Svobodni verz
I: Svobodni verz ni niti iregularni silabotonični, niti naglasni verz¹

Definirati verzni vzorec pomeni povedati, kako je zgrajena verzna vrstica. Na primer jambski enajsterec je verz z enajstimi zlogovnimi položaji; večina naglašenih zlogov bo na parnih položajih. Južnoslovanski silabični asimetrični deseterec je verz z desetimi zlogovnimi položaji, s cezuro (v tem primeru je cezura stalna meja med besedami in naglasnimi enotami) za 4. zlogovnim položajem, z zevgmo (odsotnostjo mej med naglasnimi enotami) za 3. in 9. zlogovnim položajem, brez naglasov na 4. in 10. zlogovnem položaju. Tudi naglasni verz je mogoče definirati na tak način: amfibrahoidni naglasni četverec je verz s štirimi ikti, s šibkim enozložnim vzglasom in variabilnim 1- do 2-zložnim šibkim položajem. Numerični verz definiramo torej tako, da opišemo jezikovno (silabično ali/in prozodično) strukturo verzne vrstice.

Iz tega je izpeljana tudi definicija verza: verz je leposlovno besedilo, ki je dvojno členjeno: na stavke in na enote z enakim imenom --- na verze oz. verzne vrstice. Te vrstice ali verzi so eden drugemu ekvivalentni glede na neko lastnost. Ta lastnost je v silabizmu določeno število zlogov (ki s tem postane kriterij za klasifikacijo, npr. v desetercu so vse vrstice dolge deset zlogov, v osmercu osem; deseterec predstavlja en tip verza, osmerec drugega), v silabotonizmu število in položaj naglašenih in nenaglašenih zlogov (kriterij klasifikacije je število zlogov, začetek verza (krepki in šibki) ter obseg intervala med krepkimi položaji, ki je eno- (jamb, trohej) ali dvozložni (daktil, amfibrah, anapest)), v tonizmu število naglašenih zlogov, začetek verza in število nenaglašenih zlogov med njimi.

Če hočemo definirati SV na enak način, kot smo definirali numerični verz, moramo torej opisati tipično jezikovno strukturo verzne vrstice v SV. S tega stališča so rima, zgradba kitice, zgradba večjih blokov besedila ipd. sekundarne lastnosti.

Konkretno: če je neka pesem npr. nerimana, nečlenjena na kitice in se v njej pojavljajo paralelizmi (za paralelizem namreč radi rečejo, da v SV nadomešča metričnost), še ni ni rečeno, da je svobodni verz. Taki so ne le nekateri Seliškarjevi in Zajčevi svobodni verzi, ampak recimo tudi marsikatera Aškerčeva pesem, Župančičeva Duma, srbska in hrvaška narodna pesem itd. Treba je več, treba je definirati strukturo vrstice. Ker SV nima take prozodične in silabične urejenosti, kot jo ima silabizem ali silabotonizem ali tonizem, je pozornost pišočega in beročega usmerjena ne več na tovrstne pravilnosti, ampak na odnos med dvema osnovnima elementoma členitve: na odnos med stavkom in verzom oz. na odnos med verzno in skladenjsko členitvijo.

Za definiranje verza je zgolj lingvistični kriterij premalo. Sama lingvistična definicija svobodnega verza, ki jo bom ponudil v nadaljevanju, ne zadošča za ločevanje npr. Stiškega rokopisa od t.i. stavčnega SV, recimo Fritzovega. Zato je včasih (na začetku formiranja novega verznega sistema, tj. v prehodnih literarnih obdobjih ali pri zelo starih, maloštevilnih besedilih) treba upoštevati kontekst in sekundarne metrične znake. Červenka (1997) sklepa nekako takole: Da bi besedilo sploh dojemali kot verzificirano, mora imeti vsaj nekaj skupnih lastnosti s predhodnimi, starejšimi verzificiranimi besedili. Šele takrat bo bralec določene jezikovne elemente dojel kot verzotvorne oz. ritmične (ritmične v širšem smislu: periodično, predvidljivo ponavljanje ne le naglašenih zlogov, ampak tudi števila zlogov, zvočnih skupin (npr. rima), besed, stavkov ipd.). To ne pomeni, da bo te skupne znake bralec že dojel kot verzotvorne (to je predpostavka tistih, ki v SV iščejo posamezne fragmente silabotonizma in torej SV reducirajo na nekaj stoletij starejši verzni sistem); to bo le opozorilo, da je tekst treba brati kot poezijo. Katera ponavljanja so verzotvorna, pa je odvisno od časa in literarne tradicije.

Da bi konkretni tekst sploh lahko zbudil ritmično pričakovanje, so poleg teh lingvističnih navezovanj na druge pesmi potrebni še drugi, »zunanji« faktorji. V primeru SV še posebej, ker gre tu za obstoj verza kot verza. To so: besedilo se tiska v knjigah poezij, avtor je pesnik, ki svoja dela imenuje pesmi in jih prebira na pesniških srečanjih, naslovi nekaterih pesmi so pesniški, stil nekaterih besedil je pesniški (paralelizmi, inverzije itd.), pozorni smo na pojav tipično pesniških tem, na pojav zvočne inštrumentacije, zelo važen sekundarni znak je tudi grafična členjenost itd. (Červenka 1997).

Ko na ta način spoznamo, da imamo opravka s pesmijo, je treba (zavestno ali ne) identificirati tip ekvivalence: zamisliti ali začutiti je treba, kateri elementi se ponavljajo in tvorijo ekvivalence. Pri uveljavljenem sistemu to ni težko. Pri uvajanju novega oz. redkega pa so včasih pesniki sami povedali, kako je treba brati te drugačne pesmi. Táko je bilo npr. eksplicitno uvajanje silabotonizma pri Nemcih in Rusih, Prešernovi komentarji k elegiji V spomin Matija Čopa, ki je napisana v dveh verzijah, »kvantitativni« in naglasni (gl. npr. Pretnar 1998: 152 id.), znani Coleridgov komentar njegove v naglasnem verzu napisane Christabel iz. leta 1797-1800 (»the metre of Christabel is not, properly speaking, irregular, though it may seem so from its being founded on a new principle: namely, that of counting in each line the accents, not the syllables«) ipd. Tako so svoj svobodni verz komentrirali nekateri poljski pesniki iz medvojnega obdobja, nekaj takih verzno-progarmskih izjav najdemo v jugoslovanski reviji Zenit, med slovenskimi pisci svobodnega verza pa takih izjav nisem našel (razen splošnih izjav, da gre za SV, ki je ali ni melodičen ali ritmičen, ki je pravi odraz življenja ipd.). Ker pa je SV internacionalni pojav, bo zanj veljala, vsaj v splošnih obrisih, enotna tipologija verzotvornih jezikovnih elementov, ki jo uvajajo ruski in poljski verzologi.

