Svobodni verz
II: Lastnosti sistema¹

Pravila svobodnega verza (SV) je težko ugotoviti: numerični sistemi so bili dani »od zgoraj«, medtem ko so pravila SV dana od spodaj oz. od znotraj, so zgolj implicirana v besedilih, zato jih je treba šele rekonstruirati.² Rekonstrukcija temelji na dveh predpostavkah:

a) da za SV še vedno velja načelo ekvivalence, tj. da so vrstice v SV ekvivalentne glede na neko lastnost;

b) da se v SV ob odsotnosti prozodičnih in silabičnih regularnosti pozornost pišočega in beročega usmerja na konec vrstice.

Iz predpostavke b) izhajajo, neodvisno eden od drugega, obenem ruski, poljski in angleški verzologi. Tip verzne klavzule jim služi za klasifikacijo SV, ki pa je v vsaki verzološki tradiciji drugačna. Kot že rečeno, predstavljam tu poljsko pojmovanje SV, ki ga povzemam po knjigi Dorote Urbańske Wiersz wolny.

Svobodni verz, ki je kot vrsta nenumeričnega verza (verz, ki ni niti silabični niti silabotonični niti tonični)³ nastal v moderni in se polno oblikoval v 20. in 30. letih, se od v prejšnjem poglavju naštetih vrst verza (razen askladenjskega) loči po tem, da se v njem ne ponavlja isti prozodični (suprasegmentalni) vzorec ali/in število zlogov (ljudska pesem in deloma silabotonika 19. stoletja so bile namenjene petju in recitiranju, SV pa tihemu branju oz. gledanju,⁴ zato je akustična podoba zanj sekundarna; Urbańska, 1995: 30-31), ampak isti skladenjski vzorec: ne ekvivalenca na ravni suprasegmentalnih, ampak na ravni segmentalnih dejavnikov. Pridevnik »svobodni« ne pomeni, da je tak verz osvobojen vsakršnih pravil verzne gradnje; prej bo to pomenilo 'svoboden od numeričnosti', 'nenumerični', 'nemetrični' (Urbańska, 1995: 7), torej tak, katerega ritma ni mogoče opisati z enotnim številskim vzorcem.

SV torej ne sledi istim metričnim in ritmičnim pravilom kot silabotonični ali tonični verzi. Ni treba, da imajo vrstice v SV isto ali predvidljivo spremenljivo število zlogov in/ali iktov. Enakomerna razporeditev naglasov, značilna za silabotonizem, ni nujna lastnost vsake pesmi (to velja že za silabizem). Lahko se zgodi, da nekatere vrstice v SV ustrezajo kakšni od jambskih, trohejskih, amfibraških itn. shem, vendar je to bolj ali manj pogojeno že s prozodijo jezika in ne tvori metruma (isto se zgodi tudi v prozi --- v prozi moderne je taka, »silabotonizirana«, tretjina stavkov). Zato za SV tudi ne veljajo enaka realizacijska (ritmična) pravila kot za silabotoniko in toniko; npr. pravilo, da naj v verzu ne bosta skupaj dva naglašena zloga večzložnih besed (kot v naslednjih verzih iz Krsta pri Savici: »Enkràt vídit' želi podobo milo«) ali sploh naglašeni zlogi polnopomenski besed (»Popiše nama stráh sódnega dneva«), je za SV irelevantno, ker silabotonični ritem določajo prozodična sredstva, ritem SV pa skladenjska. Verzì, kot so »in ji je imé člóvek« (Lovrenčič: Sfinga), »Ne poznám váju [...]«, »Takó lépe in tople [...]« (Lovrenčič: Oki in Oku), »in začnó fántje prepevati« (Kocbek: Sleherni večer gre cesta), bodo v SV zato pogostejši. Razlog, da je takih primerov tudi v SV še vedno malo, tiči v zgradbi ritmičnega slovarja slovenščine: končno naglašenih večzložnih besed je v leposlovni prozi 19. in začetka 20. stoletja namreč le 8 % do 10 % (začetno naglašenih pa do 30 %).

V SV uvrščam recimo tele štiri pesmi;⁵ po tipologiji, ki jo bom pozneje navedel, gre za stavčni (Fritz), sintagmatski (Zajc) in dva primera antiskladenjskega verza (Šalamun):

Rima ni vse. Poezija ni vse. Razglasi o mobilizaciji so brez rim, nagla sodišča ne izrekajo sodb v žlahtni besedi. Kaj naj bi rime v veliki nesreči in bedi? Kam z rimami, kadar gori Rim? Sam Jezus je v čisti prozi izustil: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«      (Ervin Fritz: Poetika)	Tvoj glas bo samoten kakor polnočni čas, ko zadrhtijo trave v temnem vetru Temna polnoč glas mrtvih bo lovil s koščenimi rokami tvoj hrepeneči klic. [...]      (Dane Zajc: Tvoj glas)
Dovolj mi je socialne mimikrije. Edino pobijanje ljudi je resnična akcija, napeta, razburljiva, fantastična. Sliši, vidi, voha, čuti in tipa se cvrčeče meso. Blažena vojna. Edino mati, ki ji s škornjem stopiš na sinčkovo lobanjo res zatuli v pristni bolečini in se ti ni treba bati, da blefira. Največja resnica pa je največji vir estetskega užitka. največja informacija je pobiti in [...]      (Šalamun: Zakaj sem fašist)	Stopal sem po snegu, ker sem bil peljan. Razdalja med tremi možmi je bila šest metrov. Kot sprehod smo definirali hojo ob dveh ponoči februarja Prsti so začeli žareti rumeno maso in ves pas med rumeno maso [...]      (Šalamun: prva pesem iz zbirke Druidi, 1975)

Tip skladenjske meje v verznem izglasu omogoča klasifikacijo SV, podobno kot tip stopice in število zlogov omogoča klasifikacijo silabotoničnih verzov, le da je v teh izhodišče klasifikacije obenem kvalitativno (npr. trohej vs. jamb vs. amfibrah itn.) in kvantitativno (pet- vs. osem- vs. enajstzložna vrstica), v SV pa le kvalitativno (Urbańska, 1995: 29):

• če so meje verzov na skladenjskih mejah (na mejah stavkov in zloženih stavkov, ekvivalentov stavkov, besednih zvez), je to skladenjski SV;

• če so meje verzov tam, kjer ni skladenjskih mej oz. so zelo šibke (sredi besede, sredi tesne besedne zveze), je to antiskladenjski SV.

