Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Andrej Šurla | UDK 821.163.6.09 Jarc M. |
Minilo je sedemdeset let od izida Jarčeve zbirke Človek in noč
Za pravi začetek svojega javnega literarnega nastopanja je Miran Jarc (sicer v zasebnem pismu) razglasil pesem Večerni pogovor, s katero je prodrl v Ljubljanski zvon, tedaj eno osrednjih (dveh) slovenskih literarnih revij.3 Tej reviji se je naslednje leto v posluhu za mladega pesnika pridružil tudi konkurenčni Dom in svet, ki je odprl svoje strani celo njegovim najdrznejšim pesmim (v LZ je izšla le ena, ki opazneje prerašča formalne omejitve tradicionalnejšega pesniškega izražanja), nato pa so sledile številne objave po najrazličnejših slovenskih in jugoslovanskih publikacijah. Glede na količino objavljenega gradiva smemo Jarca zagotovo uvrstiti med najplodnejše pisce svojega (pa ne le tega) obdobja. Skupna količina bibliografskih zaznamkov sicer po izredno plodnih letih 1919-1921 nekoliko upade, vendar gre to pripisati sočasnemu porastu daljših proznih stvaritev in pisanju dramskih besedil: leta 1930 izda roman, kasneje še dve nekoliko daljši prozi, pet let se ukvarja z dramskim projektom Vergerij, s sebi lastno samokritičnostjo pripravlja izide treh pesniških zbirk, poleg tega pa se posveča tudi literarni kritiki in čedalje celovitejšim študijam o nekaterih pomembnih (predvsem svetovnih) pisateljskih imenih ter njihovemu prevajanju. Verjetno pa je v tridesetih letih na določen padec količine vplivalo tudi avtopoetično dejstvo, da se je od izrazne (čeprav tudi 'nadzirane') eruptivnosti vse bolj preusmerjal k formalno strožjim pesemskim oblikam.
Literarna zgodovina Jarčevo ustvarjanje običajno razmejuje kar na podlagi treh izdanih pesniških zbirk, ki pomenijo tri postaje njegove umetniške poti. Vsako od njih je avtor zastavil kot nekakšen zaokrožen, organsko rastoč in idejno sklenjen organizem. Poezija, zbrana v Jarčevih zbirkah, z iskanimi, a zato preciznimi pesniškimi prijemi ponuja vpogled v proces spreminjanja pesnikovih pogledov nase in na svojo (tako intimno najbližjo kot tudi 'globalno'-kozmično) okolico, nam razgalja premike v razvoju/zorenju njegovega svetovnega nazora.
Celovit pregled Jarčeve literature seveda ne more obiti tudi formalnega spreminjanja, ki je celo zelo opazno, kljub temu pa je ob tem opusu verjetno mogoče brez strahu zapisati, da je v njem ves čas v ospredju predvsem vsebina, znotraj te pa v prepletu snovno-materialnih, afektivno-emotivnih in miselno-idejnih prvin dominantno mesto prav gotovo pripade slednjim. Jarčeva literatura je vseskozi predvsem pozoren, do zadnje strune napet miselni lov, ki pa se spet nikoli ne uspe do konca usmeriti v objektivno analizo pesnika obdajajoče stvarne družbe; od prvih začetkov do prezgodnje umolknitve ostaja prisluškovalec lastnih in sploh človekovih najtišjih globin. Tudi kadar npr. lirske subjekte nadomešča z drevesi (drevo je njegov posebno priljubljen motiv --- simbol), mu gre le za izrekanje človekovega položaja v svetu, za iskanje njegove resnične umestitve v ogromnosti stvarstva ter s tem človekove bivanjske osmislitve. Celo tedaj, kadar njegovo pero zadane ob konkretno socialno problematiko, ob prebujajoče se družbenoprevratno vrenje, ne more odločno zavzeti socialno angažiranega položaja in se brezkompromisno postaviti v bran te ali one politične opcije, ampak vse to dogajanje motri z nekako 'oddaljene', 'univerzalne', 'nadulične' in nadideološke perspektive --- ter od tu vztraja v brskanju po globljih skrivnostih človekovega bistva. Tako Jarc v času, v katerem se nemajhen krog njegovih pisateljskih kolegov vključuje v politično-ideološko akcijo, oznanja spoznanje o človekovi kajnovski krivdi ter vse bolj prepričano išče poti v vdano (resignirano) idilično sožitje s 'pramaterjo zemljo'.
V stalnem sozvočju z idejnimi poudarki njegovega leposlovja poteka tudi Jarčevo metaliterarno delo. Že izdelana bibliografija tovrstnih člankov4 šteje kar 130 književnih ocen, poročil in portretov (7 o angleški, 2 o ameriški, 6 o nemški, 2 o češki, 27 o francoski literarni sceni, pa po 1 sestavek o norveških, flamskih, španskih in ruskih pisateljih ter kar 41 o dogodkih v srbski in hrvaški literaturi ob 40-ih, namenjenih domačemu, slovenskemu leposlovju), poleg tega pa še 20 esejistično zasnovanih besedil o umetnosti, povečini o literaturi in njeni vlogi v sodobnem življenju.
