Frazeološko-ideološka perspektiva pripovedovalca v odnosu do lika Oblomova v romanu Oblomov I. A. Gončarova

V povezavi z zunajliterarno stvarnostjo obdobja, v katerem je delo nastalo, omogočajo rezultati takšne analize razkritje svetovnonazorskih opredelitev posameznih subjektov. Frazeološko-ideološka perspektiva pripovedovalca v romanu Oblomov je nedvomno dominantna. V okviru tega romana ne moremo govoriti o polifonični organizaciji oziroma o obstoju več neodvisnih perspektiv. Govori vseh treh osrednjih likov (Oblomova, Štolca in Olge) so podrejeni vrednotenju s perspektive pripovedovalca. V takšni organizaciji govorov se razkriva tudi svetovnonazorska opredelitev avtorja. Dominantna pripovedovalčeva perspektiva se nahaja v središču strukture dela in kot taka posreduje osnovno idejo romana.

Mihail Vasiljevič Otradin³ predstavlja govor pripovedovalca v romanu Oblomov kot monoliten in hkrati raznolik. Monoliten, ker so elementi govora likov neobičajno spretno vpleteni v govor pripovedovalca, in raznolik, ker so oblike tega prehajanja različne, od komaj opaznih, zakrnelih oblik, različnih oblik nepravega premega govora, do raznih oblik notranjih monologov. Frazeološki elementi, ki so značilni za govor lika, lahko nastopajo v pripovedovalčevem govoru v različnih vlogah. Lahko nakazujejo prehod k perspektivi lika ali pa so formalno ločeni od pripovedovalčevega govora in s tem vzpostavljajo distanco med obema perspektivama. Odnos med govorom pripovedovalca in govorom osrednjega lika (njunima frazeološkima perspektivama) se spreminja ob evoluciji oziroma poskusu evolucije⁴ lika Oblomova. Glede na te spremembe (različni odnosi med govori pripovedovalca in lika) lahko v romanu zasledujemo različna pripovedovalčeva vrednotenja lika.

1.  Prehod k perspektivi lika kot sredstvo ironizacije

V prvem delu romana pripovedovalec dosega ironizacijo lika s prehodi k perspektivi lika, ki jim sledi vzpostavitev distance med obema perspektivama.Takih primerov prehoda k perspektivi Oblomova, ki izražajo ironični odnos do lika, je največ, ko Gončarov v prvem delu prikazuje način življenja Oblomova v Peterburgu. Ko Oblomov prejme zaskrbljujoče pismo svojega upravitelja posestva, pripovedovalec opredeli problem s perspektive Oblomova, nato pa s pomočjo elementov govora,⁵ ki ne pripadajo Oblomovu, vzpostavi distanco med obema perspektivama in ironizira njegovo perspektivo:

⁶

Prvo vprašanje je zastavljeno s perspektive Oblomova, ki v svojem govoru večkrat govori o premoženjskih zadevah kot o nepremagljivih težavah. Z druženjem elementov pa v zadnjem stavku ironizira gledišče lika.

Podobno funkcijo ima druženje perspektiv v govoru o samem načrtu sprememb v upravljanju posestva:

⁷

Pripovedovalec govori o načrtu s perspektive Oblomova. Ideja je predstavljena kot glavni del načrta, medtem ko predstavlja konkretna izvedba le podrobnosti in nekaj številk. Na prehod k perspektivi Oblomova kaže tudi uporaba sedanjika. Večina pripovedovalčevega govora je podana v pretekliku, medtem ko je tu ob prehodu k perspektivi Oblomova znotraj pripovedovalčevega govora uporabljen sedanjik. Pomen likovega dela je najprej podan s perspektive Oblomova , hkrati pa je v zadnjem stavku s perspektive pripovedovalca reduciran na obnavljanje ponoči pozabljenih misli.

