-
Kodni sistem
Slovenska književnost
Avtorji
Uredništvo <-> bralci
Jezik in slovstvo
Razprave in članki 		Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


-



Mihaela Koletnik UDK 811.163.6'282(497.4-18)
Pedagoška fakulteta v Mariboru



Ceršaški govor1



- Zahodno slovenskogoriško narečje, kamor spada ceršaški govor, uvrščamo v panonsko narečno skupino. Značilna zanj sta izguba tonemskih nasprotij in poznejše daljšanje starih skrajšanih in kratkih novoakutiranih samoglasnikov, zato se danes razlikujejo odrazi za te akutirane in stalno dolge samoglasnike. V pregibanju prevladuje nepremični naglasni tip na osnovi. Tvorba zloženih povedi se bistveno ne razlikuje od knjižne tvorbe.


0   Ceršak (716 prebivalcev), ki se prvič omenja l. 1215 z imenom Reinbertus de Cierberc,2 je obmejno obcestno središčno naselje, ki leži na položnem pobočju in slemenu v severozahodnem delu Slovenskih goric, južno nad reko Muro. K naselju spadajo še zaselek Povhnice, del Novin in skupine novih stanovanjskih hiš ob cesti Šentilj v Slovenskih goricah-Sladki Vrh. Domačini kraj imenujejo 'Ci:rbek, sebe pa Cirbe'ža:ni. L. 1910 je nemška šolska družba Schulverein v kraju ustanovila svojo šolo, ki je prenehala delovati l. 1918, vendar pa so vsi slovenski otroci še naprej obiskovali šolo v Šentilju, ki se prvič omenja l. 1787. Od l. 1958 je v Ceršaku štirirazredna podružnična osnovna šola. Cerkev sv. Ilija, ki se prvič omenja l. 1329 in ki so jo l. 1523 Turki oropali in oskrunili, tako da so jo l. 1806 podrli in postavili sedanjo klasicistično cerkev, ter pokopališče sta v Šentilju. V vasi so krajevna skupnost, vrtec, pošta, več trgovin in gostiln. Čistih kmečkih družin skorajda ni več. Največjega gospodarskega pomena za vas in okolico je tovarna lepenke, obrat Palome iz Sladkega Vrha. Pred prvo svetovno vojno so bili v Ceršaku hudi narodnostni boji. Od Nemcev odvisni viničarji na Kozjaku in nemškutarji iz bližnje Selnice so bili hitlerjanski tudi v času okupacije.


1  Glasoslovje

1.1  Naglas in kolikost

Ceršaški govor spada k zahodnim slovenskogoriškim govorom, širše pa k panonski narečni skupini. Govor ne pozna tonemskega naglaševanja in tudi ne kolikostnega nasprotja. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska naglasna premika: (1) pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zlâto -> zlatô; òko -> ôko -> okô ter (2) umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasno dolžino: dšà -> dúša. Izveden je umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: ženà -> žèna; kosà -> kòsa; mglà -> mgla; novo naglašeni samoglasnik se je podaljšal: 'žie:na; 'ku:sa; 'm:gla.

Najmlajši so umiki tele vrste: (1) v posameznih besedah s cirkumflektiranega dolgega končnega, zlasti odprtega zloga: b'la:go, 'n:bo, 'pe:ra, 'v:xa; (2) s kratkega cirkumflektiranega zloga: 'šu:rki, 'v:ski, 'za:čnem.


1.2  Samoglasniški sistem

Samoglasniški sistem ceršaškega govora vsebuje dolge naglašene in nenaglašene samoglasnike.