O Miranu Jarcu marsikaj pove tudi njegovo informatorsko prizadevanje o prej na slovenskem literarnem prizorišču neznanih ali le malo uzaveščenih tujih avtorjih: v tridesetih letih se je trudil Slovencem predstaviti in približati D. H. Lawrencea, že leta 1931 pa je k nam prinesel tudi eno prvih informacij o Franzu Kafki, o katerem je v 7.-9. številki DS objavil dokaj obširen (in kajpada afirmativen) esej.
Jarčevo pisateljsko delo sega na področja vseh treh literarnih vrst. Najmanj je zastopana dramatika, pa čeprav je imel sam za svoje najvažnejše delo prav izdelek s tega področja: troje (niti ne do zaključka privedenih ter tudi ne nujno dogajalno povezanih) fragmentov, poimenovanih po središčni figuri, Vergeriju. Poleg Vergerija sodijo v dramsko vrsto še v literarni zgodovini visoko cenjeni Ognjeni zmaj (enodejanka v verzih) in tri druge enodejanke iz dvajsetih let, nekaj (povečini v rokopisu ostalih in menda nikoli uprizorjenih) lutkovnih igric za otroke ter 'skeč' iz okupacijskega življenja.
Mnogo več je poezije in --- predvsem kratke --- proze. Količinska primerjava pokaže, da sta ga obe vrsti privlačili s približno enako močjo. Literarna zgodovina pa ga bo v spominu vendarle ohranila zlasti kot pesnika, saj njegovo pripovedništvo le redko dosega za dobro prozo potrebno epsko širino in je konec koncev vsa usmerjena v --- če že ne v transparentno razglašanje avtorjevih svetovnonazorskih pogledov --- 'pedagoško' urejevanje sveta. Teme so iste kot v sočasni liriki --- in tako je večino Jarčeve proze mogoče brati (predvsem) kot dodatno osvetlitev problemov, s katerimi se ubada v poeziji.
Opozoriti velja na važno Jarčevo lastnost: kakor je bil strog v vlogi kritika, je znal to strogost obrniti tudi proti samemu sebi. O odnosu do lastnega ustvarjanja je Zinki napisal tole (pismo z dne 22. 1. 1919): »/.../ jaz ne uživam poezije le čustveno, ampak s kriticizmom lastnega duha motrim in presojam. Ne dam preje pesmi iz rok, dokler ni od vseh strani popolna in taka, kakeršne ni nikedo pred menoj napisal.« Ta strogost pa se v podvojeni meri kaže pri izbiranju pesmi za knjižne zbirke, ko je trezno in neprizanesljivo v končni izbor sprejel zgolj tiste in toliko pesmi, da je lahko z njimi poetično izpovedal zaključeno spoznavno misel oz. ekonomično, pa še vedno dovolj povedno, razgalil proces svojega nazorskega zorenja.
Pesniška ekonomija (o Grudnovem Narcisu in Ganglovem Hramu slave)
Jarčeve tri pesniške zbirke
Od rokopisnih zbirk do pesniške knjige
Že pred to redakcijo pa so raziskovalci Jarčeve literarne zapuščine odkrili še nekaj rokopisnih pesniških zbirk. Tako je Jarc še kot petnajstletnik svoji zgodnjemladostni tihi simpatiji Lei Pleiweisovi poklonil zvežčič romantično sanjavih pesmi V tistih tihih večerih.10 Leta 1919 je imel pripravljen cikel enajstih pesmi s skupnim naslovom Nekoliko pesmi. Iz leta 1921 se je ohranil še izbor z naslovom Skrivnostni romar, ki pa še ni enak tistemu iz leta 1925. Gedrih ob prvem Romarju navaja posvetilni zapis, s katerim je mladi pesnik zbirčico poklonil prijatelju Božidarju Jakcu: »Deset pesmi, --- iz moje prvotno zamišljene zbirke 'Skrivnostni romar' --- ki naj za silo nekako pokažejo v prav grobih orisih mojo pot od prvega krika spoznanja Ah (črni vran!!) do Človeka in noči oz. Vrtiljaka.« Besede jasno pričajo o pesnikovi že zgodnji spoznavni naravnanosti, pa tudi o umetniški samokritičnosti.