Podobno avtor ironizira inertnost in apatičnost Oblomova v odnosu do realnega okolja s pomočjo druženja obeh perspektiv v govoru pripovedovalca v naslednjem citatu:

⁸

Vrednost Oblomovih razmišljanj je podana s perspektive Oblomova, v nasprotju z opisom tega njegovega početja, ki je podan s perspektive pripovedovalca. Oblomov se namreč med ležanjem utrudi od težkega dela.

Kot predmet ironizacije nastopa v prvem delu romana tudi likova nedružabnost:

⁹

Uporaba besede prijatelj v besedilu najprej brez navednic kaže na prehod k perspektivi lika. V drugem stavku se namreč ista beseda pojavi v navednicah. Tako je vzpostavljena distanca med obema perspektivama, hkrati pa je ironiziran likov pogled na kuharja kot prijatelja.

Pasivnost Oblomova je glavni predmet ironizacije v pripovedovalčevi predstavitvi Oblomova. Distanca med obema govoroma, ki je potrebna za doseganje ironije, se kaže tudi v besedni zvezi dve nesreči, ki jo Oblomov v svojem govoru večkrat uporabi, ko govori o nujni selitvi v drugo stanovanje in novi ureditvi posestva. V pripovedovalčevem govoru se ta besedna zveza pojavlja v navednicah in v poševnem tisku, kar jasno kaže na distanco oziroma na nesovpadanje obeh perspektiv. Z istim problemom povezani Štolcev izraz oblomovščina pa v govoru pripovedovalca nastopa brez posebnih znamenj privzemanja tujega govora.¹⁰

Poleg ironizirane pasivnosti je v pripovedovalčevem govoru predstavljen tudi svet Oblomovega sanjarjenja. Pripovedovalec ga postavlja nasproti ironizirani dejavnosti Oblomova, vendar samega sanjarjenja ne ironizira. Svet sanjarjenja je predstavljen s perspektive Oblomova, na kar kaže pripovedni čas. Pripovedovalec prdstavlja sanjarjenje literarnega lika v sedanjiku.

¹¹

Vendar pa tu druženje perspektiv ni uporabljeno kot sredstvo ironizacije. To kaže na določeno stopnjo sovpadanja obeh vrednostnih perspektv (pripovedovalčeve in perspektive Oblomova) do sanjskega sveta lika, ki se kaže tudi v zadnjem poglavju prvega dela romana.

2.  Pripovedovalčeva perspektiva v snu Oblomova

Poglavje Sen Oblomova je od ostalega besedila ločeno na dva načina. Za razliko od ostalih poglavij romana je posebej naslovljeno, hkrati pa se ta del znotraj romana začne podobno kot sam roman s prehodom od notranje perspektive pripovedovalca k zunanji.¹²

¹³

Pripovedovalec predpostavi prisotnost bralca z uporabo množinskih oblik in retoričnim vprašanjem, kar kaže na zunanjo perspektivo glede na samo delo.

Tak prehod z notranje na zunanjo perspektivo glede na delo predstavlja po Uspenskem eno od možnosti postavljanja strukturalnega okvira¹⁴ dela na frazeološken nivoju in kaže na ločenost oziroma posebno vlogo zadnjega poglavja prvega dela od ostalega besedila.

Pripovedovalčeva frazeološko-ideološka perspektiva v opisu Oblomovke, rojstnega posestva Oblomova, se v veliki meri pokriva s perspektivo Oblomova. Na to kaže že čas pripovedovanja. Pripovedovalčev govor je za razliko od ostalih delov romana v sedanjiku, kar ustreza časovni perspektivi Oblomova. Poleg tega je kraj predstavljen kot ideal miru in sreče:

¹⁵

Podobno je predstavljen življenjski ideal v govoru Oblomova. V obeh govorih so elementi miru, odmaknjenosti in pozabljenosti od sveta povezani s srečnim življenjem. Idealno življenje je, podobno kot v idealni podobi življenja, ki jo podaja Oblomov, povezano s hrano kot osrednjim elementom srečnega življenja.

