Oblikovanje poimenovanj za besedne vrste v slovensko pisanih slovnicah med leti 1791-1854

Toda pogled v starejše slovenske slovnice nas prepriča, da nista bili le delitev in število besednih vrst različni,² ampak je zanje vladala precejšnja poimenovalna raznolikost.

1   Ob uporabi besednovrstnih poimenovanj v strokovnem razpravljanju ali pri jezikovnem pouku navadno niti ne razmišljamo o njihovi »pomenskosti« oz. se ne sprašujemo o njihovi motiviranosti, vendar razumevanje le-te lahko prispeva marsikatero pojasnilo, ki je tesno povezano s funkcijsko določenostjo besedne vrste. To pa je zlasti dobrodošlo v položaju, ko tovrstne kategorije uzaveščamo kot del slovničnega znanja.

1.1   V nadaljevanju se bom zato lotila analize besednovrstnih izrazov, iz katere bo razvidno, kako se je oblikovala tovrstna slovnična terminologija³ v slovenskih slovnicah med leti 1791-1854, s posebnim pudarkom na iskanju besedotvorne motivacije poimenovanj. Izhodišče za primerjavo bo današnja klasifikacija besednih vrst, zato da bo pregledneje, kdaj sploh se pojavi določena besedna vrsta, in da bo lažje spremljati razvojne oblike njenega poimenovanja skozi slovensko slovnično izročilo.

V zastavljen časovni okvir sodijo avtorji naslednjih slovenskih slovnic: Mihael Zagajšek (1791),⁴ Valentin Vodnik (1811),⁵ Jožef Muršec (1847),⁶ Fran Malavašič (1849),⁷ Matija Majar (1850)⁸ in Anton Janežič (1854).⁹ Zaradi zanimive terminologije sem upoštevala še Slomškov učbenik iz 1842,¹⁰ čeprav ni bil namenjen zgolj slovničnemu pouku.

Pred obravnavo besednovrstnih izrazov je potrebno odgovoriti na dvoje vprašanj: katere bistvene lastnosti opredeljujejo strokovni izraz in kakšna je pri njegovem oblikovanju vloga besedotvorja.

Izrazijska vprašanja slovenskega jezika so bila posebej aktualna že v drugi polovici 19. stoletja. Temeljna okoliščina, ki je sprožila to dejavnost, je bilo revolucionarno leto 1848, z njim možnost vpeljave slovenščine v šole in deloma tudi v urade. Zaradi dolge tradicije nemščine kot učnega jezika je tedaj nenadoma postalo nujno potrebno, da se oblikuje slovenska terminologija vsaj za šolske predmete. In ob tem so se pojavila tudi prva teoretična razmišljanja Ivana Macuna, kako »nov izraz ali terminus« oblikovati:¹¹ 1. izražati mora definicijo in opredelitev predmeta, 2. biti mora samostalnik, 3. izraz mora biti tvorjen po splošnih tvorbenih pravilih danega jezika. Te lastnosti so še danes aktualne v teoriji terminologije, ki izrazu pripisuje še naslednje lastnosti: enopomenskost, preciznost, deekspresivnost, in tri vloge, ki jih opravlja: imenovanje, označevanje, sporočanje.¹²

Tretja definicijska lastnost termina izpostavlja načelo tvorbenosti, ki se mora skladati s tvorbenimi vzorci jezika tako, da je možno tvoriti tudi nove izraze, ki pripadajo isti pojmovni kategoriji. Ko se govori o tvorbenih vzorcih danega jezika, se torej dotikamo sistema jezika, tega pa raziskujejo jezikoslovci. Iz tega izhaja, da je oblikovanje področnega izrazja ne samo vprašanje strokovnjakov, marveč tudi jezikoslovcev, ki raziskujejo besedotvorni sistem. Tako besedotvorje nima le pomena za teorijo jezika, ampak ima tudi povsem praktično vrednost: na podlagi sestavin izraza lahko razpoznavamo njegov pomen oz. analogno po strukturi sestavin tvorimo nov izraz.

