim vzorcem (?Via Carducci?) in zato od običajne slovenske rabe, kjer bi bila pričakovana sintagma ?Carduccijeva ulica?, odstopa.
Potrebna bi bila nadrobna analiza rabe italijanskih samostalniških besednih zvez, ki imajo prilastek, prepozicionalni ali nominalni, desno od jedra, in njihovih standardnoslovenskih in tržaškoslovenskih ustreznikov. Najbrž gre za mesto, kjer je razlika med sintetičnostjo slovenščine in analitičnostjo italijanščine razmeroma dobro vidna in kjer so v jeziku slovenskih govorcev ob zahodni meji odmiki od standardne slovenščine razmeroma pogosti. Za Košutovo besedilo to nedvomno drži, kar je dobro opazno ob imenih mesecev, kjer se včasih rabi v slovenščini nezaznamovana konstrukcija, torej z levim pridevniškim prilastkom, včasih pa tista, ki razodeva možen italijanski vpliv, t. j. z rodilniškim prilastkom desno od jedra, npr.:
a) ?Karkoli se je že ukresnilo tisti hip med njima, je moralo imeti divjo viharnost tramontane, razbeljeni žar avgusta, deročo nezadržnost hudournika ...? (str. 27);
b) ?Včasih, v razbeljenem žaru avgusta, se savane vnamejo zaradi hladne steklene črepinje ...? (str. 171);
c) ?Tako kakor se kocka ledu tali v avgustovskem žaru, ji plahni zdaj samozavest ob misli ...? (str. 195-196).
Distribucija tovrstne rabe je neznana, možni so stilistični razlogi, npr. to, da ima v prvih dveh zgledih sintagma ?žar avgusta? že en levi prilastek, v tretjem pa ne, vendar se ti ne zdijo zadostni za kakršnokoli posploševanje v zvezi z omenjenim vprašanjem.
Dejstvo, da s stališča standardne slovenščine pisateljeva raba sklonov ni vedno povsem idiomatična, naj ilustrirajo naslednji primeri:
V standardni slovenščini bi bila neidiomatična tudi raba predloga ?za? v naslednjem zgledu:
Podrobnosti v zvezi z izražanjem finalnosti v italijanščini in slovenščini niso jasne, kar med drugim pomeni, da ni povsem znano, do kakšne mere se slovenska situacija pokriva z italijansko in kje so odstopanja glede na sredstva, ki so za to v obeh jezikih na voljo.
V zvezi s problematiko glagola oz. rabe glagolskih paradigem je analiza pokazala, da zanesljivih zgledov za bistveno odstopanje od standardne slovenske rabe ni. V tem okviru želim omeniti dvoje:
1. Ker se slovenski in italijanski povratni glagoli ne pokrivajo popolnoma, mestoma pride do interference, kakršna je opazna v spodnjem zgledu:
?... tako je tisti čas brenčalo okrog mene veliko mogočnikov, s katerimi sem prijateljeval, jahal, lovil, dvobojeval na viteških turnirjih ...? (str. 13). V italijanščini bi tu lahko zapisali glagol ?duellare?, ki ni refleksiven in ki ima slovenski ekvivalent v glagolu ?dvobojevati se?.
2. Zaradi diskrepanc med slovenščino in italijanščino, ki zadevajo sosledico časov (prim. Miklič, 1992; Skubic, 1984: 328-329, Skubic, 1985: 96-101), se pri dvojezičnih govorcih pogosto pojavljajo neustreznosti. Ker s stališča italijansko-slovenske kontrastivne analize consecutio temporum predstavlja kritično cono, bi lahko tudi v Košutovem pisanju pričakovali odklone od slovenske knjižne norme, do česar pa dejansko ne pride. Avtor dosledno upošteva slovanski sistem, in to ne le na tistih mestih, kjer gre za zadobnost v preteklosti in kjer bi bila v slovenščini raba pogojnika zaradi interference z italijanščino pričakovana, toda napačna, ampak tudi tam, kjer posnemanje italijanskega vzorca ne bi pomenilo kršitve slovenske norme, namreč pri preddobnosti v preteklosti, kjer je anteriornost tudi v slovenščini mogoče signalizirati z rabo predpreteklika, čeprav je ta pogosto stilno zaznamovana. Košuta predpreteklik zapiše le sporadično, sicer pa na mestih, kjer bi bila v italijanščini obvezna raba ?trapassata prossima?, na preddobnost z uporabljeno glagolsko paradigmo ne opozori, kar je dobro opazno v stavku:
?Zadnji oproda dolge, kačaste vojaške karavane [...] še ni prestopil ruševin starega devinskega gradu, ko je v moji soprogi odrumenel sklep, ki se mu je zaobljubila na stolpu.? (str. 26-27)
Paradigmama ?še ni prestopil? in ?se je zaobljubila?, ki se nanašata na preddobni dejanji glede na ?je odrumenel?, bi v italijanščini ustrezal ?trapassato prossimo?.
