O rastlinskih imenih na Gorenjskem¹

Sam se z imeni naših rastlin ukvarjam že dolgo vrsto let, in sicer predvsem v zvezi z imenoslovjem naših alpskih področij sploh, saj marsikaterega krajevnega, vodnega ali gorskega imena brez dobrega poznavanja lokalnih rastlinskih imen ni mogoče zadovoljivo pojasniti. Pri tem svojem delu sem prišel do spoznanja, da čeprav imamo urejene že dokaj bogate zbirke rastlinskih imen, vendarle še nismo prišli tako daleč, da bi lahko rekli: »No, zdaj smo zbrali vse!« Svojo metodo sem uravnaval vselej tako, da sem v vsakem kraju (v zgornjem delu Gorenjske, v zgornjem Posočju itd.) spraševal vedno po imenih rastlin, tako kulturnih kakor najbolj značilnih v naravi rastočih. Tako sem sčasoma nabral lepo število rastlinskih imen, ki doslej sploh še niso bila nikjer zapisana, ali pa so bila zapisana (tu mislim na razne imenske oblike!) površno, pomanjkljivo ali celo napačno. Če namreč človek obišče na določenem večjem področju prav vsako vas, vsako naselje, se mu podoba imenoslovja (naj bo to v krajevnih, ledinskih, gorskih, vodnih ali tudi rastlinskih imenih) tega področja pokaže v docela drugačni luči, kot si jo lahko predstavlja le ob »uradnih«, v knjigah zapisanih in ustaljenih splošno znanih imenih. Med takimi, čisto preprostimi, ljudskimi imeni za npr. nokoto (Lotus corniculatus) sem našel na Gorenjskem tudi krmplc, ta rmna dtalca, bxkou štrklc, Marjna dúšca, Marjn čvlc, Marjn šlnčk (okolica Škofje Loke, npr. Sv. Duh, Žabnica) itn. Torej vrsta imen, nekaj doslej še nezapisanih. Pa bi v istih krajih slišali še vse drugačna imena, večkrat čisto individualna. Taka cvetica, kakor je npr. orlica (Aquilegium), ki jo ljudje poznajo prav povsod, pa ima še posebno zanimiva imena: kočjce, gmjnšk (gmjnšč) zwónčke, bxkove xwáčce, kruji zwónc, cgnčk, ponučca, wóru, vrlíca, ta plu zwónčk (Kropa) itn. Za isto rastlino imata pogosto že dva sosednja kraja popolnoma različna imena (saj je v istem kraju tudi po več imen za isto rastlino). To vidimo npr. pri taki cvetici, kakor je pogačica (Trollius europaeus), za katero sem našel pri svojem raziskovanju nič koliko imen: krpk (Mojstrana), xlpšć (Podkoren), pagáčce, kapšc (Rateče), bbnčk, mdnčk v Žirovnici in smtnčk v Mostah (pa sta kraja tesna soseda), pexrčk() (Begunje), kraglčk (v kamnogoriškem območju), xlpšče (Krnica/Postojna), pnklčke (-k/Gorje), jrčke (Zgornji Lazi), grpce in kpce (Nemški Rovt/Lome), zwáte jpka (Srednja vas v Bohinju) itn. Naj dodam, da se nekatera imena pojavljajo predvsem v množinski obliki; zapisal sem jih namenoma v narečni obliki, kakor so mi jih ljudje sami povedali. In še to: isto ime se uporablja tudi za vrsto različnih rastlin, kakor je tudi za isto rastlino v enem kraju dostikrat več imen. Tako ime krmplc (ali krmplčk) na Gorjušah pomeni orlico (Aquilegium), toda v Gorjah in v Bohinjski Češnjici je to ranjak (Anthyllis vulneraria), v Krnici in okoliških zaselkih (Hotunje, Postojna itn.) je (múcou) krmplc nokota (Lotus) itn.

Prav bi bilo, če bi rastlinskim imenom (to je navsezadnje del, in to zelo lep, naše kulturne dediščine, ki smo jo podedovali od tistih preprostih ljudi, ki so najbolj zaslužni, da smo sploh ostali Slovenci) posvetili več pozornosti tudi sedaj, kajti (kmečkih) ljudi, ki še poznajo vsa stara imena, je že zelo malo, vendar je v vsaki nekoliko večji vasi še najti človeka, ki je bil vse življenje navezan na delo v naravi (ne samo kmetje, tudi nabiralci gozdnih sadežev, pastirji, ki tako rekoč žive ali so živeli z naravo, vedo marsikaj, kar imamo danes že za izgubljeno). Končno je to tudi dokaz, kako bogat je besedni zaklad naših narečij in da bi morali biti naši jezikoslovci v tesnejšem stiku z ljudmi.