Omenjenim rokopisnim zbirkam velja vsekakor dodati še eno, tudi naslovljeno s Skrivnostnim romarjem, datirano z 21. III. 1921.11 Tudi v tem primeru gre za pesniško 'pismo', namenjeno pa je izvoljenki Zinki. Je obširnejše od sočasne pošiljke Jakcu, v treh razdelkih združuje petdeset pesmi iz obdobja med letoma 1916 in 1920 (med njimi najdemo večino nosilnih pesmi kasnejše knjižne zbirke), dragocena pa je tudi zaradi navedb o kraju in času nastanka ter prvih objav posameznih pesmi in še posebno zaradi zanimivega predgovora, ki že šest let pred knjižno objavo večjega dela te poezije s to poetiko tudi že odločno prekinja! O prehojeni pesniški poti tu zapiše: »Romanja od l. 1916 do avgusta 1920: kako muzikalna doba!« Takoj nato beremo, da v zbirki gleda »mrežo vonjev, ki jo je spletel sanjar«, po poetično šifriranem popisu usodnih dogodkov, ki so ga oblikovali zadnjega pol leta (poleg erotike sta omenjena npr. tudi Balzac in Prešeren), pa zapiše zanimivo in brezkompromisno avtopoetično misel: v času nastajanja v Skrivnostnem romarju zbrane poezije »še ni bilo« »vrtoglavega spoznanja, da sem od l. 1914 --- do 18. III. 21. umetnik blodil / in moram začeti spet tam kjer sem pustil svoj Jaz / in začel drveti za literati«! Kako naprej? »Začeti moram / z Vernom / da / stopim iz sebe / jaz / ASTRALNI LOVEC«. (A kljub temu --- v skladu s svojo zgoraj že poudarjeno kronološko naravnanostjo --- do literature svojih mladostnih let ohranja pozitiven odnos: »Pa vseeno se rad še opojim ob akordih Skrivnostnega romarja, posebno kadar sem za hip truden.«)
Jarčevo zgodnje ukvarjanje z mislijo na samostojno knjižno pesniško publikacijo potrjujejo tudi pisma, ki jih je iz pesnikove rokopisne zapuščine za objavo izbrala Bojana Stojanović. Že 18. 1. 1919 Miran Jarc bodoči ženi Zinki piše o tem, da bosta vsebina njegove prve pesniške zbirke, ki da ji imena še ne ve, bo pa obsegala pesmi »ne v verzih, temveč v ritmični prozi«,12 »simbolizem« (tj. ideja o višje resničnosti odsevajoči zemeljski pojavnosti) in »teorija relativnosti« (tj. spoznanje o zgolj »relativnosti vsega našega dejanja in nehanja«). Do izida te zbirke da bo prišlo, »če Bog da«, čez dve leti. Da pa v trenutkih pisanja omenjenega pisma zbirka še zdaleč ni bila dokončana, pove naslednje pismo (22. 1. 1919),13 v katerem piše, da »v enem letu morda dogotovi/m/ zbirko ritmičnih pesmi, kakeršne še ni bilo v slovenskem jeziku« (v istem pismu najdemo tudi že citirano misel o njemu lastni metodi kritičnega nadzora nad vrenjem čustev).
Do leta 1920 je načrte uspel realizirati le delno: v obliki omenjenih Nekoliko pesmi (ki so seveda ostale v rokopisu) ter zasebnih pesniških 'pošiljk' Jakcu in Zinki.
Iz Gedrihovega poročila izhaja, da za zavlačevanje z izidom zbirke niso bile krive samo objektivne razmere (uredniška politika), ampak da z izdajo enostavno ni hitel niti Jarc sam, saj je načrt vse do leta 1925 kritično dodeloval. O njegovi dosledni kritični nepopustljivosti do lastnega ustvarjanja, o tem, da mu pesnjenje nikakor ni predstavljalo le bolj ali manj neodgovorne jezikovnospretnostne igre, nas prepričuje še en pisemski citat iz tega obdobja (2. 2. 1923):14 »Ah, če se spomnim na zbirko 'Skrivnostni romar', me obide prelepo občutje! /.../ Vem, da je zbirka moja, moja, da je v njej kos moje duše, /.../ kos mojega srca, mojih mladih let --- življenja! In zato ljubim svoje pesmi, ljubim jih, ker so kri moje krvi, ker so otroci mojega življenja! In --- priznam --- da res visim na tej zbirki in na vsaki stvari, ki jo napišem, in me zaboli, če kdo odkloni, če kdo zamišljeno gre mimo --- zaboli me, ker so moje stvari iz trpljenja in ljubezni do umetnosti porojene. /.../ 'Skrivnostni romar' je knjiga, kot jih je malo! /.../«
Pravkar citirano pismo je za spoznavanje Jarčeve pesniške podobe zanimivo še zaradi ene povedi. Na mestu, ki sem ga preskočil, je zapisano tole: »Naj porečejo kritiki, ko bo knjiga izšla, karkoli, naj ji očitajo subjektivizem, nesocijalnost, nekolektivnost in ne vem, kaj še --- vendar pa vem, da je zbirka moja /.../« Jarc se je torej že v začetku leta 1923 zavedal, da bo njegova knjiga naletela na ovire: da njegova poezija ni (več) po meri zahtev, ki jih literaturi nalaga sodobnost. A ob tej ugotovitvi stopi v ospredje avtobiografična zasnova njegove umetnosti: ker mu pomeni umetnost predvsem pot k spoznanju, to pa raste stopenjsko, 'po etapah' --- in je zato tudi vedno le relativno, se je odločil v svoji literaturi dokumentirati prav te 'etape', te duhovnorazvojne postaje. Reflektirati vso mnogoobrazno spoznavno pot, dokumentirati ves svetovnonazorski razvojni proces z vsemi ovinki in stranpotmi --- najbrž bi smeli tako imenovati hotenje, ki je Mirana Jarca venomer priganjalo k pisanju, pa naj gre za leposlovje, razmišljanja o(b) njem ali pa za številna pisma. Sam je v prvem pismu Zinki (18. 1. 1919) tudi o tem napisal nekaj besed. Gre sicer predvsem za opravičilo načrtovane (!) serije pisem, ki se ji jih je bil namenil pošiljati, a misel najbrž velja tudi za sočasne literarne izdelke. Pisanje mu pomeni podajanje kosov »svoje duševnosti« : »Začutil sem potrebo nekje zabeležiti svoje dnevne opazke, ki bi kesneje morda dobile večji pomen ... /.../ Mogoče bodo kesneje kedaj zame še dragocen spomin, kot so dragocen spomin pisma prijateljem in moj dnevnik /.../.«15 Mislim, da ne bi bilo pretirano reči, da je Jarca prav priseganje na spoznavni relativizem na neki način ohranjalo v pesniškem (pa morda ne le tem) življenju. Prav vedenje o relativnosti mu dovoljuje določeno distanco do spreminjajočih se vsakdanjih umstvenih zaključkov in mu po vsakem padcu omogoča nov dvig. Ta relativizem pri njem torej kljub vsemu ne ponikne (docela) v temo nihilističnega brezupa: pod »relativizmom« čuti vitalno silo, ki je --- hrepenenje. Prepletanje obojega je --- po Jarcu --- bistvena značilnost človeka njegovega časa. Zato bo zbirka, ki jo pripravlja, kljub svoji 'enosmernosti' (le 'navznoter', brez širšega posluha za socialne razsežnosti življenja) verodostojen dokument sodobnega slehernika.