2.  Osnovna izhodišča.

Termin svobodni verz uporabljam za tisti tip pesmi, ki se je oblikoval v dvajsetih in tridestih letih 20. stoletja, v času avantgard (z nekaj predhodniki v moderni), in ga pišejo še danes. Te pesmi so namenjene predvsem tihemu branju in verjetno merijo najprej na vidni učinek. Za tak verz zato ni bistvena navezava na (izvorno menda glasbeni) ritem naglašenih in nenaglašenih zlogov, ki je v slovenski poeziji prevladoval od Pisanic do vključno moderne. Organizacija SV je drugačna: nekateri srbski in hrvaški, poljski, ruski, češki in angloameriški verzologi domnevajo, da je za SV bistven njegov odnos do skladenjske členitve oz. do stavčne intonacije. Po poljski klasifikaciji, ki jo tu predstavljam, dobimo na ta način tri tipe svobodnega verza: a) meje verzov so na mejah stavkov, b) meje verzov so na mejah sintagem, c) meje verzov so znotraj sintagem. Prva dva tipa lahko ohranjata določeno ritmičnost² s pomočjo paralelizmov, tretji pa je neritmični. Ker je SV predvsem pisna in ne govorna forma, ker se predvsem v povojnem SV pojavljata tudi opuščanje ločil in velike začetnice, ker se zmanjšuje razlika med krepkimi skladenjskimi mejami (to so meje med stavki) in šibkimi skladenjskimi mejami (to so znotrajstavčne meje, meje med sintagmami), nastajajo »nevezane« sintagme (v skupini besed je sintagmatska meja premična, zato se spreminja pomen) in »navidezne« sintagme (verzna členitev osamosvaja nize besed, ki so skladenjsko in pomensko nepovezane). Za SV je zato bolj kot za numerični verz³ značilna večpomenskost.

Tu zagovarjam mnenje, da je bistvena lastnost vsakega verza (v opoziciji do proze) ekvivalenca vrstic in ne njegova ritmičnost, še posebej ne ritmičnost v ožjem smislu, tj. táko predvidljivo ponavljanje naglašenih zlogov, kot ga najdemo v silabotonizmu in tonizmu. To stališče je eno od dveh možnih: drugo pa pravi, da je ritmičnost (minimum ritmičnih elementov) bistvena za verz (Červenka 1997). Nekateri pa trdijo še več: da je svobodni verz še vedno verz zato, ker ohranja nekatere ritmične elemente iz numeričnih sistemov (silabizma, tonizma, silabotonizma). Tega mnenja je kar večina naših literarnih zgodovinarjev.

V strnjeni, ilustrativni obliki sem to slednje mnenje našel pri Philipu Hobsbaumu v knjigi Meter, Rhythm, and Verse Form, 1996. Poglavje o svobodnem verzu začne z navedbo neke pesmi, ki je bila poslana na neko pesniško tekmovanje (Hobsbaum je bil v komisiji za ocenjevanje prispevkov). O njej pravi, da to ni verz, ampak samo na verze (!) razpisana proza. To delo da kaže zgolj piščevo dobro voljo, da bi napisal pesem, pesem(=verz) pa to ni. Mislim, da je to mnenje (med prvimi ga je zagovarjal T. Eliot) precej razširjeno, tudi med našimi pesniki (B. A. Novak). Za tem se po mojem skriva predpostavka, da je verz samo silabotonični verz (za Angleža bo to tradicionalni blankverz) oz. to, kar je temu verzu podobno (Hobsbaum meter definira kot zaporedje naglašenih in nenaglašenih zlogov, kar pomeni, da izloča ves silabični in tonični verz). Svobodni verz se ocenjuje po kriterijih, ki veljajo za tradicionalni, v tem primeru silabotonični verz. To je pravzaprav zelo splošen pojav, ki se na zunaj kaže v tem, da pisci v svobodnem verzu iščejo stopice ali ostanke stopic. Rezultat takega pristopa je seveda povsem nesmiselen opis SV kot verza, ki je sestavljen iz zaporedja vseh mogočih stopic: jambov, trohejev, amfibrahov, anapestov, daktilov in celo horijambov, peonov, kretikov, jonikov in kaj vem kaj še vse. Jasno pa je, da elementov, ki se ne ponavljajo, ne moremo slišati. To se kaže mdr. tako, da so meje med »stopicami« poljubne in da v istem tekstu lahko vidimo zdaj ene zdaj druge stopice. Verz »do nikogar segajoče nadaljevanje// zmerom drugega in drugega« (Grafenauer: Izbris, 1989) je lahko UU-/UU/U-U/UU/U-U//-U/-UUU/-UU ali UU/-UUU/-UUU/U-U//-U-/UUU-/UU ali UU-/UUU-/UUU/U-U//-U/-UUU/-UU itd.; lahko ga »naglasimo« še drugače: -U-U-U---UU-U//UU-U-U-U-, ki ga lahko spet stopično členimo na več načinov. Tako je mogoče analizirati vsak tekst, od umetnostnega do znanstvenega, in iz tega potegniti nedvomen sklep, da svobodnega verza ni, da je vsak verz metrični (=silabotonični). Veliko bolj plodno izhodišče za analizo SV je upoštevanje pesnikove volje (kot pravi Hobsbaum), da napiše verz. SV je verz ravno zato, ker je v zapisu vidna piščeva orientacija na verz, njegova volja, da dano besedilo dojemamo na ozadju besedil, ki jih imamo za verzificirana. Če v danem tekstu ni zlahka prepoznati poleg grafične členitve še drugih znamenj verzificiranosti, se je treba odmakniti od vzporejanja s silabotonizmom in iskati podobnosti z ostalimi pesmimi, napisanimi v SV. Vprašati se je treba, »kaj med sabo druži pesmi, napisane v SV«, ne pa samo, »kaj druži SV s Prešernom in Gregorčičem, z njunim silabotonizmom«.