• stavčni SV, kjer se meje verzov ujemajo z mejami stavkov;

• sintagmatski SV, kjer se meje verzov pokrivajo z mejami sintagem oz. besednih zvez (en stavek se razteza čez več verzov) in z mejami stavkov (tudi konec stavka je nemreč konec sintagme).

Ta klasifikacija predstavlja model svobodnega verza. V realizaciji vsakega od teh treh tipov SV pa prihaja do odstopanj od modela (tako kot v vseh verznih sistemih), tako da se npr. v stavčnem verzu vse verzne meje ne ujemajo s stavčnimi ipd. Tudi za SV namreč velja opozicija model --- realizacija (t. i. type --- token razmerje), ki jo poznamo iz silabotonizma (meter --- ritem). Model prikazuje določene pravilnosti, v silabotonizmu npr. ponavljanje istega prozodičnega vzorca (-- ...), v praksi pa ta pravilnost ne pomeni ponavljanja enakih prozodičnih elementov, ampak ohranitev določenih korespondenčnih pravil med realnim ritmom in idealno metrično shemo (Prohorov, 1970: 113), ki je nekako dana »od zgoraj« (tj. zavestno, hoteno pisanje po teh vzorcih). Enako velja za SV.

Lahko se prepletata tudi dva modela, dva tipa SV v isti pesmi (politipskost) ali SV s kakšnim od numeričnih sistemov (dvosistemskost). Pojavljanje različnih vzorcev v stalnem zaporedju imenujemo hetero- ali polimetrija.⁷ Podobno je v SV, le da termin polimetrija zamenjamo s terminom politipskost: naslednja Fritzova pesem je dvotipski, stavčni in sintagmatski SV:

Tedaj bom vodoraven in miren malik,
preučeval bom, kako krompir spodaj rase,
okrog lobanje ne bom imel drugega kot svetniški sij,
smrdel bom (kakor dihur) in počasi lezel vase.

Tedaj ne bom več potreboval
ne trebuha ne kruha
ne glave ne slave
ne roke ne noge
ne kropa ne vode
ne šila ne kopita
ne bele ne črne
ne pekla ne neba
ne miši ne ptiča [...]
     (Fritz: Kadar bom rekel svetu lahko noč)

   Vrti se zemlja okoli svoje osi,
   vrti se zemlja v gosti megli ---
   megla pa je
smodnikov dim,
dim eksplodirajočih smodnišnic,
vžigajočih se mest,
podminiranih cest,
morilnih plinov ---
dim krvi,
razlitih možgan,
razbitih teles --- [...]

Poleg politipskih besedil pa obstajajo še dvosistemska besedila, tj. taka, kjer se v eni pesmi kombinirajo bloki dveh ali več verzifikacijskih sistemov, recimo bloki SV in bloki silabotoničnega verza. V Jarčevi dramski pesnitvi Vergerij govorita Vergerij in Kern v petstopnem jambu, Invalid v štiristopnem troheju, Študent v tri- in štiristopnem jambu, Ubijalec, Dekle in Rudarji pa v SV (gl. Miran Jarc (1960). Človek in noč. Ljubljana: CZ).

Prozodična urejenost je za SV torej irelevantna. Tudi kadar se v SV najdejo vrstice s tako prozodično strukturo, kot jo imajo jambi, troheji, amfibrahi ali daktili, te nimajo značaja metra. Takim prozodičnim, ritmičnim pravilnostim v SV, kot smo jih videli v prejšnji Fritzovi pesmi, so ruski formalisti v svoji zgodnji fazi rekli »ritmični impulz« (to je le eden od pomenov tega termina), vendar so ta koncept pozneje opustili. Take pravilnosti so prehodne oz. lokalne (ne podrejajo se jim vsi verzi) in ne tvorijo metra, nimajo značaja metra.

5.2  Tipologija skladenjskih mej

Ker izhaja ekvivalenca verzov v SV iz odnosa med verzno in skladenjsko členitvijo, so pojmi, ki jih rabimo za opis numeričnega verza (stopica, ikt, cezura ipd.), neuporabni. Zamenjamo jih s skladenjskimi kategorijami.

Skladenjske enote deli Urbańska na dve skupini: na skladenjske skupine (oz. sintagme oz. besedne zveze) in na enote višjega reda --- na stavke. Pojem sintagma ima nekoliko nejasen obseg, ker mora zaobjeti tudi take verzne pojave, kjer v besedilu manjkajo ločila in velike začetnice, torej nekateri pomembni znaki skladenjske členitve. Sintagma oz. besedna zveza oz. stavčna fraza je v poljski enciklopediji (EJO: 201) definirana kot niz besed in praesentia (besed v neposrednem sosedstvu), ki jih združujejo sintaktične vezi. Pojem sintagma naj bi torej ne zajemal zveze povedka »je šel« in prislovnega določila »v kino« (ki ju sicer združuje glagolska vezljivost) v stavku »Janez je šel včeraj zvečer v kino« niti niza »včeraj v kino« (ker med »včeraj« in »v kino« ni niti ujemanja niti vezave niti primika). Po drugi strani pa je sintagma lahko tudi ena sama beseda ali pa cel stavek. Sintagma je »odlomek izjave, ki je skladenjsko, intonacijsko in pomensko integralen« (Urbańska, 1995: 41, 43), je ali beseda ali zveza besed ali pa stavek, ki tvorijo nekakšno semantično-sintaktično in ritmično-intonacijsko enoto.