O romanu S poti Izidorja Cankarja (o intelektualizmu in dveh tipih umetnikov)
Jarc v istem poročilu (tedaj ima 19 let!) izdela tudi shemo, po kateri umetnike deli v dve skupini: eno tvorijo »individualisti«, v drugi pa so »objektivni, klasicistični umetniki«. Mejo med obema skupinama mu določa mera pisateljeve zmožnosti zrelega distanciranja. »Individualisti« da »so žrtve večnega boja med svetom in seboj in so njihove umetnine pretresljivi akordi obupa, koprnenja po odrešenju, ki se bliža blaznosti«, med »objektivne, klasicistične umetnike« pa uvršča vse, za katere meni, da »so že premagali kaos in stoje v nekakšni distanci nasproti svetu«. Slednjim da »je za dovršenost izraza, za umirjenost«. V prvo skupino tako sodijo Byron, Verlaine in Ivan Cankar, v drugo pa parnasovci, Flaubert pa tudi Izidor Cankar. Pri vsem tem je pomembno, da uspeva Miran Jarc do obeh skupin obdržati enako toleranten odnos. Parnasovcem, Flaubertu in piscu romana S poti sicer priznava umsko premoč, a Verlaina, Byrona in Ivana Cankarja zaradi tega ne spoštuje nič manj. Enači jih prav tista gonilna vitalna sila hrepenenja --- s to razliko, da ji je bilo pri enih pač že zadoščeno s suvereno nadgradnjo trpečega individualizma. Do klasicistične 'vsevedne' umirjenosti pa vodi --- tako Jarc --- dolga pot spoznavnega zorenja, »dolga pot razvoja, prevar, bojev«, »dolgoletni miselni razvoj pisatelja«.
Kje v tej klasifikaciji vidi pesnik Jarc samega sebe? O tem sestavek seveda ne pove ničesar, je pa iz njegovega razpravljalskega tona in sočasne korespondence mogoče sklepati, da bi se rad štel kar v drugo skupino. V prvem pismu Zinki tako trdi, da je kljub šele devetnajstim letom že povsem dozorela osebnost z izoblikovanim pogledom na svet (katerega resnico --- kot smo že videli --- čuti kot »simbolizem« in »relativnostno teorijo«).
O »brušenju« pesmi in diletantizmu sonetistov
Vendar pa prav relativnosti »dejanja in nehanja« Jarc ne doživlja le objektivno, nadindividualno, ampak jo občuti tudi zelo subjektivno, zato njegova poezija ostaja pristen pretresljiv »akord obupa« in »koprnenja po odrešenju« (kar da je značilno za krog umetnikov individualistov).
V pismu, napisanem na svečnico 1923, se torej Miran Jarc zaveda subjektivističnosti svoje lirike. Pove, da predstavljajo te pesmi kos njegovih mladih let, in jih zato --- kot pomembno postajo umetniškega razvoja --- brez omahovanja ponuja bralcem tudi tedaj, ko je mladostni nemir že prerasel.
No, od svečniškega pisma do končnega izida zbirke, ki je vmes dobila tudi nov naslov (iz Skrivnostnega romarja se je preimenovala v Človeka in noč), so minila polna štiri leta. Pesnikovi svetovnonazorski pogledi so se medtem precej spremenili; istega leta, torej 1927, je v znameniti Travnovi anketi o podobi mlade slovenske literarne generacije odločno prekinil z ekspresionizmom).18 Načrta za izdajo zbirke svoje mladostne lirike pa kljub temu ni opustil. Še več: ko založbe zanjo še vedno niso kazale nikakršnega zanimanja, jo je za veliko noč 1927 izdal kar v samozaložbi.
