Ob novih videokasetah o slovenskih pesnikih in pisateljih

Video o Josipu Jurčiču nam sicer dokaj polno predstavi Jurčičevo življenje in delo. Posrečen je uvodni citat iz Vošnjakovih spominov na pisatelja in njegovo zunanjo pojavnost. Tudi življenjepisni podatki so točni in vsebinsko dovolj obširni za spoznavanje pisateljeve življenjske poti v osnovni in srednji šoli. Morda bi v besedilu posebej omenjen Jurčičev spomin na petnajst let prej doživeto srečanje z Johanno Ottovo na Kravjeku kazalo vsaj delno citirati, saj sicer ostane informacija nepopolna. Drugače pa je s slikovnimi ponazorili. Začetek v rojstni hiši in ob komentiranju o očetovi priseljenosti na Muljavo, kar je ilustrirano z vožnjo z zapravljivčkom proti muljavski podružnični cerkvi, je zelo posrečen, ilustracije krajev Jurčičevega šolanja pa ne več. Manjka slika vasi Krke, posnetek šole v Višnji Gori pa je napačen, saj današnja šola ni tista, v katero je hodil Jurčič. Današnjo, ki je na posnetku, so postavili šele četrt stoletja po pisateljevi smrti (leta 1906) in tudi ne stoji na tistem mestu. Zato bi bilo bolje vstaviti na tem mestu pogled na mesto v Jurčičevem času, saj je nekaj razglednic in risanih vedut. Pri omembi povesti Jurij Kozjak sem pričakoval posnetek naslovne strani prve izdaje in morda še Valvasorjeve upodobitve gradu Kozjak. Režijski domislek pešačenja po železniškem tiru proti Dunaju pa utegne mlade gledalce zapeljati, da bodo mislili, da je Jurčič moral tja potovati peš, ko vendar vemo, da se je že lahko peljal z vlakom. Tudi komentiranje Jurčičevega bivanja v Mariboru na obrežju Drave z betonskim mostom iz časa po drugi svetovni vojni ni posebej primerno. Starejših posnetkov Maribora namreč ne manjka. Tehnično povsem nemogoč pa je posnetek spominske plošče na hiši v Mariboru, v kateri je bilo uredništvo Slovenskega naroda. S posnetkom, ki se ga ne da prebrati, gledalec nima kaj početi.

Ob naštevanju pisateljevih del se na ekranu pojavljajo ilustracije, ki so delo različnih avtorjev iz različnih obdobij, zato bi morali imena slikarjev vsaj zapisati pod ilustracijo in najbrž dodati še letnico nastanka. Predstavitev brez navedbe avtorstva je milo rečeno nespoštljivo dejanje! V video bi kazalo vključiti tudi kak prizor iz filma Deseti brat ali kake gledališke predstave tega dela, posebej kaka dobra upodobitev Krjavlja (teh nam doslej ni manjkalo) bi bila dobrodošla. Ker je video namenjen predvsem rabi v šolah, bi kazalo biti posebno pozoren pri govorni podobi, ki tu, kar se tiče pravorečja, preveč šepa. Motijo posebno dosledno napačno izgovorjeni dovršniki: npr. Se je okrepíl, se je prehladíl, poročíl ... namesto okrépil, prehládil, poróčil, kar jasno izkazujejo akcenti v SSKJ!

V videu o pesniku Simonu Gregorčiču moti predvsem govorjenje napovedovalke s pogledom vstran, kar je najbrž ne ravno iznajdljiva zahteva režiserja. Tudi s slikovnim materialom nas ta video ni posebno obogatil, saj je skoraj vse posneto v krajih Gregorčičevega bivanja v današnjih dneh, čeprav je že prof. Fr. Koblar v svoji obsežni monografiji poiskal in objavil ogromno dokumentarnih pričevanj. V besedilu pa je za dijake po Sloveniji najbrž popolnoma odveč podatek, da je pesnikova prijateljica Dragoila Milekova umrla v Ljubljani v Rožni ulici št. 3. Slaba je spet govorna podoba, saj celo recitator Trnovšek izgovarja že pregovorno znane blagoglasne Gregorčičeve verze popolnoma neblagoglasno, napovedovalka pa uporablja celo vrsto čudnih odstopov do pravilne zborne izreke --- npr. Pónatos, prevod Jerémijevih žalostink, se je preselíl ..., posebej pa moti slaba izgovorjava predloga v.