1.2.1  Dolgi naglašeni samoglasniki3




1.2.1.1  Izvor

i:
<- stalno dolgi u pred istozložnim - <- -ł: 'gu:r o'bi:;
<- staroakutirani i pred r: 'si:r, š'ti:ri;
<- v prevzetih besedah in imenih: 'ci:g, g'li:t; 'Ci:rbek 'Ceršak', 'Mi:lan.

u:
<- prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, v položaju pred nazalnim soglasnikom: 'ku:nec, 'u:na;
<- v prevzetih besedah: 'fu:rtox, 'ku:rbos, š'tu:rm.

i:/:
<- stalno dolgi i: k'r:, 'l:st, 'zi:ma;
<- staroakutirani i v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: brada'v:ca, 'xi:ša, 'l:pa; 'n:č, 'r:t;
<- v prevzetih besedah: f'r:šna, 'pi:cili 'mozolji '.

u:/:
<- stalno dolgi u: 'd:ša, g'ru:ška, 'v:š;
<- staroakutirani u v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bu:kva, 'k:ra, 'm:xa; 'k:p, k 'r:x;
<- v prevzetih besedah: g'ru:nt, 'pu:ngrat, š'tu:nfe.

i:
<- staroakutirani ę: b'ri:za, 'mi:sto, st'ri:xa;
<- del novoakutiranih e v nezadnjem in novoakutirani e v zadnjem besednem zlogu: 'mi:lem, 'ni:so, 'si:d; k'mi:t;
<- redko prednaglasni e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'si:stra, 'ti:kla;
<- v prevzetih besedah: 'ki:tna, 'li:der.

u:
<- novoakutirani o v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bu:tra, 'xu:dim, 'u:s; g'ru:p, 'ku:š, 'pu:t;
<- prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'du:bra, 'ku:sa, 'ku:t;
<- stalno dolgi o pred j: g'nu:j, 'lu:j.

:
<- stalno dolgi e: 'l:t, 'p:č, 'š:st;
<- stalno dolgi : 'l:n, 'v:s, z 'm:no;
<- stalno dolgi in staroakutirani ę v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: i'm:, 'p:t, g'l:dam; 'd:tela, s'r:ča; 'z:t;
<- ę po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil ę še dolg: g'r:da, 'j:čmen, p'r:sti;
<- del novoakutiranih v nezadnjem in novoakutirani v zadnjem besednem zlogu: 'm:ša, pre'm:kne; 'd:š, 't:š;
<- prednaglasni , ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'm:gla, 'p:k;
<- redko prednaglasni e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 't:ta;
<- del novoakutiranih e v nezadnjem besednem zlogu: t'r:tji, 'ž:nim;
<- staroakutirani pred r: 'm:ra, 'v:ra;
<- v prevzetih besedah: 'p:nzija, t'r:geri.

:
<- stalno dolgi in staroakutirani : go'l:p, k'l:p, 'm:š; 'g:ba, 'k:ča, 't:ča;
<- po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil še dolg: 'm:ški;
<- redko prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'n:va, 's:ba;
<- -ł v skupini -ł: d'r:, m'r:, ž'r:;
<- v prevzetih besedah in imenih: b'l:nt, k'n:blix; Ce'l:vec, 'P:xorje.

e:
<- stalno dolgi e pred r: ve'če:r;
<- stalno dolgi pred j: 've:ja.

o:
<- prednaglasni o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, v položaju pred r: 'to:rk, z'go:rni;
<- v prevzetih besedah: 'ko:r, 'ko:rp.

ie:
<- prednaglasni e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'čie:la, 'zie:mla, 'žie:na;
<- redko , ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'die:ska;
<- del novoakutiranih v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'lie:xki, s'nie:xa; 'pie:s;
<- ę po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil ę še dolg: 'jie:zik, 'mie:xka;
<- staroakutirani pred m in n: 'sie:me; ko'lie:no, 'pie:na.

a:
<- stalno dolgi : be'sa:da, g'ra:x, 'la:s, m'la:ko, s'va:ča, z'va:zda.

a:
<- stalno dolgi o: 'ba:k, 'ma:č, 'na:č, 'ša:la, 'va:s;
<- stalno dolgi in staroakutirani v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu skupaj z //: 'da:k, 'va:k; 'ba:xa, 'va:na; 'pa:x;
<- v prevzetih besedah: f'ra:štik, pla'fa:n, 'ša:štar.

a:
<- stalno dolgi a: d'va:, k'ra:l, 'la:s;
<- staroakutirani a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: k'ra:va, 'ma:ti, s'la:ma; b'ra:t, 'ja:s, 'ta:m;
<- v prevzetih besedah: 'ca:jt, g'la:š, 'xa:mer.

r
<- stalno dolgi in staroakutirani : 'brf, 'črf; 'grča, 'xrbet.