Človek in noč ter kritiški odzivi
Prvi je na izid zbirke reagiral Mirko Pretnar.20 Z metodo lastnega vživljanja v prebrano poezijo je analiziral Jarčevo idejnost, simboliko in pesniški stil. Idejno mu je zbirka očitno blizu.21 Takole zapiše: »Malo je zbirk, ki bi tako živo poočitovale razkol in grozo sedanje dobe.« Knjigo imenuje »trpka simfonija« in razmišlja, da njena poezija priča o sodobnem času, v katerem »so se razgalili vsi blazni prividi, ki so nekdaj slepili ljudi, jim vodili korak in jih morda vozili preko brezen«. Dobo da označujeta dve besedi: »nemir in negotovost« --- »in ni bil še izrečen čarni rek, ki bi nas ustalil in odrešil«. Te moči --- razbira iz Jarčevih pesmi Pretnar --- nima (več) niti erotika, saj njeno »tiho lepoto« »kmalu presenči groza trenutkov, ki pridejo«. Spričo teh razočaranj se pesnik usmeri drugam, odloči se za »odhod v pokrajine duha«, kjer pa naleti na nova brezna: »Človek je zapustil varna tla, ničesar ni več, kamor bi se oprl, kjer bi se oprijel ... Noč brezoblična in srepa je nad njim, noč, ki nas v njej le opojna lepota zaziblje preko groze, noč, ki nima meja in so v njej zabrisani vsi ločniki časa. /.../ Zadnja vprašanja vstajajo pred njim. Bori se s časnostjo, dvigniti se hoče v brezčasje, pa ga zemlja priteza k sebi. /.../« In rešitev? Pretnar poudari, da nosi zbirka popoln pečat današnje dobe, saj »ne daje odgovora, ampak vzvalovi in vzburi in vrže v prostorje, kjer je iskanje edino hladilo in rešitev«. Jarc »ne išče v religioznosti, ki edina nas povede mimo zevajočih prepadov«, ampak se skuša skozi uganke pretolči sam, »v srepem ponosu kot kak uporni angel«. Tej trdi vsebini najde pesnik tudi adekvaten »izraz«, formo: »Stavki so (kakor si sledijo posamezne pesmi; op. A. Š.) bolj in bolj kratki, v njih ni več pridevnikov in določil, ki so z njimi prvi verzi tako obteženi, da jih včasih s težavo razumeš. Včasih se bliža mrzli, skoro klasični jasnosti.« Iztek zbirke da je tako kar »ves nov po misli in izrazu«.
Tudi Anton Vodnik22 se strinja, da je Jarčeva prva knjiga »izraz sodobnega mišljenja in je torej značilna«. Za »sodobno mišljenje« da je bistveno tudi razvojno-organično gledanje osebno-duševnega dogajanja (kar se pri Jarcu vidi v »osebno historičnem« »ureditvenem principu zbirke«). Za »osnovno pesnikovo doživljanje sveta« proglasi Vodnik »zavest vesoljne osamljenosti in zapuščenosti«, ki pa »je na svojem dnu religiozna, polna slutnje večnostne bližine /.../. Osnovno pesnikovo doživetje sveta je torej metafizično, gnano od notranjega nemira našega časa, ki trpi v individualističnem razkroju, ker je odtujil človeka od sočloveka, od narave in tako potrgal zvezo z večnostjo samo.«
V negotovosti in nemiru, ki ju v Jarčevem pisanju poudarja Pretnar, katolik Vodnik torej prepozna pesnikovo bogoiskateljstvo. Medtem ko prvi govori o zavesti vesoljne osamljenosti in zapuščenosti, čuti drugi v isti liriki avtorjevo slutnjo večnostne bližine: »Ta zavest vesoljne osamljenosti in zapuščenosti, ki je na svojem dnu religiozna, polna slutnje večnostne bližine, prinaša bolečino in žalost in strastno otožno hrepenenje v onkraj.« Pri tem kritik ne pozabi opozoriti na Jarčevo močno odvisnost od »Spenglerjevega evropsko-kulturnega pesimizma«.