V skladu s tako tipologijo skladenjskih enot loči Urbańska (1995: 21-22) tudi dve skupini skladenjskih mej: šibke (sintagmatske) in krepke (stavčne). Krepke skladenjske meje so meje med povedmi in meje med stavki v povedi, šibke skladenjske meje pa so znotrajstavčne meje, meje med sintagmami oz. stavčnimi frazami. Krepke skladenjske meje so torej med besedami in praesentia, ki jih ne vežejo skladenjske vezi (ki ne tvorijo stavčnih fraz in med katerimi ni stavčnih relacij tipa rekcija, kongruenca, adjunkcija). Z logičnega stališča so krepke meje podmnožica šibkih, ker je meja dveh stavkov obenem tudi meja dveh skladenjskih skupin. Med elementi stavčnih fraz (samostalniških, pridevniških itn., npr. v zvezah samostalnika in pridevnika, klitike in jedra) in med besedami in praesentia, ki so povezane z ujemanjem, vezavo ali primikom, pa ni skladenjskih mej. Šibke meje (meje znotraj povedi in stavka, med stavčnimi frazami) so tam, kjer besede, ki so v neposrednem sosedstvu, pripadajo različnim stavčnim frazam (»Kakor dve črni roži/ so zacvetele vame tvoje oči«), v primeru nezloženih (golih) stavčnih členov pa med besedami, ki med sabo niso povezane z ujemanjem, vezavo ali primikom. Primer: »Janez je šel včeraj v kino«; med »Janez« in »je šel« je ujemanje, med »šel« in »včeraj« je primik, med »včeraj« in »v kino« pa ni nobene od teh relacij --- tu je torej šibka skladenjska meja; seveda bi oba člena lahko razvil v frazo: »včeraj zvečer v bližnji kino«, »Dve črni roži/ na pogorišču preteklosti« (Zajc).

Gasparov in Skulačeva (1993) nimata tipologije skladenjskih mej, ampak desetstopenjsko tipologijo skladenjskih vezi, ki se približno pokriva s tristopenjsko tipologijo mej:

krepke vezi:

1.

ujemanje med prilastkom in osebkom ali predmetom (npr. »visoka gora«),

2.

vezava s 4. sklonom (npr. »igram kitaro«),

3.

vezava z ostalimi skloni (npr. »prihajam iz kina«),

4.

primik med glagolom in prisl. določilom (npr. »včeraj sem smučal«),

5.

ujemanje (predikacijska sintagma): zveza osebek --- povedek (prim. »sonce sveti«);

6.

med istovrstnimi členi, kopulativna (npr. »troje iz dežele laške, troje iz dežele kranjske«),

7.

med glavnim stavkom in polstavkom (»po pravici povedano, takrat nisem mislil na posledice«, »Rozamunda, roža deklic, čast dežele je domače«) ter soredne vezave (SS: 421, 502: »Janez, kam pa ti?«);

8.

med glavnim in odvisnim stavkom,

9.

med priredno zloženima stavkoma,

10.

na koncu stavka (na piki in podobnih znakih).

Ni mi povsem jasno, koliko se obe klasifikaciji ujemata; verjetno ustreza kategorija 'odsotnost mej' točkam 1. do 5. ruske klasifikacije (krepke skladenjske vezi), kategorija 'šibke meje' točkam 6. do 7., kategorija 'krepke meje' pa točkam 8. do 10. ali pa 7. do 10.

Razdelitev SV na tri tipe je analogna tridelni tipologiji skladenjskih mej: v skladenjskem verzu se verzne meje večinoma ujemajo s skladenjskimi mejami (krepkimi in šibkimi), v antiskladenjskem pa se so verzne meje tam, kjer ni skladenjskih. Če padajo v skladenjskem SV verzne meje na krepke skladenjske meje (tj. med besede s šibko vezjo), imamo stavčni SV. Če padajo verzne meje na krepke in hkrati na šibke skladenjske meje, dobimo sintagmatski SV. V antiskladenjskem SV pride konec verza večinoma med besede, ki jih veže krepka vez, kjer skladenjskih mej torej ni. Korespondenčnih pravil, ki bi se jih dalo deducirati iz podatkov o deležu posameznih tipov skladenjskih vezi v verznih klavzulah vsakega od treh tipov SV in v primerjavi s silabotoniko in toniko, še ne poznam.

5.3  Odnos med modelom in realizacijo

To je bil teoretični model, teoretična klasifikacija. Kakor se npr. silabotonični verz deli na jambske, trohejske itn. verze, tako se SV deli na stavčnega, sintagmatskega in antiskladenjskega. In tako kot silabotonični verzi ne uresničujejo metrične sheme stoodstotno, ampak temelji njihov ritem na korespondenčnih pravilih med metrom in realizacijo (npr. pravilo, da šibke položaje položaje tonizirajo predvsem naglašene enozložnice), tako tudi SV ne uresničujejo skladenjske sheme⁸ stoodstotno. Kosovelova pesem Pred kapitulacijo je stavčni SV, čeprav se konca drugega in tretjega verza ne pokrivata s stavčno mejo:

Poslednje obhajilo.
Imaginarno človečansko društvo
narodov --- društvo različnih
čednosti v Ženevi.
Sterilni parlamentarizem.
Tajna diplomacija.
Amerika. Zlati dolarji.
Duh je hitrejši od orient-expresa.
Neron v rdečem krvniškem plašču.
Človek prosi: Naj bom človek!