1.2.2  Nenaglašeni samoglasniki

1.2.2.1  Prednaglasni samoglasniki

1.2.2.1.1  Izvor

i
<- i : ci'ga:n, zi'da:r;
<- a pred stalno dolgim o : ti'ka:;
<- u : pis'ti:, vi'či:.

u
<- v redkih knjižnih besedah: u'j:tnik, žu'pa:n.

e
<- e : be'sa:da, ve's:la;
<- : čre'p:a, le'sa:ni, sme'ja:t;
<- ę : pre'd:vo.

o
<- o : o'ta:va, ko'va:č;
<- : dlo'bu:k, klo'p:;
<- u : so'ši:, zgo'b:la.

a
<- a : brada'v:ca, stva'r:;
<- v prevzetih besedah: pla'fa:n.

r
<- : r'ja:va, gr'm:;
<- ru : dr'ga:č;
<- ob onemitvi istozložnega i, e : pr'ni:so, sst'r:čna.


1.2.2.2  Ponaglasni samoglasniki

1.2.2.2.1  Izvor

i
<- i : 'xu:dim, 'ma:ti;
<- u : 'pa:zdixe;
<- -u4 v daj., mest. ed. m., s. sp: k/pr b'ra:ti, k/pr te'lie:ti.

e
<- e : 'nie:sem, 'pi:če;
<- : č'lu:vek, 'u:bet;
<- ę : 'žie:ne (im. mn.), 'pa:met;
<- : 'ku:sec, 'pa:sek;
<- a pred r : k'ra:meri, 'ri:xter;
<- a v breznaglasnicah: de, ze;
<- v prevzetih besedah: š'tu:nfe.

o
<- o : 'mi:sto, m'la:ko;
<- : 'l:po (tož., or. ed.), 'ž:lot;
<- skupine -il, -l, -al, -l : 'xu:do, 'vi:do, 'di:lo, 'ni:so;
<- : 'ja:boka;
<- v prevzetih besedah: b'r:tof, 'fa:rof.

a
<- a : ne'di:la, 'ža:gat;
<- včasih : 'si:dat, 'vi:dat;
<- pripona -ni- : po't:snala, z'd:gnali;
<- v prevzetih besedah: 'ša:štar.

r
<- zaradi redukcije samoglasnika ob r : 'bi:brca.

<- zaradi redukcije samoglasnika ob l : 'k:sca, 'ku:t.

<- zaradi redukcije samoglasnika ob n : 'na:sca, s'vi:čca.


1.3  Soglasniški sistem obsega zvočnike l, r, m, n, j, , v (z variantama f in ) ter nezvočnike p, t, k, s, š, b, d, g, z, ž, č, f, c, x.