Kar zadeva besedni red, v glavnem velja, da se Košuta drži slovenske norme, vendar v Rapsodiji v treh stavkih najdemo tudi naslednji zgled: ?Med povratkom postanek na avtocesti za kosilo. V avtogrillu. Je ceneje.? (str. 95)
Pričakovali bi morda ?Ceneje je? (prim. Skubic, 1984: 326), čeprav tudi v standardni slovenščini gornji besedni red ne bi bil izključen. Iz sobesedila sklepamo, da gre najbrž za pisateljevo zavestno odločitev, saj je verjetno, da želi v odlomku, katerega del je tudi gornji stavek, prikazati ali celo karikirati nekatere poteze, značilne za slovenščino ob zahodni meji. Zanimivejši utegne biti stavek ?Toda Ana se znajde kmalu? (str. 199), kjer se zdi, da ne more iti za namerno posnemanje neke variante slovenščine, pa tudi s stališča členjenja po aktualnosti ni razloga za uporabljeni besedni red. Zelo verjetno je, da gre za vpliv italijanščine, kjer bi bil stavek ?Ma Anna s'arrangia presto? popolnoma običajen.
Potencialen romanski vpliv je v Košutovem besedilu zaznati še na nekaterih drugih mestih, npr. v naslednjem zgledu, kjer se pri tvorbi elativa najbrž posluži italijanskega vzorca, saj omenjeno stopnjo izrazi s ponavljanjem osnovnikove oblike pridevnika: ?Poslušajte [...]. Ta je sveža sveža z naše nove satirične predstave ...? (str. 122). Takšna konstrukcija je v italijanščini idiomatična in razmeroma pogosta.
Nekatere posebnosti Košutovega teksta, za katere se zdi smiselno, da jih omenim, spadajo predvsem na področje besedotvorja. Npr. glagol ?salmodirati? (it. ?salmodiare?) v stavku ?Tisti mestni, ki prihajajo na 'bndimo' za zabavo, bodo salmodirali o nekakšni ruralni Arkadiji ...? (str. 116) je skovan iz romanskega korena in neromanskega glagolskega priponskega obrazila. Podobno lahko trdimo za naslednji primer: ?Zajadraš v portič in se nasmeješ vsemu ...? (str. 75), kjer je beseda ?portič? sestavljena iz italijanskega korena ?porto? in slovenskega manjšalnega sufiksa.
Omembe se zdita vredna tudi naslednja primera:
Bolj k besedilni kot stavčni sintaksi sodi vprašanje12 Košutovega nominalnega stila, ki da je značilen za sodobna italijanska besedila. To splošno razširjeno mnenje je treba najbrž jemati z rezervo, saj je posebno pri takšni jezikovni dejavnosti, kakršna je literarno ustvarjanje, ogromno odvisno od pisateljevega specifičnega sloga, vsebine in oblike njegovega dela ipd. Zato je romanski vpliv na marsikaterem mestu, kjer se pojavlja nominalni stil, in ta je pri Košuti precej pogost, lahko močno vprašljiv, menim pa, da vsaj naslednjega odlomka, za katerega sta značilni eliptičnost in kopičenje posamostaljenih pridevnikov, v standardni slovenščini ne bi mogli imeti za idiomatičnega:
?V nekakšno marmorno otopelost večnega, negibnega in nespremenljivega puhti z nebulozo nikotina, ki spiralasto osvaja dvorano, tudi dim misli in besed --- koprenasta sivina odlajnanega, slišanega, prežvečenega: neobstojna lahkost kiča. Seja. Ena tolikih, ki mrcvarijo z razbeljenimi kleščami leksikalnega možgansko tkivo tretjine človeštva. Seja odbora.? (str. 53)
Vse, kar je bilo doslej omenjeno, lahko predstavlja le nekaj nastavkov za nadaljnje raziskave. Da bi se dokopali do natančnejše ocene o tem, kolikšen in kakšen je romanski vpliv na jezik Mirana Košute v njegovem pripovednem delu Rapsodija v treh stavkih ali tudi na jezik kakega drugega pisca z zahodnega roba slovenskega etničnega ozemlja, bi morali storiti naslednje:
1. Med seboj bi morali primerjati jezik različnih sodobnih tržaških pisateljev, npr. Borisa Pahorja, Alojza Rebule, Marka Kravosa, Miroslava Košute. Tako bi dobili kvantitativno zanesljivejše podatke o tem, kolikšen je romanski vpliv na jezik posameznega pisatelja glede na ostale besedne ustvarjalce. Če bi pri tem upoštevali npr. generacijske razlike skupaj z nekaterimi zgodovinskimi in biografskimi dejstvi, bi prišli do podatkov v zvezi z morebitnim padanjem ali naraščanjem tega vpliva. Najbrž bi bilo smiselno upoštevati tudi žanrske razlike, saj bi podrobnejša raziskava utegnila potrditi domnevo, da je distribucija romanizmov delno pogojena tudi literarnozvrstno.