Enako velja za sintagmatskega: zadošča, da se večina verznih mej ujema s sintagmatskimi in stavčnimi mejami (stavčne so obenem sintagmatske), stavek pa se ne konča in ne začne znotraj verza oz. zelo redko:

Tako sama,
ko bojo drugi
pod šotori noči šepetali:
Ljubim Tvoj in Tvoja,
tako brezno noči bova tedaj,
da si ne bova mogla več
podati rok
in ne povedati,
kako sva se ljubila,
in niti tega ne,
da sva čisto sama
in brez moči,
in niti tega ne,
kaj sva bila,
kaj sva si pomenila. [...]
     (Zajc: Za tole noč; Požgana trava, 1958)

Verzni konci so večinoma na koncu stavkov, intonacija tega verza je pogosto kadenčna, kar mu daje nekakšno litanijsko monotonost. Ta tip je izmed vseh treh tipov SV na videz najbližji prozi. Od nje jo seveda loči dvojna členitev in z njo povezano ojačanje skladenjskih mej ter avtonomizacija stavkov --- verzov.

Stavčni SV pogosto teži k ritmizaciji: nizajo se verzi, ki imajo enako skladenjsko zgradbo (paralelizem).⁹ Primerov je vse polno, pogosti so npr. pri Ervinu Fritzu, tudi pri Danetu Zajcu (zbirka Si videl, 1979), v Šalamunovi Beli Itaki (1972) itn.:

Tovariši,
če vas boli zob,
ali če vam pritiska zobalo na dlesni
če ne morete na hitro požreti odvajalnega sredstva,
če se vam po kosilu spahuje,
če se nagibljete k impotenci,
če imate hemeroide -
zaman upirate oči v delavski razred,
delavski razred ni vaš hišni zdravnik. [...]
     (E. Fritz: Kdaj se ne morete opreti na delavski razred, 1967)

Glede na dva tipa stavka --- takega z osebno glagolsko obliko in takega brez (t. i. ekvivalent stavka) --- ločim tudi dve varianti stavčnega SV: stavčni SV v ožjem smislu in takega, kjer verze napolnjujejo stavčni ekvivalenti. Primer drugega tipa:

Ostani mrzlo, srce!
Cinik.
Transformator.
Orient ekspres v Pariz na viaduktu.
Okovi na rokah.
Avtomobili tečejo.
Jaz ne morem. [...]
     (Kosovel: Kons: ABC)

nihanje molka začetek brez začetka in konec brez konca
sonce sonc ki sije v svoje lastno veliko oko
oko očes ki gleda samo vase in neprenehoma slepo vse vidi
glas ki je edini in izgubljen in se ne more nikoli zaslišati
kamen velik kot sam ki se trklja okoli sebe neskončno
gora v breznu in znožje teme ki ne sliši s kraja na kraj
daljava ki se zgublja v vseh lastnih majhnih daljavah
in se čudi ko zagleda jutro in že pozablja na večer [...]
     (Taufer: Morje I; Jetnik prostosti 1963)

Absolutizem prihaja. Zaman
pričakujemo jasnih dni.
     (Kosovel: Kons: X)

5.5  Nekatere lastnosti sintagmatskega SV

Ker se stavek razteza čez več verzov, so vrstice ponavadi kratke, na koncu verzov pa je šibka skladenjska meja:

nebo prhni
z njega se osiplje
gnilo srebro

hitimo sem in tja
pod črnimi dežniki

naši koraki
neslišno trejo
pajčevinasta ogledala [...]
     (Taufer: Pomlad 1960; Jetnik prostosti, 1963)

Ljubim ta čas,
ko riše plamen z ognjišča
po stropu in stenah
prastare podobe miru. [...]
     (Zajc: Ljubim ta čas; Požgana trava, 1958)

Ni pa nujno, da je vsak verz v sintagmatskem SV dolg samo eno sintagmo ali pa da znotraj verzne vrstice ni skladenjskih mej. Treba je le, da se večina verzov konča bodisi na krepki bodisi na krepki in šibki meji. Pojavljajo se namreč tudi pesmi z dolgimi vrsticami, kjer padajo klavzule na šibke skladenjske meje, znotraj vrstic pa se pojavljajo krepke skladenjske meje:

So jutra, katerih semena meljejo golobi
v nesnažnih golšah.
Je pot, ki jo strižejo s škarjami svojih senc
prazni kvadri prebivališč.
Je sveder, ki vrta v križišče tvojega opoldneva.
Je tvoja leva in desna noga
in šivanke zvezd v kosteh tvojih korakov.
So elektronski noži, ki razrežejo
maternico tvojih sanj. [...]
     (Dane Zajc; Ubijalci kač, 1968)

Težko je ugotoviti, kakšna je gramatična karakteristika tega tipa verza, kakšna je gramatična zgradba ekvivalentnih enot --- verzov, skratka, kaj je sintagma. Sintagma je lahko zveza dveh ali več besed, redko ena beseda, lahko pa je tudi stavek. V sintagmatskem SV šele več zaporednih verzov tvori stavek, zato so vrstice pretežno kratke. V njem se menjavajo, kot že rečeno, antikadenčne (oz. polkadenčne) in kadenčne klavzule (nekje prevladujejo kadenčne, drugje spet antikadenčne). Stavek se redko konča oz. začne sredi verza. Avtonomizacija vsakega verza, bistvena lastnost verzificiranega besedila, povzroča nekakšno izenačenje krepkih in šibkih skladenjskih mej (Urbańska, 1995: 23, 52).