Praslovanski ł, srednji l in l' so sovpadli v srednji l. V l je prešel tudi ł pred soglasnikom: 'f:lga, 'j:lša, s'ta:lno; -ł se v naglašenem zlogu izgovarja kot -/-o: ka'di:, m'le:o, s'pa:o, 'ze:o, sicer pa kot -o: 'di:lo, 'nu:so, 'vi:do, 'ri:ko. R je kot v knjižnem jeziku. R' v pregibanju izgubi palatalni element: di'r:ktora, xek'ta:ra, me'sa:ra; črě- in žrě-: č'ra:da, č'ra:šna, ž'rie:be. Disimilaciji: r--r > n--r ( 'ma:ntra) in r--r > j--r ( 'fa:jmaštr). Končni -m je ohranjen; m--n > m--l: 'gu:mla, na 'ka:mli; sekundarni nazalni soglasnik: 'e:nga (rod., tož. ed.). Rinezem: 'ma:sc, 'pa:jenk. N' > n, na začetku besede in med dvema samoglasnikoma > : 'ku:stan, 'l:kna; 'e:nga, ':va; gospo'd:a, 'k:xia. V je [v]: ko'va:č, ne'vi:sta, t'ra:vnik, 'va:m, le pred nezvenečim nezvočnikom in na koncu besede je f: fp'ra:šali, f'x:t; f 'p:nzijo; 'brf, pos'trf, zd'ra:f. V vzglasju besede pogosto onemi: 'ča:si, 'sa:ki, 'z:t, nastopa pa tudi kot proteza: 'v:xa, 'v:ste, 'v:š; v > b: 'bi:brca, 'ja:bor; redko - za /v/: 'A:strija, 'a:to. J se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas: 'xu:jdo, 'u:jstro. P, t, k, b, d, g in x so dobro ohranjeni. Nezvočniki imajo razvrstitev kot v knjižnem jeziku. Primarna dl > l: 'š:lo, 'v:le. Disimilacija tl--dl > l: fk 'ra:o, po 'mie:la, vendar tudi: fk'ra:dla, f's:dla, 'ji:dla. V soglasniškem sklopu zaradi lažjega izgovora t lahko onemi: 'krsni, 'l:šno. Prim. še: pt- > t ( 'ti:či), tl--dl > kl--gl (k'la:čit, g'la:tva), dn > gn (g'na:r, g'nie:s), xč > šč (š'če:rka) in xt > st (s'ti:la 'hotela '). Vzglasni t in izglasni x se izgubljata: 'x:r <- thor 'dihur '; 'ča:si, 'na: 'potem, nato '. Z, ž pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede pred premorom > s, š. Sk- > šk- (šk'r:a); šč > š ( ':šem, k'la:še, 'n:še). Z pred > ž (z'mrženo, ž 'a:). F se premenjuje z v (glej zgoraj); v starejših in mlajših prevzetih besedah: 'fa:rof, 'fa:šenk, f'ri:šno, š'ka:f, 'ža:jfa.


2   Oblikoslovje

2.1  Samostalniška beseda

2.1.1  Samostalnik

V ed. so ohranjeni vsi trije spoli. Ž. obliko imajo nekateri sam. s. sp (g 'na:zda, 'je:ca, 'u:kna), v mn. pa sam. s. sp. postanejo ali ž. ali m. sp. Moškospolski so v dv. in mn. sam. s. sp., ki osnovo podaljšujejo s -t.


2.1.1.1  Moške sklanjatve

Sam. 1. m. sklanjatve se sklanjajo po naslednjem naglasno nepremičnem nagl. tipu: b 'ra:t-ø -a -i -a/-ø -i -om; -i -of -om -e -ax -ami; -a -of -oma -a -ax -oma. Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi samostalniki knjižnega končniškega: 'd:š 'd:ža, 'pie:s 'pie:sa in mešanega naglasnega tipa: 'la:s 'la:sa, 's:n 's:na, medtem ko je premični naglasni tip dobro ohranjen: č'lu:vek člo'vi:ka, 'jie:zik je'z:ka. Samostalniki, katerih osnova se končuje na govorjeni samoglasnik, v sklonih z neničto končnico osnovo podaljšujejo z -j: 'V:li 'V:lija. Samostalniki na -r osnove ne podaljšujejo: 'ku:šara, me'xi:ra. Govor ne pozna podaljševanja osnove z -ov v mn. in dv.: c'va:ti, c'va:ta; 's:ni, 's:na ter naglašene končnice -u v rod. ed.: s'va:t s'va:ta; 'z:t 'z:da. V im. mn. je -i: 'la:si, 'l:di. Samostalniki 2. m. sklanjatve se sklanjajo po vzorcu, veljavnem za prvo moško sklanjatev: 'di:lo'v:dj-a -a -i -a -i -om. Samostalnikov 3. m. sklanjatve v ceršaškem govoru ni najti, samostalniki 4. sklanjatve pa se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi tipa 'v:sk-i -iga.


