Praktická učebnice jazyka slovinského se slovníčkem¹

Pri pregledu PU nas bo zanimal (1) sestavljalec, (2) tvarina, (3) obvestilnostna dopolnila tvarine, (4) koncept, (5) metodična zasnova, (6) Skrbinškov opis ravnin slovenskega jezika in (7) lastnosti vaj.

1   Jožef Skrbinšek (15. 3. 1878 Sele pri Ptuju --- 16. 7. 1938 Zbraslav pri Pragi)⁷ se je že kot gimnazijec v Celju zanimal za češki jezik in književnost. Znanje je poglobil, ko je kot študent klasičnega jezikoslovja na Dunaju postal domači učitelj v Češki Hluboši. Po končanem študiju je na čeških srednjih šolah poučeval latinščino in (po opravljenem dopolnilnem izpitu) tudi češčino. Z ustanovitvijo lektorata slovenskega jezika na praški univerzi (1914) je bil več kot dvajset let (do 1935) njegov lektor. Poleg našega učbenika je sestavil še učbenike in izbore besedil za učenje hrvaškega/srbskega ter češkega jezika.⁸ Skrbinškovo organizacijsko in kulturološko delo je usmerjala zlasti skrb za študente iz takratne Jugoslavije v Pragi, bil je lektor češčine za tujce na Karlovi univerzi, urednik časopisa Jugoslavija ter odbornik Češkoslovaško-jugoslovanske lige in Podpornega društva za slovenske študente. Prevajal je pesmi S. Gregorčiča in D. Ketteja, mladinsko prozo rojaka K. Meška, v rokopisu so ostali prevodi R. Murnika in J. Jurčiča. Značilnosti njegovega pedagoškega, učbeniškega, kulturnoorganizacijskega in prevajalskega dela sta, da se je dogajalo na Češkem in da je z njim nadaljeval delovanje Jana Lega (1833-1906).⁹

2   V tvarino PU spadajo: Glasoslovje (1-12) z Vajami (3 strani) in Pravopisnimi opombami (1 stran), Oblikoslovje (13-76) z Vajami (47 strani) ter Najpomembnejše prvine skladnje (78-108) z Vajami (21 strani).

3   Obvestilnostna dopolnila tvarine PU so Seznam besed k vajam 1-10 (109-129), Opombe k vajam 11-16 (129-130), Slovensko-češki slovar (136-170), Kazalo (171-172), Seznam kratic (172), Popravki (172).

4   Koncept PU: Posameznim opisom osnovnih prvin glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine slovenskega knjižnega jezika sledijo vaje kot dopolnilo PU na praktičnouporabnostni ravni.

5   Metodična zasnova PU: Glede na uporabnika svojega učnega pripomočka (tujejezični začetnik) je sestavljalec izpostavil osnovne prvine ciljnega jezika in izbrano opisoval protistavno s prvinami izhodiščnega jezika. Pri opisu se je osredinjal na različnosti jezikovnih prvin slovenščine v primerjavi s češčino. Izbrani metodični postopek je bil izvedljiv zaradi avtorjevega teoretičnega in praktičnega znanja obeh jezikov. V tej metodi pa je tudi razlog za primere izkazanih slabosti v opisu v smislu prilagajanja opisovanega gradiva ciljnega jezika izhodiščnemu. Sestavljalec je zaradi naslovnikov učbenika izbral za razlagalni jezik njihovo materinščino ter rabil latinsko jezikoslovno izrazje. (Zadnje ni bilo nujno, lahko bi bil latinska poimenovanja nadomestil s češkimi in dodajal slovenske ustreznike).

