Prešeren, historizem in argumentacija

• petrarkistični sonet je sestavljen iz dveh kvartet in dveh tercet, tako da oblikovna os poteka med prvimi osmimi in zadnjimi šestimi verzi;

• teoretiki soneta so že kmalu opozarjali tudi na vsebinsko dvodelnost: kvarteti sta predstavljali napev (Aufgesang), terceti pa odpev (Abgesang); nekateri so zahtevali tudi poseben miselno-abstraktni vzorec: prva kvarteta --- trditev, druga kvarteta --- dokaz zanjo, prva terceta --- njena potrditev in zadnja terceta --- posplošitev, vendar ga pesniki v prav taki obliki niso uporabljali prav pogosto;

• sonet je svoj prvi vrh doživel v renesansi in bil izredno razširjen še v baroku (nekako do začetka 17. stoletja), zopet pa je postal priljubljen ob koncu 18. in v 19. stoletju.

1.0   Historizem kot umetnostni pojav v 19. stoletju (njegovi začetki segajo že v 18., v raznih oblikah pa se je obdržal tudi v 20. stoletju) je obvladoval vse zvrsti umetnosti, najjasnejši in že na prvi pogled prepoznaven pa je bil v oblikovanju arhitekture. Za tako oblikovanje je bila značilna napetost med funkcijo arhitekture in njenim pomenom, ki se je izražal s prevzemanjem oblik preteklih obdobij (Klingenburg, 1985: 16, 17). S historističnimi arhitektonskimi oblikami si je meščanstvo po utrditvi gospodarskega položaja prizadevalo tudi na zunaj zagotoviti priznanje legitimnosti svoje vladavine (H.-J. Kunst, navedeno po Klingenburg, 1985: 14; Prelovšek, 1979: 220, 221), kar pomeni, da so historistične oblike imele argumentno in s tem vplivanjsko vlogo v družbi.

1.1   Hegel je v svoji Estetiki historizem razumel kot pojav, ki zaznamuje konec romantične oblike umetnosti (Hegel, 1970) (pojma seveda ne smemo zamenjevati z literarnozgodovinskim pojmom romantike). Nov položaj umetnika sta določala dva sklopa značilnosti:

• umetnik ni več vezan na neko posebno vsebino in samo njej ustrezno obliko, z njegovim najglobljim bistvom niso neposredno identične nobene posebne vsebine in nobene posebne oblike; umetnik je postal svoboden, zanj ni več ?svete? vsebine niti ?svete? oblike;

• umetnik je do svoje vsebine (pa tudi oblike) odtujen; pri ustvarjanju uporablja zalogo slik, slogov, preteklih umetniških oblik, glavno merilo uporabe je njihova primernost umetniškemu gradivu; iz tega je tudi jasno, da so pretekli slogi in pretekle umetniške oblike ostale brez svoje zgodovinske podlage, nova uporaba jim je podelila tudi popolnoma nov pomen (Hegel, 1970: II, 303, 304).

Historistično umetnostno oblikovanje je prav z uporabo različnih preteklih umetnostnih slogov in oblik povzročilo dialektično napetost med spoznavno vsebino umetnostnih izdelkov in njenim oblikovanjem, oziroma, po Mukaržovskem, med težnjo po sporočanju (komunikaciji) in usmerjenostjo na znak (Mukaržovski, 1986: 51, 52).

1.2   Poleg omenjene razcepljenosti historistične arhitekture na funkcijo in pomen, ki se je izražal s prevzemanjem oblik preteklih obdobij (ki se v Evropi začne ukinjati šele po letu 1880, ko se začnejo hkrati krepiti tudi glasovi proti t. i. recepciji preteklih oblik (Klingenburg, 1985: 18)), ugotavlja umetnostna zgodovina (Šumi, 1981) tudi v slikarstvu tistega obdobja dualistično strukturo. V našem slikarstvu je treba primerjati portrete Stroja, Langusa in Tominca, na katerih so portretiranci upodobljeni do zadnje podrobnosti natančno, idealizirana narava v ozadju pa ima funkcijo simboliziranja njihovih duševnih lastnosti. Zanimivo je, da Tavčar v svojih zgodnejših noveletah uporablja podoben postopek; tudi pri njem ima narava vlogo fiksacije razpoloženj in dogodkov (Sajovic, 1980/81).