2   Besedne vrste so opredeljene glede na različne skladenjske vloge, ki jih lahko imajo v stavku, in se danes obravnavajo pri oblikoslovju.

Omenjeni slovničarji so jih predstavljali v različnih delih svojih slovnic, ki so jih tudi različno poimenovali. Zagajšek je v poglavju Od besedeveidnosti (23) razlikoval osem stav, Vodnik je o devetih plemenih besedi razpravljal v poglavju Besede (9), Muršec je razlikoval v Besednih plemenih (5) besede deveterega pomena, Slomšek je pisal o deseterih besednih plemenih (133). Malavašič je podobno kot Vodnik v poglavju Besede (7) prikazoval besede devetih plemen, ki so deli govorjenja ali pogovora, Matija Majar je kot ilirist predstavil v slovničnem delu slova deveterega plemena (15) in Janežič je v poglavju o Zlaganju in sklanjanju (11) utemeljeval devet govornih delov.

Natančnejšo predstavo o številu in razumevanju besednih vrst pri posameznem slovničarju prinaša naslednja preglednica, v kateri so z zvezdico označene tiste kategorije besed, ki danes ne predstavljajo samostojne besedne vrste.

Preglednica 1: Število in razvrstitev besednih vrst v slovnicah 1791-1854.

ZAGAJŠEK, 1791 VODNIK, 1811 1. Imenska beseda (Nennwort) 2. Namestna beseda (Fürwort)* 3. Časna beseda (Zeitwort) 4. Sredliva beseda 'deležnik' (Mittelwort)* 5. Predbeseda (Vorwort) 6. Zravn'beseda 'prislov' (Nebenwort) 7. V'mesbeseda 'medmet' (Zwischenwort) 8. Vezliva beseda (Bindewort)	ZAGAJŠEK, 1791 VODNIK, 1811 1. Ime 2. Perlòg 3. Namestime* 4. Glagol 5. Deležje* 6. Predlog 7. Narečje 8. Vez 9. Medmèt
SLOMŠEK, 1842 MURŠEC, 1847 1. Djanke (Zeitwörter) 2. Kazanke (Geschlechtswörter)* 3. Poglavke (Hauptwörter) 4. Priložnice (Benwörter) 5. Števnice (Zahlwörter)* 6. Namestnice (Fürwörter)* 7. Pridjavke (Nebenwörter) 8. Predloge (Vorwörter) 9. Vezavke (Bindewörter) 10. Klicavke (Empfindungswörter)	SLOMŠEK, 1842 MURŠEC, 1847 1. Ime 2. Prilog 3. Številnica* 4. Zaime* 5. Glagol 6. Narečje 7. Predlog 8. Vez 9. Medmet
MALAVAŠIČ, 1849 MAJAR, 1850 1. Ime (Hauptwort) 2. Prilog (Beiwort) 3. Številno ime (Zahlwort)* 4. Mestime (Fürwort)* 5. Glagol (Zeitwort) 6. Predlog (Vorwort) 7. Narečje (Nebenwort) 8. Vez (Bindewort) 9. Medmet	MALAVAŠIČ, 1849 MAJAR, 1850 1. Ime samostavno 2. Ime pridavno 3. Čislo* 4. Zaime* 5. Glagolj 6. Predlog 7. Prislov 8. Vez 9. Medmet
JANEŽIČ, 1854 1. Ime samostavno (Nomen substantivum) 2. Prilog (Nomen adjectivum) 3. Zaime (Pronomen)* 4. Številnica (Nomen numerale)* 5. Glagol (Verbum) 6. Predlog (Praepositio) 7. Prirečje (Adverbium) 8. Vez (Conjuctio) 9. Medmet (Interjectio)

2.1   Samostalniška beseda je definirana kot poimenovanje za različno predmetnost (osebo, žival, stvar, pojem), ki ima v stavku primarno vlogo osebka in predmeta.

