Predlogi razglasitev častnih članic in članov Slavističnega društva Slovenije

prof. Lojzko Bratuž (rojeno 19. junija 1934).

Otroštvo prof. Lojzke Bratuž je zaznamovalo fašistično nasilje, katerega ena prvih žrtev na Goriškem je bil njen oče, tako da je njena mati, znana pesnica Ljubka Šorli, ostala z dvema majhnima otrokoma prepuščena sama sebi in neprestanemu policijskemu nadzoru, šikanam in krutemu nasilju v taborišču. Po maturi na klasičnem liceju in študiju na filozofski fakulteti v Trstu je najprej poučevala na goriških srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom, od 1975. leta pa na fakulteti za tuje jezike videmske univerze poučuje slovensko književnost, kjer je s prizadevnim pedagoškim delom sooblikovala številne študente, med katerimi so danes tudi uveljavljeni kulturni in strokovni ustvarjalci na Goriškem, v Beneški Sloveniji in na Tržaškem.

Na novem delovnem mestu se je intenziviralo njeno znanstvenoraziskovalno delo, ki ga je najprej usmerila v dokaj razpršen krog problemov, v katerem zavzemajo vidno mesto njene študije o slovenskih pesnikih in pripovednikih druge polovice 19. stoletja, proučevanje cerkvenih dostojanstvenikov in njihovega mesta v zgodovini slovenske književnosti in kulture, analizirala je različne goriške literate. Kasneje se je poglobila v proučevanje neobjavljenih slovenskih rokopisov prvega goriškega nadškofa Carla Michela Attemsa in objavila dve samostojni knjigi o njegovih pridigah v slovenščini. Veliko strokovnih naporov je vložila tudi v leksikografsko in slovarsko delo, uredila je več antologij, med njimi je Gorica v slovenski književnosti, ki je izšla tudi v italijanščini. Sosednjemu narodu je večkrat predstavljala slovenski jezik, literaturo in kulturo na javnih prireditvah, izpopolnjevalnih tečajih za italijanske učitelje in podobnih srečanjih sosednjih narodov. Rezultate svojih natančnih in poglobljenih raziskav je predstavila slovenski in italijanski strokovni javnosti na številnih simpozijih in drugih znanstvenih sestankih. Ob vsem tem obsežnem delu in kljub zdravstvenim težavam je zmogla tudi zavidljivo široko delovanje v različnih kulturnih društvih in cerkvenih organizacijah zamejskih Slovencev. Profesorica Lojzka Bratuž je ena vidnih strokovnih in kulturnih ustvarjalk zamejskega prostora na Goriškem.

Delo Slavističnega društva Slovenije je vedno podpirala, aktivno je delovala v Slavističnem društvu Trst Gorica Videm, na naših zborovanjih je sodelovala tudi z več zanimivimi referati.

Spoštovane kolegice in kolegi, navedeno zgovorno utemeljuje predlog upravnega odbora društva, da prof. Lojzko Bratuž razglasimo za častno članico Slavističnega društva Slovenije in tako izrečemo priznanje njenemu ustvarjanju na področju slovenističnih in sorodnih strok.

prof. Marijo Pirjevec (rojeno 8. novembra 1941).