Tretji pristop, veliko bolj smiselen in upoštevanja vreden, pravi, da nastaja ritem SV tako, da v eni pesmi deluje več različnih lokalnih dejavnikov (omenjata ga Žovtis 1970 in Petrović 1976, ki z Žovtisom polemizira). Tisti, ki so tega mnenja, pravijo, da izhaja zahteva po najdevanju glavne oznake sistema (lastnosti, ki bi se ponavljala čez vso pesem) iz opisa numeričnega verza, ki tako lastnost ima. SV pa je verz zato, ker so vrstice grafično ločene z avtorjevo namero, v njem pa ni enotnega, vso pesem prežemajočega ritmičnega dejavnika, ampak se menjavajo lokalni ritmični dejavniki (zvočna instrumentacija, silabotonizacija posameznih odlomkov, ponavljanje besed, paralelizmi ipd.).

Nekateri drugi Rusi (začenši s Tomaševskim, gl. npr. njegov članek Verz in ritem v zborniku Ruski formalizem, Ljubljana 1984) in Poljaki pa pravijo, da je temeljni princip verza, torej »verznost« verza, njegova ekvivalenca in ne ritmičnost (od Srbov in Hrvatov sta nekako na tem stališču mdr. še Petrović 1976 in Kravar 1992). Verz se od proze ne loči po ritmičnosti, ampak zato, ker so vse verzne vrstice ekvivalentne --- verz je verzu enak glede na določeno lastnost. Ta lastnost pa je lahko tudi kaj drugega kot bodisi stalno (oz. predvidljivo spremenljivo) število zlogov bodisi stalno število krepkih položajev bodisi predvidljivi položaj naglašenih zlogov. V SV, kjer ni te numerične predvidljivosti določenih elementov, se pozornost pišočega in beročega usmerja, kot že rečeno, v konec verza in v samo skladenjsko strukturo verza.

Za svobodni verz imam predvsem tista besedila, ki so pri nas nastajala približno od let 1913-1917 naprej. V tem času je Joža Lovrenčič objavljal pesmi, ki jih je l. 1917 izbral za zbirko Deveta dežela, prvo slovensko pesniško zbirko, ki je skoraj vsa napisana v svobodnem verzu. Predhodnike najdemo predvsem v moderni, kjer pa je nastalo relativno malo svobodnega verza (manj kot petina repertoarja). Po drugi strani pa so v slovenski literaturi, še bolj pa v vseh evropskih literaturah skupaj (»pravih« literaturah in »subliteraturah«), že od nekdaj nastajale pesmi, ki so bile bolj svobodne, kot je predvidevala vsakokratna implicitna norma (norma, ki jo razbermo iz samih besedil) in eksplicitna norma (zapisana v programih, kritikah, učbenikih itd.). Pri nekaterih je mogoče opaziti navezovanje na obstoječo normo, gre torej za modifikacije obstoječe norme, pri drugih pa te povezave ne vidim. Prve bom imenoval s skupnim imenom iregularni verz (iregularni silabotonični in iregularni tonični verz). Druge pa delim na dve skupini: na svobodni verz v ožjem smislu, ki se je izoblikoval v avantgardah dvajsetih in tridesetih let, in besedila, ki zaenkrat ostajajo zunaj klasifikacije in jih ne bom obravnaval (za slovensko literaturo starejšega obdobja so to predvsem teksti iz Brižinskih in Stiških spomenikov, Vrazove literarne molitve, iz novejšega časa pa nekateri (neo)avantgardni eksperimenti s tekstom).

Svobodni verz se največkrat definira negativno in sicer kot verz, ki je brez metra, tj. brez stalnega števila zlogov ali brez stalnega števila iktov. Razprave o SV pogosto navajajo Tinjanova (Problema stihotvornogo jazyka, 1924), za katerega je SV verz z minimumom ritmičnih elementov. Taka definicija zajema pesmi, ki niso numerične, ne omogoča pa ločiti SV v ožjem smislu od ostalih nenumeričnih pesmi⁴. Za svobodni verz rabimo pozitivno definicijo (ki jo bom povedal pozneje).

Začeti je torej treba z najbolj splošno definicijo verza, ki je skupna vsem verzifikacijskim sistemom in po mojem zajema večino verzificiranih besedil: Verz je umetnostno besedilo, ki je, za razliko od proze, dvojno členjeno. Proza je členjena na stavke, verz pa na stavke in še na (intonacijsko) samostojne enote, ki imajo enako ime --- verz oz. verzna vrstica oz. kar vrstica. Vsi verzi v eni pesmi so med seboj ekvivalentni glede na neko gramatično lastnost, in sicer ali silabično ali prozodično ali sintaktično. To pomeni, da je neko umetnostno besedilo verzifikacija samo takrat, ko se v vseh vrsticah pesmi ponavlja (to ponavljanje je bistveno!) isti silabični, prozodični ali pa skladenjski vzorec. Kadar se v mnogih pesmih ponavlja isti abstraktni vzorec, jih lahko imamo za elemente istega verzifikacijskega sistema. Pesmi razvrščamo v različne verzifikacijske (oz. verzne) sisteme glede na lastnost, ki dela vrstice ekvivalentne. Ko navedemo lastnost, po kateri so verzi ekvivalentni, smo navedli pozitivno definicijo verzifikacijskega sistema.