Njeno samozadostnost kaže današnje poimenovanje samostalnik < tisti, ki je samostalen; samostalen < tak, ki stoji sam. Korenine tega poimenovanja srečamo že pri Zagajšku (25), saj jo imenuje »samustojoča imenska beseda, katera v' enimu govorjenju sama iz sebe zamore stati«. Druga sinonimna izraza sta še imenska < ta, ki je povezana z imenom ali poglavitna beseda < taka, ki je (primerljiva) z glavo oz. po glavi. Slednja motivacija je že nekoliko zabrisana, vsekakor pa metaforična: beseda je med besednimi vrstami pomembna, kot je pomembna glava pri delih telesa. To motivacijo je uporabil tudi Slomšek. Imenoval jo je poglavka, saj kaže »poglavitne reči, lastnosti ino ljudi« (133).

Vodnik, Muršec, Malavašič so uporabljali le izraz ime kot prevod nemškega izraza der Hauptwort, Majar in Janežič (verjetno po vzoru ruščine) pa besedno zvezo ime samostavno. Pri slednjem poimenovanju se odpira zanimivo vprašanje o podstavi: ali gre v tem primeru za zloženko samostaven < tak, ki se sam stavi ali pa, in to je najverjetneje, le za obliko pridevnika -()ven za današnjo -()len: samostalen < tak, ki stoji sam.¹³

Del samostalniške oz. pridevniške besede je tudi zaimek < to, kar je (nadomestilo) za ime, ki je tvorjenka iz predložne zveze. Zagajšek je uporabljal izpeljanko namestna (beseda) < taka, ki je namesto, Vodnik izpeljanko iz predložne zveze namestime < to, kar je namest(o) imena, Muršec zaime < to, kar je za ime. Enak izraz srečamo pri Majarju in Janežiču. Malavašič izhaja iz podobne podstave kot Vodnik mestime < to, kar je (na)mest(o) imena. V tvorbi je bil povsem samosvoj Slomšek z izpeljanko iz pridevnika namestnica < tista, ki je namestna.

2.2   Tudi izraz pridevnik je tvorbeno izpeljanka četrte stopnje iz glagolske podstave. Poglejmo njeno verižno tvorbo: pridevnik < tisti, ki se prideva; prideven < tak, ki se prideva; pridevati < večkrat pridati; pridati < dati pri 'zraven'. Slednja glagolska podstava je tvorbeno produktivna v vsem obravnavanem slovniškem izročilu.

Zagajšek je v okvir imenske besede pritegoval ne samo samostalnik, ampak tudi pridevnik, ki ga je imenoval zravnstavliva (beseda) < taka, ki se zravn stavi; podstava je nastala iz prislova in glagola kot posledica kalkiranja iz nemščine. Drug njegov uporabljen izraz je bil perstavliva (beseda) < taka, ki se (rada) perstavi; perstaviti < staviti per 'zraven'. Vodnik, Muršec, Malavašič in Janežič so iskali motivacijsko podstavo v glagolu priložiti: tisti, ki se priloži > prilog, Majar pa ga je imenoval besednozvezno z zapostavljenim pridevnikom ime pridavno; pridaven < tak, ki se pridava. Izpridevniško izpeljanko znova zelo individualno oblikuje Slomšek priložnica < tista, ki je priložna; priložen < tak, ki se priloži; priložiti < ložiti pri 'zraven' z utemeljitvijo, da »/.../ priložijo besedi kaj lepiga alj gerdiga« (133).

Tudi števnik < tisti, ki je števen; števen < tak, ki šteje je pridevniška beseda, imenovana pri vseh naštetih slovničarjih.

Besednozvezno jo je Zagajšek imenoval številska beseda, Vodnik številno ime, verjetno po njem enako še Malavašič številno ime. Enobeseden izraz številnica < tista, ki je številna sta uporabila Muršec in Janežič, Slomšek je uporabil števnico; števnica < tista, ki je povezana s števnim, medtem ko Majar slovani in piše o čislu.