6   Opis ravnin slovenskega knjižnega jezika v PU se začenja z navadnim poglavjem Glasoslovje. Piščeva uvrstitev pripisa k sestavu slovenske abecede (z njo se uvodno poglavje začne), da le-ta ne vsebuje dvoglasnikov, je sicer v skladu s slovnično normo,¹⁰ vendar nekako kaže na neločevanje glasov od njihovih pisnih znamenj. Mogoče je tudi, da je na uvrstitev glasu med črke vplivala primerjalna delovna metoda (češki glasovni sistem ima dvoglasnik ou). Ker razlik v izgovoru sl. in č. samoglasnikov ne povzroča kolikost, temveč v sl. njihova različna razvrstitev glede na kolikost, naglas in naglasno mesto, je sestavljalčevo pravilo, da so v slovenščini ?naglašeni zlogi dolgi ali kratki, a nenaglašeni vedno kratki? (3), zelo ustrezno. Zaradi avtomatično predvidljivega češkega naglasnega mesta je kljub nevezanosti sl. naglasnega mesta na določen zlog, s štetjem od zadnjega zloga k prvemu, določil štiri naglasna mesta (molčím, domovína, prebrísanost, máterino). Med naglašenimi zlogi je izpostavil dva, zadnjega in predzadnjega. Na zadnjem je mogoče razvrščanje dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov (Skrbinšek sicer nenatančno pravi naglasov, npr. gospód, otr?k), medtem ko so v drugih zlogih večinoma samo dolgi (gospóda, otróka¹¹; v?čkrat). Predzadnji zlog, ki naj bi bil med vsemi najpogosteje naglašen,¹² pa v PU ni imel zaznamovanega naglasa. Tu so napake, sestavljalec ni zaznamovaval naglasa (npr. častitljív, gladím, izgubím, oglasím, potrdím) oz. v neskladju s svojo pogostostno določitvijo označeval naglasna mesta (razum?m, glasnó). Tudi enozložnih besed ni naglaševal. Glede na kolikostno razvrščanje naglašenih samoglasnikov v edinem zlogu, kjer se seveda ti lahko razlikujejo tudi v kakovosti (grád/g?d; pél/pl?l, k?nj/kónj), vidimo v tem nezaznamovanju kakovosti pomanjkljivost. Zmanjšati je ne more niti možna naslonitev uporabnikov PU na češčino, zaradi razlik je prej nasprotno. Sam sestavljalec se je težavnosti sl. naglasa zavedal. Zato je pri posebnostih naglaševanja v umetnostnem jeziku besedil v PU, ki nastajajo zaradi vplivov narečij na pisce, ali v dvomljivih primerih, usmerjal uporabnike PU v Pleteršnikov slovensko-nemški slovar kot v strokovno korektnejšega. V poglavjih O samoglasnikih (5) in O soglasnikih (8-9) se v skladu s tedanjo mladogramatično jezikoslovno smerjo in Skrbinškovim študijem klasičnega jezikoslovja pojasnjujejo razlogi za različne rezultate premen posameznih glasov in glasovnih skupin v sl. in č. z navajanjem iz praslovanščine. Pravopisne opombe (11-12) vsebujejo številne primere, ki naj podprejo določilo o fonetičnosti slovenskega pravopisa, medtem ko se zgodovinsko in etimološko načelo ne omenjata. Izstop iz takratnega predpisa¹³ je sestavljalčevo stališče ?tuje po tuje? za pisanje prevzetih besed v slovenščini, kjer niso izvzeta tudi že poslovenjena latinska in grška lastna imena (npr. Caesar: Cezar). Pri tem se je avtor skliceval na navajanje A. Aškerca in J. Tominška v Ljubljanskem zvonu,¹⁴ a zelo verjetno so vplivala češka pravopisna določila.¹⁵