2.1.1.2  Ženske sklanjatve

Samostalniki 1. ž. sklanjatve se sklanjajo le po nepremičnem naglasnem tipu. Končnice v 1. ž. sklanjatvi odstopajo od knjižne norme le v daj. in or. dv: 'm:z-a -e -i -o -i -o; -e -ø -am -e -ax -ami; -i -ø -oma -i -ax -oma. Tako se sklanjajo tudi: 'm:gla 'm:gle, 't:ma 't:me in samostalniki tipa g'la:va g'la:ve, 'vu:da 'vu:de. Samostalniki ž. sp. ne -ev imajo tudi v im. ed. obliko: 'bu:kva, 'c:rkva, mla't:tva. Tudi samostalniki 2. ž. sklanjatve se sklanjajo samo po nepremičnem naglasnem tipu: 'm:š-ø -i -i -ø -i -jo; -i -i -am -i -ax -ami; -i -i -oma -i -ax -oma. Končnice v daj., mest. in or. mn ter dv. so enake končnicam 1. ž. sklanjatve. Tako se sklanjajo npr.: 'ma:č 'ma:či, 'na:č 'na:či, 'p:č 'p:či, 'ra:č 'ra:či, 'v:š 'v:ši. Samostalnikov 3. ž. sklanjatve, npr. 'Ka:rmen, je malo, 4. sklanjatev pa je enaka ženski prid. sklanjatvi.


2.1.1.3  Srednje sklanjatve

Samostalniki s. spola lahko ohranjajo svoj spol in sklanjatev le v ednini, saj se v dvojini in množini femininizirajo ali maskulinizirajo. Pri neštevnih je srednji spol ohranjen: ka'm:e, m'la:ko, 'v:no, 'ž:to. Sklanjatveni vzorec: 'li:t-o5 -a -i -o -i -om; 'la:t-e -f -am -e -ax -ami; 'li:ti-i -ø -oma -i -ax -oma. Premični naglasni tip je ohranjen pri samostalnikih, ki svojo osnovo podaljšujejo s -t: 'tie:le-ø -a -i -ø -i -om; te'lie:t-i -of -om -e -ax -ami; te'lie:t-a -of -oma -a -ax -oma. Samostalniki, ki osnovo podaljšujejo z -n, svoj spol ohranjajo ( 'la:po 'sie:me), podaljševanja osnove s -s ni; ti samostalniki so ženskospolski že v ednini: 'a:ka 'a:ke, č'ra:va č'ra:ve, d'ra:va d'ra:ve, 'v:xa 'v:xe. Množinski samostalniki s. spola so prešli med ženske samostalnike: 'drve, 'j:tre, p'lu:če, 'prse. Med ničto sklonljive samostalnike s. sp. se štejeta 'ji:sti 'hrana ' in 'p:ti 'pijača '. Tretja sklanjatev posamostaljenih pridevnikov je enaka pridevniški sklanjatvi.


2.1.2  Samostalniški zaimki

Osebni zaimki se sklanjajo kot v knjižnem jeziku. Povratni osebni zaimek ima naslednjo sklanjatev: 'sie:be se, 'sie:bi si, 'sie:be se, pri 'sie:bi, s 's:bo.

Vprašalna zaimka g'da:/ 'k:ri in 'ka:j/ 'ke:j/ 'ke: opravljata tudi vlogo oziralnih zaimkov. Poljubnostna zaimka sta 'k:ri 'kdo' in 'ka:j/ 'ke:j/ 'ke:, nedoločna pa neka't:ri in 'n:ke. Nikalni zaimki so 'n:še, 'n:č, no'bie:d, celostna sta f'sa:ki/ 'sa:ki in f's:, drugostna d'ru:gi, d'ru:go, istostna pa ':sti , ':sto.


2.2  Pridevniška beseda

2.2.1  Pridevnik

Pri pridevniku prevladuje navidez določna oblika tudi za nedoločnost. Sklanja se kot v knjižnem jeziku, le v rod. ed. m. in s. sp ter v tož. ed. m. sp. je posplošena končnica -iga. Sklanjatev za moški spol: 'v:sk-i -iga -emi -iga/-i -em -im; -i -ix -im -e -ix -imi; -a -ix -ima -a -ix -ima. Za srednji spol je posebna oblika le v im. in tož. ed., druge končnice so enake kot v m. sklanjatvi. Sklonske končnice za vse tri spole sovpadejo tudi v dv. in mn., le v im. mn. in im. ter tož. dv. se sklanjatev pridevnikov ž. sp. razlikuje od sklanjatve pridevnikov m. in s. sp.