2.3   Izraz glagol je csl. izposojenka v pomenu 'beseda' iz glagolati 'govoriti' iz psl. gol-gol.¹⁴ Kot slovnični termin ga prevzame večina slovničarjev. Zlasti Vodnik je tudi razložil, da je »/g/lagol beseda nam neznana, drugim Slovencam pa dobro znana. Al ker nobene bolši namest nje ni, jo v potrebi na posodo vzamemo.« (64)

Posebnosti so Zagajškovo poimenovanje časna beseda < taka, ki je povezana s časom po nemškem prevodu der Zeitwort in Slomškova sinonima h glagolu, to sta: djanka < tista, ki je povezana z d(e)janjem in djanska beseda, v katerih oba avtorja skušata zajeti tipični lastnosti glagolska besedne vrste: Zagajšek njeno oblikoslovno, Vodnik pa skladenjsko.

2.4   Tudi prislov je tvorjenka iz predložne zveze: tisti, ki je pri slovu. Najverjetneje gre za pomen besede slovo 'glagol', ki je znan v stcsl.¹⁵ Torej beseda pri glagolu. Izmed omenjenih slovnic je termin v taki obliki uporabljen edino pri Majarju (39). Sicer pa so se uporabljali kar trije izrazi: Zagajšek ga je tvoril sklopno zravnbeseda pod vplivom nemščine der Nebenwort, Vodnik, Muršec, Malavašič su uvedli poimenovanje narečje. Vzrok za takšno ime je utemeljil le Vodnik: »Narečja /.../ narekvajo, kako so namenjeni glagoli /.../, ker z njimi narečemo, kakšino je delo glagolovo, al kakšine so njega okolišine /.../.« (107) Tvorjenka je torej izglagolska: narečje < to, kar se nareče; nareči < reči na 'povrh/dodatno'. Slomšek jih je imenoval pridjavke; pridjavka < tista, ki se pridjava; pridjavati < večkrat pridjati; pridjati < djati pri 'zraven', Janežiču pa so bili prislovi prirečja; prirečje < to, kar se prireče.

2.5   Očitno je, da se je medmet s podstavo to, kar se meče med (kaj) 'vmes' utrdil do danes kot besednovrstno poimenovanje, oblikovano že v prvi polovici 19. stoletja. Kot tvorjenka je zanimiva podstavno in naglasno: danes ni znan glagol *medmetati, ki bi bil po nastanku glagolska tvorjenka iz proklitične zveze;¹⁶ in hkrati je tvorjenka naglašena na obrazilu, ki je dolgo in široko (mêdmet), za razliko z drugimi proklitičnimi »sestavljenkami«, ki so naglašene vselej na podstavi, oz. v primerjavi s pravimi sestavljenkami, ki so navadno dvonaglasne in je pri takih predpona med- kratko naglašena.

V predstavljenih slovnicah je termin prvi uporabil Vodnik z opredelitvijo, da »so besedice, s katirimi damo na znanje kakšin občutik naše duše; so glasi naših notranjih občutkov, ktire med naš govor vmes metamo ali mečemo« (113). Uporabljal se je vse do Janežiča z izjemo Zagajškovega sklopa vmesbeseda (der Zwischenwort) in Slomškove izpeljanke klicavka < tista, ki kliče, kajti »z njimi kličemo, kedar kaj občutimo« (134).

2.6   To, kar se predloži, je predlog, za katerega prav tako velja, da se je kot besednovrstno poimenovanje ohranil, saj je skupen vsem obravnavanim slovnicam z izjemo Zagajškove, kjer se je uporabljal kalkiran prevod iz nemščine predbeseda po der Vorwort.

2.7   Zadnja besedna vrsta, ki je vzporedna današnji kasifikaciji, je veznik < tisti, ki je vezen; vezen < tak, ki veže. V vseh obravnavanih slovnicah se je pojavljal kot izglagolska izpeljanka vez < tista, ki veže, le Slomšek je znova napravil obrazilno varianto vezavka.