Naj ponovim: v silabotonizmu se ponavljajo vrstice, v katerih se naglašeni in nenaglašeni zlogi grupirajo na iste zlogovne položaje v verzu. Naglašeni zlogi se v jambu in troheju grupirajo na vsak drugi, v amfibrahu, daktilu in anapestu na vsak tretji zlogovni položaj. V jambu na parne zlogovne položaje: 2., 4., 6. itd.; v troheju na neparne: 1., 3., 5. itd.; v amfibrahu na 2., 5., 8., 11. ..., v daktilu na 1., 4., 7., 10. ..., v anapestu, ki ga pri nas skoraj ni, pa na 3., 6., 9., 12. zlogovni položaj. V silabotonizmu je šibki položaj vedno ali 1- ali 2-zložen:

W = ali 1 ali 2

W = 1 do 2

SV nima nobene od teh lastnosti --- nima metra oz. nima prozodičnega ritma (razen seveda najosnovnejšega, ki ga ima vsako slovensko besedilo), ki bi tvoril meter. Meter/ritem se v SV lahko pojavlja bodisi kot citat, bodisi kot slučajna pravilnost, bodisi kot element dvosistemske polimetrije. Slednje pomeni, da se v enem besedilu (ponavadi dolgem, epskem ali dramskem besedilu, kjer govori več oseb) pojavljata tako numerični (metrični) kot svobodni verz (tak je recimo Jarčev Vergerij). Ob odsotnosti metra, ki je dominiral v poeziji do 20. stoletja, gre v SV za vprašanje verza kot verza (Červenka 1997).

Reči, da je SV verz, pomeni reči, da je sistem. Reči, da je besedilo verzificirano, je isto kot reči, da je element nekega verzifikacijskega sistema (čeprav je tak element lahko tudi modificiran ali devianten). Rekel sem namreč, da za verzificiranega šteje tisto umetnostno besedilo, v katerem so vse vrstice narejene po istem modelu ali vzorcu, ali po stalnem, prepoznavnem zaporedju različnih vzorcev (t.i. hetero- in politipskost). Vsaka verzifikacija je v principu element enega določenega verzifikacijskega sistema (ali dveh, treh, če gre za medsistemsko polimetrijo). Nesistemske verzifikacije ne obstajajo. »Sistemskost verza sloni na ponovljivosti ekvivalentnih enot« (Urbańska 1997: 594). Ponovljivost ekvivalentnih enot, sistemskost verza, verz --- to so sinonimi. Ekvivalentnost verzov ni le lastnost silabizma, silabotonizma in tonizma, ampak tudi svobodnega verza.

Verzifikacijski sistem je torej organizirana skupina jezikovnih dejavnikov, ki jezikove segmente oblikujejo v ekvivalentne enote ali verze⁵. Dvojna členitev, na skladenjske enote in na ekvivalentne vrstice/verze (edina skupna lastnost svobodnega in numeričnega verza), je edina stalna razlika med verzom in prozo. Glede na ta kriterij sta verz in proza jasno ločena in ne obstajajo nikakršne prehodne, vmesne forme. Obstajajo pa hibridni teksti (Urbańska 1995: 11), kjer alternirajo prozni in verzni fragmenti: sem bi lahko štel dialoge v nekaterih Cankarjevih dramah (Pohujšanje v dolini šentflorjanski; o tem Pretnar 1983), pa nekatere Gradišnikove novele (Zgodba, Začetek in konec iz knjige Zemljazemljazemlja; o tem Pretnar 1982).

SV ni zgolj proza z drugačno grafično podobo. Členitev na verze je vedno intencionalna (tudi če avtor v različnih variantah spreminja verzno členitev, npr. Kocbek) in do neke mere pomenotvorna. Kadar se verzna in skladenjska členitev ujemata, verzna delimitacija skladenjske vezi krepi, ko pa se obe členitvi ne ujemata, jih slabi oz. tvori navidezne pomenske relacije med skladenjsko neodvisnimi elementi. »Ta semantična funkcija verzne segmentacije povzroča, da se verznega besedila ne da enostavno zvesti na v verze razpisano prozo. /.../ Segmentacija besedila je vedno, v večji ali manjši meri, pomenotvorna operacija« (Urbańska 1995: 17). Raziskovanje SV (SV v ožjem smislu, ki je v evropskih verzifikacijah začel nastajati v drugi polovici prejšnjega stoletja, začenši z Whitmanom) torej pomeni poiskati skupne lastnosti vseh pesmi, ki ne spadajo v katerega od numeričnih verzifikacijskih sistemov, in narediti klasifikacijo različnih tipov SV. Če velja tudi za SV ekvivalentnost vrstic, če predpostavimo, da je SV verz in torej sistem, potem so si pesmi v tem sistemu podobne glede na dano lastnost. Torej naj ne bi bilo res, da je svobodni verz enkratna oblika, ki se spreminja od pesmi do pesmi in kjer za vsako velja drugo pravilo (Eliotovo mnenje, ki ga pri nas popularizira B. A. Novak v treh knjigah: Oblike sveta, Oblike srca, Po-etika forme). Pravilo, ki velja samo za en dogodek in ne za najmanj dva, je contradictio in adiecto. To bi navsezadnje pomenilo, da je oblik toliko kot pesmi --- recimo nekaj desettisoč (v principu pa več, neomejeno). Dvomim, da ima človek tak spomin, da bi za vsako od teh pesmi vedel, da je oblikovno samostojna in da ni ponovitev kakšne prejšnje. Meni se zdi sprejemljivejša ideja, da je SV množica z neko skupno lastnostjo (ali več skupnimi lastnostmi). Tedaj tudi za SV velja relacija model --- realizacija (=splošno vs. posamezno), kjer je vsaka posamezna pesem varianta ali enkratna realizacija modela (kakor je enkraten tudi recimo vsak klasični sonet, čeprav sledi enemu modelu), ki ni popolna preslikava tega modela in je zato vsaka pesem drugačna.

Predlogov za klasifikacijo je več, pač glede na različne nacionalne verzifikacije in verzološke tradicije (Bjelčevič 1998). V 4. poglavju bom predstavil poljski model, ki se mi zdi najbolj enostaven, intelegibilen, ekonomičen in ima zato po mojem največ možnosti za znanstveni uspeh.