V opisu sna ni ironizacije te idealne podobe, vendar pripovedovalec na zaključku poglavja v opisu vzgoje Oblomova izraža dvom v ustreznost te vzgoje, ko se Oblomov v sanjah spominja kepanja z vaškimi otroki, ki ga je doživel in so mu ga starši prepovedali:

¹⁶

Pripovedovalec v predstavitvi kepanja spet preide na pretekli čas in s tem vzpostavi distanco med lastno perspektivo in perspektivo Oblomova. Iz sanjskega sveta Oblomova se vrne v realnost in pokaže na nezdružljivost obeh področij. S tem obratom je tudi sklenjen strukturalni okvir poglavja. Sovpadanje obeh perspektiv znotraj tega poglavja sicer nakazuje na pozitivni odnos pripovedovalca do idealov lika, starega patriarhalnega načina življenja in njegovih vrednot, vendar pa je ta pozitivni odnos omejen na sanjski svet in strogo ločen od realnosti (naslovljeno poglavje, strukturalni okvir).

Vrednostni odnos pripovedovalca do Oblomova je torej v prvem poglavju romana, ki je namenjen predvsem predstavitvi lika in njegovega življenja, ambivalenten. Oblomov je močno ironiziran v odnosu do svojega realnega okolja, hkrati pa je s pripovedovalčeve perspektive pozitivno vrednoten njegov sanjski svet, idealizem in želja po lepem in dobrem.

3.  Prekrivanje obeh perspektiv

V drugem delu romana se Oblomov ob Štolcevem prihodu, ki ga poskuša vrniti v zunanji svet realnega življenja, zave nesmisla svoje eksistence, kar se jasno kaže tudi v junakovem govoru:

¹⁷

Ob vprašanju, kako spremeniti način življenja, pa se perspektivi pripovedovalca in Oblomova spojita v pripovedovalčevem govoru:

¹⁸

Pripovedovalec v svojem govoru prehaja od vprašanj, ki se porajajo Oblomovu, na oblike prve osebe ednine . Gre za jasen prehod k perspektivi lika na frazeološki ravni. V podobnem odnosu sta pripovedovalčev in likov govor o Olgi Ilinski:

¹⁹

Tu se znotraj pripovedovalčevega govora spet združita obe perspektivi. Pripovedovalec posreduje notranji monolog²⁰ Oblomova (sedanji čas). Na prehod k perspektivi lika kaže poleg tega tudi govor Oblomova, ko ta opazi Olgine poglede: V obeh govorih se ob izražanju presenečenja pojavi isti vzklik

Distanca med pripovedovalčevo in likovo perspektivo se zmanjšuje tudi v pripovedovalčevem govoru o odnosu, ki ga vzpostavljata Oblomov in Olga:

²¹

Pripovedovalec ob posredovanju čustvovanja lika prehaja k njegovi perspektivi s pomočjo reprodukcije kratkih vprašanj, ki pripadajo liku.

Takšni prehodi k perspektivi lika, ki jih v delu lahko opazujemo na frazeološki ravni, kažejo na spremembo vrednostnega odnosa pripovedovalca. V drugem delu romana, v katerem lik poskuša spremeniti način življenja, nastopajo prehodi k perspektivi lika v vlogi zbliževanja obeh govorov. Takšno zbliževanje govorov kaže na pozitiven vrednostni odnos pripovedovalca do lika, ko lik pokaže aktivnost in voljo do življenja.