2.8   Besedni vrsti členek in povedkovnik se pojavita v besednovrstni teoriji šele v 20. stoletju. Členek lahko besedotvorno izrazimo kot manjšalnico majhen člen, torej majhen člen v besedilu, in poimenovalno nastopa v Breznikovi slovnici (1934, 145-146), kjer mu je členek nadpomenka za členke v ožjem smislu, prislove, predloge in veznike. Danes so členki po Toporišiču definirani kot skrčki celih stavkov¹⁷ in kot taki tudi besediloslovna kategorija. Izraz povedkovnik < tisti, ki je povedkoven; povedkoven < tak, ki je (namenjen) za povedek je poimenovalno vpeljal J. Toporišič¹⁸ v sedemdesetih letih kot besedno vrsto, ki služi za povedkovo določilo, in je slovenjen izraz za predikativ po ruski slovnici.¹⁹

Obravnavano lahko strnjeno prikažemo v preglednici, kjer so poimenovanja besednih vrst v naslednjem zaporedju: samostalnik, zaimek, pridevnik, števnik, glagol, prislov, medmet, predlog, veznik, primerjana pri Zagajšku, Vodniku, Slomšku, Muršcu, Malavašiču, Majarju in Janežiču.

Preglednica 2: Primerjava besednovrstnih poimenovanj v slovenskih slovnicah 1791-1854.

3  Sklep

Predstavljen razvojni pregled oblikovanja besednovrstnih izrazov nam kaže, da se današnja poimenovanja v veliki meri navezujejo na tradicijo izrazja v slovensko pisanih slovnicah 19. stoletja. Mnogokrat je namreč opazna globinsko enaka tvorbena podstava, ki se je na površini, tj. izrazno, različno oblikovala, kar je bilo tesno povezano s slovničarjevo (izrazjetvorčevo) stopnjo uzaveščenosti o besedotvornih možnostih slovenskega jezika.

Ob močni naslonitvi na nemščino je slovenskemu izrazju utiral pot Zagajšek, kar je opazno v velikem številu sklopov, ki so posledica dobesednega prevoda nemškega izraza in nato zlepljanja prevedenih sestavin.

Za uspešnega izrazjetvorca velja Vodnik, čigar izrazi (glagol, medmet, predlog in deloma obrazilno drugačna vez) so se ohranili vse do danes. To je bilo povezano z njegovim dobrim poznavanjem besedotvornega sistema, ki mu je v svoji slovnici namenil štirinajst strani (148-162). Vsako besednovrstno poimenovanje je tudi utemeljeval glede na funkcijo besedne vrste oz. pojasnjeval, od kod in čemu je izraz sprejel (npr. za glagol), in tako kazal svojo široko razgledanost in poznavanje tudi ruskega slovničnega izrazja, zlasti iz slovnic Smotrickega (1619) in Lomonosova (1757).

Muršec in Malavašič sta izrazje v glavnem prevzemala po Vodniku. Posebno mesto ima Majar, saj se je ohranilo ali je njegovo besednozvezno poimenovanje postalo izhodišče današnjemu. Ime samostavno in ime pridavno sta dejansko podstavi današnjemu samostalniku in pridevniku, podobno kot Muršec je z zaimenom sooblikoval današnjo različico zaimka, obdržali so se glagol(j), prislov in po Vodniku že uveljavljena medmet in vez. Janežič se je od teh poimenovanj oddaljil s prilogom in prirečjem za pridevnik in prislov. V tej razvojni verigi poimenovanj pa je Slomšek veljal za sistemsko doslednega, vendar preveč individualnega tvorca. Njegovi izrazi se niso ohranili vsaj iz dveh razlogov: učbenik Blaže inu Nežica v nedeljski šoli ni veljal kot predpisana slovnica niti ni prinašal zgolj jezikovnih vsebin; vsa poimenovanja besednih vrst je sicer sistemsko dosledno oblikoval: izrazi so bili samostalniki, izpeljanke, toda z ženskospolskimi obrazili, kar je z vidika spolskosti zaznamovano in kot tako manj primerno za strokovno izrazje, ki teži k nezaznamovanosti.