3.  Rima in kitica v SV: sekundarna metrična dejavnika.

Za ruske raziskovalce (Prohorov 1970, Gasparov-Skulačeva 1993) je svoboden šele tisti nenumerični verz, ki je obenem brez rime in asonance: SV je verz, ki je svoboden od metra in rime. Rimani nenumerični verz imenujejo Rusi »čisto tonični verz«. Poljski raziskovalci (Dłuska 1970, 1980) rime nimajo za sistemsko (tj. sistemotvorno) lastnost. Rima je sicer tudi ritmični dejavnik, vendar šele sekundarni (predvsem pa je sredstvo zvočnega krašenja besedila, sredstvo verzne delimitacije, obenem pa povezovalno sredstvo). To pomeni, da ni lastnost, ki bi delala vrstice ekvivalentne in bi na podlagi take ekvivalence ustvarjala verzifikacijske sisteme. Če bi bila, potem bi imeli le dva verzifikacijska sistema, rimnega in nerimnega, znotraj njiju pa bi potem ločili variante, npr. numerične in nenumerične, znotraj numeričnih še silabične, silabotonične, tonične. Stvar je ravno obratna. Rima kot zvočni element, ki se pojavlja v vseh naših verzifikacijskih sistemih, je izvensistemska lastnost (Dłuska 1970). Noben sistem niti noben metrični vzorec ni razpadel zaradi izgube rime in obratno --- ni doživel opaznih sprememb, če je že nastal kot brezrimni. Na primer: slovenski cezurni trohejski deseterec (4+6), ki je nastal po vzoru na južnoslovanski asimetrični deseterec, je bil sprva brez rime; pri Stritarju in Aškercu pa je poleg brezrimnega tudi rimni trohejski deseterec (4+6), toda med njima ni bistvene razlike. Rima ne naredi trohejskega deseterca nič bolj ali nič manj trohejskega, kot je. Aškerčeva Anka, ki je napisana v trohejskem desetercu z rimo, in Svetopolkova oporoka, ki je brez rime, sta še vedno trohejska deseterca. Ker je rima izvensistemska lastnost, se pojavlja tudi v SV, predvsem v obeh vrstah skladenjskega verza (v stavčnem, manj v sintagmatskem). V Lovrenčičevi zbirki Deveta dežela (1917), prvi slovenski pesniški zbirki, kjer prevladuje svobodni verz, je nekaj pesmi brezrimnih, nekaj rimnih, v večini pa se rima le po nekaj verzov. Pesmi imajo rimo ali pa so brez, ne glede na to, ali je verz svobodni ali ne.

Podobno velja za sistemotvornost klavzule oz. verznega izglasa nasploh, ne glede na rimanost (Dłuska 1980: 223 id.). Klavzula kot znak verznega členjenja (ona sporoča, da gremo v naslednji verz) je pač nujna za obstoj verza. Na prvi pogled se zato zdi smiselno, da bi verzifikacije sistematizirali glede na tip klavzule, npr. na skladenjski verz (konec in začetek verza se pokrivata s skladenjsko mejo) in antiskladenjski verz (konec verza se ne pokriva s skladenjsko mejo), šele potem na nenumerične in numerične, pa na silabične, silabotonične itd. Toda zgodovina slovenskega verza kaže, da je v poeziji do moderne neujemanje verznih in stavčnih mej (enjambement) opravljalo predvsem funkcijo stilizacije konkretne vrstice (to pomeni, da nam na splošno sporoča, tako kot vsaka stilizacija, naj bomo pozorni na pomen prizadetega dela teksta), ni pa imelo sistemotvorne funkcije, torej ni bilo generalne nasprotnosti med pesmimi z enim in pesmim z drugim tipom klavzule (če posežemo k začetnim slovenskim verzološkim refleksijam: Žiga Zois piše Valentinu Vodniku leta 1794, v kakšnih verzih naj piše, obenem pa ga svari pred preštevilnimi enjambementi, ki da niso lepi --- torej estetska in ne sistemska kategorija).⁶

Tudi za kitico velja podobno kot za rimo: tudi ta je za definiranje verza sekundarnega pomena. Trohejski deseterec ostaja v vseh kitičnih oblikah (bloki besedila z istim, kanoniziranim številom verzov, pogosto v istem merilu in z določenim zaporedjem rim), strofoidnih (bloki besedila z nepredvidljivo različnim številom verzov) in stihičnih oblikah (brez kitic) še vedno trohejski deseterec. Če najdemo besedilo s številnimi neujemanji med verzom in stavkom, brez rime in povrhu še strofoidno, to še ne pomeni, da imamo opravka s svobodnim verzom. Murnova pesem Zima, ki jo bom pozneje navedel, je kljub tem lastnostim še vedno jamb.

Ker služi za kriterij klasifikacije po verznih sistemih zgradba verzne vrstice, smatram zvočno inštrumentacijo ter strofično zgradbo za sekundarne. Te lastnosti so za pesem še vedno pomembne in vsaka od njih je lahko kriterij za neko klasifikacijo. Ampak tu me zanima samo to, v kakšen verzni sistem spada določena skupina pesmi --- to pomeni, da me zanima zgradba verzne vrstice.

4.  Kaj svobodni verz ni.

Sinonimna izraza svobodni in prosti verz⁷ se v naši literarni zgodovini in esejistiki pogosto uporabljata za celo vrsto različnih verznih pojavov iz različnih zgodovinskih obdobij, tako rekoč za vse modifikacije silabotonizma in za vse nesilabotonične verze. Toda svobodni verz se je kot samostojni verzifikacijski sistem razvil šele v posebnem svetovnonazorskem in poetološkem vzdušju dvajsetih in tridesetih let našega stoletja (potem ko je v moderni prešel fazo eksperimenta). Zato ga je treba ločiti od iregularnega silabotonizma in raznih oblik nesilabotoničnih verzov, ki so od njega večinoma veliko starejši in pripadajo, kot se reče, povsem drugi poetiki.

4.1 Iregularni silabotonizem je nastal sredi 19. stoletja in se ohranil do danes. Sem spadajo že Gregorčičeva Soči in Človeka nikar ter več kot pol njegove tretje knjige Poezij, potem Murnova Zima, Župančičeve Nad mestom belim dremlje težek, Hi!, Brezplodne ure, Kettejeva Za spomin 2, Novi akordi I, Lovrenčičev Rezijan itd. (Kocbek, Zajc), vse do danes. Iregularni verz ni samostojni verzifikacijski sistem, ampak se veže na prevladujoči verzni sistem v dani nacionalni verzifikaciji --- pri nas na silabotonizem, pri Poljakih na silabizem itd.