4.  Distanca perspektiv, neposredno vrednotenje

Ker literarni lik v romanu ni sposoben do konca izpeljati sprememb v načinu življenja, se spet spremeni vrednostni odnos pripovedovalca do lika. Ko Oblomov prejme od staroste drugo pismo, ki mu onemogoči načrte za poroko z Olgo, spet reagira neodločno, kar je v pripovedovalčevem govoru jasno označeno kot negativno:

²²

Tukaj pripovedovalec neposredno vrednoti dejanja Oblomova kot negativna za razliko od prvega dela romana, kjer dejanja lika vrednoti predvsem z ironijo. Kot osnovni vzrok za njegov neuspeh pa predstavlja prav pomanjkanje poguma:

Kot posledica neodločnosti Oblomova se konča tudi njegovo razmerje z Olgo. Tako se konča tretji del romana --- Oblomov obtiči v hiši vdove Pšenicine in se vrne k staremu načinu življenja.

V tem delu romana pripovedovalec vrednoti dejanja lika neposredno, na ideološkem nivoju.²³ Njegova nesposobnost je označena negativno, medtem ko je na frazeološkem nivoju vzpostavljena distanca med njunima perspektivama. Pripovedovalec v svojem govoru skoraj ne prehaja k perspektivi lika. Prav vzpostavitev te distance pa mu omogoča neposredno vrednotenje.

5.  Sovpadanje perspektiv znotraj ideala

V četrtem delu je s pripovedovalčeve perspektive podan potek dogajanja, ki vodi do Oblomove brezizhodne finančne situacije, ki jo kasneje reši Štolc, do Oblomove poroke z vdovo Pšenicino in smrti Oblomova.

V zadnjem delu se vrednotenje Oblomova v pripovedovalčevem govoru pojavlja zgolj ob prehodih k perspektivam drugih likov. Tako je na primer v pripovedovalčevem govoru Oblomov vrednoten s perspektive vdove Pšenicine:

²⁴

Pozitivna vrednostna sodba s perspektive vdove Pšenicine, ki pripada svetu starih vrednot, spet kaže na pozitiven odnos pripovedovalca do likovih idealov, ki pa v realnem svetu nimajo več svojega mesta. Okolje, v katerem začne bivati Oblomov po poroki z vdovo Pšenicino, je namreč negativno vrednoteno v govorih Štolca in Olge, likov, ki edina delujeta v realnem okolju racionalno in uspešno. Hkrati s tem pripovedovalec v svojem govoru spet podaja vrednostno sodbo o življenju Oblomova s perspektive, ki sovpada s perspektivo Oblomova. Podobno kot prej njegov sanjski svet mirnega življenja (Sen Oblomova), je njegovo bivanje po poroki z gospodinjo v pripovedovalčevem govoru opisano kot ideal mirnega življenja, v katerem je lenobni mir osrednji element sreče:

²⁵

S stališča likov, ki v romanu predstavljajo sodoben, racionalen in aktiven način življenja (Štolc, Olga), so zadnja leta Oblomovega življenja označena kot propad, pripovedovalec se s prehodi k perspektivi vdove Pšenicine vrednostno opredeljuje za njegove vrednote in ideale.

Pripovedovalčev vrednostni odnos do lika in njegovih vrednot, razviden iz neposrednega vrednotenja in primerjave obeh govorov, kaže na razvoj pripovedovalčevega odnosa do lika.

V prvem delu romana, t. j. v predstavitvi Oblomovega življenja v realnem svetu in njegovega notranjega sveta, je odnos ambivalenten. Pripovedovalec s pomočjo prehodov k perspektivi Oblomova spaja obe perspektivi, takoj za tem pa z uporabo besed, ki ne morejo pripadati govoru junaka, vzpostavi distanco med obema perspektivama. Na ta način ironizira odnos Oblomova do zunanjega okolja. Hkrati s tem predstavi njegov notranji svet povsem s perspektive lika, predvsem v Snu Oblomova, kar kaže na pozitiven vrednostni odnos do likovih idealov.