1.3   Posebej pa je treba opozoriti na še eno, izredno pomembno in razmeroma pogosto obliko razcepljenosti slovenskih pripovednih besedil v drugi polovici 19. stoletja, in sicer razcepljenosti na skrajno retorično oblikovan uvodni del in manj retorični zgodbeni del. Kot zgled omenjam uvodni del Kersnikovega Ponkrčevega oča (1882) (Sajovic, 1991: 283-289; 1994) (enake ali podobne zglede najdemo pri Jurčiču, Stritarju, Tavčarju in tudi v drugih Kersnikovih delih (Sajovic, 1991)), ki je oblikovan v skrajno zapleteni retorični različici tako imenovane patetične amplifikacije (pogosta tudi v slovenskih baročnih pridižnih besedilih) (Lausberg, 1973: 243; Sajovic, 1991/92: 65, 66) in predstavlja argumentni besedilni strukturni vzorec s pozivno funkcijo (Brinker, 1985: 68-76, 102; Heinemann, Viehweger, 1991). Prva poved Vsi grajski in kmetski lovci pripovedovali so, da je tamkaj na razpotji izvrsten stan za vsakovrstno divjačino ima vrednost izhodiščne trditve, ki jo naslednji dve povedi utemeljujeta s tremi skladenjsko paralelno in z dvojnimi formulami oblikovanimi zgledi (to so živali, godne za odstrel), četrta poved ponovi trditev, peta omeni srne (Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice!), šesta pa z protivnim veznikom poudarjeno predstavi protitrditev in utemeljitev zanjo: A po teh streljati bilo je strogo prepovedano; grajski gospodarji so varovali svojo divjačino (zanimivo je, da je stavek A po teh streljati bilo je strogo prepovedano protitrditev implikacije v trditvi o izvrstnem stanu za vsakovrstno divjačino --- implikacije, da je tam dovoljen ulov). V nadaljevanju Kersnikovega besedila pripovedovalec ne govori več o srnah in prepovedi njihovega streljanja, čeprav je uvodni del z antitezo to posebej poudaril. Bralec je prisiljen razkriti skriti smisel uvodnega dela, ki ga odkrije v sami pripovedi o neetičnem učitelju, ki je iz kratkočasja zapeljal vaško dekle, ji naredil otroka, potem pa zapustil. Dekle je po porodu umrla, čez trideset let pa se na Ponkerčevi kmetiji, za katero skrbi prav ta otrok, oglasi osamljeni, ostareli in oslabeli učitelj in tam tudi umre. Iz tega je razvidno, da je retorično, to je historistično in argumentno oblikovan uvodni del na simbolni način vpeljal glavno temo besedila, temo o zločinu in nujni kazni zanj. Ubeseden je torej metafizični mit o etični izravnavi, za katerega Kmecl (1981: 94) trdi, da korenini v realni, materialno-politični šibkosti slovenskega meščana. Za naše razpravljanje je pomembno, da je Kersnik na ta mit simbolično opozoril s historistično oblikovanostjo uvoda. Pri tem se tudi pokaže, da ima narativni, zgodbeni del pripovedi pravzaprav vlogo zgleda spoznanja, ki ima tudi pragmatično, družbeno vlogo. Torej značilnosti, ki jih najdemo tudi pri historistični arhitekturi.

1.4   Dvojnost je mogoče videti tudi v razliki med visoko, skrajno retorično dispozicijo Kersnikovega uvodnega dela in popolnoma vsakdanjim besediščem. V Jurčičevem krajšem besedilu Telečja pečenka to razliko še povečuje prav nepoetično besedišče, kar omogoča pripovedovalčevo skrajno ironično razmerje do glavne osebe pripovedi in njegovega popolnoma nekoristnega, pritlehnega življenja (Sajovic, 1991: 226-235). Tak človek nikakor ni mogel ustrezati potrebam slovenskega meščanstva; uvod prav s tako, historistično jezikovno oblikovanostjo povzdiguje načela slovenskega meščanstva --- per negationem! Delo je Jurčič napisal leta 1872, ko je bila narodnostna ideologija še izredno močna.