Obstajata dva tipa iregularnega verza. Prvi tip je verz, kjer si različno dolge vrstice istega metruma sledijo v nepredvidljivem zaporedju. Ta tip iregularnega silabotonizma obstaja v naši literaturi od Levstika do danes (gl. npr. nekatere začetne Zajčeve pesmi). Takega verza je več vrst, za tukaj pa zadoščata dva primera iregularnega jamba:

Zdaj vem, da mi je dušo napojil
z mehkobo tajno,
z lepoto bajno
trepet dreves
v gozdovih tihih, kjer sem pil
mladost.
/.../
          (Dane Zajc: Iskanje, 1947)

Prešla pomlad, po bliskovo prešlo poletje
in sveti Mihael.
Po polju so pospravljeni sadovi,
listje je požoltelo, trava orjavela,
po brdih breze žalostno blešče.
Višje nad njimi bori in smereke
kot lovci mi zeleni čakajo.

Namočena
od ranega dežja je pot. Iznad vode
in črne prsti tam in travnikov
dviguje se sopar. Na desni je smerečje,
na levi gorska pot, rujava, skrita,
ko lisičja dlaka.
/.../
          (Murn: Zima, 1900)

Drugi tip iregularne silabotonike zaenkrat imenujem »iregularni verz na dvozložni« in »iregularni verz na trizložni metrični osnovi«. To je tip verza, kjer se v prvem primeru prepletajo jambizirane (ne jambske) in troheizirane (ne trohejske) vrstice, majhen delež vrstic pa je lahko tudi nesilabotoniziran; v drugem primeru se prepletajo amfibrahizirane in daktilizirane vrstice, zelo redko anapestizirane (ker anapesta v naši poeziji skoraj ni, le tu pa tam kakšna pesem), redke vrstice pa so nesilabotonizirane. Tu sta primera za iregularni silabotonizem na dvozložni metrični osnovi (na koncu vrstic sem napisal, kateremu silabotoničnemu verznemu vzorcu ustreza zaporedje naglasov v vrstici: Jz pomeni 'jambizirana vrstica', Tz 'troheizirana vrstica, Az 'amfibrahizirna vrstica'; številka označuje število zlogov):

Joj, kako sem vztrepetala! Kedaj me je zalila noč ... kedaj večer mi je zagrnil okna? Joj --- in jaz nisem dragemu luči prižgala ... --- Če bom videl luč goreti, bom čutil v čolnu čudežno dehteti rože, ki cveto na tvojem oknu ... --- Odkod je naenkrat veter zavel tako bolestno? kako me je zbodlo, stisnilo okrog srcá ... Ah, nekaj sem hudega, hudega tebi storila,      o dragi! ... Kakó trepeče cvetje zvezd! ...

Tz8 Jz8 Jz11 Jz13   Tz8 Jz11 Tz2 Tz8   Jz5 Az15 Jz3 Jz8

          (A. Vodnik: Žalostna roža, 1922)

Živčne duše se selijo v veverice. Propad sveta, rojevanje želoda, mrzla zavest ubitih, čustvo svoda: vse je nič, ostalo so kaprice. Buda je jeseni grah, strok je deževje. Tišji so orgazmi, manj je otrok. Razum je prazen, absoluten krog, oblečene so ženskice, golo je drevje.      Še bo čakanja, še bo pela kanja, še bodo leta šla v kosti, še se bo v srcu obrnila kri, Bolnik se bo boril za milost spanja. Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.

Tz12 Jz11 Jz11 Tz10 Tz12 Tz9 Jz10 Jz13 Jz11 Jz8 Jz10 Jz11 Jz10

          (Dekleva: Šepavi soneti, drugi sonet)

Primer za ireguralni silabotonizem na trizložni metrični osnovi (Az 'amfibrahizirana vrstica', Dz 'daktilizirana vrstica'):

Jeseni, spomladi kot deklic umrlih smehljaji večeri so bledi... Kot žalost so tihi naši pogledi. Po stenah, po tleh razsuti beli so venci. Li tvoje ročice, o Daljna, za róko me vodijo, da si ne upam prek njih? Kaj, če to so tančice angela mojega? Ugasnil bi jih najrahlejši dih... Sredi sobe stojim... Tvoja mi roka nevidno, previdno oči je zaprla, da duša je vzrla tvoj beli obraz --- žalosten, kakor so lilije v senci...

Az6 Az9 Az6   Az5   Az6 Az10 Dz7   Dz6     Dz17 Az6

          (A. Vodnik: Bledi večeri, 1922)

Nastanek tega drugega tipa iregularnega verza (na 2- in 3-zložni osnovi) je po mojem povezan z neko ritmično (ne metrično!) svoboščino, ki sega nazaj do razsvetljenstva: krajšanje ali daljšanje vrstice za en nenaglašeni zlog v vzglasu (tj. na začetku verza). To se je dogajalo ne le v regularnem (recimo v jambskem enajstercu) ampak tudi v iregularnem verzu (že omenjena Murnova Zima je napisana v iregularnem jambu, v dveh vrsticah pa je vzglas skrajšan). Spremenljiv vzglas v iregularnem verzu prvega tipa nam dá iregularni verz drugega tipa.

Še nekaj je značilno za oba tipa iregularnega verza: v njem se lahko pojavljajo silabotonizirane vrstice, ki nimajo ekvivalenta v regularni silabotoniki. To pomeni, da se v njem lahko pojavljajo zelo dolge ali zelo kratke vrstice, ki v tradicionalni, regularni silabotoniki ne tvorijo samostojnih verznih vzorcev: v prvem tipu npr. 15- in 17-zložne jambske vrstice pri Murnu, v drugem tipu recimo Dz17 v Vodnikovih Bledih večerih zgoraj. Ali pa take s proparoksitonično klavzulo (naglas na predpredzadnjem zlogu), v zgornjem primeru Dz6 in Az10, česar reprezentativne pesniške zbirke 19. stoletja ne poznajo (v njih je daktilska rima izenačena z moško).