V drugem delu romana, ko Oblomov poskuša spremeniti način življenja, se perspektivi pripovedovalca in Oblomova pogosto spajata (nepravi premi govor, notranji monolog), kar kaže na pozitiven vrednostni odnos pripovedovalca do lika. V prvih dveh delih romana se vrednostni odnos pripovedovalca do lika kaže predvsem na frazeološki ravni. S prehodom k perspektivi lika na ravni govora se hkrati kaže tudi pozitiven vrednostni odnos pripovedovalca do lika.²⁶

Neuspeh Oblomova, da bi do konca izpeljal svoj razvoj, njegova pasivnost in neodločnost, je v tretjem delu romana, ko Oblomov opusti svoja prizadevanja, v pripovedovalčevem govoru neposredno ovrednoten. Ob distanci obeh govorov pripovedovalec neposredno negativno ovrednoti nesposobnost lika (strahopetec).

V zadnjem delu romana, ko Oblomov najde življenje, ki v veliki meri ustreza njegovemu idealu mirnega in brezskrbnega življenja, vrednostni odnos do Oblomova ni izražen neposredno. Medtem ko je v govorih Olge in Štolca, predstavnikih naprednega okolja nove Rusije, življenje Oblomova označeno kot propad, pripovedovalec v svojem govoru ob vrednotenju tega bivanja spet v veliki meri prehaja k perspektivi Oblomova.

Preučitev perspektiv v romanu nam razkriva odnose med posameznimi nosilci govora. Na frazeološken nivoju (uporaba različnih jezikovnih sredstev, ki kažejo na perspektivo določenega nosilca) se s tem razkrijejo odnosi med govori različnih literarnih subjektov. Zbliževanje pripovedovalčeve in likove perspektive na frazeološkem nivoju, če ni uporabljeno kot sredstvo ironizacije, nastopa v delu kot znak pozitivnega vrednostnega odnosa med obema nosilcema govora. Na osnovi takšnega razvoja odnosa lahko sklepamo, da pripovedovalec v svojem odnosu do Oblomova ne soglaša popolnoma z racionalističnimi pogledi, ki jih v romanu zastopata lika Štolca in Olge. Kljub kritičnemu odnosu do pasivnosti in neodločnosti Oblomova, pripovedovalčeva perspektiva delno sovpada tudi z oblomovskim idealom stare patriarhalne Rusije. Oblomov je s pripovedovalčeve frazeološko-ideološke perspektive v okviru svojih vrednot in idej predstavljen pozitivno, njegova negativno označena pasivnost in neodločnost pa je predstavljena kot rezultat ciklične ujetosti v svet starega. Kot tak je Oblomov s perspektive zunanjega sveta obsojen na propad (bolezen in smrt), znotraj idejnega sveta stare Rusije pa mu ostane možnost doseči svoj ideal (brezskrbno mirno življenje do smrti).

Dominantnost pripovedovalčeve perspektive oziroma njen osrednji položaj v strukturi dela predstavlja pripovedovalčevo idejno opredelitev kot osrednjo idejo dela. Na osnovi takšne organizacije dela lahko sklepamo tudi na ideološko opredelitev avtorja, ki v delu prek dominantne pripovedovalčeve perspektive izraža svoj odnos do idej pretekle in sodobne ruske družbe: nostalgijo za izgubljenim mirom in udobjem preteklosti in nujnost aktivnega razumskega delovanja v ruski družbi na začetku šestdesetih let.

Opombe

¹

Prim: Boris Uspenski (1979). Poetika kompozicije. Semiotika ikone. Beograd: Nolit, 16-48.

²

Uspenski govori o frazeološkem, vrednostnem (ideološkem), časovnem in prostorskem nivoju. Prim: Uspenski, n. d., 11.

³

⁴

Po mnenju M. Russel v romanu zaradi cikličnosti ne moremo govoriti o pravi evoluciji lika. Prim: Metchild Russel (1978). Untersuchungen zur Theorie und Praxis der Typisierung bei I. A. Gončarov. (München: Slavistische Beiträge, Band 118, 185-186.

⁵

Uspenski kot elemente govora lika opredeljuje jezikovna sredstva, ki so značilna za govor lika. Prim: Boris Uspenski, n. d., 28.