Posebnost je osamitev besede v verz, ki je v tem tipu verza pogosta. V tem t. i. procesu sintagmatizacije dobi osamljena beseda status sintagme (Urbańska, 1995: 44-45);

Imel je konja iz brezlesnega papirja s črnimi očmi je jezdil po ulicah pokopališča Včasih je razjahal pred krčmo Miklavža Breugnona    jokal in pil (Dulcineja je živela v sosednji ulici nad ljudskim plesiščem)	Nekega dne se ni mogel napiti je razbil strohnelo krčmo razrezal orumenelega vranca in razvejal prhke zvezdice v veter (Svojo in Dulcineje bledo žalost je namenoma izgubljal na najbolj prometnih križiščih) [...]
(Taufer: Don Kihot; Svinčene zvezde, 1958)

Trdi asketi
v jopičih modrih,
z mislijo, trdno
v bodočnost uprto,
in z resignacijo
v črnih očeh. [...]

Tvorjenje skladenjskih (intonacijskih, pomenskih) enot imenuje Urbańska sintagmatizacija. V procesu sintagmatizacije dobijo status sintagme oz. skladenjske skupine posamezne besede ali pa skladenjsko in pomensko nepovezane besede. S to predpostavko je Urbańska dosegla to, da tudi v SV lahko govorimo o obstoju konstant¹² in ne le tendenc (v numeričnih sistemih namreč obstaja oboje). Červenka (1963: 14) je nekoč menil, da v SV ni nobenih konstantnih lastnosti. Če se izrazim s termini Urbańske: v nobeni ali skoraj nobeni sintagmatski pesmi se verzne in sintagemske meje ne pokrivajo stoodstotno, če obravnavamo sintagmo samo z gramatičnimi pravili. Ker pa je pojem sintagme neločljiv od pomena, pomenska enota pa ima svojo intonacijo in verz ima svojo intonacijo, se ob širše pojmovani kohezivnosti v pesniškem jeziku 20. stoletja ponuja tudi pojem sintagmatizacije.

Proces sintagmatizacije je toliko močnejši v takih pesmih, kjer je (skladenjska) kohezivnost oslabljena, s čemer je otežkočeno prepoznavanje besedilnih enot višjega reda kot beseda: v teh primerih ima verz toliko izrazitejšo (= lažjo) nalogo tvorjenja pomenskih enot:

kakor kužki plavajo
kakor rože diše
sence velikanov
to so drobni listi

semena klijejo
breze oneme
tiha tiha rosa ur
tako gre čas [...]
     (Šalamun: Bela Itaka, 1972, str. 5)

1. tip: bogat tematični del in enostaven rematični:

Lagal bi, če bi trdil,
da od življenja nič več ne pričakujem.
Praznina, v katero sem ujet
brez možnosti za odločitev,
brez pravih ciljev,
brez prijateljev,
brez trdne vere,
razumljen komaj od tebe, ki si mi družica,
se morda umakne in polno zaživim. [...]
     (E. Fritz: Pogovori z Marijo; Dan današnji, 1972)

[...] In zbal sem se,
da mi bo neko noč
skoz temne sanje
razklal lobanjo
in da bo iskal z blaznim kljunom,
če se v gnezdu mojih misli
ne skrivajo pojoče ptice. [...]
     (D. Zajc: Vse ptice; Požgana trava, 1958)

5.6  Nekatere lastnosti antiskladenjskega SV

Glavna lastnost antiskladenjskega verza je divergenca stavčne in verzne členitve. Krepke skladenjske meje se pojavljajo znotraj verza (ta tip je prevladujoč, redkejši je tip z zelo kratkimi vrsticami, v vsaki je beseda ali dve, krepke skladenjske meje so znotraj verza redke, konci verzov pa pogosto zarežejo v sredo sintagme), konec verza pa pada znotraj besedne zveze (v klavzuli se lahko pojavljajo tudi proklitike ali pa se celo deli beseda): »ne morem/ mimo, nad posodo/ odžejanosti, v močno/ vonjajočem senu, lepe/ kraljeve hčere« ...:

Pred vrčem stojim in ne morem
mimo. Moj duh se v igri ujet
enakomerno nagiblje nad posodo
odžejanosti. Na travniku sem v močno
vonjajočem senu pil iz njega, lepe
kraljeve hčere so ga nosile k studencu
in neznani slikar je srčni cvet
vtaknil vanj. [...]
     (Kocbek; Zemlja, 1934)

Odsotnost skladenjskih mej na koncu vrstic povzroča, da so vrstice med seboj skladenjsko zelo povezane, kar pa še ne pomeni, da bo zaradi tega besedilo bolj koherentno. Ne le, da so v določenem tipu (povojne) poezije (v t. i. neintimistični poeziji) zaporedni stavki slabo povezani; proti koherentnosti deluje tudi dejstvo, da si v antiskladenjskem SV nasprotujeta skladenjska enotnost oz. samostojnost in verzna enotnost oz. samostojnost. Verzno členjenje združuje besede, ki se pojavljajo v posamezni vrstici, po drugi strani pa razbija skladenjske vezi v stavku (Urbańska, 1995: 98, 102, 112).

Za posamezne pojave enjambementa v numeričnem ali skladenjskem SV nasplošno velja, da imajo značaj stiliziranja¹⁴ (Urbańska, 1995: 90), medtem ko Stabej (1997) za konkretne primere pri Prešernu ugotavlja tudi ikonično motivacijo, tj. ujemanje označevalca in označenca: z verzno mejo ločen, pretrgan je tak stavek, ki sam pripoveduje o neki oddaljenosti, ločenosti, pretrganosti, prelomljenosti, pavzi, zarezi, obratu ipd. Tole je zadnja kitica Prešernove pesmi Ukazi: »Al' srcé mi drugo ustvari,/ al' počakaj, da to bit'/ v prsih neha, --- Bog te obvari!« Glagolska zveza 'biti neha' je prekinjena z verzno mejo, za besedo »neha« pa je pavza in začetek novega stavka. Ker celotna struktura antiskladenjskega verza temelji na (recimo mu tako) enjambementu, ne moremo vedno pričakovati ikonične motivacije. Vendar je pri nekaterih pesnikih¹⁵ hitro opazna, od mlajših recimo pri Alešu Štegru (npr. zbirka Šahovnice ur, 1995). Včasih se da opaziti, da verzni prestop povečuje presenečenje, ki nastane zaradi t. i. prevaranega pričakovanja:

Med ljubeznijo, ki jo nosim, in ljubeznijo,
ki jo dajem: besede bodo zažgale
Belo kožo papirja. Zažgale bodo belo
Vodo, beli kamen, belo noč, ki pada skozi
Jutro, prste iz papirja, senco nepopisanega [...]
     (Šteger: Zapisovanje dveh ugank; Šahovnice ur)

Okrog pravega papeža ni nikdar
puščave, ampak poskočni kardinali,
ki se mastijo s piškami. Oaza
gotovo ni Rog. Ljudje živijo

na drevesu ali v boksu, ampak [...]
     (Šalamun: Nežnim očem bambija, svetemu očetu; Imre, 1975)

Ni pa smiselno domnevati, da je v pesmih, ki so napisane v antiskladenjskem SV, antiskladenjskost v celoti pomensko motivirana. Primeri, ko antiskladenjskost celotnega besedila nekaj »pomeni«, so verjetno zelo redki (Urbańska, 1995: 117). Verz po naravi namreč pripada nivoju izraza in ne vsebine: kakor jambski enajsterec ali trohejski osmerec sama po sebi nič ne pomenita, tako tudi antiskladenjski ali stavčni SV ne.¹⁶

V nasprotju s stavčnim in sintagmatskim SV je antiskladenjski SV zelo neritmičen. V sintagmatskem in predvsem v stavčnem SV paralelizmi povzročajo ritmičnost, v antiskladenjskem SV pa tega več ne zmorejo. Divergentnost skladenjskih in verznih mej slabi ritmični učinek, ki ga povzroča recimo naštevanje in stavčni paralelizmi:

Ko ga dobi, je vsakomur povsem tuje, drobno,
sipko seme, in ker je edino, začne zanj iskati
zemljo, jo rahljati, zalivati, braniti,
krasti. Potem seme vzklije in zaradi njega je
treba postavljati ograje, zastrupljati
divjad, streljati ptice, in vsak dan opazovati
njegovo dozorelost, ljubiti vnaprej, ljubiti
slepo; kajti tisti, ki jim bo obrodil kruh,
bodo ljubili kruh, in tisti, ki jim bo
obrodil kamen, bodo ljubili kamen; tisti, ki
jim bo obudil strup, bodo ljubili strup, in
tisti, ki jim bo obrodilo sovraštvo, bodo
morali ljubiti sovraštvo.
     (A. Ihan; Igralci pokra, 1989)

Antiskladenjski SV po mojem mnenju ne izhaja iz proze. Včasih naletimo na mnenje oz. vprašanje (danes sicer bolj redko, pa vendar sem ga našel pri že citiranem Hobsbaumu): »Kaj loči verz Šalamuna ali Ihana ali Uroša Zupana od proze? To so v glavnem samo kratke štorije, to je samo drugače zapisana proza.« Pogostejše je mnenje (zlasti med študenti), da to sicer ni več verz, je pa še vedno poezija. Po mojem gre seveda še vedno za verz: tisti hip, ko imamo opraviti z dvojno členitvijo, smo že pri verzu. Kocbekov verz, s katerim se začne ta tip verza v slovenski poeziji, po mojem izhaja iz stavčnega SV. Antiskladenjski verz je zadnji tip verza v razvoju SV. SV se je razvil v opoziciji do numeričnega verza: ko je opustil rimo, istozlogovnost in istonaglasnost, je po mojem morala v prvi fazi ostati vsaj ena navezava na numerični verz in to je bila konvergenca stavčne in verzne členitve, ki je v numeričnem verzu skoraj pravilo. Zato se je najprej pojavil stavčni SV. Sledil mu je sintagmatski SV, ki tudi ohranja določeno konvergenco obojnega členjenja, zadnji pa je antiskladenjski SV, ki temelji na divergentnosti stavčne in verzne členitve.

Zaradi te divergentnosti v antiskladenjskem SV verzna zgradba ne vpliva na dolžino stavka (raje obratno), v numeričnem verzu pa pogosto. (V silabotonizmu je dolžina stavka v zlogih pogosto večkratnik zlogovne dolžine verza; Pretnar, 1997: 181.)

Verzi se v anstiskladenjskem SV redko združujejo v kitice; prevladujejo nečlenjene pesmi (stihične) in členjenje na strofoide (kiticam podobno členjenje besedila, odstavki so neenaki, število vrstic v njih je nepredvidljivo). Podobno velja za stavčni SV, medtem ko v sintagmatskem (kjer en stavek zavzema več verzov) prevladuje strofoida. SV je kitični predvsem takrat, kadar je pisan v stalnih formah (recimo Tauferjevi in Deklevovi soneti), ni pa nujno (Kocbekova zbirka Zemlja).

Še ena na prvi pogled očitna lastnost antiskladenjskega SV: glede na dolžino vrstice je mogoče ločevati

• pesmi, kjer prevladujejo kratke vrstice (vrstica pa je pomenska enota),

• pesmi, kjer prevladujejo dolge vrstice,

• pesmi s kontrastirajočimi dolgimi in kratkimi vrsticami.