Z vidika upoštevanja temeljnih načel za oblikovanje termina je pri vseh slovničarjih z izjemo Zagajška razpoznavna težnja, v izrazu zajeti definicijske lastnosti besednih vrst. Oblikovani izrazi so v devetdesetih odstotkih samostalniške izpeljanke, večinoma obraziljene z moškospolskimi morfemi. Vse naštete lastnosti pa predstavljajo pozitivno tradicijo, iz katere črpa tudi današnje jezikoslovno izrazjetvorje.

Opombe

¹

Tako delitev navaja J. Toporišič, in sicer v naslednjih prispevkih: Samostalniška beseda, Linguistica (1972), 301-314; Besednovrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika, JiS XX (1974/75), 33-39; Slovenske zaimenske besede, JiS XX (1974/75), 117-119; Esej o slovenskih besednih vrstah, JiS XX (1974/75), 295-305, Slovenska slovnica, Maribor 1976, 175-404, Še k teoriji besednih vrst, posebno predikativa, JiS XV (1979/80), 201-205.

²

I. Černelič Kozlevčar, Reševanje besednovrstnih vprašanj v SSKJ, Obdobja 8, Ljubljana 1988, 289-300.

³

Obravnavi slovničnega izrazja v slovenskih slovnicah se je posvečalo že več razpravljalcev. Med njimi: J. Rotar, Naše jezikovno izrazje, JiS IV (1958/59), 37-41, 78-81; F. Novak, Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova računica, 89-100; M. Pirnat, Znanstveni jezik v Vodnikovi slovnici, 101-108; J. Toporišič, Izrazjetvorje ob primerih slovenskega jezikoslovnega izrazja, 113-131. Prispevki omenjenih avtorjev so zbrani v Slovenski jezik v znanosti1. Zbornik prispevkov. Zbrala in uredila dr. Ada Vidovič Muha. Ljubljana 1986.

⁴

Mihael Zagajšek, Slovenska Grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag, Celje 1791.

⁵

Valentin Vodnik, Pismenost ali Gramatika za Prve Šole, Ljubljana 1811.

⁶

Jožef Muršec, Kratka slovenska slovnica za pervence, Gradec 1847.

⁷

Fran Malavašič, Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi, Ljubljana 1849.

⁸

Matija Majar, Slovnica za Slovence, Ljubljana 1850.

⁹

Anton Janežič, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence, Celovec 1854.

¹⁰

Anton Slomšek, Blaže ino Nežica v nedeljski šoli, Celje 1842.

¹¹

Ivan Macun, Slovenska terminologija v obče in posebno jezikoslovna, SG (1862), 67-72.

¹²

O. Kunst Gnamuš, Znanstveno izrazje in proizvodnja znanstvenih pomenov; F. Pediček, Teorija znanstvene terminologije (Poizkus utemeljitve in orisa). Terminologija v znanosti. Prispevki k teoriji. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1984, 49-57; 17-35.

¹³

Podrobneje o tovrstnih obrazilnih vprašanjih sem pisala v prispevku Škrabčeva obravnava priponskih obrazil -(a/i)v/lc, Škrabčeva misel 2, Nova Gorica 1997, 193-200.

¹⁴

F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1977, 144.

¹⁵

F. Bezlaj, ESSJ III, Ljubljana 1995, 266.

¹⁶

J. Toporišič, Glagolske »sestavljenke« iz zveze glagol + predložna zveza, Dissertationes XV (1996), 109-123.

¹⁷

J. Toporišič, Členki in njihovi stavčni ustrezniki, XXVII. SSJLK, Ljubljana 1991, 3-16.

¹⁸

Op. 1.

¹⁹

A. V. Isačenko, Gramatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovackim I, Bratislava 1954.