V ceršaškem govoru prevladuje stopnjevanje z » 'bolj«; obrazilo -ši je redko: 'ba:ga 'b:l 'ba:ga 'na:j'b:l 'ba:ga; 'ba:la 'b:l 'ba:la 'na:j'b:l 'ba:la; 'la:pi 'la:pši 'na:j'la:pši.6


2.2.2  Pridevniški zaimki

Svojilni zaimki 'mu:j, 'mu:ja, 'mu:jo, t'vu:j, t'vu:ja, t'vu:jo, 'e:gof, ':ni, 'na:š, 'va:š, od 'u:vix 'njihov ' ter povratni svojilni zaimek s'vu:j, s'vu:ja, s'vu:jo se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi. Druge oblike so še: od 'na:ji, od 'va:ji, od 'u:vixd'va:x 'njun '. Kazalni vrstni zaimki so 'tu:ti -a -o, 't:sti -a -o, ':ni/ 'u:ni/ 'u:vi -a -o, kazalni kakovostni pa 'ta:ki -a -o. Oziralna zaimka sta 'k:ri -a -o in 'ke:j, vprašalna pa 'ka:ki -a -o in 'k:ri -a -o. Poljubnostni in oziralnopoljubnostni zaimki so po obliki enaki vprašalnim zaimkom, mnogostni zaimek je 'du:stik'(t):ri -a -o, drugostni d'ru:gi -a -o, nedoločni pa 'n:ki -a -o. Celostna zaimka sta f'sa:ki/ 'sa:ki -a -o in 'ca:li -a -o.


2.2.3  Števniki

Glavni števniki: 'ie:d 'ie:na 'ie:no; d'va:/d 'va:, d'va:x, d'va:ma, d'va:/d 'va:, d'va:x, d'va:ma; t'ri:, t'ra:x, t'ra:m, t'ri:, t'ra:x, t'ra:mi; š'ti:ri, 'p:t, ed'ne:st, d'va:jsti, 'ie:nd'va:jsti, t'ri:sti, š'ti:rdeset, s'ta:, 'ta:žt. Sklanjatev glavnih števnikov ima pridevniške končnice. Vrstilni števniki: ti 'prvi -a -o, ti d'ru:gi -a -o, t'r:tji, de's:ti, d've:sti, s'ta:ti. Ločujejo z množilnimi in glavnimi števniki. Samomnožinski samostalniki se štejejo z glavnimi števniki: 'ie:ne d'vie:ri.


2.3  Glagol

Glagol ni doživel velikih sprememb. S knjižnim jezikom se razhaja v predpretekliku, ki se ne uporablja. Razmerje med osebkom in vršilcem dejanja se izraža s tvornim, redkeje s trpnim načinom. Nedoločnik je kratek. Opisni deležnik na -l se rabi za opisovanje tvornih časov in naklonov, trpni deležnik na -n/-t za izražanje trpnosti, deležnik stanja na -n/-t pa je navadna pridevniška beseda: D'vie:ri so otp'ra:te; po'l:mlene 'ši:pe, zd'ru:blen 'k:lk. Deležnik stanja na -l ni znan, za deležnik na -ši je primer 'bi:fši kot pridevnik, deležnik na -č pa je redek in postane pridevnik: no's:ča 'žie:nska, ž'g:ča 'vu:da. Deležij na -č, -aje, -e in -ši v ceršaškem govoru ni. Glagolnik ohranja iste pomene kot v knjižnem jeziku. Spregatev glagola se od knjižne razlikuje le v 1. osebi dvojine: 'nu:sim -š -ø; -ma -ta -ta; -mo -te -jo. Enako se spregajo: 'da:m, 'ja:m, 'va:m; s si je, sma sta sta, smo ste so. Glagoli s korenom na -č imajo v nedoločniku -t kot tipično obrazilo za to obliko ( 'gu:r ob'la:čt, 'pie:čt). Po analogiji s sedanjikom prehajata d in n tudi v nedoločnik: fk'ra:dt fk'ra:dnem, 'pa:dt 'pa:dnem. Glagol rasti je prešel med I/1: 'ra:st, 'ra:sem, glagol sopsti med V/2: 'su:pat 'su:plen, glagola krasti in pasti pa med glagole druge glagolske vrste. Glagoli V/1 in VI prehajajo med glagole V/2: 'da:vlem, ko'p:vlem, s'ta:plem. Glagoli s korenom na -k, -g: 'tu:či, 'pie:či, 'd:l se s'la:či. Iti: ':di, g'r:mo, ':te, g'r:ma, ':ta; videti: pog'lie:dni; najti: po':ši. V dv. in mn. obliki deležnika na -l za s. sp. se je posplošila moška oblika, dvojinska oblika deležnika na -l za ž. sp. pa je enaka množinski obliki.