Naj omenim še nekaj rastlin, ki so bile starejšim rodovom v Zgornjesavski dolini dobro poznane. Zato so se oblike imen teh rastlin tudi ohranile do danes. V prvi vrsti sta to žafran (Crocus) in (jesenski) podlesek (Colchicum). Ljudje poznajo večinoma le eno samo ime za obe rastlini (ker sta si pač zelo podobni, čeprav spadata k različnima družinama). Na Jesenicah, Blejski Dobravi, v Žirovnici itn. je to uscanka, v Kropi in Begunjah podlesk (z naglasom na zadnjem zlogu!), na kamnogoriškem območju podlésk (= spomladansk, jesensk podlesk), padlésk v Ratečah in Podkorenu, na Rodinah poznajo poleg uscanke tudi podlèsk (Colchicum), na Koprivniku v Bohinju je oboje podlésk ali pukunca, v Srednji vasi in Bohinjski Češnjici sta žafran in podlesek ušuc ali podlèsk, kljúč je v Podjelju, na Gorjušah pravijo podlesku poscánke itn.

Na Dovjem, v Mojstrani in v vaseh nad Jesenicami pa imajo tako za žafran kot za podlesek posebno ime, namreč kočùn. Na Dovjem, v Mojstrani in v Zgornji Radovini govore o spomladanskem in jesenskem kočunu; rastlinsko ime kočun poznajo tudi v Javorniškem Rovtu. V Planini pod Golico in v Plavškem Rovtu je slišati več oblik: kočn in očn, a tudi »wačn«. To ime poznajo tudi v Zgornji Bohinjski dolini: očm, a le še najstarejši ljudje (Srednja vas, Jereka). Ime samo je prastaro, iz psl. ^*ot-jun --- »ponovno mlad« (etim. F. Bezlaj). Ime kočun poznajo sicer tudi v Gorjah in v vaseh na vzhodnem robu Mežakle (npr. Zgornji Lazi), kjer pa že izginja njegov pravi pomen. V Gorjah je to za nekatere »ostra, ošpičena trava«, na Lazih »ozko listje žafrana z belo črto po sredini, ki se ga krave izogibljejo«, sámo cvetje pa je (npr. na Lazih) »ta pomwadnšč uscánšč« in ljudje vedo povedati, da »ta jesénšč uscánšče so drgč kkr pa ta pomwadnšče«. Prav tu se (zaradi istega imena za žafran in podlesek) pokaže stari pomen imena: »ponovno, nazaj mlad«. Zanimivo je, da se zrele rastline s plodnimi glavicami jesenskega podleska, ki jih najdemo po vlažnih travnikih spomladi naslednjega leta, imenujejo na Zgornjem Gorenjskem voličkovlje oz. voličkovje (plodne glavice, ki jih je med listi ene rastline lahko tudi po 5, 6, se namreč imenujejo »voli«).

Če sem že omenil žafran in podlesek, moram sem uvrstiti tudi domača imena za tako rastlino, kakršna je brusnica (Vaccinium vitis idaea). To je splošno slovansko ime, češko: brusnice (brusnika), poljsko: brusznica itn. Toda na narečno zelo heterogenem področju Zgornje Gorenjske najdemo obilico zelo zanimivih, a medsebojno tudi zelo različnih imen! Tako npr. v brezniški fari (Moste, Žirovnica, Zabreznica itn.) tej pomembni in tudi zdravilni, koristni rastlini pravijo prjzlc, na Bledu in na Jesenicah prájzlper, na Bohinjski Bistrici prájzlper ali púšpen, v Srednji vasi v Bohinju púšpan, tudi v Gorjah in okolici nad Bledom je to púšpn, v Kamni Gorici sem našel ime prjzlca, v Ratečah pa imajo za to docela drugačno ime: ma(n)šćuje in v kranjskogorskem predelu celo mčnce.