Pri Ketteju je slikovno gradivo nekoliko bolje izbrano, vendar bo gledalec, ki še ni bil na Premu, težko ugotovil, da so prvi posnetki narejeni v Kettejevi rojstni hiši, preurejeni v muzej. Tudi Prem bi le kazalo predstaviti z ohranjeno avstro-ogrsko razglednico. Popolnoma napačno pa je, če ob omembi Kettejevega kaznovanja zaradi paskvila na takratnega ljubljanskega škofa dr. Jakoba Missia z naslovom Naš mesija kažemo sliko škofa A. B. Jegliča. Recitiranje pesmi je za spoznanje boljše kot pri Gregorčiču, čeprav mnogokrat vokali v rimah ne izzvenijo in so izgovorjeni preveč odsekano. Včasih se tudi tu naglašanje izmakne pravorečnim pravilom (npr. Barkóvelj namesto Bárkovelj, ali pa pri ritmu v prvi pesmi iz cikla Na molu San Carlo, ki je v amfibrahih, recitator pa naglaša drúžico in zvézdico, saj je U---U).

Pri Kajuhu se spet pojavlja govorjenje vstran, dvakrat celo s hrbtom napovedovalke z bujnim lasiščem proti kameri. Strahotno estetsko in vzgojno je tudi govorjenje z rokami, porinjenimi globoko v žepe! Tudi prizori s prekrivanjem dveh posnetkov z isto osebo niso ravno dober domislek, če pa je hotel režiser s tem kaj izraziti, je to ostalo meni nepojasnjeno. Pripovedovano je drdrajoče in spet s celo vrsto čudnih naglasov.

Boljša od doslej omenjenih del sta videa o Slavku Grumu in Prešernovi Zdravljici.

Pri Grumu je posrečeno izbrano avtobiografsko pričevanje, edino o čemer premišljam, je, ali je bil dobro izbran odlomek iz zadnje uprizoritve drame Dogodek v mestu Gogi v zelo avtorski režiji ge. Mete Hočevar, najbrž bi bilo bolje vzeti posnetek prejšnje uprizoritve v Drami, ki je bila bližje pisateljevi zamisli.

Pri Prešernovi Zdravljici pa v komentarju pogrešam v literarnozgodovinskih razlagah nastanka pesmi večkrat omenjeno možnost, da je nastala v nasprotovanju tega leta objavljeni pesmi Koseskega v čast cesarjevega obiska Slovenija na čast ... (Novice 1844), pa tudi zamolčanje imena dunajskega cenzorja Poezij, ki je občrtal nezaželeno kitico. Tudi ne vem, zakaj je Prešernovo kranjsko bivanje predstavljeno le s fasado kranjske župne cerkve, nič pa ni pokazana hiša pesnikovega bivanja, saj je nato kar precej predstavljena rojstna vas Vrba.

Če na koncu povzamem, moram izdajateljem naslednjih kaset predlagati, naj poiščejo predvsem boljše napovedovalce, dajo tudi govorno podobo v recenzijo jezikoslovcu, saj, če se na govorno podobo požvižgajo vse naše televizijske hiše in skoraj vse radijske postaje, se sredstva, namenjena pouku slovenskega jezika --- vsaj v šolah, ne smejo! Morda tudi ni nujno, da so kasete le dvajsetminutne, mislim, da bi bile lahko tudi tridesetminutne, če ne rabijo preveč uvodnega komentarja učitelja.