2.4  Prislov

Prostorski: b'l:zo, 'da:č, do'ma:, 'du:l, 'du:lma, 'du:lta, 'gu:rma, 'gu:rta, 'ka:m, k're:, 'no:rta, 'nu:t, 'pa:lek, p'ra:k, s'pa:t, 'ta:, 'ta:m, 't:, 'v:n, ' v:nta, 'za:di.

Časovni: 'ča:si/f'ča:si, do'pa:dne, f'če:re, g'nie:s, je's:ni, 'li:tos, 'na:/ 'na:x, ni'ku:l, po'nu:či, po'z:mi, pre'pu:zno, s'ka:s, ve'če:r, v'ju:tro, 'za:j/ 'ze:.

Vzročni: za'ta:.

Lastnostni: 'ba:go, dr'ga:č, 'du:bro, 'x:tro, 'ka:k, 'la:po, 'ma:lo, 'mu:čno, 'na:či, po'ča:si, p're:več, s'la:bo, st'ra:šno, 'ta:k, z'la:.

Brez -j so: f'če:re, k're:. Razširjeni sta obrazili -ma za označevanje kraja: 'du:lma, 'gu:rma in -ta za oddaljevanje: 'du:lta, 'gu:rta, 'no:rta, 'v:nta.

Stopnjujejo se opisno ali z obrazili: 'x:tro 'b:l 'x:tro 'na:j'b:l 'x:tro; 'la:po 'la:pši 'na:j'la:pši.


2.5   Predlog, členek, veznik in medmet so kot v knjižnem jeziku. Posplošene in stalne so le velelnice za velevanje živalim, za pozdrave ipd. Posebnosti pri členkih: 'vnda 'menda ', 'ka:r in 'ne:na 'ne '.


3  Skladnja

Ljudsko skladnjo označujejo naslednji pojavi:

1.  Ponovitve: 'Ja:, 'ta: 'ta: je 'bi:, 'ta: je 'bi: /.../; 'T: f 'Ci:rbek, f 'Ci:rbek so p'r:šli.

2.  Izpusti: In 'ka:k je 'b:la 't:sta za'ma:zana, 'ke:j smo 'mu:gli. 'Ze: pa se 'ta: 'sa:mo 'ta:k f 'p:č.

3.  Zanikani biti v sedanjiku ostaja kot vez v povedkovem določilu: /.../ pa še 'n:smo 'xi:ši 'k:rli; /.../ pa 'n:s s'ti:la ':t /.../. Zanikani sedanjik glagola imam je 'n:mam: /.../ s 'rie:kla, da 'n:mam ve's:lja za 'ta:., glagola hočem pa 'n:čem: /.../ te pa 'n:čem ':t.

4.  Besednoredne posebnosti:

  • obrnjeni besedni red v besedni zvezi: (a) samostalniški prilastek se lahko pojavi na levi strani od odnosnice: ot 's:sede š'če:rka; (b) pridevniški prilastek se lahko prestavi na desno stran: 'ma:ma 'e:gova, 'mie:tle 's:rkove;

  • glagol, tako polnopomenski kot pomožni, se pomakne na zadnje mesto v stavčni zgradbi: /.../ po ne'di:lax s'la:bo 'vu:zijo. /.../ pa 'ra:na nas'ta:la.; /.../ ko sta že 'b:l 'ta:ka s'ta:ra b'la:. /.../ 'u:na pa je 'mu:čna b'la:.