Prva dva, osnovna tipa imata različno skladenjsko-intonacijsko zgradbo. V kratkoverznem so verzne meje tam, kjer ni skladenjskih, obenem pa znotraj verza ni krepkih skladenjskih mej. Taka je na začetku citirana Šalamunova pesem Stopal sem po snegu, pa tudi tale:

Oko bralca, na stolpu je zrno    maka.	temne zareze oljne barve --- od juga do zapada [...]       (Šalamun; Druidi, 1975)
In kot silosi, ki so v njih -

Moj Bog, najhuje je, kadar me ponavljaš, kot nocoj,
     ura je ena
in četrt, pravkar strmim v devetstopetindvajseto
     stran knjige
o genih, gramofon obrača Mozartov Requiem, jaz
     pa se spet
začenjam bati državljanske vojne in napenjam ušesa,
     da bi
ujel strele v daljavi ali kaj podobnega, čeprav pri
     sebi že
dolgo vem, da so največje katastrofe nezaznavne,
     kajti v
resnici izginjajo svetovi čisto počasi, v potapljajočih      se
mestih ni nikogar, ki bi začutil pogrezanje v globino, in [...]

Sklep

Pri definiranju svobodnega verza naletimo na vprašanje, v čem je verznost verza, v čem se SV in sploh verz loči od proze. Za differentio specifico verza ponujajo dva pojma: a) ritmičnost in b) ekvivalenčnost. Ritmičnost pomeni, da se verz od proze loči po svoji ritmičnosti. Ekvivalenčnost pomeni, da so vrstice kot temeljne enote v pesmi enake glede na neko lastnost, ni pa nujno, da ta ekvivalenčnost povzroča ritem, kar dokazujejo nekateri SV. Ritem v poeziji nastaja na različne načine: z raznimi ponavljanji, anaforami, epiforami, stavčnimi paralelizmi. Poseben tip ritma, ponavljanje istega števila zlogov v verzu ali ponavljanje verzov z enako razporeditvijo naglasov, imenujemo metrum. Ponavljanje istega metričnega vzorca je torej le eden od ritmotvornih faktorjev v pesmi. V SV ga ni. Še vedno pa imamo SV za verz. Zakaj? Možni sta dve razlagi: A1) SV je verz, ker so v njem sledi numerične regularnosti, ki jih ima klasični, numerični verz oz. A2) ker v njem delujejo lokalni faktorji ritma (anafora, paralelizem ipd.). V sodobnem SV pa je veliko pesmi, kjer bomo zaman iskali tovrstni ritem. Ritem ni specifika vsega verza; njegova specifika je ekvivalenčnost vrstic. Torej: B) Obstaja neka ekvivalenca, ki ni lokalna, ampak deluje čez celo pesem.

Odločitev za B) in ne za A) zahteva, da opustimo koncept ritma kot vrhovnega urejevalnega načela verza, torej tudi SV, in poiščemo druge lastnosti, ki ločijo SV od numeričnega na eni strani in od proze na drugi. Definirati SV pomeni ugotoviti, glede na kaj so vrstice v SV ekvivalentne. Eden od predlogov je, da so ekvivalentne glede na odnos verznih in skladenjskih mej. To nam omogoča narediti trojno tipologijo svobodnega verza: v stavčnem SV konvergirajo stavčne in verzne meje, v sintagmatskem SV konvergirajo meje verzov in meje sintagem (s tem obenem tudi stavkov), v antiskladenjskem SV pa stavčne in verzne meje divergirajo, meje verza so sredi različno močnih besednih zvez. Ritem nam ostane kot sekundarno načelo: ritem, ki izhaja iz urejenega, predvidljivega ponavljanja naglašenih in nenaglašenih zlogov (spomin na silabotonizem), glasovnih sklopov (rima, asonanca, aliteracija oz. konzonanca), ponavljanja skladenjskega vzorca (paralelizem); ponavljanje besed (anafora, epifora) ima omejeni, sekundarni oz. lokalni obseg, ker se pojavlja samo v nekaterih pesmih oz. samo v enih delih pesmi.

V članku sem podal definicijo, tipologijo in nekatere očitne lastnosti svobodnega verza, kar je predpostavka oz. izhodišče za nadaljnjo analizo SV. S tem sem povedal samo toliko, kolikor povem recimo s trditvijo, da je verz Prešernove Turjaške Rozamunde asonirani trohejski osmerec. Le da je v svobodnem verzu to težje ugotoviti.

Odnosnice:

Miroslav Červenka (1963). Český volný verš devedesátých let. Praha: Nakladatelství československé akademie věd.

EJO (1993). Encyklopedia językoznawstva ogólnego. Wrocław, Warszawa ...: Ossolineum.

Mihail L. Gasparov, Tatjana V. Skulačeva (1993). Ritm i sintaksis v svobodnom stihe. Očerki istorii jazyka russkoj poezii XX. veka. Grammatičeskie kategorii. Sintaksis teksta. Moskva: Nauka.

Andrej N. Kolmogorov (1963). K izučeniju ritmiki Majakovskogo. Voprosy jazykoznanija 4, 64-71.

Tone Pretnar (1997). Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ur. Aleš Bjelčevič. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Aleksandr Prohorov (1970). Teoria prawdopodobieństwa w badaniach rytmu wiersza. Pamiętnik Literacki 61/3, 113-127.

SS: Jože Toporišič (1976). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Dorota Urbańska (1995). Wiersz wolny. Próba charakterystyki sistemowej. Warszawa: Instytut badań literackich.

Dorota Urbańska (1996). Pis'mennaja forma stiha i jego zvučaščie varianty (na materiale sovremennogo pol'skogo svobodnogo stiha). Slavjanskij stih: stihovedenie, lingvistika i poetika. Moskva: Nauka.

Dorota Urbańska (1997). Wiersz wolny --- nowa propozycja opisu. Wiedza o literaturze i edukacja. Zjazd polonistów. Warszawa: IBL/PAN.

Opombe

¹

Nadaljevanje iz 6. številke Jezika in slovstva (XLIII, 1997/98).