4.2   Naglasni (tonični) verz je imel predhodnike v 18. stol, sicer pa sta ga začela pisati šele Jarnik in Prešeren. To so pesmi kot Prešernove Nezakonska mati, Pevcu, Ribič, Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba, Levstikova Povodna deklica, Prva pomladnja bučela, Mlinarica, Stritarjevi Čuj, ostra burja po polju brije, Kaj gledaš skrivaj me od strani, Aškerčev Afanasij Sjemjonovič, Kosovelovi soneti Anfisa, Rdeči atom I itd. Obstajata dve vrsti slovenskega naglasnega verza, ki bi ju z rusko terminologijo lahko poimenovali doljnik in taktovík. V obeh primerih gre za verz s stalnim številom krepkih položajev (iktov), obseg šibkega položaja pa je spremenljiv od nič do tri- ali celo večzložen: v doljniku načeloma eno- in dvozložen, v taktoviku pa so pogoste tudi vrstice s tri- in celo štirizložnim mediktnim intervalom.

Slovenski doljnik 19. stoletja je verz s stalnim vzglasom in izglasom ter variabilnim eno- do dvozložnim šibkim položajem (črtica - pomeni krepki položaj oz. ikt, številke pa obseg šibkega položaja, 1 je enozložni, 2 je dvozložni šibki položaj):

Ko mati mi tvoja pripravlja jedi, ti polniš mi čašo prazno in časi svoje črne oči daj gledati mi prijazno. /.../

1-2-2-2- 1-2-1-1 1-1-1-2- 1-2-1-1

          (Stritar: Kaj gledaš skrivaj me od strani, 1869)

O Damijan, Damijan,
ne bódi vendar preveč bolan.

Pošljem rajši ti vinca pit,
da potolažim soseda te skozi zid.

Meni ni tudi nič kaj lahkó,
pa da bi skoro mi že bilo!

Takrat potrkam, Damijan, ti na zid,
takrat bom mandeljnov in življenja sit.

Ruski doljnik ima lahko ali isto število krepkih položajev v pesmi (izotonizem) ali pa različno (neizotonizem). Specifika doljnika je zgolj spremenljiv 1- do 2-zložni šibki položaj. Vprašanje je, ali Slovenci razlikujemo neizotonični doljnik (majhen delež tri- in večzložnih intervalov med naglasi) od svobodnega verza (relativni velik delež tri- in večzložnih intervalov med naglasi; po mojem se tu šibki položaj tako razširi, da se ga več ne dojema kot interval med ikti⁸). Pri nas se je v 19. stoletju pojavila neka specifična oblika neizotoničnega doljnika, ki bi mu jaz rekel iregularni naglasni verz: gre za preplet heterotoničnih vrstic s stalnim vzglasom in izglasom, se pravi amfibrahoidne in daktiloidne vrstice z različnim številom iktov, kot v Levstikovi pesmi Sanje, objavljene v Zvonu 1870 (zlogi, ki so na iktih, so označeni s krepkim tiskom; meje zlogov sem označeval po občutku, ker je za pesniški ritem važno samo jedro zloga, ne pa njegove meje):

Sinoči sem videl sèn strašán,
da bil umerl sem davno,
nesèn k pogrebu slavno,
a duši, ker bil sam svoj ubojník,
da moj pravíčni sodník
prisódil kraj temán,
od koder, ko ugasne dan,
na zemljo se vračúje pokorník,
da v mesečinah
po gôrah, pustínah
korake preštéva kazni svoje,
doklèr petelin mu ne zapoje
in zarje ne oznanja,
ki mrak odganja.
/.../

4.3   Tudi verzificirane knjižne molitve niso svobodni verz v ožjem smislu. Čeprav ne kažejo numeričnih pravilnosti (so torej nenumerične), ne spadajo v svobodni verz kot samostojni verzifikacijski sistem. SV je namreč tudi časovno definiran in sicer kot nenumerični verz, ki je nastal v avantgardi. Naslednja Vrazova pesem je nastala 100 let prej:

Izvir svetlosti, vel'kega sveta,
večne resnice, sam svetlost 'no svet,
nepreminejoča resnica sam si,
tebe nepreminejočega
tu molim
tvoja slaba stvar, tvoje večnosti
slaba spodoba in prah tvojega
stvorjenja. Tebe presvetega,
tebe jaz molim,
upam moliti.
Kteri ti tvojega neba 'no celega
groznega stvorjenja večne pota
s preminom previdiš, obdržiš zvezdišča
'no svete, ktere z vso pomočjo
ne vpametim,
tebe upam moliti.
Ti v meglah grmiš, nebo se trosi,
ti skoz vedro nebo iz sonca nam
siješ prijazno, ti v bistri reki
večno šumiš, v viri morgečeš,
ti v zvezdah goriš, v dežji ti silje oživiš,
v vseh stvareh si ti najprejvid'joče
življenje. Večni,
ne srdi mi,
slabi spodobi tvoje mogočosti.
Pred teboj, naprejvidejoči, na
obličje padnem, ne srdi
nevrednemu tvoje dobrote, ne zavrzi me!
Tebe večnega
upam moliti.

          (Stanko Vraz: K Bogu, 1833)

trikzolser eksteks
partkombit oilpostrem
lakrinimo gabino bisten
nitikrin astokomtri fes

          (Franci Zagoričnik: protitok; 1970)

opit gobart
krisolit onifar kot
je restno kot krino
pritikis gornač
amti pernilast

            (Zagoričnik: ober; 1970)

(Nadaljevanje v JiS 1-2, 1998/99.)

Reference

Beaugrande, Robert Alain de, Wolfgang Ulrich Dressler (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park, 1992.

Bjelčevič, Aleksander (1998). Svobodni verz slovanskih narodov: varšavska konferenca o svobodnem verzu. (V tisku.)

Miroslav Červenka 1963: Česky volny verš devedesátych let. Praha: Nakladatelství Československé akademie vfd.

Dluska, Maria (1970). System wersyfikacyjny. Studia i rozprawy 1. Kraków: Ossolineum.

Dluska, Maria (1980). Próba teorii wiersza polskiego. Kraków: Wydawnictwo literackie.

Gasparov, Mihail L. (1993). Russkie stihi 1890-h --- 1925-go godov v kommentarijah. Moskva: Vysšaja škola.

Gasparov, Mihail L., Skulačeva, Tatjana V. (1993). Ritm i sintaksis v svobodnom stihe. Očerki istorii jazyka russkoj poezii XX. veka. Grammatičeskie kategorii. Sintaksis teksta. Moskva: Nauka.