⁶

--- V nadaljevanju: Oblomov.
V prevodu: »Ali je kaj čudnega? Moral je premišljati, na kakšen način in kako bi kaj ukrenil. Sicer pa je treba dati Ilji Iljiču priznanje glede skrbnosti v njegovih zadevah. Po prvem neprijetnem starostovem pismu, ki ga je prejel pred nekaj leti, je začel v glavi sestavljati načrt za razne spremembe in izboljšanja v redu in upravi na svojem posestvu.« Ivan A. Gončarov (1956). Oblomov. Ljubljana: CZ, 44. --- V nadaljevanju: Oblomov (CZ).

⁷

V prevodu: »Osnovna ideja načrta, razpredelba in glavni del --- vse je dovršeno v njegovi glavi; ostale so samo podrobnosti, podatki in številke. Več let že neutrudno dela na tem načrtu, razmišlja ga, presoja, ko leži in ko hodi in med ljudmi; zdaj ga izpopolnjuje, zdaj nadomešča razne dele, zdaj obnavlja v spominu, kar je izmislil včeraj in ponoči pozabil; [...]« Oblomov (CZ), 104.

⁸

V prevodu: »Oblomov ni neznaten izvrševalec tuje, prevzete misli; sam je tvorec in sam izvrševalec svojih idej.
Ko zjutraj vstane iz postelje, leže takoj po čaju spet na divan, si podpre z roko glavo in premišlja, ne da bi štedil s svojimi močmi, dokler, dokler se naposled glava ne utrudi od težkega dela in mu vest ne reče: danes si storil dovolj za splošno blaginjo.« Oblomov (CZ), 104.

⁹

V prevodu: »Ilja Iljič se je še hladneje poslovil od trume tovarišev. Takoj po prvem starostovem pismu o zastankih in slabi letini je nadomestil svojega prvega tovariša, kuharja, s kuharico, nato je prodal konje in naposled odpustil druge 'tovariše'.« Oblomov (CZ), 98.

¹⁰

Uspenski opredeljuje tuj govor kot skupek frazeoloških elementov, značilnih za govor enega od ostalih nosilcev govora (lika). Prim: Boris Uspenski, n. d., 49.

¹¹

V prevodu: »Včasi si rad predstavlja samega sebe kot nepremagljivega vojskovodjo, v primeri s katerim ni samo Napoleon, temveč tudi Jeruslan Lazarevič pravi nič.« Oblomov (CZ), 105.

¹²

Po Uspenskem gre za dve obliki pripovedovalčeve perspektive v odnosu do literarnega dela. Pripovedovalec lahko podaja svoj govor z notranjega ali zunanjega položaja glede na dogajanje v delu. Uspenski kot značilni primer zunanjega položaja navaja pripovedovalčev nagovor bralca. Prim.: Boris Uspenski, n. d., 79.

¹³

V prevodu: »Kje smo? V kakšen blagoslovljen kos zemlje so nas prenesle sanje Oblomova? V kakšen tuj kraj?« Oblomov (CZ), 139.

¹⁴

Strukturo literarnega dela Uspenski pojmuje kot mrežo različnih perspektiv na različnih nivojih. Posebna organizacija perspektiv pa lahko služi tudi uokvirjanju te srtukture ali njenega posebej izpostavljenega dela. Prim.: Boris Uspenski, n. d., 79.

¹⁵

V prevodu: »Od razburjenja izmučeno srce ali srce, ki teh krajev sploh ne pozna, si mora zaželeti, da bi se smelo skriti v ta od vsega sveta pozabljeni kotiček, kjer bi živelo v sreči, ki ne bi bila znana nikomur.« Oblomov (CZ), 141.

