Prevajanje slovenske književnosti. Prevajanje za kino in RTV: 19. prevajalski zbornik

Uredila Majda Stanovnik.
(Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1995)

Uvodno misel, ki jo je izrekla Majda Stanovnik na lanskoletnem seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, lahko potrdijo številni prispevki v 19. zborniku slovenskih književnih prevajalcev. Vendar pa je prav v tem zborniku kar nekaj mnenj, ki ovržejo zlasti zadnji del povedi. Andrej Blatnik v prispevku Kako pomagati slovenski književnosti v tuje jezike meni, da slovenska literatura s svojimi prevodi deli grenkosmešno usodo vseh majhnih jezikov in književnosti, saj Slovenci nimamo prevodnih objav pri velikih založbah, prav tako pa tudi manjše in za eksotično književnost specializirane založniške hiše le redko povprašajo po nas. Eden izmed vzrokov je pomanjkanje prevajalcev. Temu sledi pomanjkanje prevodov. Tu pa je še tretji vzrok. Slovenska književnost je resda bogata, vendar pa je njeno uveljavljanje v tujini prepuščeno posameznikom, včasih pa kar samim avtorjem. O tem pričata prispevka Janka Modra in Janeza Gradišnika. Prvi je pisal o svojih poskusih prodora slovenske književnosti na Norveško in Nizozemsko. Moder je po letu 1950 prevedel kar precej norveških besedil (npr. Duunov roman Juvikfolke; Ibsenovega Branda itd.), tako da so Norvežani postali pozorni nanj in mu leta 1971 podelili odlikovanje kralja Olava. Poleg prevajanja v slovenščino si je prizadeval tudi za obratno pot. Žal pravega razumevanja za vzajemno sodelovanje ni bilo. Slovenski avtorji so bili za Norvežane enostavno nezanimivi. Da na Norveškem res ni bila prevedena nobena slovenska knjiga, je razvidno tudi iz preglednice, ki jo je Majda Stanovnik objavila v zborniku predavanj XXXI. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v svojem članku Stoletje upov in uspehov slovenske književnosti v prevodih. Preglednica prikazuje število bibliografskih enot slovenskega leposlovja, prevedenih v nejugoslovanske jezike do leta 1983. Med 39 naštetimi tujimi jeziki ni norveškega. Moder je skušal zanimanje za slovensko književnost vzbuditi tudi na Nizozemskem. Ker je že pred drugo svetovno vojno prevedel iz nizozemščine in flamščine kar nekaj del, mu je po vojni pomoč obljubil ravnatelj zavoda za pospeševanje prevajanja nizozemske književnosti Joost de Wit.

Ko je Moder dobil štipendijo za Nizozemsko, si je zastavil dva cilja: doseči vsaj en prevod slovenskih avtorjev v nizozemščino in sprožiti postopek za vzajemno prevajanje med obema ministrstvoma ali pa med dvema založbama. Mladinska knjiga je res 1975 izdala zbirko nizozemskih novel z naslovom Bolečine v trebuhu. Pri Nizozemcih pa slovenski avtorji kratke proze niso bili sprejeti. Uredništvo založbe Standart je slovensko novelistiko zavrnilo, češ da v ničemer ne presega domačih nizozemskih besedil. Že prej omenjena preglednica prevodov kaže, da sta bili v nizozemski jezik prevedeni le dve bibliografski enoti. Ena izmed njiju je Potrčev roman Na kmetih.

Drug zaslužen mož, ki je seznanjal tujino z našo književnostjo, je Janez Gradišnik.