Tudi pri tej rastlini glede na njeno ime izstopata Dovje in Mojstrana z bližnjo okolico (pri tem mislim tudi na vasi nad Jesenicami, taka imena pa sežejo celo do samih Jesenic). Tako v Mojstrani to rastlino imenujejo grošlše, na Dovjem grazlše, gronslše in gronšlše (ljudje na Dovjem so mi povedali, da so po »gronšelše« hodili na Rožco). Tudi v Plavškem Rovtu je to grošlše, v Planini pod Golico poznajo poleg imena grozlše tudi prájzlper, v Zgornji Radovini gromsle, na Hrušici in na Jesenicah pa granšlše. Tu je treba pripomniti, da se zimzeleni gorník (grmiček s škrlatno rdečimi jagodami), tudi zdravilna rastlina, ki je v zdravilstvu zelo cenjena (Arctostaphylos uva ursi), v Mojstrani imenuje dív(j)i grošlše. Ta imena (grošlše, gramzlše itn.) in koroško grante (oz. granta) so izposojena iz koroških in bavarskih nemških narečnih oblik granta (-te), grantn (zato koroško tudi grantne), to pa iz retoromanskega granetta (garneta itn.), kar je deminutiv k latinskemu granum »zrno«.

Taka imena, čisto domača, pogosto v svojih povestih in spisih navajajo tudi mnogi ljudski pisatelji. Eden teh, ki so tudi v svojih knjižnih delih tesno povezani z naravo, je Janez Jalen, tipičen, zelo cenjen ljudski pripovednik. V svoji povesti Ovčar Marko omenja med mnogimi drugimi rastlinami, za katere uporablja zelo zanimiva domača imena, tudi »svetlorumeni vošč« in pri tem imenu se bom za kratek čas ustavil. To rastlinsko ime sem slišal prav v vsaki vasi, v vsakem kraju, ki sem ga obiskal na Zgornjem Gorenjskem, in pravzaprav ne morem mimo njega, saj je tudi eno najzanimivejših od vseh, na katera sem naletel pri svojih imenoslovnih raziskovanjih. Ljudje so mi sami povedali, katero rastlino označujejo z imenom wóšc ali wóšč. To je škrobotec (Alectorolophus), ki cveti od maja do junija po (nižinskih) travnikih in ga kmetje prav nič radi ne vidijo v travi ali na njivah. Prav na Rodinah so mi rekli: »wóšc je pa tist k šmí«, »si je sám wóšč, tráve pa nč«. Škrobotec je za kmeta neprijeten plevel, ker imajo njegovi plodni stroki na koncu bodičasto, trnu podobno ost in zato tudi govedo ne mara trave, v kateri je ta (dozorela) rastlina. To jasno povedo sledeče izjave: »k wóšc zašmí, je pa tráwa stára«, »že u stojx wóšc sx rta«, »ltas je wósca dovèl, zat, bo sn xmu šm« --- so povedali na Postojni/Krnica. Nezaželen je »wósc« tudi na njivah: »Žít, čr tle rasè, je swàf. Wósc ga sčrpa,« so mi rekli na Zgornjih Lazih. Oblike tega rastlinskega imena so različne: wóšc (Mojstrana, Dovje), wóšč, wošc, wóšc, wóšc (Rodine), wósc, wóšč (Bled, npr. Želeče), wóšč je tudi na Jesenicah; »ta rmn wošc« (Krnica), na Kupljeniku je to »trávn wóšc«. V Bohinju (Češnjica) razlikujejo celo »ta vlč« pa »ta ml wóšc«. Iz tega je razvidno, katero razstlino imajo ljudje v mislih, kadar govorijo o vošcu. »Vošc« torej ni ranjak (Anthyllis vulneraria), kakor misli N. Praprotnik v Proteusu (Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka, Proteus 47/1984-1985, str. 197), ampak škrobotec.

K vsemu zgoraj povedanemu, namreč, da imata lahko celo dve čisto različni rastlini (zaradi neke skupne lastnosti) isto ime in da pojasnim tudi ime sámo, pa moram dodati, da škrobotec (ki se tudi v vasi Otok imenuje wósc, medtem ko v Zgornjesoški dolini, npr. v vaseh Kal, Koritnica, Srpenica itn., ljudje škrobotec imenujejo léščec!) ni edina rastlina, ki ji domačini pravijo wóšc, wošc itn. Tako na Gorenjskem imenujejo tudi osat, ki raste po njivah (Cirsium arvense), ki ga dr. A. Piskernik v svojem Ključu imenuje osec. V Zgornjesavski dolini je to wósc (Podkoren --- za škrobotec sem tu našel ime »oškánc«), v Bohinju (Češnjica, Ravne nad Bohinjsko Bistrico) wóšc ali wósc, na Zgornjih Lazih (nad Gorjami) ga imenujejo celo »ta zeln wósc« (tu je poznan tudi kot cenjena zdravilna rastlina: če se žanjica pri žetju ureže, si poišče list »ta zelnga wósca« in rana se ne bo ognojila, če ga položi nanjo), v Smokuču wóšč itn. Izvor vseh teh oblik imena je torej »osec« (oz. psl. ^*osc), kar je vsaj pomensko sorodno z oster, os(in)a, ost, osat. W- pred -o- nastopa kakor pri drugih besedah, ki se začenjajo z o-: wóča, wósu, wógn (= ogenj), wókn (= okno) itn. Ker sem omenil sorodnost z rastlinskim imenom osat, naj dodam, da niže na Zgornjem Gorenjskem, npr. na Brezjah, isto rastlino, tj. Cirsium arvense, domačini imenujejo osat.^*