Dobršen del svojega poročila pa Anton Vodnik nameni oblikovnosti v Človeku in noči zbrane poezije. In ker šteje delo za za dobo značilno, je mogoče v tej obravnavi formalne plati Jarčevih pesmi videti razmislek o problematiki ekspresionistične literarne forme nasploh. Ugotavlja, da »polaga pesnik vso važnost na vsebinsko plat svojega umetniškega dela«. In kmalu nato nadaljuje: »Kakor se je vse življenje obrnilo iz videza v notranjost, v bistvo, tako je tudi v umetnosti postala najvažnejša in za njeno vrednotenje edinole merodajna vsebinska plat.« Estetska merila da je nemirni duh časa odklonil in zavzel do umetnosti predvsem »etičen odnos«. Do tu Vodnik o stanju poroča in ga duhovnozgodovinsko utemeljuje, potem pa do njega zavzame polemično stališče --- v imenu »čistosti /.../ estetskih vrednot«. Zatrdi, da je »na umetnini kot svojevrstnem organizmu bistvena in najvažnejša« prav »formalna plat«; da »ima umetnost tudi svojo lastno zakonitost in da so zanjo kot tako merodajni zgolj njej odgovarjajoči estetski kriteriji«. Sodobna literarna produkcija pa da je bralstvo že uspela preoblikovati do te mere, »da pomembnost in vrednost miselne ter čustvene vsebine v umetnini smatra že za njeno umetniško potenco«. Tej večnim zakonom umetnosti neustrezni miselnosti da je podlegel tudi kritik Pretnar. Vodnik sicer Jarčevo literarno prizadevanje ceni in zbirki nikakor ne odreka »eksistenčne opravičenosti«. Za nekatere pesmi meni, da so »res lepe«, vendar pravi tudi, da je takšnih glede na celotno zbirko kljub vsemu »zelo malo«.23 Ob sklepnem poudarjanju pesnikovih »vrlin« je tako do Jarčevega dela vendarle precej kritičen: zapiše, da »je formalna plat njegovih pesmi redkokdaj izkristalizirana, eksaktno dovršena, zakonita --- v kolikor ni temu vzrok pomanjkanje oblikovalnega nagona in sile. /.../ Pesniku manjka resničnega čuta in umevanja za pesem kot organizem, zakonitost.«
Spet nekoliko drugače k Jarčevemu prvencu pristopi France Vodnik.24 Razlaga ga in (najbrž tudi z ozirom na bratove pomisleke, čeprav ne v odkriti polemiki z njim) opravičuje prav iz zahtev duha časa, ki ga reflektira: poudarja, da »je ta knjiga verno ogledalo pesnikovega notranjega sveta in priča njegovega duhovnega razvoja, v enaki meri pa se v njej odziva občečloveška borba našega časa«. Zbirka je zanj »tipičn/a/ glasilk/a/ kaotičnosti povojnega časa« in njen avtor »izrazit glasnik rodu, čigar duhovna fiziognomija izraža od sunkovitega duševnega iskanja izmučeno lice časa«. V nasprotju z bratom, ki je svoje poglede na literaturo vezal na ideal simbolistične melodiozne lepote, France Vodnik lepe forme ne postavlja več v središče umetnostnih zahtev. Poezijo, kakršno piše Jarc, razume kot »strastn/o/ obsodb/o/ in negacij/o/ larpurlartizma«: »Umetnost je tu le še izraz religiozne borbe, nobenim drugim ciljem ne more in noče služiti več /.../. Forma je tu le emocija duha in umetnina predstavlja v organskem zlitju lik višje sinteze, simbol nadčasovne stvaritvene istinitosti, resnice, dobrote in lepote«, »izhodišče, namen in cilj te umetnosti« pa je --- pravi France Vodnik --- »podtalna človečnost«. Res pa je, da tudi po mnenju tega kritika Jarčev izraz v prvi zbirki ni vedno optimalen, vendar Vodnik to brez pedagoškega žuganja opraviči s silino pesnikovega doživljanja: »/.../ često ne more do življenja, sproščenosti in polnosti umetniški izraz, ker ga prehiteva v kaotičnem poletu brzokrila misel in ogenj, s katerim razviharjeno čustvo privija k Lepoti.«
Josip Vidmar25 se je Jarca lotil psihološko, v skladu s svojim vrednotenjem umetnosti, ki od literature zahteva predvsem polno iskrenost, pristnost umetniškega izraza, ki mora izvirati iz idejno neobremenjenih globin umetnikovega življenja/doživetja. V Jarčevih pesmih te globoke poštenosti ni mogel prepoznati: pesnikovo izrekanje kozmične groze se mu je zdelo nekoliko preveč narejeno, preveč iskano in naivno, »brez jasnega doživetja samega sebe«; zato je izrazil dvom v resnično pristnost te lirike. O tem je Vidmar spregovoril tudi pol stoletja kasneje, v Obrazih,26 spominskih zapisih o svojih sodobnikih, kjer je o svojem odnosu do novomeškega pesnika zapisal, da je »njegovo pripovedovanje (pa bo to veljalo tudi za literaturo; op. A. Š.) poslušal napol s skepso glede njegove resničnosti in napol z začudenjem, kako je vendar mogoče v našem času živeti s tako čudaškimi in naivnimi predstavami«.
Tem, izidu časovno bližnjim odzivom, je mogoče pridružiti še analizo, ki jo je Človeku in noči v sklopu pisanja o Jarčevi drugi pesniški zbirki (torej po polnih devetih letih, leta 1936) namenil Ivo Brnčič.27 Brnčičevo tolmačenje omenjam zato, ker je na poezijo Človeka in noči gledal iz sociološke perspektive (medtem ko so se ostali recenzenti omejili le na psiho literarnih subjektov in njihovega tvorca). Jarčevo pisanje je zanj »odraz določenega družbenega stanja v oni dobi«, to pa opredeljuje »anarhij/a/ osnovnih družbenih ustanov«. Človek je v dvajsetih letih tega stoletja, kot piše Brnčič, »ostal popolnoma sam in sovražen do skupnosti, ker so propadli najosnovnejši pogoji sožitja«. V takem ozračju je tudi umetnost izgubila vsako vsebinsko in miselno moč. Produkt tega je seveda tudi Jarčeva vsebinsko in formalno razklana poezija.
In kakšna je lirika prve Jarčeve knjige pesmi? V literarni zgodovini se je je oprijela oznaka ekspresionizma. (O načelni problematičnosti upravičenosti rabe tega pojma glej že navedeno Kosovo opombo.)