2.0   Razpravljanje o nekaterih vidikih historističnega oblikovanja v Prešernovih sonetih naj začnem najprej s krajšo analizo zadnje tercete prvega soneta in prve kvartete drugega soneta iz Sonetnega venca, analizo, ki pravzaprav nadaljuje in dopolnjuje analizo B. Pogorelec, objavljeno v zborniku Simpozija o Ivanu Cankarju (1977). Kitici se glasita:

Ti si življenja moj'ga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

           *
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencam se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.

Očitno torej je, da je pesnik z opisanimi jezikovnimi sredstvi svoje pesništvo opredelil kot posebno vrednoto, ki se bo ohranila še dolgo po njegovi smrti --- in to Slovencem, kar pomeni vrednoto, ki ima nacionalni pomen (kar je prav tako ena od značilnosti historizma) (Sajovic, 1991: 52-62).

2.1   Pri besedilnem oblikovanju slovenskih pripovednih besedil v drugi polovici 19. stoletja smo ugotovili dokaj pogosto razcepljenost na retorično in argumentno oblikovan uvod in manj retorično oblikovan zgodbeni del, ki ima pravzaprav vlogo zgleda izražene ali zgolj nakazane misli v uvodu in stoji nekako v ospredju. Gre torej za razcepljenost na komentar in dogajalni del (Pogorelec, 1976: 28), skrajna različica takega oblikovanja je okvirna pripoved (Kmecl, 1973/74; za nas ima poseben pomen na strani 77 zapisana misel, da je nova vloga pripovednega okvira --- v njem je napovedana teza umetnostnega besedila --- nazoren izraz hegeljanske predstave o književnosti, ki da je ?počutenje ideje?; odprto naj ostane vprašanje, zakaj obstaja v takih besedilih teza oziroma ideja v dveh oblikah: eksplicitni in ?počuteni?).

Sonet, ki je bil v obdobju historizma izrednjo priljubljen, v eni od svojih najznačilnejših oblik --- oblikovna in pomenska dvodelnost, pri čemer je sklepna jasno izražena misel podprta z zgledom v kvartetah --- že skoraj tipsko potrjuje do zdaj navedena spoznanja o historističnem oblikovanju. Od vseh Prešernovih sonetov je takih več kot četrtina, če pa odštejemo Sonetni venec, ki ima le šestino sonetov z zgledom, jih je kar tretjina (samo za primerjavo, Kette jih ima le desetino, pa še pri tej desetini so marsikateri posebej preoblikovani).

2.1.1   Posebej pa je treba opozoriti, da gre pri tej obliki soneta pravzaprav za retorično argumentacijo misli z zgledom, na kar je v svoji knjigi Kraljestvo retorike ponovno opozoril Perelman (1993).

2.1.2   Z naslonitvijo na Moeschlerjeva jezikoslovna raziskovanja argumentacije (1985, primerjaj tudi Ghiglione: 1995, in Wolton: 1995)), ki se napajajo pri Anscombru in Ducrotu, bom skušal, zelo na kratko, predstaviti še nekatere druge argumentne postopke v Prešernovih sonetih. Argumentacija je po Moeschlerju ilokucijska, torej pragmatična dejavnost in pomeni navajanje razlogov za kak sklep. Argumentno besedilo je torej vedno v razmerju do kakega protibesedila, resničnega ali pa le predpostavljenega, virtualnega. Argumentacijo konvencionalizirajo argumentna znamenja, ki jih delimo na aksiološka (aksiološki izraz, na primer beseda, usmerja utemeljevanje k pozitivnemu ali pa negativnemu sklepu), argumentne operatorje, ki omejujejo argumentne možnosti (členki, prislovi), in argumentne konektorje, ki pripisujejo izjavam vrednost argumenta ali sklepa in odločajo o načinu razmerja med argumentom/argumenti in sklepom (razna vezniška sredstva).