V oblikoslovje PU so, razen medmetov, vključene vse besedne vrste. Njihov opis¹⁶ ni enako izčrpen (največ ga je pri pregibnih besednih vrstah, najmanj pri veznikih),¹⁷ pa tudi ne ?po redu iz slovnic, ampak z ozirom na potrebno? (13). Začne se z glagolom, naprej s tvorbo časov (opozorila na različne gl. končnice pri časih, na izjeme in pisanje nikalnega sedanjika) in naklonov (tudi stava pogojnega bi ob nikalnem ne) in nadaljuje z opisom vseh neosebnih oblik. Med gl. kategorijami sta izpuščena obema jezikoma lastna način (za trpnik se sicer navaja oblikoslovno stredstvo za njegovo tvorbo) in vid. Gl. vida, kjer različni morfemi ustvarjajo bogastvo in izniansiranost pomenov nedovršnikov in dovršnikov, ne bi bilo niti treba uvrščati v osnovno tvarino priročnika. Bilo bi ga mogoče prikazati tudi v slovensko-češkem slovarju PU, tam bi se sl. glagolom dodajal tovrstni slovnični kvalifikator in neoporečen prevod. Prehodnost, v kateri razlike v vezavi sl. in č. glagolov povzroča sklonska neenakost samostalniških dopolnil, je avtor uvrstil v skladenjsko poglavje o predmetu. Tam je pogosteje rabljene sl. glagole razvrstil glede na nepredložna in predložna predmetna dopolnila, jih prevedel v češčino in ponazoril njihovo rabo. Natančen opis samostalnika uvajajo opombe o spolu (vključen je tudi raznospolski sam. pot), sklonu (kljub sl. šestsklonskosti ima zaradi č. zvalnika v preglednicah 7 sklonov, kjer sta 1. in 5. enaka, opozorilo na samo predložni sl. orodnik, raba nikalnega rodilnika), številu (pomen dvojine) in živosti (omejenost na sam. m. sp.). Zgleda za sklanjatev sam. m. sp. sta sam. mlin in konj. Zaradi t. i. trdega in mehkega sklanjatvenega tipa v č. je prvi model trde in drugi mehke sklanjatve. Med premenami osnove ne upošteva samo podaljšave z -j- (abonmaja, taksija) in izgube polglasnika v neničtih sklonskih oblikah (starca, psa), opozori pa na sičniško premeno (otroci, pri otrocih), nadomestno osnovo (ljudje) in dve osnovi (dne, dneva). Pri premenah končnic manjkajo samo sam. na -a. Hkrati s 1. m. je obravnavana tudi 1. s. z zgledoma mesto/polje, navajajo se dv./mn. rod. ?brez končnice? (43), načini podaljšav osnove (polglasniška /oken/, ijevska /poslopij/, ajevska /tal/ ter primeri raznospolske sklanjatve s hkratno raznopomenskostjo pri sam. s. sp., npr. oko --- očesa/oči). Pri sl. sam. ž. sp. je zgled za trdi in mehki tip v nasprotju s češčino en sam (riba). Z različnim razvojem psl. glasov se s primeri pojasnjujejo razlogi za razlike v sklonskih končnicah, opozori na podaljšave osnov z -er- (mati, hči), polglasnikom (sester : znamk), -i- (škarij), -á- (desák) in podaljšave končnic (gospá, gorá, besedí). V i-jevski sklanjatvi sta zgleda sem uvrščenih samostalnikov nit in kost, pri drugem se poudari naglaševanje ter je govora o končnicah -ijo, -ima, -imi pri sam. s polglasnikom v im./tož. ed. Pojav dvooblikovnosti v rod. dv./mn. (kleti : kletij), ki je pospremljen z opombo, da je prva oblika pogostejša, kaže avtorjev izbor nezastarelega jezikovnega sredstva.¹⁸ V dodatku o sklanjatvi lastnih imen so obravnavani sam. m. sp. na -a, -o, -i, -ski (Trdina, Janko, Kosi, Koseski), med katerimi se ne omenjajo tisti na -u, -e (Premru, Kette). Izpuščena je sklanjatev ženskih lastnih imen. Pri pridevniku se sistematično obravnava, kar je različno. Zgled bel, -a, -o velja v sl. za vse pridevnike ne glede na izglasje (č.: nový/dnešní), za vse vrste pridevnikov, tudi svojilne, ter z izjemo pridevnikov m. sp. v im./tož. ed. za vse pridevnike ne glede na določno/nedoločno obliko. Poudarja se preglas o-ja pri tvorbi svojilnih pridevnikov (sl. možev : č. mužův). Pri njihovem trojnem ujemanju s samostalniki je opozorjeno na rabo zanikanega rod., pri izpustu sam. pa na navezovalni tožilnik. Ker imajo č. imenske in sestavljene oblike drugačno funkcijsko razporeditev, se ponazorjeno s številnimi primeri in tudi nemškima členoma (ein, der) dajejo osnovna pravila za rabo pridevnikov v določni/nedoločni obliki. Za vse vrste stopnjevanja so podani načini tvorjenja, zaradi širšega obsega rabe č. priponskih primernikov/presežnikov (tudi vrstni, zaznamujoči barve, po nastanku deležniki) so navedene izjeme v rabi slovenskih. Omejen samo na oblikoslovno prvino in njen pomen je v PU zapis o drugih besednih vrstah. Podajajo se sklonske oblike veljavnih zaimkov takratne norme. Pri osebnih (in povratnem osebnem) je opozorjeno na dvooblikovnost (ed.: z menoj, s teboj, s seboj/z mano, s tabo, s sabo; dv.: naju, vaju/naji, vaji; mn.: mi, vi/me, ve) ter na tvorjenje naslonskih in naveznih oblik. Zaradi po obliki enakih č. vprašalnih in oziralnih zaimkov (kdo---co) je pojasnjen pomen in raba sl. dvojic kdo---kdor, kaj---kar. Zaimek ki se s primeri navaja kot uvajalec odvisnih stavkov (takrat tudi v predložnih sklonih). Pri glavnih in vrstilnih števnikih se poleg sklanjatev govori o njihovi pisavi, pri ločilnih, množilnih, delilnih (po dvoje) in prislovnih (enkrat/prvo pot/prvič) se podajajo njihove oblike in pojasnjuje pomen. Prislove lastnosti (dobro, slovensko) je pisec uvrstil med pridevnike, opozoril na njihovo skladenjsko rabo (govori dobro/slovenski/po slovensko) in dal zglede za njihovo stopnjevanje.