Literarna zgodovinarka, univerzitetna profesorica Marija Pirjevec deluje v Trstu. Tam je tudi diplomirala na filozofski fakulteti s tezo Il mondo poetico di Srečko Kosovel, ki jo je razširjeno in dopolnjeno objavila 1974. leta in s tem že nakazala obrise svojega poklicnega dela, ki je v veliki meri namenjeno odkrivanju in uveljavljanju slovenske literature v italijanskem kulturnem prostoru. Najprej je poučevala na tržaških srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom (1965-85) ter sestavila štiri berila za slovenske osnovne šole v Italiji, poleg tega pa še antologijo za višje srednje šole Od realizma do moderne (1981, 1993, soavtorica Lojzka Bratuž). Od leta 1972 je predavala slovensko književnost na Inštitutu za slovansko filologijo filozofske fakultete v Trstu, leta 1993 pa se je zaposlila na oddelku modernih jezikov za tolmače in prevajalce. Poleg akademskih obveznosti je na tržaški filozofski fakulteti skrbela za razvoj slovenistike, organizirala vrsto simpozijev, okroglih miz, gostovanj slovenskih strokovnjakov. Raziskuje literarnozgodovinske stike med slovensko in italijansko književnostjo. S tega področja je izdala dve knjigi razprav: Saggi sulla letteratura slovena, Trst 1983 (Eseji o slovenski književnosti), in Na pretoku dveh literatur, Trst 1992. Poleg tega sistematično proučuje razvoj slovenske proze. V ta okvir sodijo tri knjižne objave: Trubar, Kosovel, Kocbek e altri saggi, Trst 1989 (Trubar, Kosovel, Kocbek in drugi eseji), Dvoje izvirov slovenske književnosti, Ljubljana 1997, in Tržaški zapisi, Trst 1997. V italijanščino je prevedla Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice (Pordenone 1984) in komentirala več italijanskih izdaj slovenskih pisateljev. Pripravila je tudi knjižni izbor sodobne slovenske poezije v Trstu Kar naprej trajati (Trst 1994) in uredila Pahorjev zbornik ob pisateljevi osemdesetletnici (Trst 1993). Njeno znanstveno in strokovno delo je zaradi obsega in izvirne obravnave problematike močno opazno pri nas in v Italiji.

Delo Slavističnega društva Slovenije je spremljala z naklonjenostjo, aktivno je delovala v Slavističnem društvu Trst Gorica Videm, na naših zborovanjih je sodelovala tudi z vrsto zanimivih referatov.

Spoštovane kolegice in kolegi, navedeno zgovorno utemeljuje predlog upravnega odbora društva, da prof. Marijo Pirjevec razglasimo za častno članico Slavističnega društva Slovenije in tako izrečemo priznanje njenemu ustvarjanju na področju slovenističnih in sorodnih strok.

akademika prof. dr. Jožeta Pogačnika (rojenega 14. marca 1933).

Začetek bleščeče poklicne poti akademika dr. Jožeta Pogačnika je zaznamovala znana afera, zaradi katere je moral z nekaterimi kolegi zapustiti delo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, tako da je doktoriral 1963. leta v Zagrebu, kjer je bil več let asistent na filozofski fakulteti. Za tem je bil univerzitetni učitelj v Novem Sadu in Osijeku (od 1969 do 1991), nato pa do upokojitve na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Med tem se je izpopolnjeval v tujini, kjer je postal član vrste uglednih znanstvenih ustanov ter predaval na več kot na štiridesetih univerzah kot gostujoči profesor.

Akademik dr. Jože Pogačnik je izjemno ustvarjalen literarni zgodovinar, ki proučuje predvsem slovensko literaturo od srednjega veka do sedanjosti ter poudarja njeno enkratnost v posameznih literarnih obdobjih, strukturo njenih del in povezave z evropsko literaturo. Njegovo delo je usmerjeno v proučevanje pomembnih kulturnih in literarnih problemov, ki ga zanimajo sami po sebi, a tudi v povezavi s svojimi evropskimi razmerji. Izdal je 35 knjig, od tega tri v nemščini, eno v angleščini, šest v srbskem in hrvatskem jeziku, poleg tega pa tudi vrsto študij in znanstvenih člankov, tako da obsega njegova bibliografija nad 300 enot, s čimer se uvršča med najplodnejše slovenske literarne zgodovinarje.

Njegovo delo je bilo deležno zasluženega priznanja slovenske države ter širše mednarodne strokovne javnosti. Med formaliziranimi častmi naj omenimo, da je redni član SAZU, član Akademije v Göttingenu, konzulent pri Herderjevi fondaciji, prejel je nagrado Kopitarjevega društva, Kidrič-Prijateljevo nagrado, nagrado mesta Osijek, Herderjevo nagrado, priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti itn.

Delo Slavističnega društva Slovenije je vedno podpiral in spremljal z naklonjenostjo, na številnih zborovanjih pa je sodeloval tudi z vrsto poglobljenih referatov.

Spoštovane kolegice in kolegi, navedeno zgovorno utemeljuje predlog upravnega odbora društva, da akademika prof. dr. Jožeta Pogačnika razglasimo za častnega člana Slavističnega društva Slovenije in tako izrečemo priznanje njegovemu ustvarjanju na področju slovenističnih in sorodnih strok.