2.1.3   Tretji ljubeznjeni sonet

Tak kakor hrepení oko čolnarja
zagledat' vajni zvezdi, Dioskúri!
kad?r razgraja piš ob hudi uri,
ko se tepó valovi, grom udarja -

zakaj, ak vajnih zvezd zasije zarja,
vetrovam Eol kój zaklene duri,
po morji, po razjasnjenem azuri
kraljuje mir, potihne šum viharja -

tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam,
takó in bolj še čakam hrepeneče,
oči zagledat' tvojih svítle žarke;

zakaj, ak tí rekó bežát' oblakam,
ak še takó vihari jeza sreče,
nebo se kój zvedri krog moje barke.

2.1.4   Taka stroga, skrajno simetrična in z argumentnimi znamenji opremljena argumentna oblika tudi pri Prešernu ni preveč pogosta. Predzadnji sonet nesreče je oblikovan že popolnoma drugače.

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moč pregánjovcov ne seže,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teže,

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
de glasni hrup nadlog ga ne predrami.

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
/.../

3.0   Na začetku omenjene značilnosti umetnostnega oblikovanja v 19. stoletju --- tako v Evropi kot pri nas ---: razcepljenost, argumentacija in historizem, se dolgo časa pojavljajo skupaj, grobo rečeno --- kajti podrobnejših raziskav s tega stališča je še vedno premalo --- pa bi lahko rekli, da se ta zmes začenja razkrajati šele s predhodništvom Moderne (Kersnik, Tavčar) in samo Moderno. Leta 1900 je Murn napisal pesem Zima:

Prešlá pomlad, po bliskovo prešlo poletje
in sveti Mihael.
Po polju so pospravljeni sadovi,
listje je požoltelo, trava orjavela,
po brdih breze žalostno blešče.
Višje nad njimi bori in smereke
kot lovci mi zeleni čakajo.

Namočena
od ranega dežja je pot. Iznad vode
in črne prsti tam in travnikov
dviguje se sopar. Na desni je smerečje,
na levi gorska pot, rujava, skrita,
ko lisičja dlaka.

Tod hodimo vrhovci. Tiho vse življenje
in tih naš običaj. Pride poletje, žge in peče,
pride jesen, zapre čebele, in pride zima,
oddahne si in zapre duri naše.
Tam v zgornjici odpre si skrinjo.
Poišče sukna si in kril volnenih
in plavih toplih rut in nogavic;
obutev vzame novo si, podšito z jarcem,
kolovrat, par janjčjih rokavic in kožuh
bel, kratek in ustrojen, z rožami.
Nato pregleda kašče ...
na pod nabije jazbeca in čuka,
nabrusi še sekiro si, zaneti ogenj
in zagodrnja ...

Tam v zraku pa po snegu zadiši.

Ideja zamikanja realnega, pesniku sovražnega dogajanja, ki je obvladovala velik del Murnovega pesništva pred pesmijo Zima, se je razkrila kot nezanesljiv temelj bivanja. Življenje torej ni nekaj popolnoma negativnega (Pirjevec, 1967).

Na tem mestu je treba posebej opozoriti na porajanje moderne zavesti in zavedanja o jezikovnem oblikovanju umetnostnih besedil, ki jih je povzročila že sama historistična funkcionalizacija preteklih slogovnih oblik in postopkov, kar se je v 20. stoletju samo še stopnjevalo. Na pomen jezika v umetnostnih besedilih je v Izviru umetniškega dela Heidegger, (1967: 271, 272, 274) opozoril na pronicljiv način: ?V izgotavljanju orodja, npr. sekire, se kamen uporablja in izrablja; izginja v služnosti. Snov je toliko boljša in primernejša, s kolikor manj upora izgine v orodnosti orodja. Nasprotno pa delo tempelj, vtem ko odpre neki svet, ne pusti, da bi snov izginila, temveč ji omogoči, da se šele pokaže, in sicer v Odprtem sveta dela: strela pride do tega, da nosi in miruje in šele tako postane skala; kovine se zalesketajo in zableščijo, barve zasijejo, zvok zazveni in beseda spregovori.?

In dalje: ?Sicer tudi pesnik uporablja besedo, vendar ne tako, kot morajo porabljati besedo tisti, ki običajno pišejo in govorijo, temveč tako, da beseda šele zares postane in tudi ostane beseda.?

