O strokovnem srečanju bohemistov

Prvi delovni dan je zborovanje potekalo v Pragi --- v nacionalni knjižnici starega Klementina, naslednji trije dnevi pa so bili v turističnem mestecu Hluboká nad Vltavo. Na slikovita mesta južne Češke (Český Krumlov, Jindřichův Hradec) se je navezoval tudi izlet zadnjega dne.

Delovni program, ki je bil aktualno obarvan, so uresničevali univerzitetni predavatelji. Predstavljeno je bilo literarno dogajanje zadnjih dveh let: predsednik češkega društva pisateljev Antonín Jelínek je prebral referat o sodobni prozi, predvsem o avtorjih češkega eksila (Jaroslav Vejvoda, Jan Novák, Sylvie Richterová ...), Jiří Brabec pa je predaval o češki kritiki, pri čemer je med drugim izpostavil besedilo Novi čas zgodb avtorja Jiříja Kratochvila.

Novi čas meri predvsem na obdobje po prevratu 1989, ko je v odprti civilni družbi postala češka književnost svobodna kot nikoli doslej, kajti vse od obdobja narodnega preporoda so bile češki literaturi naložene različne funkcije, ki so se skozi obdobja različno spreminjale. Na današnjem trgu informacij in idej izgubljajo pisatelji položaj elite, pisateljski glas pa se enači s stališči drugih enakopravnih državljanov. V tej zvezi poudari Kratochvil okoliščino in večkrat slišane glasove, češ da se v devetdesetih letih našega časa še vedno ni zgodil v češki književnosti véliki roman, kakršen so bili ob svojem času Strahopetci Josefa Škvoreckega, Kunderova Šala, Vaculíkova Sekira in Vprašalnik Jiříja Gruše. Namesto vélikega književnega dela se pojavljajo zgolj le artificialni teksti, ki z resničnostjo nimajo nič skupnega, njihov nekonformizem pa sploh ni več državljanski, ampak samo še estetski. Zdi se, kot da se je literarna ustvarjalnost zadušila v svobodi in da je zares dobra literatura stranski produkt totalitarnih sistemov.

Vendar pa Kratochvil opozarja na obstajanje drugačnega tipa češke proze, ki jo zastopajo imena Michal Ajvaz, Daniela Hodrová, Zuzana Brabcová, Sylvie Richterová, Jachym Topol in drugi (v ta okvir sodi tudi postmodernistična proza Jiříja Kratochvila --- op. A. L.). Obstaja torej literatura, ki se s svojimi zgodbami vrača nazaj k svoji prvotnosti --- k mitom, legendam, pravljicam; v tej literaturi je igra najosnovnejši princip, glavna komponenta teksta. Ta ustvarjalnost je tudi osvobojena ideoloških in podobnih vedenjskih vzorcev, ki jih navsezadnje najdemo tudi v zgoraj naštetih vélikih romanih češke literature.

Nobeden od predavateljev ni predstavil pesniške ustvarjalnosti in diskusija se je za trenutek obrnila v to smer. V literarnem kvasu, ki mu bibliografija prisoja več kot sto literarnih prvencev na leto, se češka poezija izogiba kakršnih koli manifestov in generacijskih odločitev. Kakor je to videti že danes, bodo tudi v prihodnje dajali ton pesniškemu ustvarjanju samo še posamezniki --- individualne dominante, kot je zapisal vsvojem članku o mladi češki literaturi pesnik Miloš Vacík (Tvar 197/12).

Ob delovni mizi so se od predavateljev zvrstili še naslednji: znanstvenik in pesnik Miroslav Červenka je predstavil dobre kritične, največkrat jezikovno komentirane izdaje literarnih del, primernih za prevod; jezikoslovec Petr Mareš je poročal o novi češki slovnici avtorice Marie Čechove, v zgodovinski perspektivi pa poslušalce seznanil s problematiko pogovorne češčine, te prevajalsko različno rešljive jezikovne zvrsti v posameznih jezikovnih kulturah. Zelo obsežno je svojo delavnico predstavil raziskovalec češkega knjižnega jezika in stilistike Alexandr Stich; dobo češkega baroka (17. in 18. stoletje) osvetljuje v novi luči in popravlja dotedanje ustaljene trditve v zgodovini češkega knjižnega jezika: nikakor ne temà in zastoj, pač pa razvoj jezika, ki je dokumentiran v slovnicah takratnega časa in v baročnem literarnem pisanju.

Glavna predstavitvena atrakcija srečanja je bilo računalniško obdelano obrobje češke književnosti po letu 1945, posneto na cederomu in dosegljivo na programu Windows 95. Ta najkompletnejša multimedijska enciklopedija temelji na dosedanjih spoznanjih češke literarne vede. Obsežen register pojmov je prikazan v sedmih postavkah: (1) podatki o 1560 pisateljih (življenjepisi, kompletne bibliografije knjižno izdanih del in sintetično zajete študije o avtorjih, v besedilo so vtkani tudi filmski in zvočni posnetki o avtorjih ter recitacije znanih čeških igralcev); (2) 21.568 literarnih del (ne samo leposlovje, ampak tudi prevodi, dramska dela, učbeniki, almanahi ipd.); (3) 793 literarnih časopisov, členjenih na osnovi kategorij: tuzemstvo in eksil, oficialnost in samizdat; (4) 94 literarnih nagrad, podrobni popis dobitnikov in nagrajenih del; (5) založbe in izdajateljske zbirke, tuzemske (200) in eksilske (122); (6) posebno skupino zapisov predstavlja razlagalni slovar literarnoteoretičnih terminov, ki v celoti popravlja politično popačeno sliko Leksikona literarnih pojmov, izdanega pred dvajsetimi leti; (7) literarna zgodovina je izpisana v treh avtorskih pisavah: naslanja se na tekst Lubomíra Machale iz odmevne olomouške publikacije Panoramačeské literatury, avtorja ostalih besedil sta še Jiří Holý --- literarni zgodovinar, orientiran na literaturo 20. stoletja, in Michal Příbá, ki je v tem okviru obravnaval češko eksilsko periodiko v posameznih deželah in celinah.

Obsežen projekt je znanstveno usmerjal Inštitut za češko literaturo pri Akademiji znanosti Češke republike, katerega dvajsetletno delo je na zborovanju predstavil pisatelj in literarni zgodovinar Vladimír Macura.

In čisto na koncu je dodati, da je bilo v delovni program zborovanja vključeno tudi srečanje s češkimi pesniki in pisatelji, s tem v zvezi so bila posvetila literarnih del nekaterim bohemistom.