Znanstveno srečanje strokovnjakov za govor

Strokovnjaki za govor so se v Zagrebu srečali že tretjič (prvič v 80. letih, drugič leta 1995). Zanimanje je precejšnje, zato bo tovrstno druženje verjetno postalo redna oblika seznanjanja strokovne javnosti z novimi znanstvenimi dosežki in ena redkih priložnosti za izmenjavanje strokovnih mnenj z omenjenega področja.

V treh dneh (od 10. do 12. decembra) je z referati nastopilo več kot 75 strokovnjakov, ki se posredno (zdravniki, psihologi, pravniki) ali neposredno (fonetiki za hrvaščino, za tuje jezike, logopedi) ukvarjajo z govorom.

Pomembna značilnost zagrebških znanstvenih srečanj je odprtost za najrazličnejša področja, ki jih zajema znanost o govoru, tako v teoriji kot v praksi. Organizatorji so vsebinsko zasnovo Raziskovanj govora razdelili na splošne fonetske teme in na izbrano osrednjo temo. Splošne fonetske teme se ukvarjajo s temeljnimi fonetskimi raziskavami, z rehabilitacijo govora in sluha, z učenjem tujih jezikov, z govorno normo in s kakovostjo glasu. Osrednja tema pa je izbrana glede na trenutno aktualnost. Letošnja aktualna fonetska tema je bila nevroznanost in govor. V zadnjih desetletjih je razvoj nevroznanosti zelo hitro napredoval, razvili so nove sofisticirane tehnologije za raziskavo možganskih funkcij in dognali marsikaj novega v zvezi s tem.

Tako nevroznanstveniki kot jezikoslovci, psihologi in fonetiki vedno bolj spoznavajo, da se morata humanistika in naravoslovne znanosti povezati, če želimo izvedeti celostne odgovore o delovanju možganov. Med najbolj zapletenimi možganskimi funkcijami sta tudi jezikovna in govorna.

Na zagrebškem srečanju so nas seznanili z raziskavami molekularne biologije, ki si prizadeva odkriti gensko strukturo možganov in najti gene npr. za intuicijo in človekove psihične značilnosti, predpostavljajo pa, da obstaja tudi gen za govor. V iskanju razlik med človeškimi in živalskimi možgani si znanstveniki pomagajo tudi s primerjanjem živalskih "govorov" (npr. ptičje petje) s človeškim.

Predavatelji s Hrvaškega inštituta za raziskavo možganov so nam predstavili t. i. kortikalni zemljevid, na katerem je mogoče prepoznati določena kortikalna polja, ki so specifična za človeške možgane. Med njimi sta tudi Brocovo in Wernickovo polje za govor. Nevrobiologija se med drugim ukvarja tudi z vprašanjem, ali so določena kortikalna polja res specifično človeška ali pa so navzoča tudi pri drugih primatih, samo da nimajo specifično modificirane funkcije.

V okviru osrednje teme so nastopajoči govorili še o vplivu prostorskega zaznavanja (spaciocepcija) na mišljenje in govor, o tesni povezavi geste in govora (nevropsiholingvistika), o rehabilitaciji govora pri prizadetih možganih, o povezanosti sluha in ravnotežja (stabilometrija).

Splošne fonetske teme so se ukvarjale med drugim s sodobnim vsehrvaškim govornim standardom, ki ga je eden od predavateljev označil kot "štokavski jezik v hrvaških ustih". Predavatelji so ugotavljali, da zlasti v urbanih središčih (npr. v Zagrebu) ne ločujejo več mehkega ć in trdega č in da le redki še govorijo in slišijo razlike med tonsko različnimi naglasi. Izpostavljeno je bilo vprašanje, ali ima smisel javne govorce siliti govoriti po normi, če sicer skoraj nihče več ne govori tako. Strokovna publika v debati ni bila enotna glede misli, da je treba normo prilagoditi vsakdanjemu govoru.

Zanimivi so bili prispevki fonetičark s hrvaške RTV, ki so predstavile naglasno problematiko v zvezi z zemljepisnimi lastnimi imeni (toponimi). Tako kot Slovenci imajo tudi Hrvati težave z naglasnimi dvojnicami in celo trojnicami: domačini govorijo npr. Varáždin, ostali pa Váraždin. Norma dopušča oboje in tako se npr. v dialogu znajdeta dva govorca z različnim naglaševanjem iste besede, kar je za govorjene oddaje na radiu ali televiziji moteče.

Vrsta referatov je predstavljala dosežke na področju rehabilitacije govora in sluha, raziskave govornih motenj (npr. najrazličnejše vrste jecljanja), prikazali so rezultate proučevanj anatomske oblikovanosti govornih organov (zlasti dolžine govorne cevi) na barvo in jakost glasu, vpliv ortodontskih anomalij na govor (zobje, nebo, čeljusti) ter tipične spremembe v glasu učiteljic (spremenjen osnovni laringalni ton).

Zanimiv je bil tudi prikaz difonske sinteze hrvaškega govora. Difoni so govorni segmenti od sredine enega do sredine sledečega glasu in predstavljajo prehod med glasovi. Difone je težje določiti kot posamezne glasove, od njih je med drugim tudi odvisna zvočna uresničitev, torej boljši ali slabši približek človeškemu govoru. Taka "sinteza govora" se zaenkrat sliši (poslušali smo kratek primer) sicer še zelo "nečloveško", vendar so strokovnjaki prepričani, da bodo sintezo govora v prihodnosti zelo približali človeškemu govoru.

Srečanja smo se udeležili tudi Slovenci: Smilja Komar, Simona Kranjc, Vesna Požgaj Hadži, Rastislav Šuštaršič, Primož Vitez z ljubljanske Filozofske fakultete, Majda Grbac iz MGL, Tomaž Gubenšek in Katja Podbevšek z AGRFT. Predstavniki FF so imeli referate, ki so se primerjalno ukvarjali s temami iz angleške in slovenske, hrvaške in slovenske fonetike ter s funkcijskimi premiki v naglaševanju francoskega jezika v televizijskem govoru. Poleg omenjenih so se srečanja udeležili tudi Mladen Jeličić iz Centra za sluh in govor v Mariboru, Irena Hočevar-Boltežar in Tatjana Miklavčič iz Klinike za otorinolaringologijo in cervikolacijalno kirurgijo v Ljubljani. Predstavili so t. i. ezofagealni govor, ki se ga naučijo uporabljati bolniki z rakom na grlu (pri popolni odstranitvi grla).

Tretje znanstveno srečanje Raziskave govora je z referati in z živahno debato ob njih potrdilo potrebnost takih druženj, hkrati pa je znova pokazalo, da je govor zelo kompleksna tema, zanimiva za najrazličnejše znanosti.