Heideggerjeve besede niso navedene slučajno na koncu razprave. Že Murnova pesem postavlja pred bralca neskritost bivanja nekega sveta, kar je glavni predmet Heideggerjevega pisanja. Ta neskritost bivanja sveta pa se dogaja le v in po jeziku, pogosto tako nesrečno pojmovanemu kot ?(zgolj) oblika pesemskega sporočila.? Razprava skuša s Heideggerjevimi besedami samo potrditi izjemen pomen jezika v umetnostnih besedilih in iz tega izvirajoč --- v našem prostoru pogosto omalovažujoč --- pomen jezikoslovnih raziskav umetnostnega jezika. Seveda pa morajo jezikoslovne raziskave nujno potekati ob razmisleku o širšem duhovnem in družbenem okolju, v katerem so umetnostna besedila nastala. V umetnostnih besedilih se namreč razkriva resnica tega okolja.

Literatura

Brinker, Klaus (1985). Linguistische Textanalyse. Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden. (Grundlagen der Germanistik 29). Berlin, 68-76, 102.

Cuddon, J. A. (1986). A Dictionary of Literary Terms. Harmondsworth: Penguin Books.

Ghiglione, Rodolphe (1995). Opérateurs argumentatifs et stratégies langagi?res. V: Wolton, Dominique (ur.) (1995). Argumentation et rhétorique 1-2. (Herm?s 15, 16. Cognition, Communication, Politique). Paris: CNRS Éditions, 227-244.

Hegel, Georg Vilhelm Fridrih (1970). Estetika I, II. Beograd: Kultura.

Heidegger, Martin (1967). Izvir umetniškega dela. V: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba, 239-318.

Heinemann, Wolfgang, Dieter Viehweger (1991). Textlinguistik. Eine Einführung. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.

Klingenburg, Karl-Heinz (1985). Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus. V: Historismus --- Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert. Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg. Leipzig: VEB E. A. Seemann Verlag.

Kmecl, Matjaž (1973/74). Okvirjenost Tavčarjeve pripovedi. Jezik in slovstvo 3, 73-79.

--- (1981). Rojstvo slovenskega romana. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Lausberg, Heinrich (1973). Handbuch der literarischen Rhetorik. München: Max Hueber Verlag.

Moeschler, Jacques (1985). Argumentation et conversation. Éléments pour une analyse pragmatique du discours. Paris: Hatier-Credif.

Mukaržovski, Jan (1986). Struktura pesničkog jezika. Jakobson, R., Trubeckij, N., Matezijus, V., Havranek, B., Bogatirjov, P., Durnovo, N., Mukaržovski, J., Savicki, P. Teze Praškog lingvističkog kružoka. Beograd: Zavod za učbenike i nastavna sredstva.

Paternu, Boris (1976). France Prešeren in njegovo pesniško delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 125, 126.

Perelman, Chaim (1993). Kraljestvo retorike. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Pirjevec, Dušan (1967). Uvod v umevanje Murnove poezije. V: Josip Murn. Topol samujoč. (Kondor 97). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pogorelec, Breda (1977). O dveh značilnostih Cankarjevega sloga. Simpozij o Ivanu Cankarju 1976. Ljubljana: Slovenska matica.

Prelovšek, Damjan (1979). Nekateri problemi raziskovanja arhitekture 19. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979. Ljubljana.

Sajovic, Tomaž (1980/1981). Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1975). Jezik in slovstvo 3.

--- (1991). Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

--- (1991/92). Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero. Jezik in slovstvo, 37, 4, str. 62-74, 5, str. 97-106.

--- (1994). Funkcija uvodov v Kersnikovem besedilu Ponkerčev oča in Tavčarjevem Kobiljekarju. Uporabno jezikoslovje 2, 100-117.

--- (1995). Razmišljanja o Edvardu Kocbeku. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 37-46.

Šumi, Nace (1981). Slovenska umetnost v dobi romantike. V: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 2. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Träger, Claus (ur.) (1986). Wörterbuch der Literaturwissenschaft. Leipzig: VEB Bibliographisches Institut.

Wolton, Dominique (ur.) (1995). Argumentation et rhétorique 1-2. (Herm?s 15, 16. Cognition, Communication, Politique). Paris: CNRS Éditions.