2) Jezik slovenskih tržaških pisateljev bi bilo morda dobro primerjati z jezikom tistih slovenskih pisateljev, pri katerih predpostavljamo, da nanje ni vplival romanski jezikovni sistem. Če bi se v jeziku obeh skupin piscev pokazala odstopanja, ki bi utegnila zadevati doslej še nezaznane probleme v zvezi z romanskim vplivom na jezik slovenskih pisateljev, bi pomislili na nove interference in bi probleme v tej luči tudi proučili.
3) Če bi se želeli ukvarjati z vprašanji romanskega vpliva na besedilno zgradbo ali slog Košutovega dela, bi morali poznati značilnosti besedilne zgradbe oz. sloga v delih slovenskih pisateljev, za katere domnevamo, da nanje ni vplival romanski element, in one v delih italijanskih pisateljev, in nato v tej luči proučiti besedilo slovenskega tržaškega pisatelja. To je seveda precej tvegano početje, saj posebej v literarnih besedilih pogostoma ni mogoče prepoznati vseh dejavnikov, ki vplivajo na besedilno zgradbo in sooblikujejo slog nekega pisatelja oz. nekega dela. Zato obstaja pri tovrstnih raziskavah velika možnost posploševanj, ki temeljijo na subjektivni presoji in zato niso zanesljive.
Do nadaljnjih raziskav ostaja romanski vpliv na jezik Košutovega dela nesporno dejstvo, katerega podrobnosti pa so še neopisane.
Bibliografija
Fabjan Bajc, Diomira (1992). ?O lažnih prijateljih.? Primorska srečanja 134-135/'92, str. 401-404.
Filipović, Rudolf (1986). Teorija jezika u kontaktu. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Školska knjiga.
Il grande dizionario Garzanti della lingua italiana (1987). Milano: Garzanti.
Miklič, Tjaša (1992). ?La Consecutio Temporum in sloveno e in italiano: alcune osservazioni.? V: L'Europa linguistica: contatti, contrasti, affinit? di lingue. (Societ? di linguistica italiana. 30). Roma: Bulzoni.
Palazzi, Fernando (1986). Novissimo Dizionario della Lingua Italiana. (Edizione a cura di Gianfranco Folena). Milano: Fabbri Editori.
Skubic, Mitja (1984). ?Romanski jezikovni vplivi v tržaški knjižni slovenščini. Jezik Borisa Pahorja.? Linguistica XXIV, str. 315-334.
Skubic, Mitja (1985). ?Interferenze linguistiche sintattico-semantiche slavo-romanze sui territori limitrofi. La lingua di Alojz Rebula.? (Incontri linguistici. 10). Pisa: Giardini editori e stampatori, str. 89-103.
Skubic, Mitja (1988). Romanski jeziki. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Skubic, Mitja (1991). ?Romanstvo in slovenstvo na Goriškem.? Primorska srečanja 116/'91, str. 171-174.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1980-1991). I-V. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Weinreich, Uriel (1963). Languages in contact. (Findings and Problems). The Hague: Mouton & Co.
Opombe