Za začetek želim opozoriti na zunanjeformalno plat te lirike. V zaključno redakcijo zbirke je Miran Jarc uvrstil le ekspresionistične pesmi iz svojega prvega pesniškega desetletja, tiste, ki so to večinoma tudi že 'na prvi pogled', po ekspresionističnosti zunanje oblike. Spomniti se velja besed Franceta Vodnika, da Jarčeva poezija odraža upor proti larpurlartizmu --- in pod tem izrazom moramo kajpada razumeti artizem lepih pesemskih oblik. Že bežen pogled na pesmi da slutiti, da v tej liriki ne bomo našli notranjega miru, uravnoteženosti, saj njihova oblikovnost zgovorno kaže, da se avtor nikakor ni šel verzifikacijske matematike. Regularno ponavljajoče se kitice bomo v zbirki zelo redko našli, če pa že, bodo običajno njihovi verzi ali med seboj po številu zlogov (tudi zelo) različni ali pa za v slovenski literarni tradiciji utemeljeni horizont pričakovanja nenavadno dolgi.28 Malce pozornejši, čeprav še vedno le na znakovnost omejen pogled v pesmih pokaže zelo bogato interpunkcijo: ni pesmi, v kateri ne bi našli tropičja ali vsaj kakega z istim pomenom nastopajočega pomišljaja --- ponavadi jih besedno tkivo para celo več; pogosta so pod- in dvopičja; klicaji, vprašaji in kombinacije obeh. In ko se lotimo branja, se lahko le skozi zelo redkokatero pesem 'prebijemo' s skandiranjem --- ritem se torej v veliki večini pesmi ne ravna po metrični shemi. V skladu s kitično razbitostjo tudi sozvočja verznih koncev ni mogoče pričakovati --- in res je rima v poeziji Človeka in noči bolj izjema kot pravilo. Zanimivo pa je, da analiza večkrat nepričakovano pokaže Jarčevo presenetljivo doslednost (!) prav pri izogibanju rimanju ali pa v skrbi, da se --- kadar zaporedno rima verzne pare --- niti v zelo dolgih pesmih ista rima ne bi ponovila!
Opažanje o rimi slejkoprej potrjuje že zapisano tezo, da zgodnji Jarc vendarle ni samo eruptiven pesnik, ampak da to svojo eruptivnost nadzira. Tudi formalno: običajno pač --- v skladu z vsebino --- na način 'estetike (formalno) grdega', iskane oz. vsaj potrjevane nelepotnosti pesemske forme.
V zbirko Človek in noč je Miran Jarc zbral 22 pesmi iz obdobja med letoma 1917 in 1925. France Vodnik je v svojem razmišljanju o(b) knjigi sicer obžaloval, da je bil Jarčev izbor tako strog, saj bi bil po njegovem mnenju »oris (pesnikovih; op. A. Š.) stvariteljskih sposobnosti /.../ nedvomno lažji in preglednejši, če bi bil vsebinski in formalni okvir širši«, vendar se zdi, da je Jarc iz svojega precej obsežnejšega opusa verjetno res uspel izbrati (le) tisto, s čimer je lahko bralstvu pesniško-ekonomično predočil miselno zaključeno zgodbo svojega umetniškega razvoja v obdobju, od katerega rezultatov se je v času zbirkinega izida že --- vsaj načelno --- odvrnil.
Zbirka Človek in noč je izšla v samozaložbi leta 1927. Literarna zgodovina jo označuje kot enega značilnejših izdelkov slovenskega ekspresionizma, zapiše pa tudi, da gre za zbirko Jarčevih mladostnih pesmi. Gre za premišljeno urejen izbor iz lirike, ki jo je pesnik pisal med letoma 1917 in 1925. Obdobje je precej dolgo, še zlasti, če se zavedamo, da gre pri Jarcu v njem še za dobo odraščanja, ko so reakcije na svet izrazite in burne ter najbrž podvržene večjim nihanjem kot v zrelih letih. Zato obsežen razpon miselnih poudarkov v tej liriki ne preseneča. Jarc pa je zbirko uredil tako, da odraža njegovo spoznavno/svetovnonazorsko zorenje. Od nejasnih in krčevitih hrepenenj po razvozlanju ugank, ki jih mladi in vrhu tega tudi z (zalednim) doživetjem vojne zaznamovani umetnik sluti v ogromnosti kozmosa, do preusmeritve pogleda na naravo, 'zdravo' zemeljskost. Če je v začetku krčevito hrepenel po praskrivnosti, prabistvu, prapočelu in jih iskal v nekakšnem ne docela jasnem kozmičnem univerzalizmu, začuti ob koncu teh let iskane odgovore v vseprežemajoči energiji, nakopičeni tudi v neposredni konkretni življenjski stvarnosti. Skrivnost življenja je skrita v naravi, v njenih preprostih, predintelektualnih živalskih in rastlinskih oblikah, v spontani podrejenosti večnemu kroženju vseprežemajoče življenjske energije. S to vesoljsko energijo, ki pravzaprav omogoča ter upravičuje njegov obstoj, je prežet tudi človek. Res pa je tudi, da jo civilizacijsko industrializirani, tehnizirani in militarizirani človek izrablja proti samemu sebi, saj se z nenehnim razvojem čisti naturi odtujuje: pokornost 'od zgoraj' določenim bivanjskim principom nadomešča z lastnim samouničujočim stvarništvom, temelječim na civilizacijskih kriterijih in zato nenaturnim (ter s tem s človekovim najglobljim bistvom protislovnim).