Hayes, Bruce (1995). Metrical Stress Theory: Principles and Case Studies. Chicago: The Univerity of Chicago Press.

Kravar, Miroslav (1992). Prolegomena teoriji slobodnog stiha. Umetnost riječi 36/3.

Petrović, Svetozar (1976). Stih A. B. Šimića i pitanje o komparativnoj tipologiji slobodnog stiha. Croatica 7/7-8.

Pretnar, Tone (1982). Lovi kakor da hoče oživeti iz. O verznem v Gradišnikovi Zemljizemljizemlji. Slavistična revija 30/4.

Pretnar, Tone (1983). »Prozno« in »verzno« v dialogu Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1983 (Obdobja 4). Ponatis: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja.

Pretnar, Tone (1997). Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ur. Aleš Bjelčevič. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete).

Pretnar, Tone (1998). Mickiewicz in Prešeren. O slovenskem in poljskem romantičnem verzu. Iz poljščine prevedla Niko Jež in Mladen Pavičič. Ljubljana: Slovenska matica.

Prohorov, Aleksandr (1970). Teoria prawdopodobienstwa w badaniach rytmu wiersza. Pamietnik Literacki 61/3, 113-127.

Urbańska, Dorota (1995). Wiersz wolny. Próba charakterystyki sistemowej. Warszawa: Instytut badan literackich.

Žotvis, A. L. (1970). O kriterijah tipologičeskoj harakteristiki svobodnogo stiha. Voprosy jazykoznanija 19/2, 63-77.

Opombe

¹

V tem prikazu izhajam iz poljske teorije, ki jo predstavlja knjiga Dorote Urbańske Wiersz wolny (Warszawa, 1995). Tipologija modifikacij klasičnega verza je moja, tipologija svobodnega verza (Svobodni verz II: Lastnosti sistema, ki bo izšel v prihodnji številki) pa je njena.

²

Poleg tiste primarne seveda, prozodične: v govorjenem jeziku (proznem in verznem) se zlogi z enako stopnjo naglašenosti zelo radi razporejajo ritmično, tj. pojavljajo se v bolj ali manj enakih razdaljah, pri čemer tvorijo alternacijske vzorce (Hayes 1995: 25-31), npr. NxNxNx...; daleč najpogostejši razmik (x) med naglašenimi zlogi (N) v slovenščini je 1 in 2 nenaglašena zloga.

³

Za besedila, ki spadajo v silabizem, silabotonizem ali tonizem (regularni in iregularni), se uporablja skupno ime numerični verz, za besedila zunaj tega kroga pa nenumerični verz. Svobodni verz je ena od podmnožic nenumeričnega.

⁴

Glavni teoretski problem izhaja iz nikoli zadovoljivih definicij verza. Te so po tradiciji lingvistične in težko najdemo tako, ki bi zajela vsa verzificirana besedila, umetnostna in neumetnostna. Če definiramo verz kot »leposlovno oz. umetnostno besedilo z dvojno členitvijo«, izpadejo verzificirane reklame, verzificirani strokovni (pravni, zgodovinski ..., večinoma iz preteklosti) teksti, ki pa so praviloma napisani v jambih, trohejih ipd., ne pa v SV. Če iz definicije izpustim »leposlovno oz. umetnostno«, se lahko vrine npr. telefonski imenik (v njem predstavlja ekvivalenčno enoto referenca --- oseba je ena referenca, ulica je druga referenca itd.). Za večino verzificiranih besedil zgornja definicija drži, zatakne se pri mejnih primerih. Eden takih je tudi monostih; Gasparov (1993: 18), ki sicer verz definira zgolj lingvistično, pravi, da je mogoče monostih (kot tekst na meji med prozo in verzom) obravnavati kot verz le v ustreznem kontekstu: monostih dojemamo kot verz takrat, kadar se nahaja v pesniškem zborniku. Lingvistična definicija torej zanesljivo »prime« takrat, ko smo iz zunanjih znakov že razbrali, da gre za leposlovje. Verzni značaj neumetnostnega teksta (npr. reklame) pa je ponavadi stilistično enoumen.

⁵

Ekvivalenca, katerakoli, je ponavadi hotena, namerna. Pri pisanju enega teksta pisec vedno sledi, bolj ali manj zavestno, istemu pravilu. Čez 500 verzov Krsta pri Savici se Prešernu ni slučajno oz. nehote zapisalo v jambskih enajstercih (slučajno v tem smislu, da bi Prešeren pisal povest o spreobrnenju Slovencev ne misleč na verzno obliko, na koncu pa sam presenečeno ugotovil, da so to enajsterci), 164 verzov Ženske zvestobe ne slučajno v naglasnih četvercih s šibkim vzglasom in krepkim izglasom, v prvi pesmi iz Kosovelovega cikla Tragedija na oceanu pa ni slučaj, da se vsak verz konča s koncem stavka. Nekaj posebnega so pesmi, ki jih občasno pišejo ljudje, ki se intenzivno z literaturo ne ukvarjajo --- pesmi, ki jih najdemo v neliterarnih glasilih in revijah (npr. Planinskem vestniku), v vpisnih knjigah po hribih ipd. Tem bi lahko rekel »rimane mešane silabotonične pesmi«.

⁶

Isti sklep velja v numeričnih sistemih za skladnjo: ujemanje ali neujemanje skladenjskih in verznih mej ne vpliva na bistvo merila --- trohejski deseterec je trohejski deseterec v obeh primerih. Drugače je, kot bom pozneje pokazal, v svobodnem verzu, kjer je odnos verza do skladnje bistven, sistemotvoren. Sistemotvorna postane klavzula šele potem, ko so se izgubijo ostala ritmotvorna sredstva.

⁷

Pri Rusih to nista sinonima: »volnyj stih« pomeni to kar naš »iregularni verz« in se nanaša na neizosilabični silabotonizem, »svobodnyj stih« pa je naš »svobodni/prosti verz«.

⁸

Ker se na posluh ne da zanesti, bi to lahko preveril tako, da bi vzel nekaj deset »nepravilnih« pesmi od Levstika do Župančiča ter nekaj deset pesmi v SV s podobno dolžino vrstic ter izračunal deleže 1-, 2-, 3- ... zložnih mednaglasnih intervalov.