V poglavju Najpomembnejše prvine skladnje pa je prislovom v skladenjski vlogi določil kraja, časa, načina in vzroka pripisal češke ustreznike. V to poglavje so uvrščeni tudi predlogi; sestavljalec jih je razvrstil po abecedi in s sl. primeri, ki jim je dodajal sopomenske češke predloge ter prikazal njihovo sklonsko vezavo.

7   Večina vaj v PU po obliki (posamezni stavki in besedila) in vsebini (vsebujejo v slovničnem delu obravnavane jezikovne oblike) kaže, da se njena metoda učenja osredinja predvsem na branje, prevajanje ter učenje slovnice. Vendar bi bilo treba poudariti, da je v Skrbinškovi zasnovi vaj še danes kaj ustreznega. Urejene so po načelu postopne zahtevnosti, npr. prva vaja se začne z enostavčno povedjo /Vidim vlak./, druga je odlomek ljudske pesmi, zadnja vsebuje celotno umetnostno besedilo /Martin Krpan/. Druga vrednost vaj je v funkcijskozvrstni različnosti besedil: so praktičnosporazumevalna (obvestila in naznanila iz Ljubljanskega zvona), publicistična (komentarji iz LZ, Bleiweisovega Zbornika, Slovenskega naroda), strokovna/znanstvena (odlomki iz besedil J. Sketa, J. Tominška in J. Grudna) in umetnostna (ljudske pesmi, pesmi Prešerna, Jenka, Aškerca, Gregorčiča, odlomki iz proze Jurčiča, Stritarja, Cankarja, Levstikov Martin Krpan). Taka izbira besedil je naslovnike PU pri branju in prevajanju spoznavala s funkcijskimi zvrstmi slovenskega jezika, hkrati pa tudi z rabo jezikovnih oblik in struktur, ki so bile poprej obravnavane v slovničnem delu. ?Stara? šola se v vajah PU v nekem smislu presega z oblikoslovnemu delu dodanimi nalogami --- vprašanji (10-20) na teme iz besedil, ker je reševanje nalog, t. j. oblikovanje odgovorov, učeče gotovo usmerjalo in navajalo na ustno sporočanje.