Tragično prekletstvo (predvsem) sodobnega človeka je njegova civiliziranost. Nujna je vrnitev k praizvorom, obuditev pod navlako vsestranskega razvoja pokopane pračlovečnosti.
Da se je Jarčevo razmišljanje vse izraziteje nagibalo v to smer, naj ilustrira odstavek, ki si ga je izposodil pri Sherwoodu Andersonu29 in ga leta 1926 citiral v eseju Žival v leposlovju:30 »Ali se vam ne zdi, da smo mi baš zato, ker smo civilizirani, izgubili nekaj, kar je nad vse veliko in važno in kar imajo še barbarska plemena? Ta neznan zaklad je nekaj velikega in mogočnega v pračloveku, to je tista prirodnost, ki je silna pa obenem ponižna in ki se noče bahavo povzdigniti in prezirno šopiriti kot zmagovalka narave, ki ni kot razum odtujevalka in uničevalka plodnega spoja z vesoljem, ki nam ne brani, da bi bili ponižni in eno s konjem, s psom, s pticami ...«
Temu brez posebnega komentarja dodajam še poudarek, s katerim je istega leta zaokrožil poročilo o sodobni ameriški literaturi:31 »Navidez je Amerika v razcvetu. Široka in mogočna se silovito in svojevrstno borbeno razširja, rase, če smatramo snovne vrednote za prave, človeške vrednote, če so nam telesna brzina in višina in moč izraz prave, človeške brzine in višine in moči.« Ameriški pisatelji da »razkrinkavajo laži in utesnjenosti puritanstva«, poročajo »o duhovnih propalostih in razkrojih«. Literatura dežele, ki je v Jarčevem času seveda že postala ekonomski, pa tudi sicer civilizacijski ideal ostalih delov sveta, poroča o »usihajoči radosti življenja, kajti 'človek ne živi samo od kruha...' in izključno gmotna udobnost ne zadošča več mladim«.
Leta 1927, torej v letu izida zbirke mladostnih pesmi, Miran Jarc napiše dva sestavka, ki pomenita osvetlitev njegove dotedanje pesniške poti in hkrati že tudi obračun z njo ter zastavitev smernic nadaljnjega umetniškega razvoja. Slovenska literarna zgodovina dobro pozna in se rada sklicuje predvsem na pesnikova razmišljanja v anketi Obraz mlade slovenske literarne generacije, ki jo je med petimi mladimi literati izvedel in v DS objavil Janko Traven. Upoštevanja vredne pa so gotovo tudi (anketnim odgovorom seveda sorodne) misli, zapisane v Jarčevem poročilu Iz sodobne srbohrvatske lirike32.
Osrednjo misel predstavljajo naslednje povedi: »Lirika je (v zadnjih letih, ki pa so sedaj že mimo; na osnovi sobesedila dopolnil A. Š.) prenehala biti samo 'lirika', postala je orožje, ki je rušilo trhle spomenike starega pokolenja. To je bil čas, ko so se izkresali izrazi Duša, Duh, Bog, Obup, Smrt, Laž, Jaz, Zavest, Kozmos, Kaos ... /.../ Bilo je to prav za prav samo veliko brezdomstvo, večno romarstvo z grozno zavestjo, da ni nikjer hrama spokojstva, da ni Boga za te uporne ahasverje.« Umetnost zadnjih »treh, štirih let« da so »ožarjali obupni klici o propadu zapada, o vstajenju človeka in preosnovi našega življenja«. Jarc pozna tudi vzrok te napetosti: »Bil je to grozničav odmev na grozo opustošene zemlje, težko ranjenega človeka, oblatenega življenja. /.../ Dinamično življenje človeka, ki se mu je zrušil temelj, je zanašalo v viharno breznadejnost, ki je še tako ostroumska samozavest ni mogla zanikati.« Potem pa zapiše še misli, ki bi jih lahko uporabili tudi kot komentar (predvsem) zadnjega razdelka Človeka in noči: »Na obzorju se je prikazal strahoten obraz smrti, ki je pretila objeti vesoljstvo ... ali objela je samo one razbolele bojevnike, ki so s svojo strogo miselno upornostjo zrastli v območje blodenj in praznih obsedenosti, v katerih se je zgrudila utrujena duša. Življenje se je pa razvijalo v ritmu večne zakonitosti in tvorilo novo obliko, ki naj bo dom novemu razdobju. /.../ Vse kaže, da gremo v obdobje uravnovešenja in zakonitosti na novi ravnini življenja.« Legitimen del tega preroda vidi tudi v 'discipliniranju' pesemske forme: »Whitmanski ritmi /.../ so se spet stisnili v sklenjeno obliko, ki se je včasih zožila celo v sonet.« Ko predstavlja liriko hrvaškega pesnika Krkleca, vse navedeno strne v preprosti izjavi: da je v mladi poeziji čutiti »hrepenenje po dobi, ki je še ni otroval razum« in da »zdrav je ta beg nazaj v svet, ki ni okužen od modroslovja nemškega protestantstva in oholega pa votlega kriticizma.«
Opombe