V 19. zborniku slovenskih književih prevajalcev je natančneje predstavil svoje delo v prispevku Nekaj izkušenj s prevajanjem v angleščino in nemščino. V ta dva jezika Gradišnik ni prevajal proze, pač pa poezijo. Ko je leta 1956 prišel v Anglijo, se je odločil za takrat drzen poskus: spraviti nekaj prevodov pesmi na BBC. Da se je cilj uresničil, sta mu pomagala Krsto Cviić, tedaj napovedovalec na BBC, in Ian Fletcher, ki je pesmi pregledal. Fletcher se je prav navdušil za nekatere izmed pesnikov in skupaj z Gradišnikom sta izbrala po nekaj pesmi Boža Voduška, Antona Vodnika, Ceneta Vipotnika in Jožeta Udoviča. Oddaja, ki je imela naslov Štirje slovenski pesniki, je bila na sporedu 1. 6. 1957. Gradišnikovo delo je bilo dobro znano tudi Janku Lavrinu. Gradišnika je pritegnil k svojim načrtom za drugo razširjeno izdajo antologije slovenskega pesništva z naslovom Parnassus of a Small Nation. Knjiga je izšla leta 1965 pri DZS.

Zahodnonemška državna ustanova Inter Nationes je odkrila Janeza Gradišnika tudi kot prevajalca nemške literature. To mu je omogočilo seznanitev z nemškim pesnikom Dieterjem Leisegangom in grafikom Horstom Heiderhoffom, ki je opremljal Leisegangove knjige. V začetku poletja 1967 se jim je porodila misel, da bi izdali v nemščini obsežnejšo antologijo slovenske poezije. Žal se nobena založba ni navdušila nad izdajo antologije. Vendar pa vse le ni bilo izgubljeno. Med vsemi prevedenimi pesmimi so se Leisegangu zdele Kocbekove pesmi takšne, da bi zanje lahko tvegal tudi samostojno izdajo. Heiderhoff je ustanovil svojo založbo in pri njej sta leta 1968 v zbirki ?Ars poetica? kot prvi zvezek z naslovom Die Dialektik dvojezično izdala deset Kocbekovih pesmi, med njimi tudi Lipicance. Leta 1971 je Liesegang izdal zbirko svojih pesmi in aforizmov z naslovom Unordentliche Gegend. V njej je na koncu objavil po eno pesem petih ali šestih slovenskih pesnikov.

Zanimivo bi bilo statistično pogledati, koliko slovenskih del je bilo prevedenih v angleščino in nemščino. Že prej omenjena preglednica do leta 1983 navaja 62 prevodov slovenske literature v angleščino, v nemščino pa kar 151.

Poleg Janeza Gradišnika sta v angleščino prevajala tudi že prej omenjeni Janko Lavrin in Henry Leeming. Slednji je s prispevkom Skirmishes with the muse razkril vzrok svojega prevajanja iz slovenščine. K temu ga je nagovoril Lavrin, ki je tudi organiziral slavistični študij v Londonu. Leeming, sicer soavtor Slovensko-angleškega slovarja, je poleg poezije (npr. Prešernove pesmi Turjaška Rozamunda, Zdravilo ljubezni, Od železne ceste itd.) prevajal tudi prozo in dramatiko (več Cankarjevih dram in povesti, Potrčev roman Na kmetih, Zupanov Menuet za kitaro, Grumov Dogodek v mestu Gogi in Smoletovo Antigono).

Z velikim številom prevodov slovenske književnosti se lahko pohvali tudi Madžarska. O tem piše Orsolya Gallos v svojem prispevku Recepcija slovenske literature na Madžarskem. Prva slovenska knjiga v madžarščini je bila povest Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica, objavljena pri Nygatu leta 1937 v prevodu prekmurskega Slovenca Avgusta Pavla. Delu je spremno besedo napisal Moh?csi, ki se je o tej knjigi v Varšavi pogovarjal z Martinom Andersenom Nexojem. Zanimivo je, da je po hladni vojni leta 1949 prav ta knjiga prvo slovensko delo, ki je izšlo v madžarščini; to pot v Novem Sadu. Po letu 1964 sta tesneje začeli sodelovati budimpeštanska založba Evropa in Pomurska založba. V več kot tridesetletnem sodelovanju je vsaka izdala vsaj po eno knjigo na leto. Madžari se, kot smo že zapisali, lahko pohvalijo z nemalim številom prevedenih slovenskih del. To je razvidno tudi iz že omenjene preglednice prevodov. V madžarski jezik je bilo prevedenih 94 bibliografskih enot.