8   Sklep. Praktická učebnice slovinského jazyka s slovníčkem (PU) Jožefa Skrbinška podaja glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske prvine slovenskega knjižnega jezika. Namenjena je bila tujejezičnim (= češkim) začetnikom, čemur je v PU ustrezno prilagojen koncept (opisu jezikovnih prvin se dodajajo vaje kot dopolnilo na praktičnouporabnostni ravni), metoda opisa (protistavna), dopolnila tvarine (povečujejo obvestilnost) ter izbira izhodiščnega jezika (češčine) za razlagalni jezik PU. Protistavno metodo, temelječo na razlikah v sestavu slovenščine in češčine, je omogočilo avtorjevo teoretično in praktično znanje obeh jezikov. Obseg opisa izbranih jezikovnih prvin je bil glede na primernost/potrebnost za naslovnike PU tudi opisovan: najnatančneje oblikoslovne prvine (med njimi pregibne besedne vrste), najmanj skladenjske. Pomanjkljivosti v opisu zadevajo naglašavanja --- gre za nezaznamovanje kakovosti naglašenih samoglasnikov, enozložnih besed in besed z naglasom na predzadnjem zlogu --- ter v pomanjkljivosti obvestil o mestu naglasa pri posameznih besednih vrstah. Predvidevanje sl. naglasnega mesta, sedemsklonski sistem v preglednicah, določanje mehkega/trdega sklanjatvenega vzorca so slabosti, ki jih je v opisu povzročilo prilagajanje ciljnega jezika izhodiščnemu. Slovničnemu delu dodane vaje v obliki stavkov, besedil in nalog odlikuje postopna težavnost in izbor funkcijskozvrstno različnih besedil. Metoda učenja branje/prevajanje/slovnica je presežena z vajami, ki z zahtevo po oblikovanju odgovorov usmerjajo in navajajo naslovnike PU na govorno sporočanje.

Opombe

¹

Jožef Skrbinšek (1912). Praktická učebnice jazyka slovinského se slovníčkem. V Praze: Česká grafická akc. společnost ?Unie?.

²

Slovenski biografski leksikon. III. knjiga, 335.

³

František Vymazal (1884). Slowenische Grammatik. Brno; Jan Lego (1888, ²1893). Mluvnice jazyka slovinského. Praha.

⁴

Janez Nepomuk Primic je na graškem liceju poučeval slovenščino na osnovi svojih v Gradcu izdanih učnih knjig. To sta Abeceda za Slovence (Gradec, 1812) in Némško-Slovénske branja (Gradec, 1812). Prim. Slovenski biografski leksikon. II. knjiga, 579.

⁵

Francosko pisan osnutek slovničnih pravil Jerneja Kopitarja ima v zgodovini poučevanja slovenskega jezika poseben položaj, ker velja za začetni koncept njegove slovnice Grammatik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809). Prim. Slovenski biografski leksikon. I. knjiga, 504.

⁶

Mladen Pavičič (1995). O sodobnih učbenikih slovenskega knjižnega jezika za tujce. Zbornik predavanj XXXI. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezik in književnosti, 32-33.

⁷

Biografski in bibliografski podatki o J. Skrbinšku, v: Slovenski biografski leksikon. III. knjiga, str. 335; Jiří Polívka (1912). Listy filologické. Praha, 71-72; Oton Berkopec, Jutro 1936, št. 70; Jutro 1938, št. 62; Boris Urbančič (1993). Slovensko-češki kulturni stiki. Ljubljana: Mladika, 28.