5.  Zaporedje naslonk v naslonskem nizu za knjižni jezik urejajo posebna pravila (Toporišič, 1984: 535-543). Posebnosti v ceršaškem govoru:

  • pomožni glagol je na začetku stavka: Je b'la: š'ti:rix d'n:vax 'mrtva. S 'ma:la 'la:pe 'la:se /.../;

  • naslonka osebnega zaimka je (a) za glagolom: /.../ je 'u:če pr'ni:so nam go'v:dino., (b) med sestavinama zložene glagolske oblike: In 'p:l je mi 'ri:ko /.../, /.../ 's:set mi je ga po'š:ro /.../, (c) na koncu stavka: /.../ s po bo'l:zni zgo'b:la je. 'N:s 'ma:rala je.;

  • naslonka bi je pred naj: 'Na: 'u:na, 'u:n bi 'tie: 'na:j p'r:šo.;

  • poudarni členek, ki navadno stoji pred tistim delom stavka, ki ga poudarja, se v govoru lahko premika: /.../ in 'ta: še 'di:lamo 'da:nes 'ta:k. /.../ 'tie: še 'bi: pa s'la:pši.

6.  Tvorba priredno, podredno in soredno zloženih povedi se bistveno ne razlikuje od knjižne tvorbe. Posebnosti: v dopustnem odvisniku 'ka: ko 'čeprav ', v časovnem k'da: 'ko ', v prilastkovem ko in 'ke:j 'ki ', v krajevnem pa ki in ko 'kjer '.





Navedenke

Ramovš, Fran (1952). Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS.

Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.


Viri in literatura

Blaznik, P. (1986). Historična topografija Slovenije II, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja.

Bregant, M. (1995). Severozahodni goričanski govori. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom (1981). Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.

Krajevni leksikon Slovenije (1995). Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Logar, T., Rigler, J. (1990). Karta slovenskih narečij. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ramovš, F. (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.

--- --- (1935). HG VII, Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.

Zorko, Z. (1988/89). Narečna podoba mariborskega predmestja. JiS XXXIV/7-8, 170-178.

--- --- (1992). Mariborski pogovorni jezik na stičišču treh narečnih baz. XXVIII SSJLK. Ljubljana, 43-55.

--- --- (1993). Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. SR XLI/1, 193-207.

Toporišič, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.





Opombe


1
Članek je nastal na osnovi gradiva, zbranega za jezikovno analizo severozahodnih goričanskih govorov v moji magistrski nalogi Severozahodni goričanski govori; mentorica red. prof. dr. Zinka Zorko.

2
Blaznik, Pavel (1986). Historična topografija Slovenije II, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja, 106.

3
V razvoju iz izhodiščnega sistema dolgih in kratkih samoglasnikov severnoštajerskega narečja in panonske narečne skupine sta se v slovenskogoriškem narečju vzporedno razvijala stalno dolgi jat in stalno dolgi o v e: in o:. V ceršaškem govoru sta se razvila v a: in a:, kot je to v sosednjem severnoštajerskem kozjaškem govoru, le da je tu razvoj jata potekal vzporedno s stalno dolgim e; v ceršaškem govoru je razvoj stalno dolgega e potekal vzporedno s stalno dolgim ę in stalno dolgim , kot je to v panonskih govorih. Pod vplivom kozjaškega narečja se je izgubil dolgi ü iz u:, dolgi i in u se diftongirata v i:/:, u:/:, stalno dolgi in staroakutirani ę sta se razvila v :, stalno dolgi in staroakutirani v :, stalno dolgi in staroakutirani pa v a:. Kratki naglašeni samoglasniki panonskih narečij, ki so nastali iz staro- in novoakutiranih v nezadnjih in zadnjih besednih zlogih, so se v ceršaškem govoru podaljšali, vendar pozneje kot v osrednjih slovenskih narečjih, zato se danes razlikujejo odrazi za te akutirane in stalno dolge samoglasnike. Da so procesi v spreminjanju še zelo živi, dokazuje tudi ceršaški govor s po dvema ali tremi različnimi odrazi za isti izhodiščni fonem.

4
V panonski narečni skupini se v daj. in mest. ed. m. sp. nepoudarjeni u preko ü depalatalizira v i. Prim. Ramovš (1952: 32).

5
Samostalnik leto ima v ed. in dv. odraz staroakutiranega, v mn. pa stalno dolgega jata.

6
Ta pridevnik stopnjujejo tudi z bolj.








BBert grafika