¹⁶

Prevod citata je moj. V prevodu Josipa Vidmarja ni razviden prehod na pretekli čas. »Zahvalili so se vroče bogu, potem napojili Iljušo z meto ali z bezgom, zvečer še z malino in ga tri dni držali v postelji, fantu pa bi moglo koristiti samo eno; da bi se spet šel kepat ...«

¹⁷

V prevodu: »[... ] da, ovenel sem, sprhnel, ponošen kaftan sem, toda ne zaradi podnebja, ne od truda, temveč od tega, ker je bila v meni dvanajst let zaprta luč, ki je iskala izhoda in ki je samo sežigala svojo ječo, ne da bi prodrla iz nje, --- ter ugašala.« Oblomov (CZ), 231.

¹⁸

V prevodu: »Kaj naj stori zdaj? Ali naj gre naprej ali naj ostane? To oblomovsko vprašanje je bilo zanj globje od Hamletovega. Iti naprej pomeni vreči ohlapno haljo od sebe, in sicer ne samo z rame, temveč tudi z duše, z razuma; hkrati s prahom in pajčevinami omesti pajčevino tudi z oči in spregledati!
Kakšen naj bo prvi korak k temu? Kje naj pričnem? Ne vem, ne morem... Ne...To je laž, vem in... Sicer pa je tudi Štolc tukaj; on mi takoj pove.« Oblomov (CZ), 233.

¹⁹

V prevodu: »Ostala sta samo še dva koščka; olajšano je vzdihnil in pogledal tja, kamor je šla Olga... Moj bog! Pri kipu stoji, se opira na stojalo in ga opazuje. Odšla je s svojega prostora, da bi ga laže opazovala.« Oblomov (CZ), 239.

²⁰

Notranji monolog lika predstavlja po Uspenskem jasno obliko prehoda k perspektivi lika na frazeološki ravni. Prim: Boris Uspenski, n. d., 54.

²¹

V prevodu: »Zdaj je podnevi in ponoči vsaka ura navzemala svojo podobo in je bila polna mavričnega soja ali pa je bila brezbarvna in mračna, kar se je ravnalo po tem, ali je tisto uro izpolnila Olgina navzočnost ali je minila brez nje in je zatorej potekala velo in pusto.
Vse to se je odražalo v njegovem bitju: v njegovi glavi je bila mreža vsakodnevnih, vsak hip utrinjajočih se misli, ugibanj, slutenj, muk, negotovosti, in vse to zaradi vprašanja, ali jo bo videl ali ne? Kaj bo rekla, kaj storila? Kako ga bo pogledala, kaj naročila, kaj vprašala, ali bo zadovoljna ali ne?« Oblomov (CZ), 289.

²²

V prevodu: » --- Toda to je sramota: ne vdam se! --- je zatrjeval in se skušal seznaniti s temi prividi, kakor se tudi strahopetec sili, da bi skoz stisnjene veke pogledal strahove, ter čuti samo mraz pri srcu in slabost v rokah in nogah.« Oblomov (CZ), 416.

²³

Po Uspenskem se vrednostni odnosi med govorci na ideološkem nivoju izražajo s pomočjo neposrednih vrednostnih sodb, npr. z uporabo besed, ki imajo določeno vrednostno konotacijo. Prim: Boris Uspenski, n. d., 24-27.

²⁴

V prevodu: »Ilja Iljič ne hodi tako, kot je hodil njen rajnki mož, kolegijski tajnik Pšenicin, z drobno delavno naglico, ne piše neprestano aktov, se ne trese od strahu, da zamudi v pisarno, [...]« Oblomov (CZ), 443.

²⁵

V prevodu: »V hiši Pšenicine je vse tiho. Če stopiš na dvorišče, te objame živa idila: kokoši in petelini se vznemirijo in zbeže za vogal; pes se zažene na verigi in silovito zalaja; [...]« Oblomov (CZ), 538.

²⁶

Po Uspenskem sta frazeološki in ideološki nivo dela neločljivo povezana, saj je govor v literarnem delu edino sredstvo izražanja perspektiv. Prim: Boris Uspenski, n. d., 27.