Hlapec Jernej in druga Cankarjeva dela so doživela velik uspeh ne samo na Madžarskem, ampak tudi drugod. Leta 1959 je Hlapec Jernej izšel v poljskem prevodu. Kot prevajalka je podpisana Ela Mol?, verjetno pa ji je pri delu pomagal soprog Vojeslav Mol?, sicer predavatelj umetnostne zgodovine na krakovski Jagelonski univerzi. Skupaj sta že pred vojno pripravila izbor Cankarjevih črtic. O prvem poljskem prevodu Hlapca Jerneja je v zborniku pisala Katarina Šalamun - Biedrzycka. Cankarjeva dela so doživela prevode kar v 31 jezikov. Izmed slovenskih piscev ga prekaša le Prešeren, ki je bil preveden vsaj v 33 jezikov.

V prvi del zbornika, ki predstavlja Prevajanje slovenske književnosti v tuje jezike, so bili vključeni še trije članki. Dva izmed njih sta se ukvarjala s podobnim teoretičnim vidikom prevajanja. Prispevek Marjana Strojana se je soočil s poezijo zgubljeno v prevodih, drugi, avtorja Leva Detele, pa s spremembami izvirne literature v tujejezičnih prevodih. Zadnji avtor v prvem delu zbornika je švicarski Slovenec Andrej Špendov. Predstavil je začetek svojega prevajanja romana Basel Lojzeta Kovačiča v nemščino.

Drugi del zbornika se ukvarja s prevajanjem za kino, radio in televizijo. V njem je svoja razmišljanja objavilo pet avtorjev. Prvi je Vasja Cerar s prispevkom Prevod kot del filmskega teksta. O filmskem prevajanju je pisala tudi Irena Kovačič. Zanimal jo je predvsem jezik televizijskih podnapisov. Filmsko prevajanje ni le prevajanje iz enega jezika v drugega, ampak je tudi prenos iz ene zvrsti v drugo (iz govora v zapis). Slednje povzroča številnim prevajalcem nemalo težav, saj ima govorni jezik drugačne zakonitosti in značilnosti kot pisni jezik. Ob vsem tem se postavlja še drugo vprašanje. Sorazmerno nenaporno je prevesti zvrstno ?nevtralno? besedilo. Zadrega se pojavi, ko je potrebno prevesti govor oseb, ki uporabljajo izrazito nižji zvrstni govor ali celo sleng. Kaj storiti v takem primeru? O podobnem vprašanju je razmišljala tudi Dušanka Zabukovec v prispevku Neznosna lahkost prevajanja v očeh naročnikov. Rešitev vidi v splošnem kulturnem pogovornem jeziku, ki naj bi ga ustvarili strokovnjaki za jezik.

Poleg že omenjenih treh avtorjev sta drugi del zbornika obogatili še Nives Vidrih s prispevkom Prevajanje za TV-podnapisi ali sinhronizacija ter Suzana Prosenc s prispevkom Zanke in zadrege prevajanja v časovni stiski.

19. zbornik prevajalcev je posvečen tudi prevajanju tuje književnosti v slovenščino. Tone Smolej je začel svoj prispevek Karlinovo prevajanje podobja v Baudelairjevih kratkih pesmih v prozi z vprašanjem, ki si ga je zastavil že komparativist Yves Chevrel: Je prevod povsem avtonomno delo ali samo njegov dvojnik? Smolej je Karlinove prevode primerjal z izvirnikom ter ugotovil, da je Pavel Karlin prevedel vseh petdeset Baudelairjevih kratkih pesmi v prozi v ustreznem zbornem jeziku in z izbranim občutkom za njegovo poetično funkcijo.

Poleg Toneta Smoleja je v tretjem delu zbornika objavil svoj prispevek tudi Janez Gradišnik. V članku Prevajanje in spoznavanje slovenščine je Gradišnik poudaril, da so prevajalci med poglavitnimi soustvarjalci slovenskega jezika in zato tudi soodgovorni za njegov razvoj ali za njegovo nazadovanje.

To nedvomno drži, zato upajmo, da bodo svoje izkušnje čim pogosteje sporočili javnosti, predvsem pa strokovnjakom za jezik, s katerimi naj bi vzajemno sodelovali.