⁸

Stručná mluvnice jazyka srbochorvatského (1924), Praha; Srbochorvatská cvičebnice a čítanka (1924), Praha; Česká čítanka pro cizince (1932), Praha; Einführung in die tschechische Sprache (1937), Praha.

⁹

Jan Lego je bil v času bivanja v Sloveniji (1857-1862) pobudnik in soorganizator družabnega življenja (Ljubljana: začetki Slovenskega planinskega društva, Trst: Slovensko pevsko društvo, slovenska čitalnica), po preselitvi pa v Pragi (Češko-slovensko društvo, češka podružnica Slovenskega planinskega društva, avtorstvo vodnika Prévodce po Slovinsku, 1887, poverjeništvo Slovenske matice). V Sloveniji in na Hrvaškem je poučeval češčino, v Pragi pa slovenščino, čemur je bila namenjena tudi njegova slovnica. J. Lego ni veliko prevajal, F. Cegnarju je pomagal prevesti Babico Božene Němcové. Redno je obveščal o novostih/zanimivostih s Češkega bralce časopisov (Novice, LZ, Slovan, Popotnik, Učiteljski tovariš) in sestavljal slovenska gesla za Riegrov in Ottov znanstveni slovar. Zaradi vnetega povezovalnega dela so J. Lega v Pragi imenovali ?slovenski konzul?, v Ljubljani pa ?apostol slovensko-češke vzajemnosti?. Prim. Slovenski biografski leksikon. I. knjiga, 631-632; Anton Aškerc, LZ 1903, 616; LZ 1906, 638; Boris Urbančič (1993). Slovensko-češki kulturni stiki. Ljubljana: Mladika, 23-24.

¹⁰

Anton Janežič --- Jakob Sket (1900). Slovenska slovnica za srednje šole. Osma, predelana izdaja. Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja.

¹¹

Ker so nadsegmentalne lastnosti samoglasnikov v PU označene samo z ostrivcem in krativcem, je ostala kakovost naglašenih samoglasnikov nezaznamovana, kar ni v skladu s takratno slovnično (Janežičeva slovnica) in slovarsko (Pleteršnikov slovensko-nemški slovar) normo.

¹²

A. Janežič --- J. Sket, Slovenska slovnica za srednje šole, 18.

¹³

F. Levec je latinske/grške prevzete besede zapisoval na osnovi zamenjave latinskih/grških črk s slovenskimi in z upoštevanjem slovenskih pisnih načel. Prim. F. Levec (1899). Slovenski pravopis. Dunaj, 5.

¹⁴

J. Skrbinšek, Praktická učebnice slovinského jazyka s slovníčkem, 12.

¹⁵

J. Gebauer (1902). Pravidla hledící h českému pravopisu a tvarosloví s abecedním seznamem slov a tvarů. Praha, 107-111.

¹⁶

Kot vir za svoj učbenik je J. Skrbinšek navedel dve slovnici J. Gebauerja; prva (z raznočasijskim opisom češkega jezika) je Historická mluvnice jazyka českého (2. opr. vydání, Praha, 1909), a druga je istočasijska Mluvnice česká pro školy střední. Vydání čtvrté poopravené (Praha, 1905), od slovenskih slovnic pa osmo izdajo Janežičeve slovnice.

¹⁷

Vezniki v PU niso obravnavani samostojno, ampak vključeno med drugo oblikoslovno gradivo. Ob sedanjiku, prihodnjiku, pogojniku in spodbujevalnem členku naj se omenja veznik da kot uvajalec načinovnih odvisnikov, primerjalna kot in kakor pri primerjanju ob stopnjevanju pridevnikov.

¹⁸

A. Janežič je v svoji slovnici med obema sklonskima končnicama podpiral rabo -ij zaradi njene starosti in razlikovanja samostalniških besednih zvez (vrednosti čednosti/čednostij), kljub drugačni rabi v ?ljudskem govoru?. Prim. A. Janežič, n. d., 40.