²

V poljudno-strokovni literaturi največkrat najdemo negativno definicijo: SV je verz, ki je svoboden od metra in rime. Vendar je to nepopolna definicija. Njen prvi del (genus proximum) »SV je verz« pove, da je to besedilo z dvojno členitvijo. Drugi del negativne definicije pa pove samo to, česa te enote, verzi, nimajo. Vedeti pa je treba, kaj imajo, da bomo lahko to reč iskali in da bomo vedeli, da smo jo našli.

³

V slovenščini ni veliko drugih, starejših vrst nenumeričnega verza. Med nenumerične bi bilo mogoče šteti srednjeveške cerkvene pesmi (Velikonočno pesem iz Stiškega rokopisa) in nekatere Vrazove pesmi --- molitve iz tridesetih let 19. stoletja (K Bogu, Ana za Slejka), obojno gradivo pa je za verzološko rekonstrukcijo preskromno. Kratko informacijo o starejših nenumeričnih sistemih v evropskih literaturah ponuja Gasparov, 1989.

⁴

Oglejte si samo grafiko Seliškarjeve zbirke Trbovlje (1923), enega prvih implicitnih manifestov svobodnega verza. Ti grafični znaki --- tropičja, pomišljaji, črte, oklepaji, umiki, velike črke ipd. --- po mojem označujejo intonacijo pesmi; ritem SV namreč temelji na odnosu do stavčne intonacije. Ti znaki pozneje iz SV izginejo (gl. npr. Daneta Zajca). To si razlagam tako: ko se je SV v začetku 20. stoletja začel pojavljati, je bilo treba bralce nanj šele privajati, treba je bilo še dodatno poudarjati pomen intonacije, pozneje pa ne več.

⁵

Ker članek ne sme biti predolg, bom navajal samo odlomke in ne celih pesmi.

⁶

Zato bodo tudi raziskave svobodnega verza drugače teoretsko utemeljene: verzologija je zadnjih sto let izhajala iz fonologije in prozodije, ker se je lotevala predvsem numeričnih sistemov; teorija svobodnega verza pa bo izhajala iz skladnje in besediloslovja.

⁷

Primer iz silabotonizma: v Aškerčevi pesmi Knežji kamen (iz cikla Stara pravda) si zapored sledijo trohejski deseterec in amfibraški osmerec (ikti so natisnjeni krepko): »Polje lepo, polje Gosposvetsko,/ dežele Koroške ti cvet!«. V pesmi Posvečenje Lovra Tomana (zbirka Glasi domorodni, 1849) pa je pripovedni del, kjer prvoosebni pripovedovalec sedi pod lipo in se pripravlja na pesnenje, napisan v jambskem desetercu in enajstercu, dialog med pripovedovalcem in Vilo (muzo) pa v trohejskem osmercu.

⁸

Namesto termina »metrični vzorec/shema« ipd. je za SV primernejše »skladenjski vzorec/shema«.

⁹

O ritmični funkciji paralelizmov v SV so govorili že zelo zgodaj (mdr. tudi ruski formalisti), predvsem raziskovalci Whitmanove poezije. Pozornost je šla v smeri Whitman --- biblijska poezija, ki je teh paralelizmov polna (kot ljudsko pesništvo nasploh). Obenem so seveda poudarjali, da paralelizem ne opravlja enake funkcije kot metrum; psalme se zato smatra bodisi za naglasni bodisi za svobodni verz (redko). Posledica usmerjenosti raziskav na paralelizeme pa je ta, da je v ospredje razmišljanja o SV stopila njegova skladenjska podoba.

¹⁰

Če gledamo samo na zapis, je prozi najbližji antiskladenjski SV; ker pa me zanima gramatika verza, je prozi najbližji stavčni SV.

¹¹

Avtonomizacija se dogaja tudi v stavčnem verzu:
     Mrtvo drevo pod svinčeno nebó
     strmi,
     pod svinčenim nebom vran leti.
     Rekel bi, da se na drevo spusti.
          (Joža Lovrenčič: Pesem v molu)

¹²

V manjši meri so konstante prisotne v stavčnem SV, v še manjši v antiskladenjskem SV.

¹³

Tema je to, o čemer govorimo, rema pa to, kar o temi povemo: Milan Kučan (= tema) je priljubljen politik (= rema).

¹⁴

John Hollander ((1960). The Metrical Emblem. Style in Language. Ur. T. Sebeok. Cambridge: MIT.) pripoveduje, da ima enjambement v angleški poeziji (ne glede na verzni vzorec) tudi »emblematično« funkcijo: komentira pesem, deluje skoraj kot podnaslov.

¹⁵

V glavnem pri tistih, ki veljajo za dobre. Obratno seveda ne velja: ni nujno, da bo v dobri poeziji verzni prestop ikonično motiviran.

¹⁶

Lahko pa se verzni formi v toku tradicije za določen čas prilepi neki pomen: jambski enajsterec asociira na neko vzvišenost, povezavo z evropsko visoko tradicijo itn., trohejski osmerec pa asociira nekaj domačega, preprostega ipd. Relacija med pomenom in verzno obliko pa je nujno polivalentna, saj je možnih pomenov več kot verznih oblik. O pomenu verznih oblik gl. Pretnar 1997 ter Prešeren in Mickiewicz (Ljubljana 1998) ali pa Słowiańska metryka porównawcza 3 (Warszawa, 1988) itn.; ta tema je zadnjih 25 let zelo popularna.

¹⁷

Veliki indoevropeist Jerzy Kuryłowicz je Romana Jakobsona in Calverta Watkinsa (Kuryłowiczew študent iz časov, ko je ta predaval na Harwardu) za te špekulacije o IE verzu močno kritiziral. Kuryłowiczewi argumenti (v zborniku Poetics-Poetyka-, Warszawa 1961) izgledajo zelo razumni.