Opozoriti je treba še na rastlinsko ime wošč (= njivska preslica, Equisetum arvense) oz. hvošč (narečno tudi voščec). Beseda je iz starega splošnoslovanskega hvost' v pomenu 'rep' ali 'metlica' (F. Bezlaj) in je ne smemo zamenjati z »osec« (oz. vošč v narečju).

Ne morem si kaj, da ob razpravljanju o rastlinskem imenu osec oz. wosc, wošč, kakor govore ljudje, ne bi omenil še Jalnovega imena za teloh (Helleborus niger ali bolje macranthus). V zgoraj omenjenem članku beremo, da je »malce nenavadno, da Jalen uporablja izraz kurjice, saj domačini vedno govorijo le o »kuricah«. Treba je vedeti, da to ime pravilno pišemo kurjica, »kurica« je narečna izreka. »Kurjica« pišejo F. Bezlaj, M. Pleteršnik in tudi Slovenski pravopis iz l. 1962. Ime je izpeljano iz »kurji« (prim. kurja smrt = teloh), ne iz »kura«. Glas -j- pred sledečim -i- v narečju rad izgine oz. se absorbira v sledeči glas -i-, predvsem kadar so pred -j- soglasniki -r-, -s-, -č-, a tudi za drugimi soglasniki je absorbcija glasu -j- pred -i- običajna. Nekaj primerov: peruniki pravijo na Postojni (to je zaselek vasi Krnica) škrice (= škarjice, kakor pravimo tudi orodju s tem imenom), Solanum nigrum (torej pasje zelišče) je v Gorjah, a tudi drugje »pási zle« (= pasje zelje) in Viscum album (bela omela) se splošno imenuje tči lm (= tičji ...). Sicer pa govorimo v narečju tudi »tle bóre večrica«, »skrica krúxa«, celo »u narče ga i uzwa« --- a v knjižnem jeziku pišemo večerjica, skorjica, naročje. Da je ta -j- res skrit med -r- in -i- v omenjenih besedah, kaže, kakor že rečeno, ljudska izreka: »večrica«, »skrica«, »škrice«, »krica«. Narečje to (nekdanjo) prisotnost glasu -j- še vedno občuti, sicer bi ljudje govorili »skorca«, »škarce« itn., kakor v besedah »igrca«, »Bistrca«, »iskrca« (= igrica, Bistrica, iskrica). Ob koncu omenimo še, kako teloh imenujejo tudi drugje na Zgornjem Gorenjskem, pa nam bo jasno, da je knjižno pravilno lahko le kurjica: na Bohinjski Beli in na Gorjušah je teloh krjouca, tako tudi v Spodnji Bohinjski dolini, v Zgornji pa krjoica. Kakor »krjouca« tako je tudi »krjoica« nastalo iz »kurjovica« (s korensko podaljšavo -ov-, ki je tako značilna prav za Bohinj); pri tem se je -v- palatiziral in izpadel. V Rožu na Koroškem (Št. Jakob, Št. Peter, Sreje itn.) pa teloh imenujejo krjece!

Opombe

¹

Pripomba: v narečnih imenih uporabljam črko w za dvoustnični glas -v-.

^*

Rastlinsko ime osec (Cirsium arvense, torej ime za rastlino, ki raste med žitom) ima v svojem Ključu za določevanje cvetnic in praprotnic iz l. 1951 (1940) dr. Angela Piskernik, ime pa poznata tudi M. Cigale v Wolfovem slovarju (1860) in M. Pleteršnik v Slovensko-nemškem slovarju (1895), toda oba prav tako le za Cirsium arvense; Pleteršnik navaja ob imenu osec nemški imeni Distel in Feldscharte, kot nahajališče pa navaja Savinjsko dolino in Cerknico.